TRST – V petek, 7. decembra 2018 je na Stadionu Grezar v Trstu Fabio Ruzzier obeležil svoj začetek z atletiko na posebni prireditvi. Naš najboljši hitrohodec je začel na ta dan pred 50 leti dolgo in uspešno atletsko kariero. Svoj prvi trening je opravil na Stadionu 1. maja v Trstu pod vodstvom trenerja Vojka Cesarja. Odtlej si vsak dan zapisuje v poseben dnevnik treninge in dosežke na raznih tekmovanjih.
Ob tej priložnosti je Ruzzier  na Grezarju netekmovalno prehodil 20 km (50 krogov), ob tem je zamenjal 10 dresov društev, s katerimi je v svoji karieri tekmoval (Bor, Cus, Adria, Cus, Centro Lazio, Pianura Bergamasca, Trieste Atletica in Atletica Master Trieste . Zadnji krog pa je pretekel z družinskimi člani.
Bila je to prava “fešta” hitre hoje, na kateri so nastopili mladi in starejši atleti. Ob koncu so vsi čestitali Fabiu za njegove dosežke, za vztrajnost, odrekanja, ki ga zahteva ta šport.
Sledilo je nagrajevanje letošnje trofeje RW Four Races.

Na sliki: Fabio Ruzzier s številnimi člani družine in s svojimi varovanci slovenske reprezentance, ki so jubilantu čestitali za dosedanjo uspešno kariero.

-> kdo je Fabio Ruzzier

Zahvala Fabia Ruzzierja

Že več let sem razmišljal, da bi, v slučaju da mi uspe še aktivno dočakati 50 – letnico mojega športnega udejstvovanja, opravil tekmo na 50 km. To namero sem opustil, ko sem se, po pregledu mojega prvega dnevnika zavedel, da je to bilo 7. decembra 1968. Na ta datum bi mnogo lažje naletel prej na slabo kot na lepo vreme, zaradi tega (in ker bi bilo to treba organizirati mnogo prej), sem to namero opustil in se osredotočil na “samih” 50 krogov (20 km), kar pa bi opravil ob vsakem vremenu. Sem pa tokrat dodal še varianto, da vsakih 5 krogov menjam originalni dres vseh 10 klubov, s katerimi sem v teh letih tekmoval. To mi je psihološko ogromno pripomoglo, da so mi krogi pretekli še prehitro, verjetno pa je k temu pomagalo tudi dejstvo, da sem mojim spremljevalcem, ki jih je bilo več kot sem pričakoval, stalno pripovedoval razne anekdote, ki so se mi pripetile v vseh teh letih, tako da sem se večkrat zadnji trenutek zavedel, da moram menjati dres, ki mi ga je posredovala žena Vlasta. Ko sta se mi pridružila še hčerka Tjaša in sin Goran, sem razumel, da bo kroženja kmalu konec, zadnji krog sem namreč nameraval prehoditi le z mojimi najbližnjimi in to so tudi vsi ostali razumeli in nam (meni, ženi, hčerki in sinu) prepustili zadnjih 400 m prosto pot. Moram reči, da mi je šlo zadnjih 100 m na jok, kar se mi sicer nikoli ne dogaja, tudi ko sem zmagoval ali tekmoval na mnogo višjih nivojih in konkurenci. Uresničila se mi je namreč tista želja, ki sem jo večkrat premleval in ki je le malokaterim uspela, 50 let nepretrganega športnega udejstvovanja (v deželi sem prvi primer, so sicer svojčas praznovali 50-letnico tudi Claudio Sterpin, Armando Germani/Grmek in Rodolfo Crasso, vendar so vsi med leti opustili tekmovanja in se nato spet začeli ukvarjati z atletiko). Opraviti zadnji krog z najbližnjimi pa je bilo največ kar sem si lahko predstavljal in želel. Dodatno zadoščenje in emocijo so mi posredovali prijatelji, ki so prišli v Trst nalašč da me spremljajo. Z mano so hodili Hrvatje, hitrohodci iz Trevisa, Neaplja, vsi najboljši iz cele Slovenije, ki sicer trenirajo pod mojim vodstvom, zaradi raznih razlogov so se opravičili prijatelji iz Rima in Milana. Poleg opravičene odsotnosti mojega prvega trenerja Vojka Cesarja sem bil neizmerno vesel, da sta mi prišla slediti moja bivša trenerja, katera nisem videl najmanj 25 let, Ottone Cassano (CUS) in Vincenzo Stera iz Neaplja. Slednji stanuje  sicer v Trstu in je bil tisti, ki mi je razkril in posredoval vse “skrivnosti” tehnike in programiranja treningov hitre hoje, brez katerih ne bi nikoli dosegel to, kar sem. Med kroženjem so me moji spremljevalci vprašali, če se morda kesam in obžalujem dejstvo, da  nisem s hojo pričel 10 let prej (do 29 let sem se ukvarjal pretežno z mnogobojem) in bi svoje (gotovo še boljše) rekorde postavil pri 30 in ne pri 40 letih. Leta 1988 mi je med nagrajevanjem Državnega prvenstva na 20 km v Piacenzi (bil sem 18 in razen Maurizia Damilana edini predstavnik civilnega kluba med prvih 30 samih profesijonalcev), organizator in Olimpijski prvak v hoji na 50 km iz leta 1952 v Helsinkih Giuseppe Dordoni rekel: Fabio, če bi ti pričel s hojo 10 let prej, bi bil sit državne reprezentance. Tudi če bi za slovensko državljanstvo vprašal nekaj let prej (dobil sem ga leta 2002), bi kar parkrat nastopil na olimpijskih igrah, saj sem normo dosegel štirikrat, v Italiji pa je bilo takrat mnogo zelo močnih in mladih hitrohodcev na 50 km (sedaj bi z mojim rekordom bil med trojico najboljših v Italiji), tako da jaz nisem nikoli prišel v poštev, medtem ko bi s Slovenijo, kjer bi bil moj čas na tej razdalji za celih 12 minut boljši od današnjega državnega rekorda, imel prosto pot do olimpijskega nastopa. Kljub vsemu, se ne pritožujem nad tem, še manj pa obžalujem. Verjetno bi zelo težko prišel do 50-letnega jubileja, ker bi se mi hoja zaradi profesionalnega pristopa, ki večino na koncu kariere na višku popolnoma izprazne, že pristudila, tako pa še vedno rad obujem copate in grem nabirat kilometre, ki se jih je v teh letih nabralo že 175.000, kar je za štitikrat in pol obkroženje našega planeta. Zadnja leta, ko sem pri AZS sprejel odgovornost za pripravo slovenskih hitrohodcev, skušam nabrano znanje, predvsem pa osebne izkušnje, ki pri disciplini, kot je hoja, veljajo še največ, posredovati mlajši generaciji, z upanjem spodbuditve te discipline, ki je bila do pred kratkim v Sloveniji popolnoma zanemarjena. Moja kariera se bo, kolikor bom mogel,  še nadaljevala, prihodnost pa je vsa v teh mladih, kateri so mi bili v petek celo vrsto krogov tudi ob strani in tudi mene “pomlajujejo”. Kot sem v vseh teh letih spoznal, je namreč starost odvisna od tega, kar ti ukažejo možgani in ne od osebne izkaznice, seveda če ni zdravstvenih ali fizičnih problemov. Prav zaradi tega ne rad gledam osebnih dokumentov, še manj pa praznujem rojstnega dne. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem, ki ste prišli na stadion in bilo vas je mnogo, več od pričakovanega, kar pomeni, da ni bil ves moj trud, žrtvovanja in odrekanja, ki jih je bilo v teh letih ogromno, zaman. To mi je dalo še nadaljnjega zagona, da nadaljujem po tej poti kolikor bom še zmogel.
HVALA!

Trst, Stadion Grezar - atletika, hitra hoja

Foto Lako