OPČINE – V organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa je v petek, 10. novembra 2017, v kongresni dvorani ZKB na Opčinah potekal zanimiv posvet na temo Ko ni več meja. Koliko mladi danes še cenijo slovenskost in kateri so glavni razlogi za povezovanje med mladimi Slovenci iz Italije in matično domovino? To je bilo vprašanje, na katero so se osredotočili predavatelji in nato udeleženci omizja ter skupali najti odgovore.
Uvodna predavanja so imeli ravnatelj Slorija Devan Jagodic, višja svetovalka za slovenske šole v Italiji – Zavod RS za šolstvo Andreja Duhovnik Antoni in predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin.
Sledila je razprava o odnosu mladih do Slovenije in o temah, ki so jih navedli trije predavatelji in v katero so posegli številni predstavniki naših organizacij.

Poseg predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina

Iskreno vam moram priznati, da je naslov današnjega skupnega pogovora “Slovenskji mladi rojaki v Italiji in Slovenija”, vsaj po mojem mnenju, izredno žgečkljiva tema. To pa zato, ker si to isto vprašanje velikokrat postavljam tudi sam, pa nikakor ne zmorem najti nekega pravega, ustreznega ali – če hočete – srčnega odgovora na velik dvom, ki se mi velikokrat poraja. Kaj našim, predvsem mladim, Slovencem v Italiji sploh pomeni danes pojem “matična domovina”. Jo kot tako sploh čutijo? Je Slovenija res trdna narodnostna postojanka, na katero so oprti, kateri zaupati svojo usodo, kateri verjeti, jo podpirati, se z njo istovetiti, računati nanjo in sprejeti tezo, da smo tudi mi – tostran državne meje – Slovenke in Slovenci v Italiji, del istega naroda, taki, ki govore isti jezik, naš slovenski jezik, ljudje z istim Prešernovim državljanstvom? Pa je to res? In obratno! Je slovenski narod, zamejen od vedno znotraj Republike Slovenije osveščen, da živi ogromno Slovencev tudi v Trstu in njegovem zaledju, v Gorici in Benečiji? Ali mladi v Sloveniji vedo, da smo tudi mi del njih samih, da tudi naši Slovenci, ki živijo izven okvirov države Slovenije, govorijo, pojejo, molijo, tečejo, recitirajo, igrajo, pišejo in mečejo na koš prav tako kot njihovi vrstniki doma, v Sloveniji? Ali mladi Slovenec zna čutiti tako srčno in občuteno svojo slovenskost kot mi, zamejski Slovenci?

Opčine (Trst) - kongresna dvorana ZKB

foto Lako

No, morate mi dovoliti, da bom od tu dalje bolj negativno nastrojen, da bodo moje misli bolj sivo (nisem rekel črno) obarvane, da bodo gotovo moja razmišljanja izpadla z bolj negativnim predznakom, da bom v brskanju po odgovorih iskal morebitne krivce za – vsaj po mojem mnenju bolj močvirnato situacijo – tako pri nas, kot pri dejavnikih v naši matični domovini.
Rad bi poudaril, da je treba stvari analizirati z upoštevanjem različnih in povsem drugačnih in v letih spremenjenih zgodovinskih okvirov. Postavljam tezo, ki ne more biti znanstvena, a upošteva življenjskost in naš vsakdan. Če se hočeš dokopati do nekih globljih stikov, do novih poznanstev, do dialoga, ki naj te pripelje do sodelovanja, do izmenjave misli, delovnih izkustev in – nasploh – spoštovanja, mora vse to sloneti na odprtosti na dobri volji posameznika in – širše gledano – vseh uradnih institucij pa naj gre za znanstvene insitute, medije, kulturne izmenjave, športna srečanja, skratka za utečene kanale, kjer mora poglavitno vlogo odigrati uradna politika. Če tega ni, potem ni nikakršne možnosti, da bi lahko prišlo do nekega soočanja, ki bi moralo biti v resnici stalno, da ne rečem dnevno. Upam si trditi, da vsega tega danes ni. In seveda se postavi vprašanje, kako naj se mladi zamejci stisnejo v trden obroč s svojo matično državo. Tega naravnega objema ni in ga tudi ne more biti.
Govoril sem o različnih zgodovinskih obdobjih. Kljub temu, da je bila Slovenija v sklopu Jugoslavije nekako potisnjena za železno zaveso (kot so na zahodu označevali takratno politično situacijo), so tukajšnji človek pa tudi mladi veliko bolj sinhrono dihali s takratno Slovenijo. Stikov, tako obmejnih kot tudi odmaknjenih v notranjost, je bilo paradoksalno veliko več takrat, kot jih je danes, ko administrativnih meja ni več! Veliko več je bilo skupnih pobud, veliko več srečanj, nastopov, cela vrsta pobratenj z mesti in društvi, tako na kulturnem kot drugih področjih. Ljudje – prav gotovo še pod močnim vplivom poudarjenega povzdigovanja legendarne partizanske epopeje, ki je izničila zatiranje, so iskali stik, človeški stik, ker je to bilo tudi osnovno načelo uradne politike. No, eni so se v tem prepoznavali, drugi manj, a vsi – mladi in starejši – so verjeli v kreativnost države in v liderstvo republike Slovenije. Veliko naših kadrov, nekateri so še danes na vodilnih mestih pri nas, se je izšolalo v Sloveniji, veliko mladih je hodilo na izpopolnjevalne tečaje in seminarje v Slovenijo. Če omenim področje, ki ga zastopam, naj povem, da je naš slovenski šport v Italiji, ki je danes ena primarnih in množičnih dejavnosti, katerih se oklepajo naši mladi, si je svoje osnovne temelje našla v stroki, ki nam jo je nudila takratna Slovenija.
In potem je prišlo do osamosvojitve. Od tega je minilo že več kot četrt stoletja, a spomini so v ljudeh še vedno živi in so trdno vklesani v srca vseh tistih, ki so ta zgodovinski proces doživljali. Slovenija: suverena država, pridružena članica Evropske unije, država, ki je pristopila v Nato, država s svojim predsednikom in svojim parlamentom. Stoletne sanje so postale resničnost. Tudi za naše ljudi, Slovence zamejce, so bile to neverjetne, predvsem pa nepričakovane sanje! Vendar velikim političnim parolam, velikim besednim namenom, da se zdaj pred nami vsemi odpira novo poglavje, da je pred nami cela skupnih pobud, ker smo zdaj vsi v Evropi, niso sledila dejanja, vsaj v taki meri ne, kot smo vsi naivno pričakovali.
Slovenija je res postala država, suverena država, se temu svojemu novemu statusu posvetila z vsemi energijami, a je postala do svoje manjšine v Italiji malce bolj zadržana, bolj toga. Vtis daje, kakor da bi mi naenkrat postali skorajda neka “nevšečnost”, ki pač je in se je pač ne da kar tako odpraviti, a vendarle, če je ne bi bilo (te nevšečnosti, namreč) bi skoraj bilo boljše. Saj ne morem trditi, da je naša matična država ravno mačehovksa do nas, a vendar ni to, kar smo takrat vsi pričakovali.
“Ja, kako dobr vi slovnesk govorite! A ste se pr nam šolal?”  je vprašanje, ki ga moram požirati že vrsto let. In še danes ga moram požirati z nekako grenkim priokusom. Pa da bo jasno: to ni vprašanje kakega mimoidočega na cesti, ampak vprašanje, ki mi ga postavljajo celo funkcionarji na visokih položajih. In ko jim vnovič ponavljam – kot neko na pamet naučeno pesem – da imamo pri nas slovenske šole vseh stopenj od otroških vrtcev pa do srednjih šol, da imamo svoj dnevnik, dva tednika, štirinajstdnevnik in mesečno revijo, da imamo svoje profesionalno gledališče, ogromno društev, kulturnih in športnih, da imamo svoje uveljavljene pisatelje, ki celo konkurirajo za Nobelovo nagrado za literaturo, skratka, celo vrsto dejavnosti, se ti ljudje čudijo in padajo – kot se temu reče – z oblakov. O nas vedo zelo malo ali nič! Pa se velikokrat sprašujem v družbi svojih tečajnikov, ki jih že od povojnih let peljemo na poletne in zimske športne priprave v Mežico, na Ravne na Koroškem, na Ptuj, Postojno, Novo mesto, na Roglo in druge kraje – vse do danes smo jih peljali že preko 3000 – no, sprašujemo se, kako je možno, da smo še danes za ljudi – za krajane, pri katerih smo v gosteh – za kuhinjsko osebje in za javne uprave še vedno in samo …. Italijani! In vendar je naša osnovna izbira, da za tovrstne priprave izbiramo postojanke v Sloveniji predvsem ta, da skušamo nuditi našim mladim etinično čisto okolje – slovensko okolje. Mladim z zanosom pripovedujemo skozi vse leto o lepotah Slovenije, o njenem naravnem bogastvu, o njenih neizpobitnih evropskih standardih. In vse to vsi naši tečajniki res naletijo, so nad vsem navdušeni in danes ni več govor o Balkanu ali o Jugo, kot se je enkrat nekoliko skoraj zaničevalno govorilo. A da bi začutili Slovenijo kot svojo državo, no, od tega smo res še daleč.
Prvič zato, ker ostajajo za vse, kljub slovenskemu pogovornemu jeziku, Italijani drugič pa zato, ker so naša dekleta in fantje zanimivi in sprejeti z odprtimi rokami samo v marketih! Gre seveda za širši problem, ki ima svoje korenine v nevednosti in v popolnem nepoznavanju tega delčka slovenskega naroda. V šolah nič, v medijih nič in vsem postanemo res čez noč zanimivi, samo če gre za črno kroniko! O nas in o naši usodi se govori in se mogoče debatira le v nekih ožjih krogih, a informacije o reševanju o naših morebitnih stisk, in po drugi strani veliki upehi, ki jih tudi naša manjšinska skupnost zna uresničevati v evropskem vrednostnem merilu, ne najdejo poti med ljudi. In tako ti nič ne vedo o nas! Pa smo spet tam! Iz osebnih izkušenj vam lahko povem, da se ljudem niti ne sanja ne o tem, kaj tukajšnji Slovenci delamo iz dneva v dan samo zato, da ohranjamo svojo narodnostno identiteto, svoj jezik in svojo kulturo, svojo pripadnost Prešernovim vrednotam. Niti sanja se jim ne, koliko tisoč ur prostovoljnega in neplačanega dela je za vsemi temi dejavnostmi, da smo lahko to, kar smo. In to dnevno prostovoljno delo poteka poleg redne službe, seveda! To so dejstva!
A dajmo si tudi sami roko na srce: ali nismo mogoče tudi mi sami krivi, da je temu tako? Je možno, da že leta ugotavljamo, da smo v Sloveniji v bistvu z vsebinsko-kulturnega vidika za ljudi neka neznanka in sami nismo na primer sposobni uresničiti nekega press centra, ki bi z dnevnimi novicami o nas oblegal vse medije v naši matični državi? Je možno, da v vseh razgovorih z oblastmi v Sloveniji ne dajemo vm ospredje tega problema, ki je temeljnega pomena? Je pa res menda utopija, če čakamo, da bo pobuda stekla s strani Slovenije. Morali bi mi – sami – ustvariti strategijo, ki naj rešuje prav te probleme in to je naloga, ki bi si jo morale vzeti kot breme vse naše osrednje organizacije, od kulturnih do glasbenih, športnih in drugih, predvsem pa bi si morali to nalogo prisvojiti obe krovni organizaciji SKGZ in SSO.
V obratni smeri pa mora biti ponudba Slovenije do naših mladih ljudi sodobna, vabljiva, zanimiva, predvsem pa realno dosegljiva. Naša manjšinskost ne sme izzvenevati kot neka jokavost ali pomanjkljivost, ampak kvečjemu kot neka obogatitev, saj gre za soočanje s slovenskim človekom, ki raste, se razvija in pridobiva znanje in izkustva v neki drugi državi in je – hočeš nočeš – oplojen z dvema evropskima kulturama in je torej že od svoje zibelke nosilec velikega duhovnega bogastva.
Ob koncu pa še to: veliko je propagande o tem, naj se naši mladi odločajo za študij na univerzah v Sloveniji. Pa ne samo zaradi kakovosti, ki jo že same na sebi nudijo posamezne fakultete, ampak tudi in predvsem zaradi jezika, saj – tako pravijo – v Sloveniji danes že težko razumejo nas zamejce, ko jih ogovarjamo. No! Ob takih trditvah si sam pri sebi mislim svoje. Mislim namreč, da ni ravno tako, saj če le malce sledimo dogajanjem v naši matični domovini, lahko z zaskrbljenostjo govorimo skorajda o neke vrste angloameriškem kolonializmu in to na več področjih, od političnega, ekonomskega pa do kulturno jezikovnega področja. Tudi v Sloveniji bi se morali vprašati, če se danes še da govoriti o neki suvereni neodvisnoti, samostojnosti, samozavesti, predvsem pa o pravi domovinski vzgoji slovenskih otrok. Vem, da so to težke besede, vendar se mi ob poudarjeni uporabi angleške terminologije zdi, da se v teh besedah, ki sem jih izrekel, le skriva nekaj resnice. Veste: malce domišljavo si mislim, da v vsaj glavnih obrisih slovenščino poznam, a velikokrat, ko me v Sloveniji ogovorijo, sam težko dojemam nove oblike, ki so prišle v uzus v slovenskem jeziku. Kaj naj odgovorim, ko mi rečejo, da “grejo uokat doga” ali pa mi govorijo o kaki prireditvi, kako je bila “ful dobra”, da je bila skratka “ d’best”. Pa razmišljam o tem, da se Trubar, ki ga prav v teh dneh zavzeto častimo tam nad oblaki že kesa, da je Slovencem napisal Abecednik, Toporošič se pa prav gotovo.