TRŽIČ – V nedeljo, 12. maja 2019, je v dvorani Kinemax v Tržiču potekal redni občni zbor Zadružne kraške banke. Med številnimi gosti je svoj pozdrav prinesel tudi predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji Ivan Peterlin. Njegov poseg objavljamo v celoti.

Pozdrav predsednika ZSŠDI Ivana Peterlina

Spoštovane članice, spoštovani člani, spoštovano predsedstvo!

Moj pozdravni nagovor na današnjem občnem zboru ne bo namenjen analizi podanih poročil, torej podanim številkam, plusom in minusom, tudi zato ne, ker sam nisem nikakršen izvedenec na področju gospodarstva in držim se tudi svetega načela, da kdor ne ve, …. je najbolje, da molči. Svoje razmišljanje, in za to gre, bi rad usmeril vsebinsko na drugo področje, ki se mi zdi vredno omembe in glasne obravnave.

Poglejte! Razmišljam o tem, če se sploh znamo in zmoremo v resnici in pošteno zamisliti nad sporočilnostjo, ki nam jo naš bančni zavod ponuja v razmislek. Tako se glasi: Zadružna kraška banka – razlikujemo se. Da, res! Res se razlikujemo. To, da je ta naš bančni zavod, da je naš in da je slovenski, da gremo k okencu in se z uslužbenci pogovarjamo v slovenščini, že to je nekaj lepega in je pravzaprav neke vrste privilegij, ki smo ga deležni kot člani te skupnosti. In to ne od včeraj, ampak že dolgo, zgodovinsko gledano daleč nazaj.

Kot predsednik ZSŠDI se udeležujem veliko občnih zborov naših včlanjenih športnih društev in zelo pozorno poslušam odbornike, ko podajajo svoja poročila. In tako na teritoriju na licu mesta lahko ugotavljam, koliko je ta naš bančni zavod živo prisoten in koliko sredstev vlaga v teritorij.

Poglejte! Razbremenimo malce ozračje in si za hip izmislimo nedolžno igrico. Vzemimo v roke Primorski dnevnik in omislimo si igrico lov na zaklad. Kako to gre? Zelo enostavno: dnevnik prelistajmo od začetka do konca in bodimo pozorni že pri lokalni kroniki, pa potem na kulturnih straneh in pri rubrikah z obvestili, potem so tu še strani z gospodarskimi temami in končno še šport. Obkrožimo in označimo dogodke, kjer se kot pokrovitelj pojavlja naša banka. Veliko, ogromno je tega, veliko je te pomoči. In pomislimo, koliko stvari bi odpadlo, če te pomoči ne bi bilo.

Tako! Predlagane igrice je konec. Zdaj pa spet resno naprej. Postavljam vprašanje: pa se znamo potem za vso to pomoč tudi javno zahvaliti upraviteljem banke? Mnenja sem, na podlagi povsem lastnih opazovanj, da smo pri tem še vedno vsi skupaj preskromni. Redko, zelo redko javna zahvala najde mesto v javnosti. Pa se sprašujem: smo res tako skromni v poznavanju našega jezika, da ob besedico »hvala« ne znamo prilepiti še pridevnika, npr. iskrena, prisrčna hvala. Tako bi vsaj poudarili svojo hvaležnost.

Vem, že vem, da me bo ob sklepu občnega zbora marsikdo ustavil in mi rekel: «Ti, pa kaj ti banka ponuja, da tako poudarjaš njeno radodarnost, kaj imaš pravzaprav od tega?« Poglejte, ni potrebno, da me o tem sprašujete potem, na vprašanje bom odgovoril kar zdaj, takoj. Ne! V žepu nimam nobenega skritega dogovora z vodstvenimi organi banke. Vse to govorim, ker se mi zdi prav, da opozorim odbornike naših društev in naše ljudi nasploh, na pomanjkljivosti, ki jih verjetno zaradi velike površnosti zagrešijo pri svojem delu.

Velikokrat se jezimo na današnji svet, da je globalizirano brezsrčen in brez pravih vrednot, pa smo mi prvi, ki se tem vrednotam odrekamo. In med vrednote spada tudi prav gotovo čut hvaležnosti. Saj reči hvala ni gigantski podvig. Gre samo za splet petih črk v besedico »hvala«.

Zato, Zadružna kraška banka Trst Gorica, vsem v njej želim res vse dobro. Ostanite še naprej trdni temelj naše skupne vsakdanjosti, ker se prav v tem v resnici razlikujete!

Hvala za pozornost!

Ivan Peterlin