PROSEK – Po neozdravljivi bolezni nas je 8.novembra 2017 v starosti 80 let zapustil Silvio Verginella (letnik 1937), prava nogometna legenda na Proseku. Verginella je sicer svojo športno kariero začel s kolesarstvom, s katerim je dosegel več uspehov. Ko se je Primorje včlanilo v italijansko nogometno zvezo, je bil med ustanovitelji proseškega društva. Za Primorje je igral in pozneje je bil tudi trener.
Uredništvo Slosporta izreka svojcem pokojnega Silva iskreno sožalje, pokojnemu pa posveča nekaj arhivskih slik iz knjige Primorje 1924, ki jo je uredil Igor Tomasetig.

Pogreb pokojnega Silvia Verginelle

PROSEK – Od Silvia Verginelle smo se zadnjič poslovili v sredo, 14. novembra 2017.  Na pogrebu v cerkvi in nato na pokopališču na Proseku se je, kljub strupenemu mrazu, zbralo veliko število ljudi, kar kaže, da je bil Silvio zelo priljubljen ne samo v vasi, temveč v vsej okolici.
Priložnosti nagovor je imel domačin Bruno Rupel, njegov osebni prijatelj.

Nagovor Bruna Rupla

Dragi Silvio, ko v sredo zjutraj, po zvonenju proseških zvonov, sem zvedel žalostno vest, se nisem mogel sprijazniti z dejstvom, da se ne bova več srečala in da ne bom več slišal tvojih razglednih in objektivnih nasvetov, kot tudi pripomb in komentarjev o športnih dogodkih, saj sem te še pred par meseci videl, kako si korajžno kolesaril po kraški planoti.
Kot talentiranega in odličnega kolesarja sem te spoznal v mladih letih. Cilj nekaterih dirk je bil nekajkrat tudi na Proseku, kjer je sedaj ribarnica in ko se si pojavil med prvimi “pri Pilju” v dresu ekipi Coppi Hausbrant, smo vsi občudovali tvoj finalni sprint, saj si večkrat privozil prvi skozi cilj. Po vsej verjetnosti, če bi nadaljeval s kolestarstvom, bi gotovo bil tudi uspešen poklicni kolesar. Pritegnila pa te je fotografija in zato si odprl fotografski studiji na Proseku. Po očetovi smrti (1969) pa si prevzel kamnošesko delavnico in zato nisi imel veliko časa, da bi se posvetil športu profesionalno. S svojimi spretnimi rokami si izdelal spominske plošče, nagrobne spomenike in še marsikaj.
Kot večina mladih si začel igrati nogomet in ker na Proseku ni bilo nogometne ekipe, si se leta 1963 pridružil skupini domačinov, ko smo na vrtu pod košatimi kostanji društvene gostilne obnavljali športno društvo Primorje in nato sedel med deveterico novoustanovljenega odbora.
Od sezone 1963/64, vse do sezone 1971/72, ko si bil tudi trener ekipe Primorja, si v 9 sezonah  skupno igral 177 prvenstvenih tekem in se izkazal  kot hitri in spretni napadalec. Nakar si še eno sezono igral pri Vesni in dve prvenstvi nastopal z Olimpio iz Gabrovca, pri kateri si bil tudi trener. To funkcijo si eno sezono opravil tudi pri trebenskemu Primorcu. Na trenerski klopi Primorja si sedel še tri prvenstva in po sezoni 1983/84, se dokončno poslovil od aktivnega nogometa. Kot gledalec, pa si rad zahajal na nogometne tekme, tvoji komentari so bili vedno zelo objektivni. Poleg tega, da si bil dober poznavalec, si bil prava legenda zamejskega nogometa.
Imel si še eno vrlino: bil si ljubitelj narave, okolja in strasten ljubitelj hribov. Ni vrha v Julijskih Alpah, da ga nisi obiskal. Jalovec, Kanin, Krn, Mangart, Prisojnik, Razor, Triglav… in še bi lahko našteval. Nanos je zate postal le krajši izlet. Avgusta leta 1975 si opravil pravi podvig. Bil si  vodja odprave nevsadkanjega pohoda domačih planincev, ki ste v desetih dneh prehodili pot s Proseka do Triglava in nazaj. Med potjo ste se ustavili pred spomeniki padlih v NOB in ob povratku obiskali tudi bolnico Franjo. Startalo vas je 11, zaključilo pa 7. Ta pohod bo gotovo ostal v tvojih analih. Ko sem te spraševal za mnenje, si dejal… “že to, da smo, čeprav ne vsi, prišli do cilja, je lep uspeh. Pohod ni bil nemogoč, zadostovali sta le dobra volja in vztrajnost. Ture so naporne, toda tam spoznaš sebi enake, ter občuduješ prekrasno naravo.”
V zadnjem obdobju si z običajnim elanom pogostoma stopil na kolo, ki je bilo tvoj konjiček že od mladih nog. Pred kratkim si še kolesaril po kraški planoti, vse dokler ti je zdravje dopuščalo. Bil si vzoren športnik, priden in marljiv delavec, dober prijatelj, ter vljuden in dobrošrčen vaščan.
Dragi Silvio, takega te bomo ohranili v trajnem spominu.
Ženi Silvani, hčeri  Flavi in Lari, ter ostalim sorodnikom izrekam iskreno sožalje.

Prispevek Bruna Rupla

Zapustil nas je Silvio Verginella

V sredo, 8. novembra 2017, se je na Proseku razširila žalostna vest, da je po krajši, vendar neozdravljivi bolezni prenehalo biti plemenito srce vzornega športnika Silvia Verginelle (letnik 1937), ki je bil v nogometnih krogih dobro poznan, saj je bil prava legenda domačega nogometnega kluba Primorje.
Silvio je sicer žačel svojo športno kariero zelo mlad s kolesarstvom. Na Proseku je bil večkrat cilj kolesarskih dirk in Silivio je bil odličen sprinter, tako da je večkrat šel prvi čez cilj. Njegovi najnevarnejši nasprotniki sta bila Tržačana Pelicon in Nelzi, ter Gregori, ki je nato postal selektor italijanske amaterske reprezentance.
Kot večina mladih je Silvio začel igrati tudi nogomet in ker na Proseku ni bilo nogometne ekipe, se je leta 1963 pridružil skupini sedmim domačinov, ki so pod košatimi kostanji društvene gostilne na Proseku ustanavljali, oziroma obnavljali Športno društvo Primorje. Na žalost zaradi že dobro znanih dogodkov, ko tržaške nogometne ekipe niso hotele igrati s Primorjem zaradi slovenskega imena, razen Libertasa Barcolane in Esperie, je Primorje igralo le 4 tekme.

Izkaznica Silvia Verginelle iz leta 1967, ko je Primorje igralo v 3. AL

Silvio vse do sezone 1971/72 (v tej sezoni je bil tudi trener ekipe) je bil v 8 sezonah skoraj vedno prisoten in se izkazal kot odlični napadalec, saj je na skupno 177  tekmah dal kar 101 golov. Najbolj uspešen je bil v sezoni 1969/70, ko je v 25  tekmah dal 30 golov. Ta sezona je bila  rekordna za Primorje, ki je zmagalo v prvenstvu 3. AL. V 26 tekmah je zbralo 47 točk (23 zmag, 1 neodločen rezultat, 2 poraza, dalo 110 in prejelo 20 golov) in napredovalo v 2. AL. Prav v sezoni 1971/72, ko je sedel na trenerski klopi, je Primorje  s 35 osvojenimi točkami zmagalo v prvenstvu 3. AL (15 zmag, 5 neodločenih rezultatov).
V sezoni 1972/73 pa je ponovno stopil na igrišče kot nogometaš, vendar v dresu Vesne, ki je kot Primorje igrala v 2. AL, tako da je Silvio igral oba derbija, v Križu je zmagalo Primorje z 2:1, na Proseku pa se je derbi kočal brez golov.
Kot trener se je Silvio ponovno vrnil k Primorju v sezoni 1975/76 v 2. AL. V sezoni 1980/81 pa je vodil ekipo v 3. AL in s 30 osvojenimi točkami osvojil 1. mesto in napredoval v 2. AL. V naslednji sezoni 1981/82 pa je po 8. krogu v 3. AL na trenerski klopi trebenskega Primorca zamenjal Edija Kralja, ter v sezoni 1983/84 po 23. krogu pri Primorju zamenjal Giordana Stulleja.
Odtlej,  čeprav ni imel obveznosti, je še vedno sledil tekmam naših ekip. Z njim je bilo vedno prijetno komentirati potek srečanj, ker je bil zelo objektiven in dober poznavalec nogometa. Obenem je spet stopil na kolo, ki je bilo njegov konjiček že od mladih let, tako da smo ga še pred kratkim videli kolesariti po kraški planoti.
Silvio ni bil le vzoren športnik temveč prijazen, vljuden in dobrošrčen vaščan.
Takega ga bomo ohranili tudi v trajnem spominu.