Slovenščina
Italiano
Slovenščina
English
Iskalnik

ZSŠDI: predsednik ostaja Ivan Peterlin, izvolili novi odbor, priznanja za življenjsko delo in zvestobo v športu

OPČINE – V konferenčni dvorani Zadužne kraške banke na Opčinah je v petek, 12. aprila 2019 potekal 48. volilni redni občni zbor Združenja slovenskih športnih duštev v Italiji.
Dosedanji predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin, ki je na vrhu naše krovne organizacije od leta 2013, je bil edini kandidat za predsedniško mesto tudi za naslednjo mandatno dobo in je bil tudi oglasno izvoljen. Prejel je 37 glasov društev od skupnih 46 prisotnih.
Kandidati za odbornika v izvršnem odboru je bilo enajst. Osem jih je bilo izvoljenih, in sicer: Andrej Vogric (29 glasov), Peter Žerjal (28), Rajko Petejan (28), Jan Gregori (27), Maja Peterin (24), Sonia Sirk (22), Edi Sosic (19), Petra Krizmancic (17). Prva neizvoljena je bila Sabina Slavec (16), za njo pa še Maurizio Vidali (11) in Tamara Majer (6).
Trije efektivni člani nadzornega odbora so: Samo Kokorovec (30), Mitja Primosig (27), Nadja Kralj (25). Suplenta pa sta Claudio Starc (25) in Paolo Vidoni (23).
Trije efektivni člani razsodišča so: Benjamin Černic (30), Boris Bogatec (30) in Jure Kufersin (29). Suplenta pa: Raffaela Zavadlav (27) in Francesca Simoni (15)
Na petkovem občnem zbor so bili prisotni številni gostje, med katerimi tudi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Jožef Česnik, senatorka Tatjana Rojc in drugi.
Med občnim zborom so podelili  tradicionalna priznanja ZSŠDI. Za življenjsko delo všportu sta prejela odbornik ŠD Mladina Ennio Bogatez in legenda našega šaha Pino Laco Lakovič. Za svestobo slovenskemu športu v Italiji pa sta prejeli namiznoteniški igralki ŠK Kras iz Zgonika Sonja Doljak in Damiana Sedmach.
Med občnim zborom so me drugim predstavili  tudi načrt o Muzeju slovenskega športa v Italiji.
Naj omenimo, da se je od 59 v ZSŠDI vklučenih 59 društev zmanjšalo na 51. Iz seznama jih je izpadlo osem: Atletski klub Bor, Odbojkarski klub Bor in Plavalni klub Bor so postali sekcije ŠZ Bor. Z dejavnostjo so prenehali AŠD Škuadra UOO, ŠZ Govolley in navtično športno društvo iz Doberdoba. Športno-kulturni društvi Kremenjak in Briški grič so po novih pravilih le kulturni društvi.

(sledijo slike)

Poročilo predsednika in izvršnga odbora – Ivan Peterlin

Spoštovane predsednice, spoštovani predsedniki, spoštovane predstavnice in predstavniki naših športnih društev, cenjeni gostje!

Če se ozrem po dvorani in se mi pogled ustavi pri vsakem izmed vas in še posebej, če pogledam naše današnje ugledne goste, ki našemu večeru dajejo še poseben čar, ton in veljavo, potem si ne morem kaj, da ne bi bil navdušeno razpoložen. Utrjuje se mi prepričanje, da smo v letih prav gotovo nekaj dobrega naredili in dosegli, da naši izpeljani programi niso šli neopazno mimo javnosti, da smo dosegli kar veliko vidljivost in končno smo tudi mi omembe vreden in pomemben člen naše organizirane družbe, da smo sestavni del našega mikrokozmosa, da nam tudi širša družba priznava vlogo povsem enakovrednih in pomembnih akterjev našega organiziranega vsakdana.

Opis opravljenega dela, ki zaobjema naš dveletni mandat, ki se danes izteka, je po svoje kar težavna stvar. Gre namreč za obsežen roman z vrsto poglavij, z vrsto načrtovanih posegov na športnem področju in čisto vsako poglavje je pomembno in bi o vsakem veljalo na dolgo spregovoriti. Lahko zatrdim, da je odbor, ki se poslavlja, v bistvu v celoti izpolnil in uresničil vse programske zasnove, tiste, ki jih je članstvu nakazal na zadnjem volilnem občnem zboru. Odbor je namreč uresničeval vse postavke dokaj načrtno in v tem tudi uspel. Ne bom se tu spuščal v neke podrobne analize vseh opravljenih korakov, ker bi to bilo predolgo in preveč utrujajoče. Je pa tudi res, da ste sami o vsem zelo dobro obveščeni in na tekočem, saj so mediji z veliko pozornostjo spremljali naše delovanje in podrobno poročali o vsem, kar se je dogajalo na našem področju. Za vse to moramo biti Primorskemu dnevniku, uredništvoma radijskih in televizijskih oddaj deželnega sedeža RAI, tedniku Novi glas, Novemu Matajurju in Domu ter spletni strani slosport.org iz srca hvaležni.

Ta svoj današnji sprehod bom začel skoraj pri drugi polovici našega mandata. V letu 2018 smo namreč obhajali 60 letnico prvega Slovenskega športnega tedna. Z tiste čase je bila to velika novost, za neke vrste vstajanje iz mrtvila in takratni pionirji našega športa v Italiji s profesorjem Bojanom Pavletičem na čelu si verjetno niti v sanjah niso predstavljali, da bodo sprožili neustavljiv plaz navdušenja in da bo šport kar naenkrat postal tako silovit magnet za široke plasti naših mladih. Ti pionirji našega športa v Italiji so s tem postavili trdne in kremenite temelje gibanju, ki se je ob velikanskem navdušenju mladih širilo in se kaj kmalu prelilo v množičnost, saj je zajelo stotine mladih in manj mladih Slovencev v Italiji. Tem tvorcem našega povojnega športa smo na pročelju Stadiona 1. maja novembra lani ob krajši slovesnosti odkrili spominsko ploščo, ki naj vse nas spominja, da se je v tistih letih razvilo gibanje, ki se je kot deroča reka razlilo v vse naše vasi in zaselke, kjer živimo Slovenci in močno obnovilo dejavnost v samem mestu Trst. Po nasilnem fašističnem zatrtju vseh naših društev v dvajsetih letih prejšnjega stoletja smo doživeli preporod, novo rast in uresničitev dolgo zatrtih upanj in sanj! Ta veliki naboj navdušenja v želji po uveljavitvi slovenskega človeka tudi na športnem področju na teh tleh je še danes aktualen in še zdaleč ne zamira.

Vprašanje, ki se nam postavlja, je nadvse aktualno in pred katerim bo stal tudi novi odbor ZSŠDI, pa je to: kje smo danes, kje smo po šestdesetih letih? Slika slovenskega športa v Italiji je še danes presenetljivo mikavna. Naša društva so čvrste postojanke našega življa na teh tleh. V iskanju naše identitete je prav gotovo šport poleg kulturnih društev, poleg slovenske šole, poleg našega gospodarstva, delovanja v okviru slovenske politike in cerkve eden bistvenih energetskih nabojev, ki nas ohranjajo aktivne in žive. Dovolite, da s tega mesta izrečem pohvalno besedo vsem vam, draga društva, nad delom, nad sposobnostjo načrtovanja dejavnosti, nad njihovo iznajdljivostjo pri vodenju dela na terenu. Nad vsem tem smo lahko samo navdušeni! Ne pozabimo, da govorimo o športnih delavcih, ki jih ženeta naprej izključno veliko navdušenje in ljubezen do naših mladih. Gre za pravo armado prostovoljcev, ki namenjajo svoj prosti čas delu v društvu in za vse to niso plačani. Prevečkrat mi na vse to pozabimo in vse to spregledamo, kot da bi bilo samo po sebi umevno, da je tako in stvari tečejo v tej smeri. A kdor tako razmišlja, nima prav. Pomislimo samo, kje bi bili, in v kakšne vode bi rinili naši mladi, če teh naših navdušenih organizatorjev ne bi bilo. Dejstvo je, da v žilah naših ljudi teče še vedno živa kri, pretaka se mladostni adrenalin, težave se rešujejo predvsem z dušo in srcem. Zato, dragi predsedniki, iskrene čestitke. Vsi mi lahko samo srčno upamo, da bi vas ta zagon ne bi nikoli zapustil in da bi zmogli to svojo veliko ljubezen preliti tudi na mlajše rodove, tako da bo tudi naš jutrišnji dan tako uspešen in srečen kot je današnji.

Če se povrnem k širši analizi opravljenega dela, potem moram poudariti, da smo z vrsto programov skušali uresničiti čim širšo uporabo slovenskega jezika. Stopili smo do društev, pa tudi do naših šol in si zamislili ter izpeljali nadvse uspešen projekt Jezikovni poligon, ko naši mladi tekmujejo ne samo v prikazovanju svojih telesnih spretnosti ampak tudi v obvladanju slovenskega jezika. Temu argumentu bo treba tudi v bodoče posvetiti veliko pozornost. Vsi raziskovalci in znanstveniki na področju jezikoslovja nas preko simpozijev, debat in okroglih miz opozarjajo, da uporaba slovenščine ni in ne more biti več samo in izključno domena naše šole in morda doma, kjer je pogovorni jezik še slovenski. Bistvenega pomena postajata ozračje in uporaba slovenskega jezika pri obšolskih dejavnostih. In če smo si edini, da je ena poglavitnejših obšolskih dejavnosti, za katero se odločajo mladi in njihovi starši, prav šport, potem je jasno, da sloni na ramenih naših društev, naših vaditeljev in pedagogov velikanska odgovornost. Saj ne gre, da bi tečnarili s slovnico v roki, nasprotno! Mladim moramo nuditi priložnost, da slovenski jezik vzljubijo na lep, igriv, neprisiljen način. Naši mladi rodovi morajo začutiti, da je slovenski jezik lep, melodiozen, da ga danes lahko uporabljamo resnično povsod, saj je evropski jezik. Treba jim je dopovedati, da so stavki, izrečeni v slovenščini, ravno tako povedni in lahko izzvenijo v ušesih kot prava simfonija, tako kot v italijanskem jeziku, s katerim smo obkoljeni. V to področje bomo morali torej še veliko investirati in tudi v tem smislu bo naša navezava z matično domovino nujna in bistvena. Tako kot se to dogaja že danes, mora naše Združenje še bolj okrepiti in utrditi programsko navezo z Uradom Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter z Olimpijskim komitejem Slovenije – Zvezo športnih zvez. Že danes je to sodelovanje odlično in na visoki ravni. Sploh moramo reči, da sta nam oba foruma zelo tesno ob strani in naša javna zahvala naj gre obema, predvsem pa Uradu, za vso pomoč in tenkočutnost, s katero tako minister sam kot tudi vsi v njegovi ekipi spremljajo našo dejavnost, nam pomagajo in stojijo trdno ob strani. To je veliko bogastvo, ki ga moramo ohraniti za vsako ceno. Brez te pomoči bi namreč nekje capljali v ozadju in zelo težko bi uresničevali naše programe.

Ko sem pri zahvalnih besedah bi rad izpostavil tudi dejstvo, da ZSŠDI odlično sodeluje z obema našima krovnima organizacijama Slovensko kulturno gospodarsko zvezo in Svetom slovenskih organizacij. Mi smo člani obeh in lahko zatrdim, da sta obe krovni organizaciji do nas zelo pozitivno nastrojeni in sta nam pripravljeni nuditi tako dragocene nasvete kot kakršnokoli drugo pomoč. A ob tem mi dovolite še misel: morda smo res športniki malce bolj pragmatični od drugih, a vendar si tudi v duhu našega gesla »Skupaj zmoremo« želimo, da bi v prihodnje prišlo vendarle do sinteze obeh vodstev, da bi iz dveh krovnih organizacij ustvarili eno in enotno reprezentativno telo, ki bi bilo naša organizirana vizitka navzven tako v odnosu do deželnih in rimskih oblasti kot do Slovenije in ne nazadnje do nas samih.

Pa še bežen pogled v opravljeno delo. Med naloge, ki smo si jih zadali in jih tudi uresničevali, je bila velika želja po večji razpoznavnosti našega Združenja. In mislim, da se strinjate z mano, ko trdim, da smo v tem uspeli. Naša prisotnost na takem svetovnem dogodku, kot je Barcolana, naša marketinška akcija preko kar treh športnih avtobusov podjetja Edo Tours iz Postojne, naši izpeljani dogodki v sodelovanju z Zadružno kraško banko ob nagrajevanju naših najboljših športnikov, ki so dobri tudi v šoli, izpeljava naše čezmejne prireditve Naš športnik, kjer na isti prireditvi nagrajujemo najboljše športnike s Primorske in zamejstva, naša celoletna akcija po vseh osnovnih šolah od Milj do Špetra, imenovana Skokičin vrtiljak, naša izpeljava v vseh slovenskih nižjih srednjih šolah v deželi FJK programa Jezikovni poligon, prireditev Zlati let, na kateri nagrajujemo naše najboljše športnike, vse to nam je nudilo možnost, da smo se stalno pojavljali v javnosti in imidž našega Združenja je prav gotovo močno rasel.

Pa še en kratek preblisk: veliko pozornost smo posvetili izobraževanju naših kadrov. Izvedli smo tako nadvse originalen seminar za mlade z naslovom Laboratorij bodočnosti, izobraževali smo tudi starejše odbornike s specifičnimi tematskimi predavanji. To se nam zdi nadvse pomembno in prav gotovo bo Združenje nadaljevalo po tej poti, saj je logično, da brez znanja ni napredka, ampak je lahko samo nazadovanje.

Pred nami je novo dveletje, ki pa je – to je že danes jasno – polno velikih in žgečkljivih izzivov. Kot že veste, ustvarjamo slovensko nogometno reprezentanco, ki bo nastopila prihodnje leto na Europeadi, evropskem nogometnem prvenstvu avtohtonih jezikovnih manjšin. Priprave so stekle že v lanskem letu in ne bom skrival, da pričakujemo veliko odmevnost.

V letu 2020 bo naše Združenje tudi nosilec Iger prijateljstva, na katerih nastopajo reprezentance iz pod 16 leta starosti iz Novega mesta, Rijeke in bosanskega Bihaća. Mi smo nosilci reprezentanc Furlanije Julijske krajine in lahko si mislite, da bo to velik organizacijski in finančni zalogaj, saj na dvodnevnih igrah nastopa preko 400 mladih športnikov.

Je pa leto 2020 tudi leto izredno pomembnih obletnic, ki nam vračajo spomin v temačna leta prejšnjega stoletja, ko je italijanska država pripravila načrt, da bi nas iztrebila. Leta 2020 bo potekalo 100 let od požiga Narodnega doma v Trstu in 90 let od usmrtitve štirih bazoviških junakov. Naš športni svet si želi, da bi se teh trenutkov spominjali odmevno, da bi s tem opozorili italijansko javnost, da je te zločine zagrešila italijanska država, ki se za to ni nikoli opravičila.

Ob koncu mi dovolite, da se javno zahvalim vsem, ki nam stojijo ob strani, ki nas podpirajo in vsem našim poslovnim partnerjem. Upam si obljubiti, da bo tudi novo vodstvo ZSŠDI skušalo na čim boljši način opravičiti njihovo zaupanje. Za vse to se bomo prav gotovo potrudili!

Pa še zaključne besede: kot dobro veste, se je pred dobrim letom usoda precej kruto poigrala z mojim zdravjem in me za nekaj časa odtrgala od predsedniške pisalne mize. Kar nekaj mesecev sem preživel v bolnici, kar je precej zaustavilo moj dotedanji ritem dela. Članom izvršnega odbora sem nadvse hvaležen, saj so mojo odsotnost nadoknadili z veliko prizadevnostjo in niso dopustili, da bi prišlo do kake večje pavze pri uresničevanju programov. Tako še enkrat hvala lepa vsem, še zlasti podpredsedniki Igorju Kocijančiču.

Sem pa dolžan tudi javno pohvalo našim uslužbencem. To je odlično uigrana ekipa, ki svoje delo opravlja iznajdljivo, uspešno in profesionalno. Zato hvala Ksenji Slavec, Evgenu Banu, Martinu Maverju in Igorju Tomasetigu. Kot predsednik lahko rečem, da bi brez vas ne izpeljali tako ambicioznih programov, kot smo jih.

Hvala za pozornost

Občni zbor ZSŠDI

Foto ZSŠDI

Priznanje ZSŠDI  za življenjsko delo v športu

ENNIO BOGATEZ

V resnici je dokaj neobičajno, da se človek, ki ga je življenje umestilo v kraj, ki ga lahko imamo za zibelko našega ribištva, v Križ, lahko tako v celoti preda drugačnim naravnim lepotam in morje nekako nadomesti z gorami in belo pokrajino, da se torej z dušo in telesom preda snegu in smučanju. A to je primer našega nagrajenca Ennia Bogatza, ki ga lahko že vrsto let pa tudi danes enačimo z vsem, kar se dogaja v našem smučarskem svetu, saj je nedvomno eden največjih snovalcev vsega, kar je pri nas povezano s to športno panogo. Svoje velike sposobnosti organizatorja je prikazal že pri svojem matičnem društvu Mladina iz Križa, poleg tega pa se danes, širše gledano, celovito razdaja pri vsem, kar je povezano z našo organizirano smučarsko dejavnostjo. Njegove glavne vrline so velik smisel za pripravo in organizacijo dogodkov, velika natančnost pri njihovi izpeljavi in skoraj pravo pikolovsko iskanje vseh možnosti rešitev, tako da se nikjer ne pojavi niti najmanjši zaplet. Skratka, gre za človeka, ki pri svojem delu nikoli ne pozabi niti na še tako nepomembno malenkost. Sam tudi stoji na čelu organizacije Primorskega smučarskega pokala, pomembnega čezmejnega tekmovanja, ki na najlepši možni način združuje privržence smučanja tako naših društev kot društev iz matične domovine.
Priznanje ZSŠDI za življenjsko delo v športu prejme Ennio Bogatez.

PINO LAKOVIČ

Ko govorimo o slovenskem športu v Italiji in govorimo o šahu, ne moremo mimo očaka naših šahistov, mimo Pina Lakoviča. Njegova kariera sega daleč nazaj in posejana je z odličnimi uvrstitvami in uspehi tako na italijanskem ozemlju kot na mednarodni ravni. Kljub temu, da spada Lakovič v krog vrhunskih šahovskih mojstrov, se od vedno udeležuje vsakega turnirja, ki ga prirejamo v sklopu našega športa. In tudi tu nikoli ne zataji. Šah je šport svežih možganov, iskrivih misli in taktičnih napadalnih potez, a je Pino Lakovič še danes, kljub svojim letom, vrhunski mojster in njegova tekmovalna pot bo prav gotovo še vedno blesteča in uspešna.
Priznanje za življenjsko delo v športu prejme Pino Lakovič.

Priznanje ZSŠDI za življenjsko zvestobo slovenskemu športu v Italiji

SONJA DOLJAK IN DAMIANA SEDMACH

Nagrado za zvestobo slovenskemu športu podeljujemo dvema športnicama, ki si po tako dolgem igralskem stažu to nagrado res zaslužita. Svoje ime sta že zdavnaj zapisali v anale našega športa. S svojo igro in uspešnostjo sta nas opozorili že v zgodnji mladosti, potem pa se je njuna pot strmo vzpenjala do samih vrhov italijanskega namiznega tenisa. Igralski talent pa ni usahnil in Sonja Doljak ter Damiana Sedmach še danes z uspehom stopata za zeleno mizo in sta s svojim temeljitim pristopom k igri pomemben zgled za mlade generacije. AŠK Kras, ki praznuje 50 letnico namiznoteniškega nastopanja, je lahko ponosen, da ima v svojih vrstah take športnice, kot sta Sonja Doljak in Damiana Sedmach.

Poseg o načrtu Muzeja slovenskega športa v Italiji – Branko Lakovič

(Poročilo o načrtu Muzeja slovenskega športa v Italiji ob odsotnosti avtorja Branka Lakoviča (zaradi bolezni) je prebral Evgen Ban, podroben načrt o lokaciji in finančni plati pa je podal predsednik ŠD Polet Samo Kokorovec).

Spoštovani,
zelo mi je žal, da se zaradi bolezni ne morem udeležiti današnjega občnega zbora ZSŠDI. Zato vam le pisno posredujem veliko željo, ki jo kujem že nekaj let: to je želja, da bi končno le prišli do muzeja o slovenskem športu v Italiji.
O našem športnem muzeju sem že pisal številnim našim ustanovam in posameznikom in vsi so se strinjali, da je zamisel dobra.
Najprej pa se želim prisrčno zahvaliti našemu našemu kotalkarskemu šampionu in sedanjemju predsedniku ŠD Polet Samu Kokorovcu, da je takoj in z navdušenjemu osvojil idejo o športnemu muzeju. Samo vam bo tudi s pomočjo velikega ekrana orisal, kje in kako naj bi se nahajal Muzej.
Sedaj pa naj vam v strnjeni obliki posredujem to, kar sem že poslal posameznikom in ustanovam januarja letos o zamisli Muzeja.
———————————

Že »oče našega športa« Bojan Pavletič se je pred mnogimi leti trudil, da bi vendarle našli prostor za strukturo, v kateri naj bi hranili dokumente, slike in drugi material, ki bi pričal o zgodovini telesne kulture med Slovenci v Italiji. Očitno so bili vsi njegovi napori zaman, saj Muzeja ni dočakal.

Zakaj Muzej o našem športu?

Mislim, da je odgovor na to vprašanje zelo enostaven.
Športna dejavnost je in je bila eno izmed najučinkovitejših sredstev za ohranitev slovenske skupnosti v Italiji.
Športno gibanje se je namreč med Slovenci v Italiji uveljavljalo vseskozi od daljnjega 1869, razvijalo se je vzporedno z evropskimi telesnokulturnimi tokovi in je vedno našlo plodna tla med našimi ljudmi.

Celotno delovanje naše telesne kulture, od nastanka do današnjih dni bi lahko razdelili na naslednja obdobja:
1. obdobje: od Južnega Sokola leta 1869 do 1. svetovne vojne .
2. obdobje: po prvi svetovni vojni (1919), ko so nastala številna naša športna društva in športna organizacija Sportno udruženje, do prisilne ukinitve leta 1927.
3. obdobje: športna dejavnost v ilegali (1927-1945).
4. obdobje: povojno obdobje (1945-1958) s pestrim delovanjem v okviru Zveze društev za telesno vzgojo (UCEF) do 1952.
5. obdobje: moderno obdobje našega športa od 1958, ko so športni odseki pri naših prosvetnih društvih priredili 1. športni dan, do ustanovitve ŠZ Bor, ki je začelo delovati v okviru Italijanskega olimpijskega komiteja (CONI), do postopne ustanovitve ali obnovitve naših športnih društev do današnjih dni.

Kaj bi hranili v Muzeju?

In prav ta obdobja naj bi dobila svoje mesto in glas v Muzeju.
Vsako obdobje naj bi opremili s slikami na panojih ter z “zvočno dokumentacijo”.
Na eni od sten bi razobesili: večji sliki dveh naših dobitnikov olimpijskih kolajn (Jurij Uršič in Matej Černic); ob strani (na levi in desni) manjše slike  vseh naših olimpijcev. Teh je sedem (Arianna Bogatec, Claudia Coslovich, Pino Kressevich, Pino Laco Lakovič, Adriano Pavlica, Edi Podberšček in Danilo Žerjal.
Spodaj pa slike udeležencev univerzijade in svetovnih prvakov.
Na steni koridorja manjše slike vseh ostalih naših reprezentantov (razen olimpijcev in svetovnih prvakov, ki so že razobešeni na srednji steni). Teh je nekaj več kot sto.
Vsaj za olimpijce bi bilo seveda lepo, da bi opremili sliko z avdio-tekstom.

Velike športne prireditve

Lepo bi bilo tudi namestiti posebne panoje za naše večje športne manifestacije, kot so:  Športne igre, STEDO, Borovi mednarodni namiznoteniški turnirji, Mednarodna kolesarska dirka KK Adria, Memorial Sedmak v kotalkanju, Pokal Kras v namizniem tenisu, šahovski Memorial Filipović, Bazoviške žrtve v odbojki, Zamejsko smučarsko  prvenstvo, Soška regata in še in še.

Športna literatura

Morali bi dobiti tudi prostor za knjižnico (omare ali police) o naši športni literaturi, ki je kar zajetna: knjige in almanahi, brošure, raziskave, koledarji, bilteni, cd, video itd.
In lepo bi bilo, da bi dobili tudi prostor za zastavice z grbom vseh naših društev, majice naših olimpijcev, pokale večjih mednarodnih tekmovanj, značke in podobno.

Lokacija in namen

Muzej naj bi se začasno nahajal v športnem centru Poleta na Pikelcu na Opčinah ob veliki športni dvorani (v prostorih nekdanje slačilnice).
Muzej seveda ne bi smel samevati kot navaden spomenik ali zapuščena hiša.
Moral bi biti shajališče vseh naših ljubiteljev športa (in ne samo), da si ogledajo in spoznajo, kaj vse so zmogli naši športni delavci in športniki od samega nastanka (Sokoli) do današnjih dni.
Prirejali naj bi »športne učne ure« za naše ter tudi za italijanske osnovnošolce in dijake.
Če bi namestili sredi velike sobe določeno število stolic in mizo, bi lahko po potrebi prirejali predavanja, okrogle mize, tiskovne konference, priložnostna nagrajevanja, sprejem za naše »azzurre«, predstavitev športnih publikacij itd.

Stroški in kaj potem?

Takoj moram tudi povedati, da še nisem načel vprašanja, koliko bi vsa ta stvar stala in kdo naj bi vse to finansiral. Da ne bi s stroški bremenili le ZSŠDI, bi bilo treba poiskati ustanove ali spoznorje, ki naj bi nam priskočili na pomoč.
Pomembno je tudi, kdo bi vse to vzdrževal, ko bi muzej zagledal luč. Kdo bi za muzej skrbel. V prvi fazi bi bil muzej na razpolago občinstvu le po predhodnem naročilu.
Po mojem pa je najpomebneje to, da bi bili pred gradnjo Športnega centra na Stadionu 1. maja v Trstu pravočasno pripravljeni na Muzej z zbiranjem gradiva in predvsem z začasno lokacijo, kjer naj bi to gradivo dostavili.

Pripravljalni odbor

Dobro bi bilo tudi, da bi sestavili odborček ljudi, ki so pripravljeni aktivno in po možnosti zagnano sodelovati pri tem načrtu.

Zavedam se, da je vse to težko izvedljivo. Če pa so uspeli z Ribiškim muzejem in drugimi podobnimi pobudami, je zares napočil čas, da tudi na športnem področju dobimo svoj hram.
Zavedam se tudi, da bi lahko temu projektu dodali še marsikaj, zato bi z veseljem prisuhnil vašim nasvetom
(lahko mi pišete na majl lakovic.branko@gmail.com ali pa tel. na 349-1784412).