ŠTANDREŽ – V petek, 20. aprila 2018 je v Domu Andreja Budala v Štandrežu potekal 47. redni občni zbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Prisotnih je bilo 36 predstavnikov od skupnih 59 društev. Med OZ so podelili priznanji za življenjsko zvestobo Mateju Ferletiču in Matevžu Peterlinu.
Občni zbor je ob odsotnosti zaradi zdravstvenih težav predsednika Ivana Peterlina otvoril podpredsednik ZSŠDI Igor Kocijančič, ki je ob sebe povabil organe OZ, predsednico nadzornega odbora Nadjo Kralj in podpredsednika za goriško pokrajino Livia Rožiča ter tajnika Igorja Tomasetiga.
Igor Kocijančič je nato prebral poročilo podpredsednika in izvršnega odbora, ki ga objavljamo v celoti.
Sledila je podelitev priznanj za življenjsko zvestobo slovenskemu športu v Italiji, ki sta jo letos prejela nogometaš Matej Ferletič in odbojkar Matevž Peterlin. Utemeljitve in dobitnika priznanj je predstavil Evgen Ban.
Utemeljitev za priznanje
Matej Ferletič
Naš nocojšnji prvi nagrajenec je prav gotovo eno izmed znanih nogometnih imen na Goriškem. Lahko se ponaša z res dolgo in bogato kariero, ki je vezana na uspešnost vseh slovenskih nogometnih klubov v goriški pokrajini.
Matej Ferletič, doma iz Doberdoba je svoj prvi uspeh na mladinski ravni dosegel v športni sezoni 1993/94, ko je z združeno ekipo Sovodenj osvojil naslov goriškega pokrajinskega prvaka in deželno prvenstvo. Na članskem nivoju je največ let svoje nogometne zgodbe preživel pri domači Mladosti in Sovodnjah. Po nekajletni odsotnosti, ko je igral pri italijanskih klubih, se je v zrelih nogometnih letih vrnil v Doberdob in domačemu društvu pomagal snovati nov projekt, s številnimi domačimi igralci. Sledili sta kar dve napredovanji z Mladostjo iz tretje v prvo amatersko ligo, v letošnji sezoni pa se Mateju celo nasmiha velik skok v deželno promocijsko ligo, ki bi postavil piko na »i« njegovi dolgoletni nogometni karieri. Gre za res lep primer vztrajnosti in zvestobe športu. Gospe in gospodje: Matej Ferletič.
foto Lako
Matevž Peterlin
Naš drugi nocojšnji nagrajenec se je odbojki predal z dušo in telesom že zelo zgodaj. Pravzaprav lahko trdimo, da je Matevž Peterlin igral odbojko že v maminem trebuhu na tekmah ženske B lige leta 1980. Kot igralec je svoje prve korake na odbojkarskem igrišču prehodil pri svojem devetem letu starosti v domačem Športnem združenju Sloga in je nato zvesto in neprekinjeno branil barve Sloge in potem Sloge Tabor, vse do lani, ko je zapustil tekmovalna prizorišča. Biti zvest slovenskemu športu skozi 28 let, je že sam po sebi podatek vreden vsega spoštovanja in občudovanja. Če temu dodamo uspehe članske ekipe Sloge Tabor, s katero je Matevž dosegel tri napredovanja v prestižno državno B ligo, in sicer v sezonah 97/98, 2008/2009 in 2010/2011, imamo sliko uspešnega in vztrajnega športnika, nadaljevalca bogate športne družinske tradicije, ki je mnogim lahko resnično za zgled.
Pozdravi gostov
Svoje pozdrave in čestitke naši krovni športni organizaciji so prinesli: delegat CONI Jure Kufersin, podpredsednik Športne zveze na avstrijskem Koroškem, deželni svetnik Stefano Ukmar, predsednik SKGZ Rudi Pavšič (tudi v imenu Walterja Bandlja za SSO), predstavnik Sklada M. Čuk Zoran Sosič.
Pisne čestitke so poslali še novopečena senatorka Tatjana Rojc, predsednica ZSKD Živka Persič in članica OKS Sonja Poljšak.
Vsi govorniki in tudi tisti, ki so se pisno javili, so čestitali ZSŠDI za neprecenljivo delo, ki ga opravlja predvsem z mladino. In prav vsi so zaželeli predsedniku Ivanu Peterlinu čimprejšnjo okrevanje.
Predstavitev obračuna za leto 2017 in predračuna za leto 2018, ki ga je velika večina nato tudi sprejela, je podal blagajnik Jan Gregori. Poročilo nadzornega odbora je podala predsednica Nadja Kralj.
Posegov v razpravo ni bilo, nakar so vsi prisotni pokramljali ob zakuski.
Poročilo podpredsednika in izvršnega odbora – Igor Kocijančič
Cenjeni gostje, spoštovani predsedniki in predstavniki članic, dragi prijatelji!
Letošnji, 47. redni občni zbor Združenja poteka seveda nekoliko neobičajno, v odsotnosti predsednika, ki pa vztrajno kljubuje nadlogi in iz dneva v dan postopoma izboljšuje svoje zdravstveno stanje. Joži pozdravlja vse navzoče in vsi mi, mislim da tudi s tega mesta, izražamo željo, da bi se čimprej operativno vrnil v naše vrste.
Ne prikrivam dejstva, da je njegova odsotnost za vse nas, predvsem pa za oba podpredsednika in za izvršni odbor zelo občutna, saj sem in smo, prav v teh mesecih njegove odsotnosti lahko na svoji koži spoznali, kolikšna sta obseg in kakovost njegovega dela. Joži nas je namreč v teh, skoraj petih letih, navadil na dejstvo, da ni le dragocen vir idej in zamisli, temveč da je tudi nepogrešljivi operativec, ki zmore osebno proizvajati ogromno količino dela in razen tega vsako zamisel spremlja ves čas v procesu udejanjanja, ob vse navedenem pa je tudi stalno prisoten na terenu in vedno pripravljen na kakršnokoli srečanje, pogovor, vsebinsko ali problemsko soočenje.
Naj obenem navedem tudi dejstvo, da je Združenje še pred tem in sicer že od začetka oktobra prizadela tudi druga nesreča, v pravem pomenu besede, zaradi katere je moral na večmesečno zdravljenje tudi naš operativni tajnik Martin Maver, ki bo lahko v kratkem spet v pogonu in ki se mu izrecno zahvaljujemo, saj nam je tudi med svojim bolniškim prisilnim dopustom večkrat prostovoljno priskočil na pomoč. Lahko upravičeno trdimo, da je bilo zadnje tromesečja preteklega leta 2017 za ZSŠDI pravo prekletstvo, s posledicami pa se je bilo treba tako ali drugače spoprijeti.
Od sredine lanskega decembra je izvršni odbor, v skladu s statutom in svojimi pravilniki, prilagodil lastno operativnost in organiziranost novim začasnim okoliščinam, zato da bi čim uspešneje izpeljali programske smernice, redno dejavnost ter zasnovane in začrtane pobude. Kljub dejstvu, da smo prav vsi člani izvršnega odbora zaposleni z lastnimi službami in tudi v okviru svojih društev in klubov, si upam trditi, da smo izpeljali predvidene programske obveze in postavili tudi temelje za nekatere novosti, o katerih boste več slišali v nadaljevanju.
Dovolite pa mi, da se že v začetku poročila res iz srca in neformalno zahvalim Ksenji Slavec, Evgenu Banu in Igorju Tomasetigu, ki so v danih oteženih razmerah še enkrat dokazali, če bi bilo sploh potrebno, da so več kot zgolj uslužbenci in sodelavci z visoko strokovno dodano vrednostjo in da svojo dejavnost v Združenju doživljajo kot svojevrstno poslanstvo in pripadnost, ki jim verjetno nalaga tisti dodaten odmerek elana in motivacije, brez katerih bi določenih faznih težav ne znali prebroditi. Priznati si moramo, da bi nam brez njihovega dragocenega doprinosa ne uspela uresničitev marsikatere aktivnosti in pobude.
Zahvaljujem se tudi obema prostovoljcema – izvajalcema civilne službe, Alessiu Caselliju in Valeriu Komicu, ki sta dokazala zvrhano mero praktičnosti in prilagodljivosti na terenu, ob sočasnem obvladovanju marsikatere tehnične veščine.
Letošnji 47. redni občni zbor ZSŠDI naključno poteka ob sočasnosti rednih skupščin tudi drugih pomembnih institucij, zato tudi beležimo nekaj gostov manj kot običajno. Razen tega pa poteka v nekoliko vznemirjajočem in v političnem smislu, če lahko uporabim prispodobo – zelo zapletenem in živahnem obdobju, ki s seboj prinaša več negotovosti in neznank, tudi za naše športno gibanje in za celotno našo skupnost. Nimam namena zatežiti z oceno mednarodnega političnega stanja, ampak še prejšnji teden smo bili zaradi dogajanj v Siriji nekaj časa pod intenzivnim medijskim sevanjem o potencialnem izbruhu tretje svetovne vojne in napetost na mednarodni ravni še ne popušča, v Italiji se v teh dneh brezuspešno vrstijo najrazličnejši poskusi oblikovanja vlade, ločuje nas slabih deset dni od deželnih volitev, in poldrugi mesec od državnozborskih volitev v Republiki Sloveniji. Verjetno bi si niti v sanjah ne mogli zamisliti bolj razgibanega družbeno političnega okvirja.
Nedavne parlamentarne volitve so s seboj prinesle v verjetno najbolj negotovih in oteženih okoliščinah doslej, tudi izvolitev nove slovenske senatorke, prof. Tatjane Rojc, ki ji še enkrat čestitamo za izvolitev in ji zaželimo ploden in uspehov ter zadoščenj poln mandat. Glede bližajočih se deželnih volitev si seveda želimo, da bi s seboj prinesle, po možnosti, vsaj potrditev sedanjega izvoljenega slovenskega predstavništva, čeprav se zavedamo, da se izpolnitev želje, glede na javne napovedi in predvolilne ankete zdi v tem trenutku težko uresničljiva. Je pa res, da je včasih spodobno izražanje želja tudi utemeljiti. Zato moram priznati in mislim, da ne samo v osebnem imenu, da če svojo oceno omejim samo na odnos odhajajoče deželne uprave do slovenskega športa v Italiji je končna ocena zelo pozitivna. Tudi za razplet na slovenski politični sceni vlada veliko pričakovanje, s svoje strani pa že danes izražamo željo, da bi z novo slovensko vlado in njenimi institucijami lahko sodelovali vsaj tako tvorno, kot smo doslej.
Od obdobja po lanskem rednem volilnem občnem zboru so predsednik (do 13.12.2017), predstavniki izvršnega odbora ZSŠDI, če upoštevamo vse prisotnosti na terenu – v deželnem okviru, Sloveniji, Avstriji in nekajkrat na Hrvaškem – na prireditvah, delovnih sejah in sestankih, srečanjih z institucijami in poslovnimi partnerji, javnih prireditvah in slovesnostih, občnih zborih in takih ali drugačnih javnih srečanjih, izvedli skupno 297 aktivnosti, kar nam že samo po sebi veliko pove o delokrogu in razvejanosti te naše skupne organizacije. Med najpomembnejše izvedene pobude v tem delu mandata uvrščamo seveda drugo izvedbo Laboratorija bodočnosti, ki je 21. maja lani potekal v prireditvenih prostorih IV. Pomola v Trstu, ob številni udeležbi mlajših, nakar v juniju že tradicionalno pobudo Zlati Let, ki je v sodelovanju s Primorskim dnevnikom postala stalnica zamejskega športa in je lani bila na sporedu v tržiškem Kinemaxu. 14. junija je bila na vrsti slavnostna otvoritev Športnega parka Pavla Sedmaka, na kateri je bilo na vrsti finalno tekmovanje v jezikovnem poligonu za naša športna društva. Jezikovni poligon, ki ga naše Združenje prireja že tri leta v dveh ločenih različicah – v sodelovanju s slovenskimi šolami in slovenskimi športnimi društvi – je postal prava zaščitna znamka ZSŠDI-ja skupaj s projektom Skokica, ki zaobjema Skokičin vrtiljak, delavnici Skokica pleše, Skokica smuča ter Skokica plava in je namenjen osnovnošolskim otrokom, aktivno organizacijsko posredovanje pri drugi izvedbi in spremnih pobudah regate Go to Barcolana from Slovenia, ter štiridnevno prisotnost, od 5. do 8. oktobra lani z dvema lastnima stojnicama v priložnostnem naselju Barcolana Village, kar se je (kljub Maverjevi prometni nesreči, ki je skazila občutek popolnega zadovoljstva) izkazalo kot zelo posrečena izbira za promocijo in razpoznavnost našega športa ter naših lokalnih in slovenskih poslovnih partnerjev.
ZSŠDI pridobiva vse več ugleda in zunanjih ponudb tudi za oblikovanje in uresničevanje dogodkov in pobud ter za medijsko posredovanje, ki bi naj ne sodile v ožje institucionalne pristojnosti, to pa je bržkone vezano na prej navedene kakovost, pestrost in raznovrstnost strokovnega kadra in na dejstva, da so nekateri sedanji poslovni partnerji ta potencial uvideli ob soudeležbi na nekaterih naših pobudah, v prvi vrsti mislim tu na Laboratorij bodočnosti. Zahvaljujoč temu, ki je pa predvsem sad programske usmeritve začasno odsotnega predsednika, je tako prišlo do realizacije videospota ob združitvi naših dveh zadružnih bančnih zavodov ter do prve javne predstavitve Pokala Vitranc v Trstu.
V lanskem letu smo tudi zasnovali in uresničili, v sodelovanju z začasnim združenjem Projekt in špetrsko dvojezično šolo, zamisel posebnega projekta za Benečijo z nazivom Slovenščina moj jezik. Za skopo ponazoritev: šlo je za uvajanja tečajev otroške telovadbe in rokometa s potekom vadbenega procesa v slovenščini in nekaterimi spremnimi pobudami.
Tako kot doslej je jeseni bila na vrsti lanska redna izvedba nagrade Šport in šola, ki jo ZSŠDI že vrsto let prireja v sodelovanju z ZKB (naziv, kot veste, je nedavno postal skupno ime za obe nekdanji zadružni banki – kraško in doberdobsko-sovodenjsko), konec decembra pa smo bili zraven, kot je v tradiciji, tudi pri prireditvi za izbor športnika Primorske – Naš športnik (lani v Hrpeljah), ki ga prirejajo vse slovenske medijske hiše s Primorske in zamejstva.
Spomladi smo priredili že tradicionalna seminarja za mlajše bodoče odbornike (na Otočcu, 28. in 29. marca – več kot 80 udeležencev) ter za odrasle odbornike (v Nabrežini – 7. aprila letos) ter sklenili letošnji izvedbi Skokice in Jezikovnega poligona za šole. kmalu bo na vrsti še finale Jezikovnega poligona za športna društva.
Na zadnji seji izvršnega odbora smo načeli analizo in razpravo letošnjih izvedb seminarjev, tudi na osnovi prejetih ocen nekaterih udeleženk in udeležencev. V okviru izvršnega odbora prevladuje mnenje, da gre za uspešni pobudi in številčnost prisotnih na obeh pobudah nam to dejansko potrjuje. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da so nekatera društva – teh je sicer malo – na teh pobudah že kronično odsotna. V naših namenih bi ta segment delovanja prav gotovo bil deležen dodatne nadgradnje, tako da je že stekla zamisel o tem, da bi vsebinsko ponudbo bodočih seminarjev nekoliko prilagodili: tistega za mlajše nameravamo profilirati tako, da bi društva od tega pridobila takojšnjo večjo uporabno vrednost, medtem ko za tistega za odrasle že razmišljamo, da bi vsebine mogoče specializirali glede na vloge, ki jih posamezni odborniki navadno opravljajo v sklopu društev. O tem bomo lahko več in podrobneje povedali na naslednjih skupščinah predsednikov, predvidoma jeseni.
Ena glavnih novosti v lanskem in letošnjem letu, pri katerem je Združenje aktivno soudeleženo, je bila prav gotovo vezana na sprostitev razpoložljivih sredstev in posledični premik v operativno fazo zamisli za izgradnjo novega večnamenskega športnega centra, ki bo domoval na območju Stadiona 1. maja v Trstu. Zgodba o najprej teoretični, nato pa tudi dejanski razpoložljivosti še neizkoriščenih sredstev iz skladov zaščitnega zakona je po svoje poučna, ker nas ponovno opozarja na dejstvo, da skupaj zmoremo. Šlo je za zgleden primer sodelovanja politike in družbenih dejavnikov, k uresničitvi katerega so v prvi vrsti pripomogli izvoljeni predstavniki, od poslanke do obeh deželnih svetnikov, pristojni deželni odbornik, obe krovni organizaciji in ostali družbeni dejavniki, med slednjimi tudi mi sami v svojstvu udeležencev in koordinatorjev širšega in ožjega tehničnega omizja, ki sta zadolžena za spremljanje operativnih etap tega pomembnega finančnega in gradbenega posega, ki predstavlja obenem tudi dragoceno družbeno naložbo za prihodnost naše skupnosti.
Druga novost, ki jo danes le bežno najavljam in o kateri bodo članice v kratkem prejele podrobnejše dopise, zadeva partnerstvo, ki ga je ZSŠDI sklenilo z ostalimi subjekti iz Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine (Novo Mesto, Reka, Bihač), ki že vrsto let prirejajo Igre prijateljstva, ki so namenjena mladinskim kategorijam, tekmovalkam in tekmovalcem do 15. leta starosti. Na letošnji izvedbi, ki bo konec avgusta na Reki, bo tudi naš šport prisoten s svojimi selekcijami v košarki, rokometu, odbojki, namiznem tenisu in malem nogometu.
Ni nobena skrivnost, da se skuša naša skupnost ustrezno opremiti in prilagoditi na stalne spremembe družbenih navad in življenjskega stila, ki nas čedalje bolj postavljajo pred novimi izzivi. Eden izmed teh je prav gotovo skrb za razvoj in kakovostno rast jezika. Kot veste in kot že rečeno, je ZSŠDI tudi na tem področju prisoten s svojima že preizkušenima projektoma – Skokico in Jezikovnim poligonom, ki je tudi ob letošnji izvedbi bil deležen velikega uspeha na področju množične udeležbe vseh naših večstopenjskih šolskih zavodov iz vseh treh pokrajin, svoj vrhunec pa doživel marca letos na deželnem finalu v Nabrežini.
Pri Združenju si ne delamo nikakršnih utvar, da bi poligon sam po sebi lahko usodno in odločilno vplival na razvoj in obstoj našega jezika. Šport in priložnostna igra nikakor ne moreta nadoknaditi in zapolniti vrzeli, ki jim niso kos niti šolske ustanove ob vse več spremenjenih, spremenljivih in spreminjajočih se sestavah družinskih jeder in življenjskih ter družbenih navad. Je pa res, da s tem skušamo prispevati svoj delež in predvsem nuditi primer dobre prakse tudi drugim subjektom. Pri tem nas tolaži tudi mnenje izvedencev, ki so složni v trditvah, da je usvajanje jezika nedvomno veliko lažje, če poteka proces v igrivi, lahkotni in sproščeni obliki in ga učeči se ne doživljajo kot mučno dolžnost in obveznost. In smo že prišli na sedanjost.
Na aprilskem seminarju za odrasle odbornike smo med zanimivo razpravo, ki nam po mojem mnenju nudi kar nekaj iztočnic za bodoče načrtovanje dejavnosti in pobud, spet slišali iz ust ugledne izvedenke, da je jezik – ob ohlapnejšem ali vsaj drugačnem čutenju in dojemanju narodne pripadnosti, vsaj v primerjavi z bližnjo preteklostjo – najbolj pomemben dejavnik za obstoj, ohranitev in razvoj neke skupnosti. To – spet ista izvedenka, dr. Sara Brezigar – je pač danost in temu se je treba prilagajati in prilagoditi, ob zavesti da postajata pojma narodnosti in narodne pripadnosti vse več vezana na posameznikove osebne izbire in opredelitve in da so – še zlasti pri mlajših generacijah – identitete in občutki pripadnosti mnogo raznovrstnejši, kot je bilo včasih. To nam nalaga nove dolžnosti in nas mora v svojem delovanju opozarjati in voditi, zato da bomo v bodoče lahko gradili, če mi dovolite prispodobo – čim več različnih, vsak pač na svojem področju – jezikovnih trdnjav, ki so bistveno različna pojavna oblika od etničnih zaporov ali od vztrajanja na okopih, ko sploh ne veš, proti komu, predvsem pa proti čemu in kako naj bi se borili, zato da bomo mogli stati in obstati. In ravno to je po mojem mnenju največji izziv tukaj in zdaj ter v prihodnjem kratko in srednjeročnem obdobju za celotno našo skupnost in vse njene možne ter obstoječe artikulacije. Mi se temu izzivu ne nameravamo izogniti, prav nasprotno. V okviru svojih možnosti, sposobnosti in zmogljivosti bomo vztrajali pri predlaganju in izvajanju idej ter vsebin.
Še enkrat bi se zaustavil pri tistih, ki so in upam, da še bodo skupaj z nami sooblikovali različne segmente svojega in našega delovanja. Izpostavil bi večletno dobro sodelovanje z obema krovnima organizacijama, SKGZ in SSO, ki je v lanskem obdobju prišlo še enkrat posebno do izraza v okviru prizadevanj za nov športni center. Nadalje bi navedel tudi sodelovanje z Generalnim konzulatom RS, ki se je dodatno utrdilo ob uvedbi pobude Go to Barcolana from Slovenia. S tega mesta bi se še enkrat zahvalil za svojo razpoložljivost “sveže bivšima” poslanki Tamari Blažina in generalni konzulki Ingrid Sergaš – ter seveda izrekel dobrodošlico novemu generalnemu konzulu Vojku Volku. Tesno, morda še tesnejše sodelovanje je Združenje tudi v zadnjem letu vzpostavilo z obema deželnima svetnikoma Igorjem Gabrovcem in Stefanom Ukmarjem, ki se jima izteka mandat in jima želim, da bi tudi v naslednjem petletju ostala institucionalna sogovornika ZSŠDI tako kot se toplo zahvaljujem pristojnemu deželnemu odborniku za šport Gianniju Torrentiju, ki je bil ves čas mandata zelo občutljiv in pazljiv sogovornik za potrebe in predloge slovenskega športa. Nadalje se za podporo in razpoložljivost zahvaljujem tudi županom in odborom naših okoliških občin, italijanskemu olimpijskemu odboru CONI, Olimpijskemu komiteju Slovenije – Zvezi športnih zvez Slovenije, Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije, predvsem pa Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, s katerim – si upam trditi – smo bržkone celo presegli zgolj formalno raven sodelovanja. Ob vsem navedenem pa bi izpostavil tudi partnerstvo z nekaterimi našimi institucijami – v prvi vrsti s Slovenskim raziskovalnim inštitutom – SLORI (ki med drugim ima danes svoj redni občni zbor) ter Narodno in študijsko knjižnico – NŠK, s katerima nameravamo sodelovanje še krepiti in nadgraditi.
Na vrsti so mediji, ki vsi po vrsti spremljajo našo dejavnost in s tem omogočajo, da je slednja še bolj razpoznavna in ovrednotena. V svojem in v imenu izvršnega odbora se torej zahvaljujem Primorskemu dnevniku, slovenskemu časnikarskemu oddelku deželnega sedeža RAI, Novemu glasu, spletni strani Slosport, RTV Slovenija in oddaji Športel, ter vsem ostalim slovenskim in italijanskim medijem, med temi verjetno izstopa tednik Citysport, ki redno in s poudarkom spremljajo vse naše pobude in izpostavljajo rezultate in vsebine slovenskega športa v Italiji.
Brez pokroviteljstev in poslovnih partnerstev pa bi bilo naše delovanje prav gotovo bolj revno, zato se za sodelovanje in izkazano zaupanje zahvaljujem Zadružni kraški banki, podjetju Nova, tiskarni Grafica Goriziana, podjetjem Area Sport, Aluboma, Kinemax, Združenju slovenskih naravnih zdravilišč, Termam Snovik, Termam Krka, Parku vojaške zgodovine v Pivki, Baru G s Fernetičev in podjetju Edo Tours, ki mu je ZSŠDI prav pred dvema tednoma v Nabrežini pripravilo uradno predstavitev v sodelovanju z devinsko nabrežinsko občinsko upravo, nabrežinsko godbo, društvo Cherdance Millenium in drugimi krajevnimi dejavniki za “krst” svojega tretjega športnega avtobusa, ki je za Združenje in tudi za naše celotno športno gibanje priložnost za še večjo razpoznavnost.
Pri tem se poročilo končuje in mislim, da čeprav bi lahko izzvenelo zelo banalno, bi kot zadnjo misel izpostavil navadno in morda preveč preprosto željo, pa vendar: želim si le, da bi na prihodnjem občnem zboru ZSŠDI poročilo prebral naš predsednik. Joži, vrni se čimprej!