-> foto
V nabito polni sejni dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah so predstavili tri nove knjižne izdaje: Mali slovar športnih izrazov, ki ga je uredil in pripravil Vili Prinčič, že enajsti Zbornik slovenskega športa v Italiji 2007, avtorja Branka Lakolviča, in Nogometni priročnik, ki ga je uredil Andrej Furlan.
Po uvodnem pozdravu predsednika ZSŠDI Jureta Kufersina in podpredsednika ZKB Adriana Kovačiča je vse tri knjige predstavil naš ugledni pesnik, dr. Miroslav Košuta. Med številnimi gosti sta svoje pozdrave prinesla predsednik SSO Drago Štoka in pokrajinski predsednik SKGZ Igor Gabrovec.
Po predstavitvi so nagradii učence in dijake za najboljše prispevke literarnega in likovnega natečaja "Drobci iz športnega življenja".
In un'affollatissima sala conferenziale della Banca di Credito Cooperativo del Carso ad Opicina si e' svolta la presentazione di tre libri di tematica sportiva: Piccolo dizionario dei termni sportivi, l'Almanacco dello sport slovneo in Italia 2007 e il Manuale del calcio (Nogometni priročnik). Tutte e tre i libri sono stati presentati dal nostro poeta, dr. Miroslav Košuta. Dopo la presentazione e' seguita la premiazione dei migliori lavori del Concorso artistico e letterario "Frammenti dal mondo sportivo".
NAGRAJENCI - I PREMIATI
Likovni natečaj - Concorso artistico
1. ex aequo: Lara Braico (OŠ Voranc), mentor Sabrina Bandi; Francesca Coreno (OŠ Kajuh - Trubar), mentor Angelika Podoš; Danilo Devetak (OŠ Bubnič), mentor Jožica Mržek; Petra Grgič (OŠ Tomažič), mentor Elizabeta Danev; Joelle Grudina (OŠ Venturini), mentor Maura Čepar; Metka Kuk (OŠ Jurčič), mentor Leonida Gruden; Daniele Paravan (OŠ Župančič), mentor Anna Rupil; Danjel Pipan (OŠ Sirka), mentor Bruna Visentin; Noel Pischianz (OŠ Milčinski), mentor Cristina Bogatec; Tanja Rupel (OŠ Černigoj), mentor Eliyabeta Prašelj; Samuel Yidarič (OŠ Gruden), mentor Daria Berce.
Literarni natečaj - Concorso letterario
1. Mathias Butul (NSŠ Ciril in Metod), mentor prof. Loredana Umek; 2. Lenart Legiša (NSŠ Gruden), mentor prof. Kristina Kovačič; 3. Stefan Zuzek (NSŠ Gruden), mentor prof. Mira Starc, 4. Katerina Pučnik (NSŠ Ciril in Metod), mentor prof. Loredana Umek; 5. Sofia Carciotti (NSŠ Ciril in Metod), mentor prof. Loredana Umek; naloge, ki so si prislužile objavo v Zborniku: Nika Klobas (NSŠ Kososvel), mentor prof. Gabrijela Bevilacqua; Milena Legiša (NSŠ Gruden), mentor prof. Kristina Kovačič; Karin Rožič (NSŠ Ciril in Metod)), mentor prof. Loredana Umek; Dejan Schnabl (NSŠ Ciril in Metod), mentor prof. Loredana Umek; Manuel Tenze (NSŠ Kosovel), mentor prof. Elena Sancin.
Poseg dr. Miroslava Košute
Predsednik Jure Kufersin je v enem od predgovorov zapisal: »Pred leti sem prebral, da je vzgoja moralno, telesno in umsko sposobnega človeka, torej človeka z vsestransko razvito osebnostjo, eden izmed glavnih ciljev vsake družbe. Tudi slovensko športno gibanje v Italiji si je za cilj zastavilo športno vzgojo kot sestavni del splošne vzgoje. V ta okvir sodi nedvomno tudi skrb za uveljavljanje in utrjevanje slovenskega jezika kot najpomembnejše diskriminante med navadnim športnikom in športnikom-manjšincem.«
Problem jezika za nas, ki živimo sredi tuje govorice na cesti in v večini medijev, je še posebno občuten. Tudi slovenska televizija nam ni v pomoč s svojo ljubljansko špraho, ko da je ves slovenski rod na Barju. Na srečo imamo revije in časopise, ki posredujejo večinoma svež jezik, na nekaterih področjih zelo smiselno posodobljen in lepo zveneč. Skratka, razlika med pisano in govorjeno slovenščino se mi zdi zelo velika, prevelika.
Tem večja tu pri nas v zamejstvu, kar pa je povsem razumljivo, da ne rečem celo utemeljeno. Tega se dobro zaveda tudi ZSŠDI, kar jasno dokazuje dejstvo, da nocoj predstavljamo tri knjige, zelo različne po obliki, obsegu in vsebini, ampak s skupnim imenovalcem: željo po utrjevanju našega športa in znotraj njega našega jezika.
Zajetnega Zbornika slovenskega športa v Italji za sezono 2006-07 ni treba posebej predstavljati, saj gre “samo” še za eno knjigo v seriji preglednih del, ki nam jih neutrudni Branko Lakovič pripravlja od leta 1996, tako da je ta pred nami že enajsta po vrsti. Gre vsekakor za monumentalno delo, ki ovrednoti dosežke in trud neštetih posameznikov in skupnosti in ga iztrga pozabi. Obenem priča o tem, kolikšna množica najrazličnejših ljudi kroži v tem našem športnem vesolju, in ne nazadnje tudi o kvaliteti naših športnikov, njihovih mednarodnih uveljavitvah in številnih medaljah, ki jih izborijo za italijansko športno zakladnico kot naši azzurri, kar je tudi naslov ene izmed drugih knjig, ki jih je Lakovič pripravil sam ali s sodelavci. Katanec bi rekel: kapo dol!
Tudi v tem zborniku se je Lakovič obdal s številnimi sodelavci, s čimer zagotavlja projektu prihodnost. S tem ne piše samo športne kronike, ampak že tudi zgodovino naše narodne skupnosti.
Ob tem razkošju dejavnosti gre moja misel k tistim našim fizkulturnim delavcem, katerih razvoj je udušil fašizem. Pogled čez ramo v zapiske moje žene, ki brska po preteklosti naših vasi in ljudi, mi je razkril nekaj dejstev, ki niso brez zveze s tem, kar predstavljamo. Med vojnama npr. je bila v Škednju živahna dejavnost na vseh področjih, h kateri je veliko prispevalo tudi Mladinsko društvo Šparta, zelo jasno nacionalno opredeljeno, tako da je ostalo zunaj njega precej mladih. Zato se je nekaterim leta 1925 zdelo potrebno ustanoviti športno društvo Concordia, katerega ime izraža že tudi program. Filmski mojster Aljoša Žerjal je v očetovi zapuščini našel droben notes, pravo zakladnico podatkov: navedene so vse tekme Concordie do razpusta januarja 1927, rezultati in nasprotniki, katerih imena kažejo, da je bilo tedaj dejavnih še veliko drugih naših klubov (Adrija, Tommaseo, Magdalena, Jadran, Obzor, Rocol, Alabarda, Sv. Ivan, Primorje, Zarja, Zora, Prosveta, Šparta). Zapisana je tudi običajna postava: vratar Flego V(iktor); branilca Žerjal A(ngelj) in Žerjal Santo; krilci Pižon (Mirko), Brišček (Ivan), Vekjet (Karl); napadalci Skušca (Albin Flego), Branko (Flego), Mom (Albin Sancin), Babič in Možina (Franc). Proti njim je v vrstah Rocola igral pozneje slavni Nereo Rocco, ki se je takrat še pisal Rok. Verjetno kaže v isti sapi omeniti, da je Škedenjc tudi Cesare Maldini, ki se je prej pisal Maldič. Potemtakem bi tudi on sodil v Lakovičevo knjigo Naši azzurri.
Drugi dve deli sta posvečeni jeziku: Mali slovar športnih izrazov, ki ga je pripravil Vili Prinčič, in Nogometni priročnik, za katerega sta besedilo prispevala Andrej Furlan in Iztok Furlanič, ilustracije pa Jan Sedmak. Prvega je izdala ZSŠDI v okviru programa Interreg, drugega pa ZTT in se zdi, ko da je prvi v seriji takih drobnih priročnikov. V njiju se spopademo z nekaterimi temeljnimi problemi slovenščine in njenega prilagajanja sodobnim potrebam. Na kratko bi rekel le to:
Sam sem osebno izkusil, kaj pomeni orati ledino, ko sem se v mladosti lotil prevajanja nekaterih pomorskih tekstov, nazadnje celo enciklopedije Od pešca do rakete. Naj povem le, da v tistem času še ni bilo slovarja Pomorska slovenščina, drugo si lahko sami predstavljate. Mimo tega je bila knjiga polna slik in vsakemu delu ladje, vrvi ali škripcu je bilo treba najti slovensko ime. Gotovo sem zagrešil marsikatero napako, ampak izhajal sem iz dejstva, da sem živel na edini resnično slovenski obali, od Škednja do Štivana. Seveda sem se posvetoval z vsemi mogočimi jezikoslovci in profesorji na pomorski šoli, ker pa smo na Mülu skakali z bite, sem za privez uporabljal besedo bita, česar pa barjanski puristi niso hoteli slišati, ker it. bitta in hr. bitva, so se opredelili za veznik in priveznik.
Mislim, da bi morali biti obe knjigi kot osnova nekega dela, ki se sproti dopolnjuje in izboljšuje. Zato naj navedem le nekaj malenkosti. Če ostanem pri jadranju: iz Velikega slikovnega slovarja (slov., angl., nem., it.) bi verjetno lahko prevzeli še marsikateri izraz v zvezi s strukturo jadrnic in vrvmi, kakor tudi imena drugih vozlov: nodo piano tu moški, tam ambulantni vozel. Ni mi jasno, zakaj ciljna = linija, štartna = črta. Patarazzo = patarac? Boa pa je prevedena kot oznaka?! Zakaj ne boja, kot v Pomorski slovenščini in celo Slovarju slovenskega knjižnega jezika ter pravopisu? Oznaka je samo znamenje na boji.
Nadvse zanimiva in poučna pa je primerjava poglavja o nogometu z Nogometnim priročnikom. Ta navaja med bibliografijo Pravila nogometne igre Vladimirja Šajna, 1996. Od tod očitno za off-side beseda prehitek, ob kateri se velja zamisliti predsvem zato, ker je lep primer zgrešenega izmišljevanja. Prehitek lahko velja, če nekoga prehitiš (predčasno), kaj pa če se znajdeš v off-sidu, ker si spal, medtem ko se je obramba dvignila? V slovarčku ni besede podaljšek, ki jo sicer srečamo v tekstu, za dvakrat petnajst minut, ampak samo sodnikov podaljšek kot recupero. Na koncu tiskarski škrat triplice fischio finale – tekma.
Kar pa me je najbolj presenetilo, da ne rečem spravilo v slabo voljo, je dejstvo, da pri nas ne ve levica, kaj dela desnica. Mali slovar ima namreč skoraj trikrat več nogometnih izrazov kakor sam Nogometni priročnik. Razumljivo bi mi bilo kvečjemu obratno.
Da v priročniku nekatera pravila niso najbolj jasna, pa je povsem opravičljivo, saj smo bili pred kratkim priča, da celo sloviti trenerji kot Fabio Capello ne vedo, kdaj je po novem kdo v off-sidu. Duhovit je lep opis (izmišljenega) finala svetovnega prvenstva med Italijo in Slovenijo, čeprav bi jaz le rajši bral opis (resničnega) srečanja v Trstu ali v Celju.
Športniki vejo, kako dolgotrajni, naporni, včasih celo mučni so treningi, potrebni za izvežbanje telesa, malokdaj pa pomislimo, da so potrebni tudi treningi za utrditev duha in samozavesti.
Sožitje ni asimilacija, ampak življenje z drugim v enakopravnosti, kot je multikulturnost možna samo z ohranjanjem več kultur, ali da smo povsem natančni: vseh kultur.
V tem času obilja starejši ne bi smeli pozabiti, kakšen cirkus je v šestdesetih letih zbudilo že samo ime Primorje. Mlajši v glavnem tega ne vejo, zaenkrat je ta kelih šel mimo njih. Upati smemo, da za vedno, biti pa moramo pripravljeni, da se ne vrne nikdar več. Zato je potrebno obujati zgodovino, ne za pogrevanje sovraštva, temveč kot opomin za ustvarjanje humusa za sožitje. In če je prav, da bojo zanamci vedeli o sedanji generaciji, kaj je počela in dosegla, je vsaj v enaki meri prav, da tudi mi imamo pred očmi, kaj in kako so živele generacije pred nami.
Osebno me preseneča, da med mladimi stežka naletiš na nekoga, ki bi vedel, kaj se je dogajalo pri nas v športu po drugi svetovni vojni. Redki vejo, da smo imeli v Trstu dva nogometna prvoligaša, le da enega v Italiji, drugega v Jugoslaviji (ob Triestini še Ljubitelje Ponziane), da so na Občinskem stadionu pri Sv. Soboti igrali Partizan, Crvena zvezda, Hajduk in drugi, ali da je bila otvoritvena tekma Stadiona 1. maj Ponziana – Dinamo (mimogrede 2:3, polčas 0:3). Morda bi kdaj lahko tudi temu in marsičemu podobnemu posvetili kako drobceno knjižico. V poklon tistim, ki so delovali pred nami in v neprimerljivo hujših pogojih.
Zaključiti moramo z ugotovitvijo, da smo dobili tri zanimive in dragocene knjige, izdane z željo po ohranitvi spomina in uveljavitvi slovenskega jezika, za katere gre avtorjem in založnikoma zasluženo priznanje. Iskreno zadovoljstvo mi greni le dejstvo, da je med športniki v Lakovičevem zborniku še vedno toliko nasilno poitalijančenih priimkov.
|