* SLO - na Pikelcu je bil volilni redni občni zbor AŠD Polet, na katerem je predsednik Marino Kokorovec v svojem poročilu podal temeljit obračun minule sezone, ki je bila pestra in uspešna. Po poročilih so bile volitve na katerem so za predsednika potrdili Marina Kokorovca.
* ITA - Al Pikelc si e' svolta l'assemblea ordinaria dell'ASD Polet durante la quale e' sta confermato presidente Marino Kokorovec (nella foto). Il presidente, nella sua dettagliata relazione ha esposto la variegata e ricca di successi attivita' della societa' nella passata stagione.
Nov odbor - Nuovo consiglio direttivo: PREDSEDNIK - PRESIDENTE: Marino Kokorovec; PODPREDSEDNICA - VICEPRESIDNETE: Mira Štor; TAJNICA - SEGRETARIA: Karin Malalan; ODBORNIKI - CONSIGLIERI: Veronika Danev, Dario Sedevcic, Samo Kokorovec, Aleksij Križman, Mateja Piccini, Franco Debernardi, Fabrizia Unussi, Andrej Vremec. NADZORNI ODBOR - COLEGIO DEI SINDACI: Marta Milič Corbo, Mara Bertocchi, Adriano Sossi
Predsedniško poročilo - Marino Kokorovec
Dragi člani, spoštovani gostje!
Po enem letu smo ponovno tu, da preverimo opravljeno delo, da se pogovorimo o uspehih in o pomanjkljivostih našega delovanja ter o ciljih, ki si jih bomo zastavili v naslednjem športnem obdobju.
Pravzaprav bi te praktične teme raje prepustil drugim odbornikom oz. posameznim sekcijam in bi vam osebno raje povedal nekaj svojih misli.
Prva tema: padec meje, novi izzivi. Trst ni več obrobno mesto. Zamejci nismo več od matice ločena manjšina. Povezava s sorodnimi društvi v Sloveniji je olajšana in lahko bi od teh povezav imeli obojestransko korist. Povečala se je možnost zaposlitve, ne da bi nam bilo treba v oddaljene kraje po Italiji. Vse to pa zahteva od nas večjo pripravljenost, večjo odprtost in elastičnost. Zavedati se moramo, da je pri vsem tem najvažnejše dobro poznavanje lastnega jezika, lastne kulture in jezika in kulture naših sosedov. Poznavanje pa privede tudi do spoštovanja. Izziv časa je komunikacija, tudi med različnimi narodi, ki sestavljajo to našo multietnično Evropo. Asimilacija in strah pred njo sta preživela pojma. Narod, ki je samozavesten in ga ni sram lastne kulture , se ne sme bati asimilacije. Tudi za časa fašizma nas niso utegnili asimilirati, ker so bili naši predniki toliko samozavestni, da se jih ni dalo kar tako ukloniti, niti z grožnjo ne.
Kdo skuša asimilirati? Tisti, ki si hoče podrediti neki narod, neko manjšino, tudi na ideološki ravni, kot so skušali storiti preživeli fašizmi, nacizmi, komunizmi, nacionalizmi, kolonializmi. Vse to pa je, ponavljam, vsaj za enkrat preživelo. Dokler bodo ljudje živeli po skupnih načelih, normah, v miru, brez vojn v skupni Evropi, ni strahu, da bi se to ponovilo. Da se utrdi v nas samozavest je predpogoj spoštovanje in dobro poznavanje materinega jezika. Razvijati moramo naše komunikacijske in govorniške sposobnosti in se privaditi na lep način izražanja, postali bomo bolj prepričljivi in vse te vrline nam bodo ogromno koristile tudi v naših bodočih poslih ali zaposlitvah na višjih ravneh, razširila se nam bodo naša miselna obzorja in izginile bodo meje, ki so še vedno v naših glavah.
Če pa bomo dobro obvladali oba tukajšnja jezika, slovenskega in italijanskega, lahko res postanemo ključna vez med tu živečima narodoma. Vsega tega pa ne bomo pridobili samo v šoli, potrebno je, da dnevno to vadimo. To pa moramo gojiti tudi v našem društvu, glede na to, da prebijemo veliko svojega časa prebijemo prav v društvenih prostorih, moramo biti pozorni do obeh jezikov, saj sta oba sredstvo za komunikacijo, brez omalovaževanja ali sovraštva do katerega izmed njiju. Vodilo naj bi bilo, da kdor pride v naše društvo, bi moral obvladati ali se naučiti obvladati oba jezika, na začetku vsaj pasivno. Potruditi se moramo, da se čim pravilneje izražamo, med sabo pa bi se morali popravljati in opozarjati na napake. Mislim, da bi bilo koristno in da se splača to poskusiti, saj bomo potem vsi bolj pripravljeni tudi na stike z javnostjo.
Pri športu in v društvu so pomembne tri dejavnosti oziroma načela, ki jih je potrebno vedno upoštevati in gojiti: družabnost, rekreacija in tekmovalnost. Vsaka od teh komponent je enako važna in pravilno bi bilo, da se vse tri enako gojijo, ker samo tako lahko društvo preživi in služi svojemu namenu. Člani se morajo počutiti dobro v domačem okolju in radi zahajati v društvene prostore, pripravljeni pa morajo biti tudi pomagati, ko je to potrebno. Če pa mislijo, da obstaja društvo samo zato, da jim nudi določene storitve, je bolje, da se od nas oddaljijo in gredo v taka društva, ki jim te storitve nudijo, sami pa za to plačajo lepe denarje. Tam lahko samo zahtevajo, sami pa ne prispevajo nič. To pa ni v duhu in v idealih našega društva.
Na proslavi 40 -letnice je prišla pri nekaterih do izraza prav ta miselnost in to me žalosti, upam, da se ne bo ponovilo.
O tem pa danes ne bom več govoril: o pomanjkanju denarja in sponsorjev, o prostovoljnem delu, o pomanjkanju odbornikov itd. vse to sem že večkrat ponavljal na občnih zborih. Ne bi rad jamral, ampak mislim, da moramo tudi te stvari premostiti z dobro voljo.
Na koncu pa bi rad nakazal še dve misli, ki sem si ju izoblikoval na podlagi lastnih izkušenj z delom pri tej skupnosti pa tudi v širšem italijanskem ambientu. Stalnice, ki se vedno ponavljajo: ko smo bili mi mladi, smo bili bolj olikani, poslušni, i.t.d. Kako privadimo mlajše generacije, da se tudi oni tega naučijo, z disciplino? S kaznijo? Ali s prepričevanjem in dobrim zgledom?
Kaj manjka nam starejšim? Manjka nam predvsem entuziazem, ker vidimo, da se pozitivne in tudi negativne stvari stalno ponavljajo in nas več ne presenečajo. Previdni smo pred novimi nepoznanimi izkušnjami. Mladim pa manjkajo izkušnje in večkrat bi hoteli sami preizkusiti tisto, kar smo mi že zdavnaj preizkusili. Vmesna generacija pa je tista, ki mora biti povezovalni člen med starejšimi in mladimi. Te so pa tudi v glavnem generacijske značilnosti dobrega odbora in mislim, da jih pri Poletu imamo, dovolj bi bilo, da si zavihamo rokave in z navdušenjem prestopimo prag 40- letnice. Imamo streho nad glavo v čudovitem okolju in zato gradimo na tem, da se bomo dobro počutili vsi, ki v ta objekt zahajamo.
Na koncu pa še to: proslava naše štiridesetletnice je za nami, mislim, da je prireditev nadvse dobro uspela, okrog te ploščadi se je zbralo nepričakovano dosti občinstva. To pomeni, da je družba še vedno pozorna na nas, kar v tem času sploh ni malo, saj je mimo čas, ko so ljudje hodili na prireditve iz nekake moralne dolžnosti. Na nas je sedaj, da znamo te pozitivne znake kar najbolje izkoristiti in priklicati v našo sredo tudi tiste, ki so mogoče zašli drugam.
Na kraju mi dovolite, da se s tega mesta iskreno zahvalim vsem, ki so nam na katerikoli način pomagali pri našem delovanju. |
