Foto: Lako

Od leve - Da sinistra: Cirila Kralj, Savo Ušaj, Marko Kojanec

* SLO - V dvorani KD Ivo Gruden je bil redni nevolilni občni zbor AŠD Sokol. Uvodno poročilo (ki ga po slikah v celoti objavljamo), je imel predsednik Savo Ušaj. Po blagajniškem poročilu Marka Kojanca je član nadzornega odbora Niko Pertot ugotovil, da je bilo delo odbora dobro opravljeno in je še posebno pohvalil blagajnika za vzorno vodenje finančnega društvenega stanja.
Sledila je živahna in konstruktivna diskusija, v katero je poseglo kar nekaj članov.
* ITA - nella sala del Circolo culturale Igo Gruden si e' svolta l'assemblea ordinaria non elettiva dell'ASD Sokol. La relazione principale e' stata esposta dal Presidente della Societa' Savo Ušaj. Dopo le relazioni del tsoriere Marko Kojanec e del rappresentanter del Collegio dei sindaci Niko Pertot e' seguita una vivace ma costruttiva discussione nella quale sono interventu numerosi soci.

Savo Ušaj

Marko Kojanec

Predsedniško poročilo - Savo Ušaj

Spoštovani člani, cenjene članice
Zbrali smo se na letošnjem občnem zboru, da preverimo opravljeno delo v pretekli sezoni in da začrtamo bodoče delovanje. Danes dajemo torej obračun enoletnega dela našega društva in v naslednjih stavkih bom skušal strniti nekaj podatkov o pobudah, katere smo izpeljali in nekaj misli o bodočih načrtih.
Pred približno letom dni smo sprejeli vodstvo Amaterskega športnega društva Sokol, potem ko je prejšnji predsednik Damjan Pertot odklonil predsedniško funkcijo in se stvarno oddaljil od društva. Osebno sem sprejel mesto predsednika in skupaj z izvoljenimi odborniki smo sestavili skupino, ki je vodila društvo. Trudili smo se po svojih močeh, izdelali smo načrte, a priznati moram, da ni bilo lahko zamenjati prejšnjega predsednika, ki je opravljal v društvu več funkcij. Poudariti moram, da sem k sreči našel pri svojih sodelavcih tisto potrebno pomoč in kompetenco, ki je danes še kako potrebna pri vodenju vsakega športnega društva. Seznanili smo se s stvarnostjo, zavihali rokave in začeli z delom. Nadaljevali smo po že začrtanem načinu delovanja in sicer:
Za najmlajše smo organizirali otroško telovadbo – motoriko, ki je bila razdeljena na dve skupini.
Po končani motoriki smo začeli uvajati dekleta v odbojko in v fante košarko. Tako v odbojki, kot v košarki smo imeli po dve skupini, ki sta med letom redno trenirali in nastopali v raznih prvenstvih. V košarki imamo tudi člansko ekipo, ki nastopa v promocijskem prvenstvu.
Balinarji se redno srečujejo na našem igrišču in nastopajo na raznih turnirjih.

Na kratko bi najprej orisal posamezne ponoge in poudaril naslednje:
Otroška telovadba ali motorika – otroci so vadili in nastopali pod vodstvom Marka Švaba, kateremu so pomagali še Martina Gantar, Tajda Milič in Aleks Vescovi; v dveh skupinah je vadilo preko 30 otrok.
Odbojka za dekleta: najmlajše so vadile pod vodstvom Eleonore Zavadlav in nastopale v prvenstvu Under 13; starejše punce so vadile pod vodstvom Lajris Žerjal in nastopale v prvenstvu Under 14 in Under 16. V prvi skupini je 14 punc, v drugi pa 13; le-te so nastopale kot združena ekipa Sokol Kontovel. Pri treningih odbojke je pomagala tudi Ivana Gantar. Nekaj naših starejših punc smo pa vključili v njim enako starostno ekipo, ki nastopa v združeni ekipi pri Kontovelu.
Zaradi okrnjenega števila igralk v posameznih letnikih, še zlasti potem, ko nekatere začetnice zapustijo aktivno treniranje, predstavlja sodelovanje z že omenjenem društvom s Kontovela pravo nujnost. Menim, da je prišlo v zadnem času do konkretnega sodelovanja med dvema društvoma, brez vsakršnega znaka sebičnosti in negativnega kampanilizma. Nekatera manjša nesoglasja niso nastala zaradi društvene pripadnosti, ampak zaradi prešibkih delovnih sil in operativnih vezi med dvema društvoma. Mislim, da je bilo opravljeno delo na dobri kakovostni ravni, saj je bilo nekaj naših mladih odbojkaric zbranih v pokrajinsko raprezentanco. Po daljšem času smo na odbojkarskem prizorišču prišli do privlačnih tekem in prestižnih zmag, pa čeprav zaenkrat le v mladinskih ligah.

Ko smo že pri organizacijski plati bi rad razvil nekaj misli:
Vsaka naša športna zvrst rabi enega odgovornega in enega nadomestnika; prav tako pa rabi enega referenta in nadomestnika vsaka vadbena skupina posebej. Poleg omenjenih, je za vsako skupino zadolžen trener, ki je prav, da ima tudi nadomestnika. Če skupina igra v raznih prvenstvih na mladinski ravni mora društvo nuditi še zapisnikarje, sodnike, odgovornega za stike s federacijo in spremljevalce.
Zadolženih mora biti torej kar nekaj ljudi. Priznati moram, da ni bila vedno na tem področju zasedba brezhibna in opravljeno delo je bilo večkrat pomanjkljivo. Starši se morajo zavedati, da se vsi društveniki nesebično (zastonj) trudimo, da bi na najboljši način izvedli vso začrtano dejavnost, da pa brez splošnega doprinosa ne gre. Že res, da starši plačujejo za otroke vadnino, a ta vključuje v glavnem stroške za trenerja, telovadnico in morda stroške za vpis v prvenstva. Nikakor pa ni tu vštetih prevoznih stroškov ter drugih organizacijskih stroškov. Pri načrtovanju in določanju vadnin smo skušali že v začetku sezone določiti višino vadnine, ki bi krila omenjene stroške. Ob zaključku sezone lahko trdim, da so se predvidevanja v glavnem uresničila, kar pomeni, da je vsakdo plačal to, kar je porabil, in da se je vsaka skupina autofinansirala.
Izkoriščam priložnost, da apeliram na večjo razumevanje in pomoč pri starših. Kdor meni, da bi lahko dal svoj doprinos pri organizaciji društvene dejavnosti, naj se potrudi in pristopi, saj bo več kot dobrodošel.

Če gremo sedaj spet k naši analizi dejavnosti preidemo h košarki:
Skupino 14 mlajših košarkarjev – letnike 1999 in mlajše – je vodil Marko Švab; nastopili so v prvenstvu minibasket.
Skupina letnikov 1996, 1997 in 1998, ki trenira pod vodstvom priznanega trenerja Petra Brumna, kateremu pomaga še Jure Rogelja, je opravila kar dve prvenstvi: začetnike in Under 13. Poleg tega so se starejši fantje, skupaj s soletniki goriškega Doma, udeližili Turnirja prijateljstva, kjer so brez izgubljene tekme zasedli prvo mesto. V tekmovanju tri proti tri si je naša ekipa na pokrajinski ravni pridobila pravico do nastopanja v finalni deželni fazi, kjer je opravila pravi podvig in zasedla tretje mesto. Omenili bi še eno poslastico in sicer zmago nad prvouvrščeno ekipo Azzurre, kar se ne posreči pogosto našim ekipam. Kakorkoli že, mislim, da so vse naše ekipe redno in pridno trenirale ter napredovale, čeprav priznam, da je prišlo do valutacijskih napak. Po mojem mnenju, je omenjena skupina košarkarjev preveč igrala in premalo trenirala, saj je bilo veliko število tekem med vadbenimi urniki. Menim, da bo treba za bodoče bolj smotrno porazdeliti treninge in tekme.
Špica našega športnega udejstvavanja je članska košarkarska ekipa, ki nastopa v promocijskem prvenstvu pod vodstvom Mateja Grudna. Fantje, ki so kot skupina s pomočjo sponsorja Ca D'Oro finančno kriti, so si zbrali prvenstvo, način nastopanja in trenerja. Skupina je bila v začetku zelo številna, a je po poti zgubila nekaj iralcev; v glavnem sloni na ožjem stivilu rutiniranih igralcev, ki so skozi celo prvenstvo nosili glavno breme. Ob tem moram poudariti, da se je Matej Gruden zelo resno, tehnično podkovano in brezplačno lotil dela. Tako jaz osebno, kot tudi skupina, mu je za pristop, vložen trud in opravljeno delo, zelo hvaležna.
Pri košarki moramo omeniti, da naše društvo sodeluje pri projektu Jadran skupaj s Kontovelom, Poletom in Goriškim Domom. Projekt s svojim pravilnikom, ki je bil letos sestavljen, določa, da gojijo vsa matična društva za fante mladinsko košarko. Pri določeni starosti, ko se že običajno vrste nastopajočih zredčijo, preidejo fantje v združene ekipe Jadrana in v njih nastopajo vse do prehoda med člane. Ta načrt smo osvojili z namenom, da z združenimi močmi damo možnost fantom, da nastopajo v svoji starostni skupini, da zagotovimo kvalitetno delo, da niso ekipe tarča izsiljevanj premaloštevilnih igralcev, da zagotovimo pri vadbi slovenski jezik in da pride do pravega športno tekmovalnega odnosa.

Balinarsko delovanje je precej nihajoče, saj se naši balinarji v glavnem srečujejo v poletnih mesecih na našem igrišču, se udeležujejo raznih turnirjev in pa tudi organizirajo že tradicijonalne društvene turnirje. Menim, da potrebuje ta panoga nujnega pomladka za nadaljno delovanje.

Če preverjam naše enoletno delovanje in splošne pogoje ugotavljam naslednje: Osebno se zavedam, da živi današnja družba v finančni krizi in mnogokrat ni enostavno plačevati vadnine za lastnega otroka, posebe še, če je v družini več otrok. Ne samo pri vodstvu našega društva, ampak pri načrtovanju celotnega našega športa moramo to upoštevati in voditi čim bolj smotrno politiko. Izdelati moramo večletne plane, zasledovati in podpirati kontinuiteto in ne skakati v razne alternativne panoge, ko se tu pa tam pojavi kak slučaj. Pridobiti moramo večje število sodelavcev in tako ustvariti neko spolšno zanimaje za vzgojo naše mladine. Naj mi ne zamerijoi naše članske ekipe, toda naš glavni cilj, mora biti vzgoja mladine, saj edino ta politika jamči prihodnost tudi članskih ekip. Z namenom varčevanja smo na primer določili, da bomo za prihodnjo sezono priredili priprave kar na domačen terenu in to tudi z namenom, da ovrednotimo naše igrišče.
Sodelovanje s sosednimi društvi mora postati stalnica; z namenom, da ne pride do bratomornih politik, moramo postaviti določene pravilnike, ki zagotavljajo enaki in pravični odnos do vsakega društva. V mejah možnosti bi morali zasledovati eno skupno zamejsko športno politiko, saj so možnosti finansiranja vedno bolj skromne in naše sportne vrste relativno maloštevilne. Skrbeti moramo, da ohranimo pri treningih slovenski jezik. Tu se pa odpirajo novi problemi, ki so povezani s številom trenerjev. Usposabljanje vadilnih kadrov mora postati pri naših društvih primarnega pomena. Zaenkrat skušamo še dobiti med mlajšimi igralci sodelavce za naše trenerje; le-ti se po po končanem študiju večkrat zaposlijo in ne utegnejo več sodelovati pri društvu. Omenil bi še problem vadilnih prostorov. Nabrežinska telovadnica ne zadostuje našim potrebam, pa čeprav imamo večje število ur kot ostala društva. Naši treningi so zreducirani na najmanjše možne termine in med ure treninga urinjamo tudi prvenstvene tekme. V pretekli sezoni smo uporabljali tudi devinsko osnovnošolsko telovadnico, en trenig tedensko smo imeli tudi v telovadnici v Zgoniku. Občino Devin Nabrežina bi pozval, da bi vsaj poskrbela v telovadnici leseni pod, saj niso vadba in tekme na sedanjih tleh ravno najbolj prijazne za zdravje; poškodbe in težave s stopali in koleni so kot na tekočem traku.

Odnosi s kulturnim društvom Igo Gruden so normalni; ne bi rekel ne dobri ne slabi, saj nekaka mržnja, ki je s časom nastala, ni še odpravljena. Prostore, v katerih imamo sedež uporablja tudi Kulturno društvo, dostop do le teh je pa včasih zaseden in pride do motečih situacij. Med društvoma je premalo dialoga; odnose moramo vsekakor obojestransko izboljšati, saj je dejavnost društev komplementarna in si ne moremo dopustiti razhajanj.
Še dve besedi o ločenem delovanju naših društev, saj se mi včasih še kdo potoži, da nista Igo Gruden in Sokol ena celota. Na take pomisleke, ki mi niso tuji, mirnodušno odgovarjam, da nekaj takega je sedaj nemogoče. Tematike in področja nastopanja dveh društev so si tako različna in specifična, da jih ne moremo voditi in upravljati na isti način. Po enoletni praksi si upam celo trditi, da je težko usklajevati odbojko in košarko. Nočem niti namigovati na ločitev delovanja, ampak ugotavljam, da je vse težje določiti dan in uro skupnih sestankov, saj so eni danes zasedeni s košarko, jutri drugi z odbojko, en dan so tečaji za trenerje drugi dan za odbornike; če vsemu temu dodamo še treninge in tekme, okrnjeno število sodelavcev in pa razpoložljivost društvenih prostorov je jasno, da bi bilo vsklajevanje še dodatnih dejavnosti nemogoče.

Naša dejavnost zaobjema v glavnem mlade iz naše občine in iz sosednih občin od Doberdoba, Zgonika in Trsta. Veljalo bi pa pomisliti tudi na sosedne vasi v Sloveniji. V novih pogojih, po odpravi državnih mej, bi bilo povsem normalno, da lahko mladi iz Gorjanskega ali Komna trenirajo in igrajo pri našem društvu. Menim, da bo moral odbor vzeti v resni pretres možnosti sedelovanja s sosednimi organizacijami na drugi strani meje.

Ob koncu poročila se čutim dolžnega, da se najtopleje zahvalim svojim najožjim sodelavcem, ki so s svojim resnim pristopom in organizacijsko sposobnostjo omogočili tako razvejano dejavnost ob upoštevanju vseh zakonskih in tekmovalnih določil.
Najlepša hvala gre tudi vsem našim trenerjem, ki niso sodelovali le zaradi večrat preskromnega honorarja, ampak zaradi ljubezni, ki jo imajo do našega špotra in do naše mladine.
Zahvala gre tudi vam staršem, ki ste nam zaupali svoje otroke in nas na katerikoli način podprli pri uresničevanju naših načrtov. Vsi skupaj se moramo namreč zavedati, da je glavni cilj našega delovanja pravilna vzgoja naših otrok. Morda, se včasih vprašamo, če se vse to splača, če je smotrno zgubljati čas in denar, saj smo večkrat po opravljenem nesebičnem delu deležni še graje in očitkov. Odgovor nam dajejo naši otroci, njihovo vedenje in njihov razvoj. Na vse načine se moramo truditi, da ne zaidejo naši otroci v tolpe mladoletnikov, ki se ukvarjajo z mamili ali drugimi pobalinskimi podvigi. Doprinos, ki ga lahko daje pravi odnos do športa pri doraščanju naših otrok je velik in upam si reči, bistvenega pomena. Prepričan sem, da potrebujejo naši otroci našo in vašo pomoč, da se lahko vsestransko razvijejo in tako lahko kljubujejo vsem nevarnostim in težavam, ki jih jutri čakajo v življenju.
Naj se prav na koncu zahvalim tudi vsem tistim, ki so nas finančno in na katerikoli način podprli pri našem delu. Glede finančne pomoči ne morem ne omeniti, poleg že prej omenjenega sponsorja, Zadružno kraško banko; moja hvaležnost gre pa tudi vsem tistim manjšim podpornikom, ki so po lastnih močeh stali ob strani našemu društvu in tako pripomogli pri uresničitvi zadanih načrtov. Njim in vam vsem, ki ste sledili mojim razmišljanem, se tudi priporočam, da boste v prihodnji sezoni še bolj številčno in z večjo vnemo priskočili na pomoč.
Najlepša hvala vsem.