* SLO - Na Pikelcu na Opčinah he bil 41. nevolilni občni zbor AŠD Polet. Uvodno poročilo je imel predsednik Marino Kokorovec, ostala poročila pa predstavniki sekcij: za košarko Andrej Vremec, za kotlakanje Mara Bertocchi, za hokej in line Mojmir Kokorovec (poročilo je pripravil trener Aci Ferjanič), za balinanje pa sam predsednik Kokorovec. Poročila (razen balinarskega) objavljamo v celoti.
Pozdrave in čestitke OZ so prinesli predsednik ZSŠDI Jure Kufersin, predsednik Zadružne kraške banke Sergij Stančič, pokrajinski odbornik Zoran Sosič, v imenu Jadrana in Kontovela Adriano Sosič ter predsednica SKD Tabor Živka Persič.
Foto: Lako
Marino Kokorovec
Andrej Vremec
mara Bertocchi
Mojmir Kokorovec
Jure Kufersin
Sergij Stančič
Zoran Sosič
Adriano Sosič
Živka Persič
Predsedniško poročilo - Marino Kokorovec
Dragi člani, spoštovani gostje!
Po enem letu smo ponovno tu, da preverimo opravljeno delo, da se pogovorimo o uspehih in o pomanjkljivostih našega delovanja ter o ciljih, ki si jih bomo zastavili v naslednjem športnem obdobju.
Pravzaprav bi te praktične teme raje prepustil drugim odbornikom oz. posameznim sekcijam in bi vam osebno raje povedal nekaj svojih misli. Moram priznati, da sem bil pri izbiri tem, o katerih spregovoriti na tem občnem zboru, res v težavah. Problemi so namreč vedno isti, pomanjkanje denarja za uspešno delovanje in za dograditev objekta, globalna kriza, pomanjkanje sponzorjev, skratka teme, ki so navzoče na občnih zborih vseh naših društev in organizacij in katerim v tem zgodovinskem trenutku res ne vidim izhoda. Mi na srečo vendarle razpolagamo s prispevki, ki nam jih nudijo v prvi vrsti naša Zadružna banka nato dežela za prvo hokejsko ekipo, ki igra v A ligi in tudi Združenje slovenskih športnih društev Italiji, katerim se seveda iz srca zahvaljujem, tudi reklamni napisi na igrišču nekaj prinesejo, a so stroški vsekakor neprimerno večji in potrebna je prava telovadba, da pridemo do konca sezone.
Razmišljanje seveda velja za vse naše sekcije, saj prav pri vseh morajo starši otrok znatno prispevati za nemoteno delovanje športne dejavnosti. Problem stroškov je seveda povezan tudi s številom članov, ki jih štejejo naše sekcije. Mi se trudimo, da bi našim otrokom nudili zdravo okolje s slovensko govorečimi trenerji, naši slovenski otroci pa se velikokrat raje odločijo za italijanske klube, kar pomeni, da je njihovim staršem popolnoma vseeno, v kakšnem duhu bodo vzgojeni njihovi otroci. Ne vem, ali moramo samo mi v športnih društvih stati na okopih, medtem ko civilna družba razmišlja povsem drugače.
Lani sem rekel, da zamejci nismo več od matice ločena manjšina. Povezava s sorodnimi društvi v Sloveniji je olajšana in lahko bi od teh povezav imeli obojestransko korist. Letos je npr. naša hokejska sekcija na mladinski ravni sodelovala s klubom iz Horjula. Glede na to, da v Sloveniji ni dovolj mladinskih ekip, so Horjulčani igrali v italijanskem prvenstvu z imenom Polet Slovenija. Šlo je gotovo za zanimiv poskus, čeprav imamo mi kar nekaj pripomb na njihova dokaj egoistična gledanja na sodelovanje.......
S tem pa ni rečeno, da ne bomo vztrajali, še to nedeljo bodo tu na Pikelcu zanimive tekme za otroke iz hokejske šole pri nas in v Sloveniji, na katere vas vse že danes vabim.
Za izvedbo teh programov skrbi skupinica zelo prizadevnih staršev in odbornikov, ki opravljajo tudi nujna dela na objektu in okrog njega, za kar se jim moram s tega mesta javno zahvaliti.
Še eno misel bi rad razvil. Šport in rekreacija. Kakšne so želje naših otrok in staršev, kaj so pripravljeni dati in žrtvovati in kaj zahtevajo. Dokler vabiš otroke k zabavi, igranju z minimalno tedensko obremenitvijo, ni nikakršnih problemov, ko pa želiš od teh otrok nekaj dobiti nazaj, se v glavnem starši niso pripravljeni žrtvovati. In tudi če je otrok perspektiven, ga na moreš vključiti v resno delo. Tak način dela seveda ni rentabilen ne za društvo ne za otroke same, društvo namreč kljub vsem naporom nima nikakršnega vidnega uspeha, otroci pa so razočarani, ker pri delu nimajo nikakršnega cilja in niti zadoščenja. Ob vsem pa se porajajo tudi občutki zavisti do tistih sovrstnikov, ki vendarle nekaj dosežejo. Starši iščejo krivdo v klubi, pri trenerjih itd. , nikoli pa ne pomislijo, da brez žrtvovanja ni uspehov. To je dilema, ki jo bo potrebno rešiti, saj je jasno, da ne morejo biti vsi šampjoni, nekateri zahajajo v naše društvo enostavno zato, da se razgibavajo in da nekaj delajo, vendar mora biti vsem jasno, da je to samo rekreacija in da je za uspešnost potrebno veliko več truda.
Pri športu in v društvu so vsekakor navzoče tri komponente, družabnost, rekreacija in tekmovalnost. Vsaka od teh komponent je enako važna in pravilno bi bilo, da se vse tri enako gojijo, ker samo tako lahko društvo preživi in služi svojemu namenu.
Na kraju mi dovolite, da se s tega mesta še enkrat iskreno zahvalim vsem, ki so nam na katerikoli način pomagali pri našem delovanju.
Poročilo Košarkarske sekcije - Andrej Vremec
Delovanje Poletove košarkarske sekcije se deli na dva segmenta: na športno šolo in na žensko košarko.
Športna šola je bila letos uspešna, nad pričakovanji, saj je v petih vadbenih skupinah vadilo nad 80 otrok. Skupina minimotorike je vadila enkrat tedensko, skupina motorike dvakrat tedensko, mini basket fantje so vadili trikrat tedensko ter so se udeležili pokrajinskega prvenstva Ewiva il Minibasket, prav tako tudi skupina minibasket deklic (trikrat tedenska vadba in tekma), medtem ko je skupina U12 trenirala trikrat tedensko, udeležila pa se je pokrajinskega prvenstva začetnikov. Velika pozornost je pri športni šoli namenjena tudi izobraževanju novih vaditeljev. Letos so na vsakem treningu bili po navadi prisotni trije vaditelji, včasih celo štiri. Poleg vodje športne šole Andreja Vremca so bili vaditelji še: Erik Piccini, Damijan Košuta, Veronika Danev, Darma Milič in Emil Bukavec. Delovanje športne šole se je začelo v drugi polovici avgusta (minibasket in U12), končalo pa se je s komaj zaključenim tradicionalnim košarkarskim kampom. Kar se tiče sodelovanja pri projektu športne šole med Poletom in Kontovelom, je le to nadvse uspešno in plodno. Zahvala gre Kontovelu predvsem za uporabo telovadnice Ervatti pri Briščikih (skupine so vadile še v Repnu in Zgoniku). Zadnji teden pred božičem je športna šola Polet/Kontovel priredila božičnico, prav tako pa je ob zaključku sezone bila na sporedu še zaključna prireditev. Maja so se minikošarkarji (tako fantje kot deklice) udeležile trofeje ZSŠDI v Dolini, junija je bil na sporedu v Prosvetnem domu na Opčinah turnir 3x3, medtem ko so se tako mlajši kot ekipa U12 junija udeležila kakovostnega turnirja AIBI v Foljanu. V naslednji sezoni je cilj predvsem obdržanje oz. povečanje števila vadečih otrok, ekipa U12 bo prestopila v kategorijo U13 in tako tudi uradno prešla pod okrilje košarkarske federacije, medtem ko bo verjetno skupina minibasketa razdeljena na dve starostni skupini.
Pri ženski košarki je je Polet nastopal v dveh prvenstvih: v mladinski konkurenci v prvenstvu U17, v članskem pa v deželni B-ligi. V ekipi U17 je treniralo 11 igralk letnikov '92/'93/'94. Odigrale so povprečno prvanstvo, predvsem ker so bile nasprotne ekipe običajno razred boljše od naših igralk. Omembe vredno je pa dejstvo, daje bila Mia Kraus vpoklicana v širši izbor italijanske košarkarske reprezentance U17. Članice so po prestopu iz pokrajinske C-lige v deželno B-ligo odigrale solidno prvenstvo. Ekipa Poleta je bila daleč najmlajša med vsemi, pri ostalih ekipah pa so igrale tudi nekatere bivše A-ligašice. Čeprav so na koncu po play-out tesno izpadle, lahko mirno izjavimo, da je bila to povsem pozitivna in koristna izkušnja, saj so se tudi domače igralke lahko pomerile v tako kakovostnem prvenstvu. V prihodnji sezoni bodo članice igrale najbrž ponovno v C-ligi, medtem ko bo zamrznjeno delovanje na mladinski ravni. Med igralkami ekipe U17 je prišlo ob koncu sezone do zasičenosti med odnosi, tako da bodo imele igralke v prihodnji sezoni možnost, da se preizkusijo v kakšnem italijanskem klubu ali pa da se priključijo članski ekipi. Članska ekipa bokot omenjeno nadaljevala v pokrajinskem prvenstvu C-lige, ostale pa bodo domače igralke, ki si še vedno želijo igrati za matično društvo.
Poročilo Kotalkarske sekcije - Mara Bertocchi
Kotalkarska sekcija šteje 40 kotalkarjev, ki so razdeljeni v tekmovalno skupino, v 2 predtekmovalni skupini (Mladinske igre in razni pokali) in v skupino začetnikov. Tekmovalna skupina je trenirala redno 15 ur na teden pod vodstvom Mojmira Kokorovca , predtekmovalni skupini pa 6 ur na teden pod vodstvom Daše Hrovatin in Mare Bertocchi . Slednja je trenirala tudi skupino začetnikov po 3 ure tedensko.
Uspehi Poletovih tekmovalcev so bili zadovoljivi. Od polovice leta 2008 dalje so bila na sporedu državna prvenstva in svetovno prvenstvo 2008, nato nova sezona pokrajinskih in deželnih prvenstvev 2009. Tanja Romano je bila na svetovnem prvenstvu v Tajpeiu dvakrat prva, v prostem programu in kombinaciji. in tako dosegla 13 zaporednih naslovov svetovne prvakinje.
Letošnji člani tekmovalne skupine so Tanja Romano, Lucia Palme, Martina Debernardi, Valentina Scamperle, Giulia Bressan, Katarina Jazbec, Danjel Sedevčič in Valentina Budin . Skupina je nastopila na pokrajinskem in deželnem prvenstvu. Valentina Scamperle in Martina Debernardi sta si z drugim in tretjim mestom v obveznih likih zagotovili nastop na državnem prvenstvu, kjer sta zasedli 24. in 32. mesto. Tanja je bila v obveznih likih na deželnem prvenstvu prva, na državnem pa odlična osma, druga med tekmovalkami, ki se potegujejo za kombinacijo. Vse tekmovalke čakajo sedaj državna prvenstva, ki se bodo odvijala v mesecu juliju v Roccarasu in Forliju .
Večja skupina kotalkarjev je nastopila na Goriški vrtnici, kjer so Danjel Sedevčič, Valentina Budin in Jan Loredan stali tudi na zmagovalnih stopničkah.
Skoraj vsi mlajši kotalkarji so se udeležili Mladinskih iger, začetniki pa so nastopili na tekmovanju za mlade upe.
Ne smemo pozabiti še Veronike Sedevčič in Sare Tence, ki sta se letos prvic udeležili prvenstev v panogi Solo Dance.
Poleg tekmovalne in vadbene dejavnosti je ponovno stekla tudi organizacijska dejavnost. Lani oktobra in letos junija smo organizirali mednarodno tekmovanje za pokal Pavla Sedmaka in Davida Bressana, ki so se ga udeležili tekmovalci iz Španije, Portugalske, Slovenije in Italije. Prireditev se je zaključila obakrat z zelo uspelim revijskim nastopom tudi naših najmlajših kotalkarjev . Zelo uspešno je sekcija organizirala tudi deželno prvenstvo za tekmovalce mednarodnih kategorij. Dva dni pred letošnjim Sedmakom je na naši plošči potekal tudi mednarodni seminar umetnostnega kotalkanja pod vodstvom italijanskih zveznih trenerjev. Na seminarju je vadilo preko 80 tekmovalcev iz naše dežele, Veneta in Slovenije. Ob vseh teh prireditvah so starši kotalkarjev in hokejistov organizirali tudi hrano na žaru, kar je poleg lepega vremena bistveno pripomoglo k uspehu prireditev samih.
Hvala za pozornost!
Poročilo sekcije hokeja in line - pipravil trener Aci Ferjanič
(prebral Mojmir Kokorovec)
V sezoni 2008-09 hokejska sekcija društva na prvi pogled ni bila tako uspešna, kot prejšnjo sezono, saj nam pri mlajših selekcijah ni uspelo doseči takih rezultatov kot leto poprej. Moramo pa vedeti, da so igralci prestopili eno kategorijo višje in so bili v svojih tekmovalnih kategorijah med najmlajšimi, pa kljub temu dosegli kar lepe rezultate. Na drugi strani se je člansko moštvo spet uvrstilo v zaključno fazo tekmovanja v A-I ligi z istim moštvom kot sezono poprej. Tako lahko ocenim, da je bila sezona uspešna na vseh področjih, seveda pa bi lahko dosegli se kaj več, če bi se nam vse izšlo maksimalno. Letos je bilo pri hokeju nekaj večjih sprememb. Matteo De Iaco, ki je v glavnem skrbel za mladinske ekipe, je svoje sodelovanje odpovedal in ni bilo lahko ga nadomestiti. Hvaležni smo mu za vse, kar je za nas naredil in upamo, da se spet vrne, ko se odpočije. Dobil bo skupinico staršev, ki se počasi privajajo na rutinsko delo, ki ga je on sam opravljal. Na mestu tehničnega vodje pa ga je zamenjal Sergio Battisti, ki sedaj vodi delovanje sekcije.
Če grem po kategorijah, je bila slika naslednja:
1. Hokejska šola
Skupina je pod vodstvom trenerja Doriana De Iaca izvedla približno 60 treningov ob torkih in četrtkih in odigrala nekaj prijateljskih tekem. V skupini je približno 10 otrok, ki pa ne prihajajo vsi redno na treninge, tako da jih je bil0 običajno prisotnih od 6 do 8. Otroci so se premajhni, da bi lahko govorili o ne vem kakšnih talentih, vendar pa so nekateri zelo zagnani in bo verjetno se kaj iz njih.
Škoda je le to, da jih je premalo in bomo morali za naslednjo sezono pošteno zavihati rokave pri pridobivanju novih članov. Za to delo pa smo potrebni vsi v društvu, predvsem pa starši naših otrok.
Akcija reklamiranja po šolah in vrtcih mora biti podkrepljena z osebnim kontaktom in prikazom naše dejavnosti v vrtcih in šolah samih. Vloga staršev naših otrok pa je v tem, da privabijo otroke svojih prijateljev in znancev, saj se je tudi v hokejsko najbolj razvitih deželah izkazalo, da je to najučinkovitejši način pridobivanja novih otrok.
2. U-15
Starostne kategorije U-13 letos nismo imeli, ker je bilo premalo igralcev, zato smo vse vključili v kategorijo višje in tam tudi tekmovali. Prav zato smo bili ena najmlajših ekip v tej skupini, pa kljub temu rezultatsko sezono dobro zaključili.
V deželnem prvenstvu smo bili sicer četrti a z osvojenih več kot polovico možnih točk. V med deželnem tekmovanju smo potem izgubili v četrt finalu, a nato za 5 mesto premagali vse nasprotnike. Na posebno povabilo se je ekipa udeležila tudi zaključnega turnirja državnega prvenstva, kjer pa ni bilo uspeha, saj se nanj nismo pripravljali. Na koncu sezone smo se udeležili se turnirja v Horjulu.
Ekipa U-15 je v sezoni izvedla 72 treningov in odigrala 24 tekem, od tega jih je 10 zmagala, 2 igrala neodločeno in 12 izgubila. Od 14 igralcev, ki so redno trenirali, dva nista mogla igrati, ker sta državljana Slovenije, dva pa sta trenirala le na začetku, potem pa ju ni bilo več.
Škoda je pa to, da so se starši odločili, da so s koncem maja otroci nehali trenirati, v času ko bi neobremenjeni lahko delali predvsem na izboljšanju rolanja ter individualne tehnike in taktike. Nekateri starši so bili s sezono razočarani. Predvsem so jim po lanskem uspehu v kategoriji niže preveč zrasli apetiti in nekateri so svoje otroke že videli kot zvezdice hokeja, kljub temu, da sem jim pred začetkom tekmovanj lepo povedal, da sezona še zdaleč ne bo enaka prejšnji in da se bomo to sezono predvsem učili in navajali na nove razmere v kategoriji više.
Iz izkušenj vem, je bolje starše držati na distanci z ne preveč besede in odločanja v društvu, ker sicer njihovi osebni interesi začnejo rušiti delo celotnega društva.
3. U-20
Pod to kategorijo bom stel tudi ekipo U-23, saj so razen 3 igralcev vsi ostali bili mlajši. Začetno število 24 igralcev se je do novega leta zmanjšalo za 5 , večinoma tistih, ki smo jih pregovorili, da se vrnejo. Pričakovanja so bila kar velika, nekaterih prevelika, a kljub temu ni bilo slabo. V med deželnem prvenstvu U-20 smo bili prvi s samimi zmagami, v prvenstvu U¬23 pa s praktično isto ekipo drugi, s 4 zmagami in dvema porazoma. Na zaključnem turnirju državnega prvenstva smo enkrat zmagali in dvakrat izgubili, a po igri nismo prav nič zaostajali za nasprotniki. Pač so nekateri fantje v preveliki želji izgoreli, druge pa je bilo nerazumljivo strah. Večina jih je letos zelo napredovala, pridno so prihajali na treninge in to se je poznalo. Nekaj smo jih vključili tudi v prvo moštvo predvsem na treninge, občasno pa tudi na tekme, dva pa sta praktično v A-I igrala celo sezono.
Izvedli smo 92 treningov in odigrali 17 tekem, od katerih smo jih 11 zmagali in 6 zgubili
Problem te selekcije je bilo premalo odigranih tekem, saj bi jih v tej starosti fantje morali odigrati vsaj se enkrat toliko. Žal ni v celi okolici ekip tega ranga.
Pri treningih mi je pomagal Doriano De Iaco, organizacijsko pa nekaj staršev, ki pa so bili precej boljši od tistih pri mlajših. Hvala.
4. A-1
Člansko moštvo je v prvenstvu nastopilo s praktično isto postavo kot leto prej, le da smo namesto enega tujca (Anže Lončar) privabili v ekipo Fabia Corraza, ki pa ni zdržal cele sezone, zanj je bilo tole preveč, vključili smo Gianmarca Berquier-ja iz mladinske ekipe, za nekaj časa pa se je vrnil tudi Mitja Kokorovec. Na začetku tekmovanja smo namesto manjkajočega Jureta Ferjaniča angažirali Boruta Strašnika za 4 tekme, to pa je bilo tudi vse kar se tiče sprememb v moštvu.
Prvenstvo smo začeli dobro, odpravili vsakoletno krizo v januarju, nato pa, ko smo bili že uvrščeni v končnico prvenstva, popustili predvsem rezultatsko. Kaj je bil vzrok? Natančno ne bi mogel opredeliti le enega, saj se je nabralo cel kup stvari. Prva je ta, da so se vse ostale ekipe močno okrepile za drugi del prvenstva. Cilj uvrstitve v končnico je bil dosežen in motivacija ni bila več na takem nivoju kot prej. Nekaj je bilo bolezni in manjših poškodb, nekaj fantov je manjkalo zaradi obveznosti v službi in družini, moštvo pa je počasi razpadalo. Pri tistih, ki so še bili zraven je tudi to povzročilo slabo voljo in kriza je bila neizbežna, takrat pa že vsaka malenkost vpliva na igro.
Na koncu se nam je zgodilo, da smo teoretično najpomembnejše tekme četrt finala državnega prvenstva odigrali z kar nekaj igralci, ki so med sezono več sedeli na klopi kot igrali in s tremi mladinci.
Nekateri igralci pravijo, da je bil vzrok v tujcih, ki niso dali tistega kar bi morali, saj naj bi pri njih to ne smelo vplivati na njihovo igro, ker oni igrajo za denar. Tujci se izgovarjajo na tiste, ki so zapustili moštvo sredi sezone in niso dali od sebe tistega kar bi lahko in je tudi to vplivalo na njih. So to izgovori? Najbrž so, a z obeh strani. Moje mnenje pa je, da so oboji zatajili, pa ne samo igralci, ampak tudi vodstvo: trener, ki ni znal pravočasno odreagirati in obdržati moštva skupaj, uprava, ki je organizacijsko ekipo spustila iz rok, saj je nedopustno, da ekipa na tekme potuje sama in morajo pred tekmo igralci opravljati stvari, ki so delo vodje in tehničnega vodje ekipe, namesto da bi se koncentrirali na tekmo.
Kljub vsemu pa mislim, da smo sezono pozitivno zaključili, saj smo prvotni cilj, uvrstitev v končnico, dosegli istočasno pa v ekipo vključili tudi nekaj mladih igralcev.
V sezoni smo opravili 95 treningov ( nekaj jih je odpadlo zaradi vremena ) in odigrali skupaj v prvenstvu, pokalu, turnirju in prijateljskih, 27 tekem od katerih smo jih 8 zmagali, 2 igrali neodločeno in jih 17 izgubili ( od tega le 5 z veliko razliko ).
Po končani tekmovalni sezoni smo zastavili delo za naslednjo. Združili smo treninge članske in mladinske vrste, uvedli delo v telovadnici, predvsem za pridobivanje moči, ker je večina fantov prešibkih za ta šport, skušamo izboljšati tehniko rolanja in individualno tehniko, veliko pa delamo tudi na razumevanju igre same in vlog posameznih igralcev v njej. Kar se tiče naslednje sezone, kakor slišim iz pogovorov, bo verjetno najtežja, odkar Polet igra v A-I ligi. S kadrom, ki je zaenkrat na razpolago, je obstanek v A-I ligi utopija. Od izkušenih igralcev so v moštvu štirje ( dva že bolj v zatonu), trije mladi, ki so igrali do sedaj, teh izkušenj še nimajo (igrali so eno leto ali dve in to ne vodilno vlogo ), mladinci pa, naj bodo še tako perspektivni, rabijo še najmanj 3 do 4 leta rednega igranja, da bodo prišli na približen nivo tekmovanja. Poleg tega pa morajo tudi na treningih in tekmah imeti nekoga za zgled in da se od njega učijo. Samo trdo delo in še enkrat delo ne bo dovolj. |