* Slo - Na sedežu KD Jezero v Doberdobu je bil 39. redni občni zbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, ki se ga je udeležilo 40 od 57 včlanjenih društev. Glavno poročilo je imel predsednik ZSŠDI Jure Kufersin, ki ga objavljamo v celoti (po slikah). Poročilo nadzornega odbora je imel Radivoj Pečar.
Pozdrave so občnemu zboru prinesli predstavnik SSO Bernard Špacapan, predsednik SKGZ Rudi Pavšič in predstavnik doberdobske občinske uprave Nordio Gergolet.
Sledila je konstruktivna diskusija, v katero so posegli Igor Juren (Mladost), Savo Ušaj (Sokol) in Zdravko Kuštrin (Sovodnje).

Foto: Lako

Od leve: Livio Rožič, Jure Kufersin, Radi Pečar

Radi Pečar

Livio Rožič

Jure Kufersin

Bernard Špacapan

Rudi Pavšič

Nordio Gergolet

Igor Juren

Savo Ušaj

Zdravko Kuštrin

 

 

Predsedniško poročilo - Jure Kufersin

Letošnje poročilo ne bo neznansko dolgo, saj ta občni zbor nima volilnega značaja in na njem polagamo obračun enoletnega dela. Tako kot je predvideno po statutu in po zakonu pa je naloga občnega zbora tudi ta, da predsedniki odobrijo ali pa odklonijo letni obračun. Glede na težko in nič kaj rožnato finančno situacijo, v kateri se nahaja vsa manjšina, je nujno, da svojo pozornost in razmišljanje usmerimo danes prav v obravnavo računov, v smislu, da na glas in javno spregovorimo tudi o varčevalnih ukrepih, ki jih moramo sprejeti, zato da bo naša bilanca uravnovešena in pozitivna. Skrbi nas še posebno to, da krčenju prispevkov ni videti konca in da so pred nami še zelo hudi časi. O tem bomo seveda v detajlih spregovorili prav pri obravnavi obračuna in proračuna. V tem poročilu pa naj samo navedemo, da smo se odločili za korenit poseg, ki znaša skupno preko 50 tisoč evrov, katerim moramo prišteti nadaljnjih 30 tisoč evrov za uspešnost, ki smo jih že predhodno ukinili. Najtežja odločitev zadeva Zbornik slovenskega športa v Italiji, ki ga letos ne bomo izdali. S tem bomo prekinili dolgoletni neprekinjeni izid tega zelo pomembnega dokumenta, ki je bil v ponos ne samo našemu gibanju, ampak, vsaj tako upamo, tudi celotno naši narodnostni skupnosti. Upamo, da bo ta prekinitev trajala samo letos, vendar to ni odvisno od naše volje.

V poročilu ne moremo mimo tega, da ne bi izrazili globokega nezadovoljstva ob spremljanju dogajanj na drugih področjih majšinskih dejavnosti, ko imajo nekateri privilegij, da se o njihovih težavah veliko govori in ko se v javnosti sistematično pojavljajo samo nekatera področja, ki jim je treba nujno priskočiti na pomoč, da ne bi zašla v še večje težave. Ne zdi se nam prav niti, da nekatere ustanove javno izpostavljajo svoje probleme preko občil, svojo problematiko postavljajo v ospredje in na tak način zakrivajo druga krizna žarišča in v bistvu izsiljujejo v javnosti rešitve, ki naj nagrajujejo samo njih. Tudi individualna tekanja po pomoč v matično Slovenijo ni – po našem – pravilna izbira reševanja stisk. Nasprotno! Vse to početje, ki smo mu priča danes, je izjemno nekorektno! Vsi, prav vse ustanove, se moramo danes soočati s situacijami, ki niso rožnate in ki prav gotovo vzbujajo strah in skrbi. Zato smo prepričani, da bi se morali usesti vsi k isti mizi, vsi bi potrebovali skupen jezik in skupno iskanje morebitnih rešitev: tako početje, kot smo mu priča danes pa povzroča med nami hudo kri, nerazumevanje in konec koncev tudi že nezaupanje pa tudi navzven se to ne kaže kot najboljša vizitka, s katero naj se naša skupnost pogovarja z drugimi partnerji.
Naša organizacija se v javnosti vse do danes še ni javno oglašala, vse probleme smo skušali reševati interno, kar pomeni, da smo s spreminjanjem programov in bilance skušali na najboljši način zajeziti finančno stisko, ki nas je začela gristi. Tudi v bodoče se bomo držali teh principov, saj smo prepričani, da je to, v danih razmerah, edina možna pot. Vendar pa v isti sapi trdimo tudi to, da to še ne pomeni, da bomo pasivno sprejemali početje drugih in tudi dovolili ne bomo, da se drugi premikajo nedogovorjeno in brez vsakršnih etičnih pravil. Globoko smo prepričani, da se moramo lotevati reševanja naših problemov nekoliko drugače. Prav gotovo so potrebne in celo nujne določene spremembe, a do njih se moramo dokopati z rešitvami, ki naj bodo objektivne, ki naj bodo zgrajene na realni vrednosti in pomembnosti posameznih ustanov, ki naj upoštevajo zakoreninjenost v teritorij, predvsem pa se moramo lotevati rešitev na podlagi točnih analiz, ki naj nedvoumno pokažejo, kako javna sredstva za slovensko manjšino uporabljamo, v kaj jih namenjamo in predvsem na podlagi kakšnih in katerih daljnosežnih načrtov gradimo svoj obstoj in kako ga finančno napajamo. Nam se zdi, da je eden bistvenih ključev predvsem tisti, ki naj pokaže, koliko javnih finančnih sredstev usmerja vsaka ustanova v posameznega človeka, v njegovo rast in v njegovo utrjevanje narodne zavesti. Občutek imamo namreč, da je danes vse preveč prepuščeno, pri odmerjanju “kruha”, nekim osebnim občutkom, nekim zakoreninjenim tradicijam, ki so preživete. Mogoče pa tudi ne, mogoče se motimo, a brez točnih in objektivnih analiz ne moremo več naprej.

Pri dodeljevanju sredstev bi morali merodajni krogi upoštevati tudi delovno pridnost posameznih resorjev, kar pomeni, da bi morali upoštevati koliko energij vlagajo posamezne interesne sfere v vsakodnevno intenzivno iskanje alternativnih finančnih sredstev, da bi si tudi tako pomagale, da bi se končno zavihtele na bolj zeleno vejo. Pasivnega čakanja na pomoč od zgoraj, pa čeprav je ta potrebna, ne bi smeli več polno nagrajevati. Naj ne izzveni pretirano samohvalno, a vendar se nam zdi, da je v tem pogledu lahko tudi naš šport za zgled. Če v tej dejavnosti ne bi bilo vključenih toliko ljudi, ki povsem zastonjsko gradijo dejavnost kapilarno po celem teritoriju, kjer smo naseljeni Slovenci, če bi samo čakali na javna sredstva, bi verjetno že zdavnaj zginili s površja, kaj šele, da bi se lahko ponašali s tako razvejano dejavnostjo kot jo danes še vedno premoremo. Naj bo jasno: to, kar ZSŠDI nudi društvom, je le zelo majhen del tega, kar – globalno gledano – naše gibanje potrebuje in to kar ZSŠDI nudi društvom, je le pomoč za izključno mladinske dejavnosti. Vse to, kar zaobjema populacijo nad 18. letom starosti, je v bistvu prepuščeno društvom samim. Pomislimo, koliko truda vnaša 57 naših društev v svoje vsakodnevno delo pa ne smo zato, da preživijo, ampak celo v to, da se razvijajo, da imajo na svojih odborih točno začrtane programske smernice, da so športno ambiciozna, da se nočejo sprijazniti z besedo stagnacija, ampak da skušajo na vse kriplje z vsakovrstnim delom, od iskanja pokroviteljev, do prirejanja raznih vaških praznikov in drugih psevdogospodarskih pobud, iz dneva v dan utrjevati svoje bilance in torej ne zapadati v malodušje, ki neizbežno pelje v izginotje. Ko govorimo o zgledovanju po športu, mislimo predvsem na visoko stopnjo motiviranosti vseh naših predsednikov, ki s svojimi sodelavci stalno iščejo rešitve za svojo dejavnost in so pripravljeni žrtvovati za vse to veliko časa, truda, potrpljenja. To, kar pa moramo v njih občudovati, je prav gotovo velika iznajdljivost, ki res ni dana vsakomur in ki resnično rešuje vse naše gibanje. Vprašujemo se, če je v našem manjšinskem krogu danes vse to dovolj cenjeno, če je vse to dovolj upoštevano. ZSŠDI – krovna športna organizacija – stoji na stališču, da je vse to ogromno delo velikokrat podcenjeno in vtis imamo tudi, da marsikdo niti ne ve, kaj za vso to dejavnostjo sploh stoji.

Seveda je tu že vprašanje, kdo naj se zagrize v strokovne analize o tem, kaj vsi mi imamo in predvsem v to, kaj bi morali imeti in za čim naj stremimo. Naš logični odgovor bi bil, da morata to nalogo opraviti naši krovni organizaciji SKGZ in SSO, ki prav gotovo najbolje poznata vso našo manjšinsko teritorialno organiziranost. Prav gotovo do potankosti poznata svoje članice, tiste, ki ideološko spadajo v krog ene ali druge, do potankosti pa poznata tudi problematiko skupnih članic, kot je na primer naša organizacija. To so članice, ki imajo v naši vsesplošni organiziranosti nedvoumno največjo težo, a se obenem neizbežno soočajo tudi z navečjimi problemi. Opazujemo, gledamo, beremo, slišimo, da danes sodelovanje med obema krovnima ni najboljše, v letih ni zmoglo velike vsebinske rasti, skupna programska konferenca je ostala nedorečena in tako imamo poleg vsega tudi ta nedorečeni problem. Saj je bilo v javnost v vseh teh letih plasiranih že kar nekaj predlogov, kako naj bi dialog med obema krovnima rasel bolj bogato in kako naj se dvigne na višjo kakovostno raven. Žal nekih temeljitih in konkretnih korakov v to smer zaenkrat še ni opaziti. Naj bo jasno: ni in ne more biti naša naloga, da bi s prstom kazali na kogarkoli in ugotavljali, čigava je krivda, da nikakor ne zmoremo zlesti na zeleno vejo. A dovolite nam prepričanje, da si želimo korakov naprej, ki naj ne bodo samo verbalnega značaja, ampak naj bodo ob spoštovanju vsebinsko-ideoloških načel ene in druge organizacije, ki jih moramo vsi spoštovati, predvsem konkretni in, kar se nam zdi še najbolj pomembno, povsem povezani s teritorijem, s človekom, ki ustvarja naš vsakdan, a tudi naš jutri in je tisti, ki vsebinski dialog med obema komponentama najbolj potrebuje. Mogoče smo na športnem področju te usmeritve že dosegli, kar je bilo mogoče tudi lažje glede na zgodovinske okvire, v katerih se je naš šport razvijal in glede na velike težave, s katerimi so se soočali drugi, katerim so se povojni dogodki močno zarezali v telo in je bilo torej iskanje nekih soglasij zelo otežkočeno.

Prepričani pa smo tudi, da tudi korak naprej s strani obeh krovnih na poti še širšega dialoga sam na sebi še ne bi zadostoval, saj nam je povsem jasno, da imajo konec koncev odločilno in končno besedo še drugi faktorji, kot na primer politika. To pa pomeni različna svetovnonazorska gledišča, to pomeni tudi upoštevati povsem različna strankarska ravnovesja, pomeni težko dogovarjanje ob iskanju ustreznih kompromisov, ki naj zadovoljujejo vse in kar je seveda še posebej težka stvar. Zato naj gre naš apel tudi na vse politične forume, v katerih so zastopani naši ljudje, da se ponovno začnejo dogovarjati o sestavi skupnega zastopstva, ki naj bo na čelu vse naše skupnosti, ki naj pri vseh uživa podporo in ugled, ki naj bo sposobno izdelati temeljite vsebinske načrte, ki naj nam odpirajo nova obzorja v naši prihodnosti. Nujno moramo priti do vsebinskega telesa, ki naj bo naš kažipot, telo, ki naj nam nakazuje nove vsebine, s katerimi naj se sooča naš človek. Brez vsega tega bomo ostali reveži in si bomo nekako stalno žagali vejo, na kateri sedimo, kar je pravi paradoks. Če se hočemo drobiti po nespodbudnem modelu naših koroških bratov, potem nam prav od tam prihaja slika, kako se na tak način ne doseže nič, kako si na tak način grenimo samim sebi življenje, kako v lastnem bratu kar naenkrat zagledaš sovražnika, ki ga je potrebno spraviti v stran. Smo mi daleč od tega? Športniki smo že po naravi veliki optimisti, a poleg tega želimo biti tudi konstruktivni. Zato res iz srca apeliramo na vse odločujoče dejavnike našega vsakdana, da se usedejo za isto mizo, se korenito lotijo vseh aspektov naše vsakdanjosti in nakažejo pot kako naprej. Če tega ne bodo storili, si to v športnem smislu kot športniki štejemo za življenjski poraz.
Po tem daljšem razmišljanju pa še h kratki analizi obdobja, ki ga danes zaključujemo in prav je, da v obliki glasnega razmišljanja damo tudi oceno našemu enoletnemu delu. O gospodarski krizi, ki tako ali drugače vpliva na vso dejavnost, smo že govorili. Lahko bi bili ob vsem pesimisti in lahko bi govorili o skromnejšem delu in skromnejših rezultatih. Pa ni tako. Naredili smo veliko, nekateri ogromno in upamo si trditi, da smo se zmogli dovolj trdno oklepati razvojnih smernic, ki smo jih postavili na lanskoletnem volilnem občnem zboru. Tudi društva moramo pohvaliti, saj ni nihče zaradi gospodarske krize prekinil svojega delovanja, število akterjev v športu se ni prav nič zmanjšalo, povsod so vsi še bolj skušali oplemenititi delo na mladinskem področju, rasle so in se še bolj razvile in povečale čezmejne pobude, na veliko toriščih delovanja je prišlo do vidnega meddruštvenega sodelovanja, dokopali smo se do dveh novih športnih objektov, naši ljudje so se v še večjem številu uveljavili v vodstvih najrazličnejših športnih zvez in to na pokrajinski, deželni in državni ravni, spletna stran Slosport beleži stike, ki gredo že v milijonske številke in še in še bi lahko naštevali.

Nekoliko zaskrbljeno pa gledamo v bodočnost ob analizi naše vrhunskosti, ki jo bo v prihodnjih letih težko dosegati, vsaj v taki meri, kot smo jo do danes. Dejstvo je, da so nekatere ekipe verjetno že dosegle svoj vrhunec, v individualnih športih se naše “zvezde” bližajo vrhuncu svojih karier in zelo težko ustvarjamo pogoje, da bi tudi drugi lahko dosegli tako odmevne rezultate. Z velikim optimizmom pričakujemo še nadaljnji vzpon naših mladih jadralcev, prepričani smo v izjemno strokovno delo naših društev na mladinskem področju, kar bo prav gotovo rojevalo sadove tudi na članskem nivoju, a skrbi nas prav to, da ne bomo zmogli ustvarjati pogojev, takih pogojev, ki bi lahko pripomogli k vrhunskosti naših športnikov. To nas danes skrbi.

Če se dotaknemo v tem poročilu tudi objektov, s katerimi razpolagamo in ki so bistvenega pomena za naš razvoj, potem lahko v glavnem govorimo o še kar dobrih pogojih, v katerih delajo naša društva, pa čeprav se pojavljajo tudi tu krizna stanja, ki jih bo nujno treba rešiti: nekatera z dobro voljo in z iznajdljivostjo, druga po politični liniji. Ob postavljanju v ospredje nekaterih naših športnih centrov kot problem, ki ga je potrebno nujno rešiti (Stadion 1. maja, športno središče pri Briščikih) je prav, da poudarimo, da se s sličnimi problemi srečujejo tudi vsi ostali naši objekti in da zatorej ne gre pozabiti na njih. Dejstvo je, da moramo tudi na področju športnih centrov tako na Tržaškem kot Goriškem in verjetno tudi v Benečiji začrtati strategije, ki naj daljnoročno v kar najboljši meri rešujejo probleme vadbene stiske, problem soupravljanja objektov z raznimi javnimi upravami, problem z možnostjo trženja takih centrov. Tudi na tem področju moramo ugrizniti v kislo jabolko in nujno je, da naredimo kvalitetni skok.
Ob tem nam dovolite še kratko opazko, ki noče biti polemika, a se nam vseeno zdi prav, da stvar omenimo tudi zaradi tega, ker je pred enim letom dvignila veliko prahu in neumestnih polemik. Ko smo na lanskem občnem zboru predstavili svojo peto raziskavo, smo v isti sapi tudi povedali, da gre pri vsem tem za analizo stanja našega športa v tem trenutku. Ker nismo profesionalni raziskovalci, smo tudi povedali, da raziskava ni in ne more biti doktorska disertacija, saj to tudi ni bil naš osnovni namen. Ugotavljali smo terensko stanje, številke vrgli na papir, jih obdelali in ponudili našim društvom in naši javnosti v razmislek. S strani določenega kroga naših športnih intelektualcev, smo lahko slišali vrsto kritik in namigov, da naše ugotavljanje stanja na terenu ni bilo profesionalno opravljeno in da veliko boljše strokovne analize kažejo na neka drugačna razmerja. Po letu dni teh drugih analiz ni in zatorej smatramo, da je bilo delo naših “raziskovalcev” dobro opravljeno in se jim ponovno zahvaljujemo za njihovo delo in trud.

Tako, rekli smo, da bomo kratki in smo bili. Nismo se podrobno dotaknili posameznih aspektov in problemov, saj smo o njih sprotno obveščeni in jih skušamo reševati, ko se pojavljajo. Tudi ob pomoči naših zelo prizadevnih in strokovno usposobljenih uslužbencev, ki se jim s tega mesta zahvaljujemo za požrtvovalnost in zmožnost vnašanja svoje strokovnosti v vsakdanje delo. Naša zahvala naj gre tudi vam, dragi predsedniki in vsem vašim odbornikom, saj ste prav vi pravi motor našega športnega gibanja. Stojimo vam ob strani in prepričani smo, da bi brez vas ne obstajalo prav nič. Ker smo že pri zahvalah, ne moremo pozabiti na sredstva javnega obveščanja in seveda na vse večje in manjše sponzorje in vseh, ki nam pomagajo, v upanju, da jih bo še več ter da bomo toliko let po padcu meje le dobili kakega večjega pokrovitelja tudi v Sloveniji. O vsem ostalem pa v diskusiji ali na kaki posebni skupščini.

Preden zaključimo pa nam dovolite, da se spomnimo profesorja Bojana Pavletiča, ki nas je zapustil sredi prejšnjega leta. Brez njega, njegovega dela, predvsem pa brez njegovih idej in vizij, danes verjetno ne bi bili tu v tako velikem številu. Gotovo pa naše športno gibanje ne bi doseglo in imelo dimenzij kot jih ima in celotna naša narodnostna skupnost ne bi bila tako delovno bogata in vidna tudi izven svojih ozkih meja.
Hvala profesor.