* SLO - Pred številnimi člani in gosti je bil v Kulturnem domu redni občni zbor Slovenskega planinskega društva Gorica.
Glavno poročilo, ki ga objavljamo v celoti po slikah, je imel predsednik drušva Marko Lutman.
Pozdrave občnemu zboru so prinesli predstavniki Planinskih društev ter predsednik ZSŠDI Jure Kufersin in predsednik SKGZ za Goriško Livio Semolič. Presednik OOZUS Livio Rožič pa je podelil priznanje Gregorju Nanutu za opravljeno 3. stopnjo učitelja smučanja.
Sledile so volitve, na katerih so pomladili nov odbor s šestimi novimi člani.

Novi odbor: Danijel Bajt, Sara Bevčar, Danja Bregant, Tatjana Kosič, Marko Lutman, Boris Mermolja, Mitja Morgut, Livio Pahor, Dino Paulin, Marisa Pelesson, Loredana Prinčič, Andrej Rosano, Vanja Sossou, Robert Tabai, Marta Vižintin, Albert Voncina, Gabriel Zavadlav.
Nadzorni odbor: Aldo Bauzon, Andrej Brisco, Vlado Klemše.

Foto: Loredana Prinčič

Andrej Brisco, Marko Lutman

Predsedniško poročilo - Marko Lutman

Dragi člani, spoštovani gostje in prijatelji,

danes se izteka mandat odboru, ki je bil izvoljen pred dvema letoma, da čimbolj uspešno nadaljuje dejavnost ene izmed najbolj stevilnih organiziranih skupin na Goriškem. V poročilih, ki bodo sledila mojemu posegu, boste lahko prisluhnili pobudam, ki smo jih izpeljali v zadnjih 12 mesecih. Da bi se ne ponavljali v podajanju, bom zato nalašč izpustil opis izletov, zimovanj, smučarskih tečajev in vsega tega, ki sodi v delokrog društva, se bom pa dotaknil nekaterih, po mojem mnenju, ključnih aspektov, ki označujejo naše planinsko društvo. Mestoma tudi s kritičnim pogledom na spoštovanje zastavljenega programa, istočasno pa tudi z očmi uprtimi v bližnjo prihodnost.

Brez dvoma je najpomembnejsi dosezek v tem dveletju vkljucitev Slovenskega planinskega drustva Gorica v Planinsko Zvezo Slovenija. Koncno, bi lahko rekli. Koncno nam je uspelo, da smo, tudi v sodelovanju z ostalimi “zamejskimi” drustvi, in v prvi vrsti s SPDT, dosegli zastavljeni cilj. Navsezadnje smo pristali pod tisto okrilje, kamor ze od same svoje ustanovitve spadamo. Danes je lahko nam vsem v cast, da stopamo ob boku z ostalimi planinskimi drustvi z maticne domovine. Vclanjenje v PZS pa ne pomeni samo prestizni trenutek. Odpira nam nova obzorja, predstavlja nove izzive v delovanju, vkljucitev v projekte in pobude, skupnim ostalim planinskim skupinam s Slovenije. Zato ne moremo in ne smemo istovetiti uspesnost te vkljucitve po stevilu clanov, ki je ob nasi redni clanarini zaprosilo za clansko izkaznico PZS in z ugodnostmi, ki jih le ta prinasa. Sele v prihodnjih letih se bo pokazalo, ce smo znali primerno izkoristiti te nove priloznosti, glede na konkretno vkljucitev v zacrtane dejavnosti osrednje planinske organizacije, kljub temu, da je specifika nasega drustva v marsicem razlicna od marsikaterega slehernega drustva, ki ima svoje delovanje osnovano, ce tako lahko recemo, na zgolj planinski dejavnosti, naj bo ta pohodniska, ali bolj strogo plezalna ali alpinisticna.

Kar smatramo kot izredno pomembno, in to bi rad podcrtal tudi na danasnji skupscini, je vprasanje kadrovanja. V mislih imam specializirano usposabljanje vodnikov, pri cemer smo bili doslej v nasem drustvu pomanjkljivi. Glede na zaostritev pravil glede samega prirejanja in vodenja izletov, pa se bo treba nujno v bliznji bodocnosti temeljito poglobiti v to problematiko. Podobno tako, kot smo v zadnjih letih storili na smucarskem podrocju. Tu smo dosledno izvajali zacrtane smernice in nam je uspelo v zadnjih letih izoblikovati lasten kakovosten kader uciteljev smucanja, ki so se izsolali in dosegli razne stopnje kvalificiranosti v Sloveniji. V ponos nam je, da danes razpolagamo z nasim lastnim trenerskim kadrom in se posebno, da se za to odlocajo mladi fantje in dekleta, ki so zrasli v nasem drustvu, kjer so se kot otroci udelezevali nasih tecajev in zimovanj, potem se vkljucili v smucarsko solo in branili drustvene barve na kaksnem tekmovanju. To, da so svojo drustveno pripadnost nadgradili se z zavestjo, da lahko priskocijo na pomoc kot ucitelji in da sami dajo eno pomembno roko pri snovanju dejavnosti, je morda najvecji uspeh, ki si ga lahko stejemo.

Glede smucanja, o katerem boste bolj podrobno slisali v kasnejsem porocilu, pa bi se rad vseeno dotaknil se enega pomembnega elementa, ki ga ne smemo podcenjevati. Ravno preko smucarskih tecajev se najbolj masovno veca stevilo nasih clanov. Predvsem otrok. Prav zato moramo biti pri tem zelo pazljivi in pozorni, da nudimo strokovni servis in da je nasa ponudba kvalitetna. Saj gre res za ponudbo. Ne moremo si zato privosciti improviziranosti, danasnja druzba s svojim ritmom zahteva vse bolj kakovostne storitve na vseh podrocjih. Glede na stevilcno uspesnost nasih tecajev, bi si zato upal trditi, da smo glede tega povsem zadostili zahtevam. Pri tem gre moja osebna zahvala odbornikom in ostalim sodelavcem, ki so s svojo dinamicnostjo, pozrtvovalnostjo in veckrat tudi z veliko mero potrpezljivosti, uspeli izpeljati zahtevno sezono, istocasno tudi polno zadoscenj za same odgovorne kot tudi za drustvo.

Nekaj misli bi rad posvetil tudi tvornemu sodelovanju, ki smo ga v zadnjih letih izpostavili z gorisko sekcijo italijanskega planinskega drustva, CAI. Sodelovanje, ki se kaze tako v izpeljavi marsikatere skupne pobude, naj bo to tematski vecer ali skupen izlet, kot tudi v tistem sprotnem obvescanju in izmenjavanju mnenj in nasvetov, ki je znacilno za skupini, ki kljub raznim raznolicnostim, za dolocene argumente mislita in delujeta v sozvocju. Dobro bi bilo, da bi se ti kontakti ne omejili samo na pescico ljudi, oz vodstev obeh organizaciji, temvec da bi prisli v zavest sirse skupine nasih clanov.

Na danasnji skupscini pa ne moremo mimo zalostnega dogodka, ki nas je od blizu prizadel prejsnji mesec. Nesreca, ena izmed tolikih, o katerih smo brali na casopisih ali pa spremljali po televiziji, je tokrat doletela nase drustvo. Pred zacetkom smucarskega spusta z zasnezenega Krna, se je nas David zdrsnil in svojo pot koncal po skoraj tisocmetrskem drsenju po pobocju tistega hriba, na katerega se je veckrat povzpel tako v poletnih kot v zimskih okoliscinah. Tokrat se je zadnjic. Ko te tragedija neposredno prizadene zacnes gledati na varnost malo drugace. Zato naj bo za vse nas nesreca Davida, ki je se teden prej z nasmehom prejel priznanje na drustvenem smucarskem prvenstvu, svarilo, da gremo vedno v gore s tisto mero previdnosti, ki jo gora zahteva. Se posebno pazljivi pa moramo biti, ko imamo odgovornost skupine, ki jo peljemo s sabo.

Do tu dosedanje delovanje. Kako pa naprej? Kaj nas caka pred vrati?

Preprican sem, da ne bo novi odbor imel veliko casa za pocitek. Drustvo stopa namrec visokemu jubileju naproti: 100 – letnici svoje ustanovitve. Goriska podruznica Slovenskega planinskega drustva je bila namrec ustanovljena prav v zacetku leta 1911 in prvi obcni zbor je potekal 28. januarja. Drustvo je tedaj zdruzevalo poleg ljubiteljev gora in pohodnistva tudi stevilne kulturne in gospodarske osebnosti tistega casa. Nacela, ki so oznacevala tedanje delovanje so se danes aktualna in dejstvo, da kljub zasilnemu premoru, ki je bil sad politicnega prepricanja italijanske vlade v obdobju po prvi svetovni vojni, smo danes se vedno prisotni in aktivni je dokaz, da so vrednote, ki so jih zastavili nasi predniki plemenite in v casu trajajoce.

Nas jubilej ne bo zato samo praznik nasega drustva. Stoletnica SPDG mora postati sirsi praznik celotnega planinskega gibanja in vseh tistih, ki se v tem gibanju prepoznavajo. Zato nameravamo primerno proslaviti to pomembno obletnico, sicer kot je v nasi navadi, ne s pretiranim bliscem, temvec z mocjo, ki nam daje spoznanje, da je delovanje nasega drustvo zelo pomembno, saj je v vsem tem casu izoblikovalo stevilne generacije goriskih slovencev. O pobudah, ki jih nameravamo uresniciti in ki so sele v povojih, ne bomo spregovorili danes. O tem bo cas v naslednjih mesecih.

To bo prvi lep izziv za novi odbor, ki ga bomo danes izvolili. A izziv ne bo samo stoletnica. Kot vsako praznovanje bo tudi to zahtevalo svojo pripravo, bo imelo svoj visek in potem bomo spet presli v vsakdanjost. In tu nas caka najvecji izziv. Kako ohraniti zanimivost do nasih clanov, ki gredo od osnovnosolcev tja do najzlahtnejsih predstavnikov upokojenih oseb, ki pa so s srcem in telesom se vedno mladi in ki se prepoznavajo v delovanju nasega drustva. In vprasanje ni od muh.

Prav zato smo smatrali, da je potrebna prevetritev v nasem odboru. Vecjih sprememb ne bo v smislu zamenjave starejsih clanov, bomo pa vkljucili nekatere nove sile, ki naj bi s svojo svezino dali prepotreben zasuk skupini, ki bi se sicer lahko prevec naslonila na sadovih opravljenega dela. Da bomo tudi v bodoce kos svojim nalogam in ostali zvesti nacelom, ki so nam ga pred stotimi leti dali nasi predhodniki, moramo stopati v kakrsnokoli pobudo nameravamo uresniciti prepricani v lastno moc, v lastne sposobnosti, z odgovornostjo in pozrtvovalnostjo, predvsem pa navduseni in prepricani v to kar delamo. Brez tega pravega entuzjazma bomo kot tisti ucenec, ki redno pripravlja domaco nalogo, ne da bi dal temu delu osebnega pecata, amorfno in brez barve. Nadejamo si zato, da bosta svezina in veselje do drustvene dejavnosti oznacevala nase delo tudi v prihodnje.