* SLO - Na Pikelcu na Opčinah je Polet imel izredni (zaradi sprejema nekaterih popravkov, ki jih predvideva Italijanska košarkarska zveza FIP) in 42. redni volilni občni zbor.
Po uvodnem poročilu predsednika Marina Kokorovca so sledila poročila še ostalih sekcij: kotalkanja, košarke in hokeja in line ter nadzornega odbora.
Na občni zbor stae prinesla pozdrav predstavnik Tržaške pokrajine Zoran Sosič in predsednica KD Tabor Živka Persič.
Novi odbor: Kokorovec Marino, Štor Mira por. Malalan, Kokorovec Samo, Križman Alessio, Vremec Andrej, Piccini Mateja, Danev Veronika, Malalan Karin, Piccini Erik, Sedevcic Dario, Debernardi Franco.
Nadzorni odbor: Sossi Adriano, Bertocchi Mara por. Debernardi, Milic Marta por. Corbo
Foto: Lako
Predsedniško poročilo - Marino Kokorovec
Dragi člani, spoštovani gostje!
Preden preidem na obravnavanje posameznih vprašanj, ki zadevajo naše društvo, bi rad nanizal nekaj misli bolj splošnega značaja.
Glavna tema, ki jo obravnavajo in jo obravnavamo na vseh sestankih in občnih zborih, je sedanja gospodarska kriza in z njo povezane posledice, ki pestijo vse naše organizacije. Na vseh ravneh se tudi nakazujejo rešitve, ki naj bi nam pomagale premostiti ta težki položaj.
Ni dvoma, da je delovanje naših športnih društev v teh pogojih zelo oteženo, saj se krčijo prispevki ustanov, družine vedno težje plačujejo mesečne prispevke za tečaje in treninge, če organiziraš kakšno prireditev, pa vidiš, da pri njej zaslužiš polovico manj kot v starih časih.
Nekateri trdijo, da imamo preveč športnih društev, da bi jih morali združevati, zato da bi imeli manj stroškov. Racionalno bi mogoče to res bila rešitev, a vprašati se moramo, kam bi to vodilo. Že sedaj ugotavljamo, da se starši, ko vpisujejo svoje otroke k športu, ne ozirajo več na vzgojne, nacionalne in podobne momente, otroka najraje vpišejo v klub, ki je najbliže domu in najbolj poceni, ne glede na to, kaj bo tam otrok slišal o svoji narodni pripadnosti in podobnem. Če bomo naša društva še oddaljevali od krajev, kjer živijo, se bodo otroci še bolj porazgubili.
Poleg tega pa tudi pri naših ustanovah večkrat razmišljamo tako, kot naša vlada, ko kriči prihodke krajevnim ustanovam. Najprej moramo zagotoviti preživetje centralam, kajti tam so delovna mesta, ki jih moramo na vsak način ohranjati. Vendar, ko smo ta delovna mesta v dobrih časih odpirali, smo se vprašali, ali so v takšni meri res potrebna in ali niso marsikdaj služila samo zato, da damo temu ali onemu "kontentin" za kake druge zasluge. Za pravo delo na terenu pa ni bilo nikoli posluha, predsedniki in odborniki društev so se vedno morali truditi povsem prostovoljno, medtem ko so jim drugi, tisti "plačani" solili pamet z zadolžitvami, zahtevami po premočrtnosti odločitev in pd. Tudi na politični ravni so ugotovili, da je subsidiarnost bistven element razvoja vsake skupnosti. Subsidiarnost pomeni bližino, pomeni živ stik z uporabniki, ki morajo čutiti sredino, v katero zahajajo, kot nekaj svojega. Ko je npr. šel Kras igrat prejšnji konec tedna v Jesi, ga je spremljal avtobus domačih navijačev. Ali bi šli ti navijači na pot, če bi npr. igralci iz Repna šli igrat v Jesi v okviru kake druge ekipe? Mislim, da res ne. Zamislimo se torej, tudi lokalpatriotizem nam pomaga preživeti, če bomo izgubili ta tesen stik s svojimi uporabniki, bo tudi bodočnost našega športa dokaj negativna.
Pa preidimo sedaj na kratek pregled dela, ki smo ga opravili in tudi dela, ki nas še čaka.
Stanje del na kotalkališču: Vsi smo se lani poleti razveselili, ko smo izvedeli, da sta nam občina in dežela namenili izreden prispevek za dopolnitev naše bodoče dvorane. Postopek je stekel, sam sem bil v stiku s pristojnim občinskim uradom, dogovorili smo se, da je potrebno najprej objekt zapreti nato pa so nastale težave. Izrabim priliko, da vam orišem dosedanji potek in opis opravljenih del na kotalkališču. (predsednik opiše dela prikaže dolg, ki ga ima društvo in predlaga, da društvo zaprosi za dolgoročno posojiloZKB)
V zvezi s tem objektom bi še dodal, da bo potrebno razmisliti o racionalnejši uporabi prostora. Mi imamo res veliko število naših kotalkarskih in hokejskih skupin, ki trenirajo na tej ploščadi, vendar je število uporabnikov še vedno prenizko, da bi lahko pokrivalo stroške vzdrževanja. Poleg tega je tudi dejavnost skoraj v celoti koncentrirana v določenem časovnem pasu, medtem ko je dober del dneva objekt povsem neuporabljen. Zato bo verjetno potrebno razmisliti o kakšni drugi rešitvi, o možnosti, da bi dvorano in telovadnico uporabljali tudi zunanji uporabniki, ki bi nam tako pomagali pokrivati režijske stroške. Čeprav je dvorana sama odprta, pa so slačilnice pozimi ogrevane, elektrika za razsvetljavo se troši cele popoldneve in večere, kar na koncu pomeni res veliko denarja, ki v celoti odpade samo na naš proračun.
Zato bo treba tudi pomisliti na nekoga, ki naj bi upravljal ta objekt profesionalno. Ne moremo zahtevati, da se bodo s temi problemi ukvarjali trenerji. Njihova naloga sicer ni samo ta, da trenirajo, ampak da se kot vzgojitelji posvetijo tudi razvoju otrok, da pazijo na njihovo obnašanje v slačilnicah, da jih okarajo, ko puščajo za sabo umazanije in ko razbijajo po objektu, trenerji morajo na koncu svojega treninga pogledati in eventualno opomniti na te pomanjkljivosti. Kot ste opazili, smo morali urediti vrata slačilnic tako, da se sama zapirajo, pred kratkim smo popravili notranja vrata v slačilnicah, ker so jih otroci pokvarili. Če pa pogledamo malo na ograjo, kjer sedijo hokejisti, bomo videli, da je vsa popljuvana. Po tekmi in po treningih moramo vedno pobirati smeti, ki jih otroci in večkrat na žalost tudi starši puščajo za sabo po tribunah in po dvorani nasploh, čeprav imamo povsod zaboje za smeti. Člani se morajo počutiti dobro v domačem okolju in radi zahajati v društvene prostore, pripravljeni pa morajo biti tudi pomagati, ko je to potrebno, ker prav na tak način se bodo zavedali, koliko časa in jeze bi se prihranilo, če bi vsakdo pomislil na čistoto objekta. Tudi to spada k vzgoji. Če pa mislijo, da obstaja društvo samo zato, da jim nudi določene storitve, je bolje, da se od nas oddaljijo in gredo v taka društva, ki jim te storitve nudijo, sami pa za to plačajo lepe denarje. Tam lahko samo zahtevajo, sami pa ne prispevajo nič. To pa ni v duhu in v idealih našega društva.
Po drugi strani pa moramo priznati, da so nekateri starši zelo aktivni in da se angažirajo, ko se na kotalkališču kaj dogaja. Tako je bilo npr. ko smo organizirali 1. in 2. maja deželno kotalkarsko prvenstvo, in tudi prejšnji vikend, ko smo tu imeli kotalkarski seminar in dvodnevno tekmovanje za Pokal Pavla Sedmaka in Davida Bressana. Nekateri starši so res pomagali po svojih močeh, pri organizaciji prireditev, pri napovedovanju, pri nudenju zdravniškega dežurstva in podobno. Tem se seveda s tega mesta iskreno zahvaljujem!
Pri športu in v društvu so vsekakor navzoče tri komponente, družabnost, rekreacija in tekmovalnost. Vsaka od teh komponent je enako važna in pravilno bi bilo, da se vse tri enako gojijo, ker samo tako lahko društvo preživi in služi svojemu namenu. Prav zato so izredno pomembne tudi »fešte«, ki jih nakateri naši člani organizirajo na našem prostoru za druženje tu zadaj. Te so dobra priložnost za medsebojno spoznavanje, za ustvarjanje odnosov, ki omogočajo boljše medsebojno sožitje. Takih priložnosti bi bilo lahko še več, prostor je tu, vsakdo ga lahko primerno uporabi.
Na kraju mi dovolite, da se s tega mesta še enkrat iskreno zahvalim vsem, ki so nam na katerikoli način pomagali pri našem delovanju. V času gospodarske stagnacije, celo recesije, kot slišimo iz ekonomskih poročil o naši državi, je jasno, da plačuje prvi davek prav družbeni sektor, amaterski šport, kultura, prostovoljne dejavnosti, vse tisto, kar ni vezano na primarne človeške potrebe in ki se v trenutkih gospodarske krize ne zdi tako potrebno, saj se ljudje vbadajo s problemi vsakdanjega preživetja in niti nimajo časa, da bi se posvečali drugim problematikam. In vendar ne smemo niti teh izgubiti izpred oči, saj se bodo časi, vsaj upamo, izboljšali in vse, kar bomo sedaj na tem področju izgubili, bomo težko pridobili nazaj.
Šport je zelo pomemben del našega vsakdana, za mladino je področje življenja, delovanja, pridobivanja zaupanja vase, kar je pomembno za sedaj pa tudi za bodoče življenje. Prav zato smo hvaležni našim sponzorjem, ki sicer niso zelo številni, Združenju slovenskih športnih društev v Italiji, CONI-ju, predvsem pa Zadružni kraški banki, ki kot podjetje civilne družbe ima vendar posluh tudi za naše področje delovanja, ki v tem času tu pri nas v Trstu nima veliko možnosti za pridobivanja sponzorstev in sredstev na sploh. Na koncu pa bi se rad zahvalil SKD Taboru, ki nam je odstopil svoj kombi, tako, da iz dveh preuredimo enega.
Hvala za potrpežljivo poslušanje.
Poročilo košarkarske sekcije - Erik Piccini
Športna šola šteje približno 90 otrok. Letos so bili vadeči razdeljeni v 5 skupin, in sicer: minimotorika, motorika, minibasket mlajši, minibasket starejši in ekipa U13. Z vadbo so minikošarkarji in košarkarji U13 začeli konec avgusta 2009 na odprtih igriščih Prosvetnega doma in Kontovela. Celotno delovanje športne šole pa je zaživelo sočasno z začetkom šolskega leta, torej v prvi polovici septembra. Pred novoletnimi prazniki smo organizirali božičnico, ob koncu sezone pa smo 4.junija pripravili še zaključno prireditev.
Tudi letos je športno šolo vodil Andrej Vremec, važno vlogo pa so seveda imeli tudi ostali vaditelji: Erik Piccini, Damjan Košuta, Veronika Danev in Darma Milič. Vadbeni prostori športne šole sta bili tudi letos telovadnica na Rouni pri Briščikih in občinska telovadnica v Repnu. Minikošarkarji so letos nastopali v treh prvenstvih: pokrajinsko prvenstvo Evviva il Minibasket za letnike ’99, pokrajinsko prvenstvo Evviva il Minibasket za letnike 2000 in pokrajinsko prvenstvo Evviva il Minibasket za letnike 2001. Najstarejši, torej igralci letnikov ’97 in ’98, pa so nastopali v pokrajinskem prvenstvu U13. Vse ekipe so dosegle dokaj spodbudne rezultate.
Konec maja smo se z minikošarkarji udeležili trofeje ZSŠDI, ki smo jo kot športna šola tudi sami organizirali. Teden dni pred veliko nočjo pa se je večina naših starejših fantov udeležila mednarodnega turnirja “Basketball Wien”. Na Dunaj so odpotovali tudi mladi igralci iz drugih zamejskih društev, za vseh pa je bila to izredno koristna izkušnja.
Sredi aprila smo bili skupaj s košarkarskim klubom “Azzurra” iz Trsta in s pokrajinskim komitejem italijanske košarkarske zveze soorganizatorji pokrajinskega izobraževalnega tečaja za trenerje in inštruktorje minibasketa. Izredno zanimiva predavanja in demonstracije so se odvijale v telovadnici pri Briščikih, tečaja pa se je udeležilo več kot 50 inštruktorjev.
Z drugim tednom pripravljamo 21. izvedbo košarkarskega kampa, ki se bo tudi letos odvijal v dveh izmenah. Konec avgusta se bomo skupaj s Sokolom podali na poletne priprave v Postojno.
Naj omenim, da še vedno deluje rekreacijska skupina košarkarjev, ki je med letom enkrat tedensko vadila v šolski telovadnici Levstik na Proseku. V poletnih mesecih pa se košarkarji zbirajo na odprtem igrišču v Barkovljah.
Ženski ekipi, ki sta lani nastopali v deželni B-ligi in prvenstvu U17 smo ukinili zaradi prenizkega števila igralk in velikih težav s kadrom, tako trenerskim kot odborniškim. Večina naših igralk igra trenutno na posodo pri raznih tržaških in goriških društvih. Verjetnost, da bi openska ženska košarka pri Poletu v kratkem spet zaživela, je pa minimalna.
Kako v sezoni 2010/2011? Ekipa U13 (letniki ’97 in ’98) bo prestopila v projekt Jadran skupaj s soletniki nabrežinskega Sokola. Prav v tem času igralci obeh društev že trenirajo skupaj in se trenutno mudijo na turnirju v Foglianu, kjer so se že uvrstili v drugo fazo tekmovanja. Ostale ekipe oz. skupine, ki so letos vadile, pa bodo svojo pot nadaljevale pri naši športni šoli.
Poročilo hokejske sekcije - Aci Ferjanič (prebral Samo Kokorovec)
Sezono bi lahko ocenil kot dokaj uspešno, saj smo večji del zastavljenih ciljev dosegli. Že pred začetkom smo se zavedali da nas čaka težka in v mnogo čem prelomna sezona. Zaradi splošne svetovne recesije si nismo mogli privoščiti toliko kot prejšnja leta in smo se pri članskem moštvu zavestno odločili za pomladitev moštva, tako da smo se oprli na domače mlajše igralce in z njimi tekmovali večji del sezone. Visoke cilje smo si zastavili z ekipo U-15 in jih tudi dosegli, kljub precejšnjemu osipu igralcev, medtem ko za ekipo U-20 tega ne morem reči. Kar nekaj igralcev v vseh ekipah je prenehalo z igranjem hokeja iz takšnih ali drugačnih razlogov, nekaj pa se jih je odločilo prestopiti v drugo društvo, predvsem pri najmlajših. Prišlo je nekaj novih otrok, vsi začetniki, vendar je to število še vedno premajhno in bo trebe na tem področju še delati.
Hokejska šola
Od celotne skupine s pretekle sezone, je ostal en sam, ostali so prenehali ali odšli drugam! Prišlo je 5 novih, kar pa le odločno premalo. Zakaj so otroci prenehali prihajati ne vem natančno, vzrokov je bilo več, pa za mene prav banalni, ravno tako vzroki tistih, ki so prestopili v drugo društvo. Upam, da bo akcija pridobivanja novih članov, ki jo je začelo društvo pred mesecem obrodila sadove, saj kot kaže zanimanje, ni slabo.
U – 15
Če smo še na začetku sezone z veseljem ugotavljali, kako številčno in dokaj kvalitetno ekipo bomo imeli v tej kategoriji, se je kmalu vse podrlo. Ostali smo z vratarjem in štirimi igralci, enim mlajšim igralcem in dvema začetnikoma. Meni osebno so se vsi načrti praktični podrli in nisem natančno vedel, kaj in kako. Otroci so pridno in zavzeto trenirali in izkazalo se je, da so tisti, ki so ostali zares pravi. Z lahkoto smo se sprehodili skozi deželno in med deželno prvenstvo in se uvrstili na finalni turnir državnega prvenstva. No tu pa se je pokazalo, da imamo pač prekratko klop, torej premalo igralcev za turnirski sistem tekmovanja. Z doseženim četrtim mestom sem osebno zadovoljen, predvsem pa z igro, ki smo jo prikazali, saj smo bili konkurenčni prav vsem.
U – 20
To je edina ekipa, kjer smo realno pričakovali več. Nismo se direktno uvrstili na finalni turnir, kar je določen neuspeh. Res je sicer, da smo imeli nekaj težav s tekmami, saj je kar neka igralcev igralo v članskem moštvu, tekme pa so se nekajkrat terminsko pokrivale in z ekipo U – 20 nismo nastopili v popolni postavi, pa še brez trenerja na klopi, vendar to ne more biti izgovor. Izgubili smo nekaj tekem z objektivno slabšimi nasprotniki in te so bile odločilne za uvrstitev, kljub temu, da smo edini premagali vodilno moštvo med deželnega prvenstva doma in pri njih igrali neodločeno. Na koncu smo celo dobili povabilo za sodelovanje na finalnem turnirju, vendar sem se odločil da tja ne gremo, ker večina moštva po zadnji tekmi rednega dela ni trenirala.
A – 1
Zaradi omejenih sredstev smo se na začetku sezone odločili, da tekmovanje izpeljemo izključno z domačimi igralci, vključimo v moštvo čim več mladih in perspektivnih igralcev, potem pa po potrebi in v skladu s finančnimi zmožnostmi vključimo še kakšnega tujca. Glavni cilj je bil obstanek v A-1 ligi. Teh smernic smo se držali in dosegli zastavljeni cilj. Ni bilo lahko, a veliko mladih je dobilo priložnost okusiti najvišji nivo tekem, nekateri so to izkoristili, drugi spet ne. Toda dobili smo bolj jasno sliko na koga lahko v perspektivi resno računamo, kaj lahko v zastavljenih treh letih naredimo. Seveda smo na koncu moštvu dodali še dva tujca, ki sta po mojem mnenju veliko prispevala k sigurnosti igre in smo lahko sestavili dve dobri liniji, kot osnovo za naslednjo sezono. Kakor koli, cilj je bil dosežen in od sedaj pač delamo naprej, naš cilj pa je ekipa sestavljena iz doma vzgojenih igralcev, ki bi se s pomočjo okrepitev ( če bodo sredstva ) potegovala za sredino lestvice državnega prvenstva, v prihodnosti pa morda še kaj več.
Na koncu bi se rad zahvalil vsem odbornikom, ki omogočajo delovanje sekcije, vsem sponzorjem, ki omogočajo igranje na najvišjem nivoju, vsem staršem, ki pripeljejo svoje otroke k nam in nam po svojih močeh pomagajo, vsem prijateljem in navijačem, ki nas bodrijo na tekmah doma in na tujem in nenazadnje tudi medijem, ki spremljajo naše tekme in delovanje ter o tem poročajo. Hvala
Poročilo kotalkarske sekcije - Mara Bertocchi
Kotalkarska sekcija šteje 40 kotalkarjev, ki so razdeljeni v tekmovalno skupino A, v tekmovalno skupino B, na predtekmovalno skupino (Mladinske igre in razni pokali) in v skupino začetnikov.
Tekmovalna skupina je trenirala redno 15 ur na teden pod vodstvom Mojmira Kokorovca , tekmovalna skupina B pa 6 ur na teden pod vodstvom Daše Hrovatin. Predtekmovalno skupino je vodila Mare Bertocchi . Slednja je trenirala tudi skupino začetnikov po 3 ure tedensko.
Uspehi Poletovih tekmovalcev so bili zadovoljivi. Od polovice leta 2009 dalje so bila na sporedu državna prvenstva in svetovno prvenstvo 2009, nato nova sezona deželnih prvenstvev 2010. Tanja Romano je bila na svetovnem prvenstvu v Freiburgu prva v kombinaciji in druga v prostem programu, in tako dosegla 14 zaporednih naslovov svetovne prvakinje, kar je pravi rekord v kotalkanju.
Letošnji člani tekmovalne skupine A so Tanja Romano, Martina Debernardi, Valentina Scamperle, Karen Richter, Astrid Zorzetto, Katarina Jazbec, Danjel Sedevčič, Sara Gregori, Valentina Budin in Nastja Perhavec . Skupina je nastopila na deželnem prvenstvu tako v prostem kot v kombinaciji. Vse tekmovalke čakajo sedaj državna prvenstva, ki se bodo odvijala v mesecu juliju v Bormiju in Roccarasu .
V tekmovalni skupini B so vadili Nikolas Gerin, Petra in Martina Debelis, Marina Lizza, Nika Purič in Giulia Croaciato. Nastopili so na pokrajinskem in deželnem prvenstvu FIHP in na Mladinskih igrah, kjer so pokazali kako so v letošnji sezoni napredovali.
Večja skupina kotalkarjev je nastopila na letosnji Goriški vrtnici, kjer smo kot društvo tudi prvic zmagali trofejo.
Ne smemo pozabiti še Veronike Sedevčič in Sare Tence, ki sta se letos udeležili prvenstev v panogi Solo Dance. Sara bo letos tudi prvič nastopala na državnem prvenstvu.
Poleg tekmovalne in vadbene dejavnosti je ponovno stekla tudi organizacijska dejavnost. Letos junija smo organizirali mednarodno tekmovanje za pokal Pavla Sedmaka in Davida Bressana, ki so se ga udeležili tekmovalci iz Slovenije in Italije. Prireditev se je zaključila z revijskim nastopom tudi naših najmlajših kotalkarjev . Zelo uspešno je sekcija organizirala tudi deželno prvenstvo za tekmovalce mednarodnih kategorij. Dva dni pred letošnjim Sedmakom je na naši plošči potekal tudi mednarodni seminar umetnostnega kotalkanja pod vodstvom italijanskih zveznih trenerjev. Na seminarju je vadilo preko 70 tekmovalcev iz naše dežele, Veneta in Slovenije.
Ob vseh teh prireditvah so starši kotalkarjev in hokejistov organizirali tudi hrano na žaru, kar je poleg lepega vremena bistveno pripomoglo k uspehu prireditev samih. HVALA !!!