* SLO - V dvorani KD Igo Gruden je bil volilni redni občni zbor.
Po izvolitvi Antka Terčona za predsednika občnega zbora je imel glavno poročilo, ki ga objavljamo v celoti, predsednik Savo Ušaj. Blagajniško poročilo je podal marko Kojanec, poročilo nadzornega odbora pa Antek Terčon.
Pozdrave občnemu zboru so prinesli (v zaporedju) predsednica KD Igo Gruden Mariza Škrk, predstavnik Godbenega društva Nabrežina Matej Gruden, predsednik AŠZ Jadran Adriano Sosič in deželni svetnik Igor Gabrovec. Pisna pozdrava sta poslala predsednik ZSŠDI Jure Kufersin in predsednik SK Devin Dario Štolfa.
Sledile so volitve. Prisotni so soglasno sprejeli edino predloženo kandidatno listo.

Novi odbor: Marko Emili, Mrko Golemac, Dušan Gruden, Marko Hmeljak, Marko Kojanec, Cirila Kralj, Susanna Lozar, Sonja Markuža, Joško Okretic, Vojko Peric, Andrej Pertot, Igor Škerl, Savo Ušaj, Martin Vidali, Lajris Žerjal.
Nadzorni odbor: Robert Franco, Matej Gruden, Niko Pertot

Foto: Lako

Predsedniško poročilo - Savo Ušaj

Spoštovani člani, cenjene članice

Zbrali smo se na letošnjem občnem zboru, da preverimo opravljeno delo v pretekli sezoni in da začrtamo bodoče delovanje. Danes dajemo torej obračun enoletnega dela in v naslednjih stavkih bom skušal strniti nekaj podatkov o delovanju našega društva in nekaj misli o bodočih načrtih.
Letos je pravzaprav prvi volilni občni zbor potem, ko je pred približno dvema letoma sedanji sestav odbora sprejel vodstvo Amaterskega športnega društva Sokol. Skupaj z izvoljenimi odborniki smo se po svojih močeh trudili, da bi izpeljali izdelane načrte, a priznati moram, da ni bilo delo lahko. Nekateri odborniki, so se iz raznih, sicer opravičljivih osebnih razlogov, malce oddalili od društvenega delovanja, tako, da je v glavnem vse breme padlo na ožje število odbornikov. Poudariti moram, da sem k sreči našel pri svojih sodelavcih tisto potrebno pomoč in kompetenco, ki je danes še kako potrebna pri vodenju vsakega športnega društva. Podčrtal bi rad tudi dejstvo, da ko se je šlo za kako širšo pobudo, nam je uspelo pritegniti lepo število sodelavcev.

V glavnem je delovanje potekalo po že nastavljenih smernicah in sicer:
Za najmlajše smo organizirali otroško telovadbo – motoriko, ki je bila razdeljena na dve skupini. Najmlajšo skupino so pod mentorstvom Marka Švaba vodile Tajda Milič, Martina Gantar in Mateja Piccini, medtem ko je starejšo vodil Marko Švab s pomočjo Mateje Piccini. Skupno je obiskovalo tečaje motorike 46 otrok.

Malce starejše otroke smo začeli uvajati v posamezne panoge in sicer dekleta v odbojko in fante v košarko.
Za majmlajše punce smo s organizirali tečaj miniodbojke; trenerki Lajris Žerjal je pomagala Veronika Collovati. Ta skupina šteje 18 deklic.
Tako v odbojki, kot v košarki smo imeli po dve mladinski skupini, ki sta med letom redno trenirali in nastopali v raznih prvenstvih.

Nadaljujemo z odbojko: Mlajšo skupino 16 deklic je vodila Eleonora Zavadlav – Norči, kateri je večkrat pristopila na pomoč hčerka Katja Vodopivec, občasno je pomagal na treningih tudi Andrej Pertot. Dekleta so nastopale v prvenstvih under 13 in under 14 in so proti koncu sezone pokazala lep napredek ter so nanizala tudi nekaj prvenstvenih zmag.
Starejše punce so vadile pod vodstvom Lajris Žerjal in nastopale v prvenstvu Under 16 kot združena ekipa Sokol Kontovel. Zaradi okrnjenega števila igralk v posameznih letnikih, še zlasti potem, ko nekatere začetnice zapustijo aktivno treniranje, ostaja sodelovanje z že omenjenem društvom s Kontovela pravo nujnost. Menim, da je prišlo v zadnem času do konkretnega sodelovanja med dvema društvoma, brez vsakršnega znaka sebičnosti in negativnega kampanilizma.
Ta mladinska skupina, okrepljena z nekaterimi starejšimi domačimi igralkami, ki skupno šteje 17 deklet, je pod vodstvom Lajris Žerjal nastopila tudi v prvenstvu 3. divizije, zasedla drugo mesto in celo napredovala v 2. Divizijo. Sokol je tako po dolgih letih prišel spet do ženske članske odbojkarske ekipe. Trenerki in puncam čestitam za uspeh in upam, da je to začetek daljšega tekmovalnega obdobja ženske članske odbojke pri našem društvu, ki je bilo nekoč vodilnega značaja na deželni ravni.

Preidemo h košarki:
Mlajšo skupino 14 fantov, ki je nastopala v prvenstvu začetnikov vodi Marko Švab. Nekateri fantje letnikov 1998 in 1999 so nastopili tudi na turnirju Alpe Adria v združeni ekipi skupaj s svojimi soletniki drugih slovenskih športnih društev.
Starejšo skupino fantov letnikov 1996 in 1997, ki je v začetku štela 13 fantov, je tudi letos vodil Peter Brumen, kateremu je pomagal Jure Rogelja. Peter, je po dogovoru z društvom, med letom prestopil k Jadranu in prevzel vodstvo prve ekipe. Naše fante je prevzel Danijel Šušteršič, kateremu še vedno pomaga Jure Rogelja. Večletno strokovno delo priznanega trenerja Brumna se je poznalo in ekipa je v odprtem prvenstvu under 14 v Tržaško – Goriški skupini zasedla 1. mesto. V nadaljnih kvalifikacijskih tekmah pa ni žal naša ekipa napredovala samo zaradi razlike 4 košev. Vsekakor jemljemo rezultat kot izjemen uspeh naših fantov, ki se sami morda ne dovolj zavedajo tega pomena; dejstvo pa je, da so privabili v telovadnico lepo število košarkarskih privržencev ne le staršev in sorodnikov.
Kot dokaz kvalitetnega dela moram tudi podčrtati, da je pri letniku 1996 naš košarkar že poldrugo leto v deželni raprezentanci in da je bil tudi en naš atlet letnika 1997 zbran v deželno raprezentanco.

V košarki imamo tudi člansko ekipo, ki nastopa v promocijskem prvenstvu. Ekipa si je sicer priborila pravico nastopanja v tekmah za natredovanje v višjo ligo a to v glavnem po zaslugi košarkarskega znanja nekaterih starejših košarkarjev. Trener Marko Emili, kateremu gre vsa naša pohvala za opravljeno delo, se je sicer po lastnih močeh trudil, da bi ekipi nudil čim boljše pogoje, a v drugem delu prvenstva je bil obisk na treningih nezadosten in to kljub dejstvu, da je bilo v skupino vpisanih 16 igralcev. Nekaj je bilo sicer tudi poškodb in upravičenih odsotnosti, vsekakor menim, da je prišlo včasih tudi do pomanjkanja motiviranosti in brezbrižja. V tej skupini prihaja do generacijske menjave, ko nekateri atleti zaključujejo svojo tekmovalno pot in vprašanje se postavlja, če bo društvo dobilo dovolj zamenjav za smotrno sestavo nove ekipe. Vsi starejši atleti so sicer dobrodošli, a pod pogojem resnega in sistematičnega dela, saj mora biti nastopanje na članski ravni v zgled za manjše košarkarje.

Če seštejemo vse tiste, ki so med letom vadili pri društvu, ali vsaj začeli s treningi, in to od otrok, ki obiskujejo telovadbo, do tistih, ki nastopajo za članske ekipe, pridemo do zavidljive številke 140 ljudi. Menim, da je ta podatek, za eno slovensko športno društvo, ki deluje v občini, kjer smo Slovenci v manjšini, neprecenjljive politične važnosti. Zaradi prijateljskih odnosov s sosednimi italijanskimi društvi in odprtosti do italijansko govorečih občanov, se lahko upravičeno smatramo kot povezovalni člen med dvemi narodnostnimi skupnostmi. Za tako razvejano dejavnost potrebuje društvo vrsto odgovornih odbornikov, vaditeljev, zapisnikarjev in spremljevalcev.

Omeniti moramo seveda tudi našo balinarsko sekcijo.
Balinarji se redno srečujejo v poletnih mesecih na našem igrišču in nastopajo na raznih turnirjih. Društvene ekipe sestavljajo v glavnem starejši igralci in ker ni pomladka, se njihove vrste neprestano redčijo. Vsekakor gre naša pohvala za vstrajnost predvsem Dušanu Grudnu in pa Brunotu Guštinu, ki skrbita za nastope na turnirjih, za organizacijo društvenega turnirja, kot tudi za vzdrževalna dela na balinarskem igrišču. Upam, da bo poleti stekla pobuda za pridobitev novih balinarjev, ki jo nameravamo organizirati na našem igrišču.

O organizacijskem ustroju društva sem že lani spregovoril in podčrtal, da rabi vsaka naša športna zvrst enega odgovornega in enega nadomestnika; prav tako pa rabi enega referenta in nadomestnika vsaka vadbena skupina posebej. Poleg omenjenih, je za vsako skupino zadolžen trener, ki je prav, da ima tudi nadomestnika. Če skupina igra v raznih prvenstvih na mladinski ravni mora društvo nuditi še zapisnikarje, sodnike, odgovornega za stike s federacijo in spremljevalce. Zadolženih mora biti torej kar nekaj ljudi. Priznati moram, da ni bila vedno na tem področju zasedba brezhibna in opravljeno delo je bilo večkrat pomanjkljivo, saj je slonejo na ramenih maloštevilnih odgovornih. Starši se morajo zavedati, da se vsi društveniki nesebično (zastonj) trudimo, da bi na najboljši način izvedli vso začrtano dejavnost, da pa brez splošnega doprinosa ne gre. Že res, da starši plačujejo za otroke vadnino, a ta vključuje v glavnem stroške za trenerja, telovadnico in morda stroške za vpis v prvenstva. Nikakor pa ni tu vštetih prevoznih stroškov ter drugih organizacijskih stroškov. Pri načrtovanju in določanju vadnin smo skušali tudi letos določiti višino vadnine, ki bi krila omenjene stroške. Ob zaključku sezone lahko trdim, da so se predvidevanja v glavnem uresničila, kar pomeni, da je vsakdo plačal to, kar je porabil, in da se je vsaka skupina, saj pri najmlajših, autofinansirala.

Izkoriščam priložnost, da apeliram na večjo razumevanje in pomoč pri starših. Kdor meni, da bi lahko dal svoj doprinos pri organizaciji društvene dejavnosti, naj se potrudi in pristopi, saj bo več kot dobrodošel. Starši se morajo zavedati vrednosti in pomembnosti, ki jo ima dandanes športna vzgoja pri doraščanju naših otrok.
Tu ne mislim na tekmovalne uspehe posameznikov ali skupin ampak na doprinos pri zdravem dozorevanju naše mladine, ki ga sigurno dajajo športno udejstvovanje, resen pristop na treningih in tekmah, sprejemanje skupnih odločitev, podrejanje skupnim interesom, poslušnost voditeljev in končno tudi telesna sprostitev. Če pride pri vsem tem tudi do športnih uspehov, je seveda še boljše, a zavedati se moramo, da je že splošni doprinos zelo pomemben za našo mladino; upam si celo trditi, da če manjkajo omenjene splošne vrline, ne pride niti do vidnejših športnih rezultatov.

Društvo se trudi, da nudi našim otrokom trenerje, ki bi vzbudili pri atletih zanimenje za šport in ambicije za nenehno napredovanje, po drugi strani si pa pričakuje, da starši sledijo temu procesu in po lastnih močeh podpirajo trenerjev trud in delo, saj je nedopustno in nevgojno, da pride kdajkoli otrokom dvom o delu vzgojiteljev, kaj šele, da bi starši bili pobudniki takih nezdravih podvigov.
Nočem trditi, da ne lahko zgreši tudi društvo ali trener, včasih, pa lahko ne razumemo tistih skupnih ciljev ki jih ekipa zasleduje in gledamo samo na uspešnost in napredek lasnega otroka. Včasih slišijo starši samo eno plat zvona in nimajo pred sabo vse problematike. Če pride do nerazumevanja in nesoglasij je prav, da se starši o tem pogovorijo s trenerjem. Menim, da smo imeli in imamo v naših vrstah visokokvalificirane vaditelje, ki lahko dajo svoj velik doprinos pri doraščanju naših otrok in prav je, da se starši tega zavedajo, izrabijo prilošnost, in da se ne dogaja to, da zaradi raznoraznih problemov pride do prepovedi obiskovanja treningov ali tekem. Tako obnašanje sploh ni vzgojno in upam si, izivalno trditi, da je škodljivo. Pomisliti moramo samo na dejstvo, da s svojo odsotnostjo atlet pusti na cedilu svoje prijatelje, svoje sošolce, svoje soigralce, ki morajo nastopiti sami, se truditi brez pomoči odsotnega. Sprašujem se kje je pri tem čut odgovornosti, kje je tu smisel sodelovanja, kje je tu iskanje skupnih interesov? Dvomim, da imajo podobni ukrepi svoj učinek tudi pri šolskem uspehu, saj ugotavljam, da imajo tisti, ki redno in pridno trenirajo tudi dobre uspehe v šoli.

Pri košarki moramo omeniti, da naše društvo sodeluje pri projektu Jadran skupaj s Kontovelom, Poletom in Goriškim Domom. Projekt s svojim pravilnikom določa, da gojijo vsa matična društva za fante mladinsko košarko. Pri določeni starosti, ko se že običajno vrste nastopajočih zredčijo, preidejo fantje v združene ekipe Jadrana in v njih nastopajo vse do prehoda med člane. Ta načrt smo osvojili z namenom, da z združenimi močmi damo možnost fantom, da nastopajo v svoji starostni skupini, da zagotovimo kvalitetno delo, da niso ekipe tarča izsiljevanj premaloštevilnih igralcev, da zagotovimo pri vadbi slovenski jezik in da pride do pravega športno tekmovalnega odnosa.

Ko preverjam naše enoletno delovanje in splošne pogoje ugotavljam naslednje:
Osebno se zavedam, da živi današnja družba v finančni krizi in mnogokrat ni enostavno plačevati vadnine za lastnega otroka, posebe še, če je v družini več otrok. Ne samo pri vodstvu našega društva, ampak pri načrtovanju celotnega našega športa moramo to upoštevati in voditi čim bolj smotrno politiko. Društvo mora izdelati večletne plane, zasledovati in podpirati kontinuiteto in ne skakati v razne alternativne panoge, ko se tu pa tam pojavi kak slučaj. Naj mi ne zamerijo naše članske ekipe, toda naš glavni cilj, mora biti vzgoja mladine, saj edino ta politika jamči prihodnost tudi članskih ekip. Nadaljevati moramo z namenom varčevanja ali s prirejanjem priprav kar na domačen terenu ali pa z zasledovanjem dobrih in ekonomsko dosegljivih pogojev za poletne priprave. Sodelovanje s sosednimi društvi mora postati stalnica; z namenom, da ne pride do bratomornih politik, moramo postaviti določene pravilnike, ki zagotavljajo enaki in pravični odnos do vsakega društva. V mejah možnosti bi morali zasledovati eno skupno zamejsko športno politiko, saj so možnosti finansiranja vedno bolj skromne in naše športne vrste relativno maloštevilne. Skrbeti moramo, da ohranimo pri treningih slovenski jezik. Tu se pa odpirajo novi problemi, ki so povezani s številom trenerjev. Usposabljanje vadilnih kadrov mora postati pri naših društvih primarnega pomena. Zaenkrat skušamo še dobiti med mlajšimi igralci sodelavce za naše trenerje; le-ti se pa po končanem študiju večkrat zaposlijo in ne utegnejo več sodelovati pri društvu.
Omenil bi še problem vadilnih prostorov. Nabrežinska telovadnica ne zadostuje našim potrebam, pa čeprav imamo večje število ur kot ostala društva. Naši treningi so zreducirani na najmanjše možne termine in med ure treninga vrinjamo tudi prvenstvene tekme. V pretekli sezoni smo uporabljali tudi sesljansko osnovnošolsko telovadnico, združena odbojkarska ekipa Sokol – Kontovel pa je trenirala tudi na Proseku in v telovadnici pri Briščikih.
Glede vadbenih prostorov moram omeniti važno dejstvo, da je naše društvo z letošnjim letom prevzelo upravo nabrežinske telovadnice. Občina Devin Nabrežina je namreč razpisala natečaj in v danih pogojih je dobil Sokol triletno upravljanje telovadnice. Na tem področju moram poudariti, da so odnosi z občinsko upravo dobri, saj menim, da gre omenjena pobuda v obojestransko korist.
Izkoriščam tudi to priložnost, da ponovno pozovem Občino Devin Nabrežina, da bi poskrbela v telovadnici leseni pod, saj niso vadba in tekme na sedanjih tleh ravno najbolj prijazne za zdravje, poleg tega pa narekujejo nova košarkarska pravila že za prihodnjo sezono novo označbo tal in časa za izvedbo del ni veliko.
Odnosi s kulturnim društvom Igo Gruden so normalni in upam si reči, da so se izboljšali, a delati moramo na tem, da se še izboljšajo.
Naša dejavnost zaobjema v glavnem mlade iz naše občine in iz sosednih občin od Doberdoba, Zgonika in Trsta. Veljalo bi pa pomisliti tudi na sosedne vasi v Sloveniji. V novih pogojih, po odpravi državnih mej, bi bilo povsem normalno, da lahko mladi iz Gorjanskega ali Komna trenirajo in igrajo pri našem društvu. Menim, da bo moral novi odbor vzeti v resni pretres možnosti sedelovanja s sosednimi organizacijami na drugi strani meje.

V tem poročilu je večkrat omenjeno sedelovanje s društvom iz Kontovela, in na tem področju je prišlo do lepe pobude, ko si je skupina članov obeh omenjenih društev zamislila pohod, ki bi startal po eni strani iz Kontovela po drugi pa iz Nabrežine in bi se zaključil s srečanjem predstavnikov dveh društev. Spomladi je, kljub deževnemu vremenu prišlo do srečanja pri Bibcu, kar bo sigurno ostalo v lepem spominu udelešencev.
Prav tako bo ostala v lepem spomunu zaključna društvena predstava na našem odprtem igrišču z družabnim večerom, med katerim smo predvajali film o našem trenerju Petru Brumnu, ki je nastal po zamisli našega člana Borisa Devtaka in v režiji Jurija Grudna.

Menim, da predstavlja upravljanje odprtega športnega igrisča veliko bogastvo za društvo, ki pa ne pride dovolj ovrednoteno, saj predstavlja objekt, kot nepremičnina samo skrb za vzdrževalna dela, razna popravila, košnjo trave in podobno. Tudi to delo sloni v glavnem na ramenih maloštevilnih odbornikov, čeprav moram priznati, da, ko so naši člani obveščeni in motivirani priskočijo na pomoč. Objekt gre vsekakor boljše izrabiti, a tudi za te naloge je treba dobiti odgovorne ljudi.

Ko sem že pri odbornikih in odgovornih apeliram na člane, ki imajo voljo nuditi svoj doprinos, da pristopijo v odbor ali v delavne komisije. Včasih podvomim o tem, če znamo biti mi, ki smo do sedaj vodili društvo dovolj komunikativni in prepričljivi pri sprejemanju novih kadrov in pomočnikov pri raznih pobudah, a zagotavljam vam, da ni tu nikakršnih ljubosumnosti in prerivanj za društvene funkcije in odgovornosti.

Ob koncu poročila se čutim dolžnega, da se najtopleje zahvalim svojim najožjim sodelavcem, ki so s svojim resnim pristopom in organizacijsko sposobnostjo omogočili tako razvejano dejavnost ob upoštevanju vseh zakonskih in tekmovalnih določil.
Najlepša hvala gre tudi vsem našim trenerjem, ki niso sodelovali le zaradi večrat preskromnega honorarja, ampak zaradi ljubezni, ki jo imajo do našega špotra in do naše mladine.
Zahvala gre tudi vam staršem, ki ste nam zaupali svoje otroke in nas na katerikoli način podprli pri uresničevanju naših načrtov. Vsi skupaj se moramo namreč zavedati, da je glavni cilj našega delovanja pravilna vzgoja naših otrok. Morda, se včasih vprašamo, če se vse to splača, če je smotrno zgubljati čas in denar, saj smo večkrat po opravljenem nesebičnem delu deležni še graje in očitkov. Odgovor nam dajejo naši otroci, njihovo vedenje in njihov razvoj. Na vse načine se moramo truditi, da ne zaidejo naši otroci v tolpe mladoletnikov, ki se ukvarjajo z mamili ali drugimi pobalinskimi podvigi. Doprinos, ki ga lahko daje pravi odnos do športa pri doraščanju naših otrok je velik in upam si reči, bistvenega pomena. Prepričan sem, da potrebujejo naši otroci našo in vašo pomoč, da se lahko vsestransko razvijejo in tako lahko kljubujejo vsem nevarnostim in težavam, ki jih jutri čakajo v življenju.
Naj se prav na koncu zahvalim tudi vsem tistim, ki so nas finančno in na katerikoli način podprli pri našem delu. Glede finančne pomoči ne morem ne omeniti Zadružne kraške banke; moja hvaležnost gre pa tudi vsem tistim manjšim podpornikom, ki so po lastnih močeh stali ob strani našemu društvu in tako pripomogli pri uresničitvi zadanih načrtov. Njim in vam vsem, ki ste sledili mojim razmišljanem, se tudi priporočam, da boste v prihodnji sezoni še bolj številčno in z večjo vnemo priskočili na pomoč.

Najlepša hvala vsem.