Poseg prof. Ivana Peterlina

Spoštovani!
Ne bojte se! Listi, ki jih imam pred sabo so resda preliti s črkami in črnilom, a ne nameravam vam prebrati vsega, kar tu piše! Bilo bi predolgo, nezanimivo in dolgočasno.
Na teh listih imam zbranih le nekaj podatkov, nekaj misli, ki jih hočem tu iznesti in vse to sem napisal in vtisnil na papir predvsem zato, da ne zapadam v ponavljanja, da ob morebitnih pohvalah in zahvalah ne postanem patetičen, da stvar ne izpade banalno.
Tako torej: nekaj flashov s športnega področja!
Mirno lahko postavim trditev, da je letošnje šolsko leto, v resnici, zlato leto! Leto, ki bo ostalo vtisnjeno v analih šolskega športnega sveta z res velikimi in mastno tiskanimi črkami in številkami. Doseženi rezultati so res imenitni!
In sam pri sebi razmišljam na glas: odigrati vlogo protagonistov v sklopu vseh tržaških šol prav gotovo ni kar tako enostavna stvar! Tudi za kako italijansko šolo, ne! No, in če to uspe slovenski šoli, šoli, ki je izraz in izsek neke manjšinske narodnostne skupnosti, taki, kot je naša, no... potem tak nastop prav gotovo izstopa Đ po neki logiki Đ iz utečene, zakoličene vsakdanjosti in normalnosti.
In zakaj, mislite, da dvomim, da je vse to, kar smo dosegli, povsem vsakdanje in "normalno"? Odgovor mi dajejo številke. Da, prav številke. Številke, ki so tihe, a obenem tako zgovorne! Le prisluhniti jim je treba! Številke, s katerimi razpolagamo, še zdaleč niso primerljive z italijansko Đ večinsko stvarnostjo. Izbor med 70 fanti in 68 dekleti Đ kolikor jih naša šola premore Đ je nekaj povsem drugačnega kot pa izbor najboljših med 400 dijaki in 400 dijakinjami, kolikor jih v povprečju premorejo italijanske tržaške nižje šole.
In vendar: osvojeno 1. mesto v pokrajini na odbojkarskem tekmovanju za Trofejo Kinder, pokrajinska naslova v moški odbojki in moškem rokometu, 2. mesto naših rokometašic, 3. mesto naših smučarjev, nadpovprečni nastopi na atletskem tekmovanju z odličnim osvojenim 1. mestom v skoku v višino s strani našega Gorana Kerpana, deželni podnaslov naših rokometašic, deželni naslov v moškem rokometu ter deželni naslov v moški odbojki s kasnejšim nastopom na državnem prvenstvu v Lignanu, kjer se je naša šola usidrala na 12. mesto v državi, no, vse to, povsem nazorno kaže na izjemno kakovost naših dijakov na športnem področju.
Pa se nam samo po sebi vrninja vprašanje: so ti naši fantje in dekleta neke vrste fenomeni? So morda rezultat nečesa naključnega, sad pač ene med najbolj posrečenimi generacijami na športnem področju, gre pri vsem za muho enodnevnico? Ne, ni tako! Odgovor na to vprašanje je prav gotovo nekoliko bolj zamotano.
Prvič: odlične rezltate je naša šola dosegla tudi v preteklosti in je že dolga leta v ospredju tržaškega šolskega športa.
Drugič: čisto res je, da so "naši" prav gotovo nadarjeni, da s fizičnega vidika prav nič ne zaostajajo za italijanskimi sovrstniki; le neprimerno manj jih je!
Torej?
Odgovor moramo iskati tudi in predvsem drugje! V dolgih letih poučevanja se je v meni utrdilo prepričanje, da imajo naši fantje in dekleta nekaj, kar njihovi športni "nasprotniki" nimajo. Naši imajo vzmet, ki je predstavniki večinskih šol Đ po navadi Đ nimajo!
Naši imajo srce!
Da, srce! To je nekaj, kar človek težko opiše z besedo. To je nekaj, kar imaš, ali pa nimaš; nekaj, kar v "hudih" trenutkih začutiš v sebi in ti da neizmerno moč; ti vzravna hrbtenico prav takrat, ko se ta upogiba in si na tem, da klecneš!
To je tisto srce! Samozavest in trdno prepričanje, da je treba iz sebe iztisniti vse atome moči; da tudi navzven pokažemo to, kar smo, kar zmoremo! Da se do zadnjega borimo za nekaj, v kar smo prepričani, nekaj, za kar se splača vlagati trud in napor.
Kako čudovita delavnica je to: to je prostor, kjer klešeš svoj značaj, kjer utrjuješ samega sebe: kako čudovita šola za življenje! Srce: nekaj, kar je nekomu prirojeno in če ni, je z leti privzgojeno!
Vendar tudi to Đ samo po sebi Đ ni dovolj! Tudi na športnem področju lahko uspeš samo, če si vztrajen, pripravljen na marsikatero odpoved, resen pri delu, samozavesten, če imaš v sebi vsaj kanček ambicije, če si pošten!
In tudi to je tisto srce, o katerem sem govoril prej in zato smo, mislim, lahko ponosni na te naše fante in dekleta: tudi oni gradijo in utrjujejo ugled naše slovenske šole.
Pa še nekaj: med temi našimi športniki sproti odkrivamo (tudi danes) prave talente na likovnem, literarnem, gledališkem, glasbenem, matematično-znanstvenem področju. Kakšna odlična simbioza duha in telesnosti! Da! Tako, kot mora biti! Kot je v antiki veljal rek "mens sana in corpore sano", tako mora biti tudi danes naš življenjski motto "zdrav duh v zdravem telesu".
Mi Đ kot predstavniki manjšinske narodnostne skupnosti Đ pa ob uspehih še bolj samozavestno dodajamo v motto tudi to: lepo je biti Slovenec! Kako lep občutek je biti David in spraviti na kolena Goljata!
S to mislijo želim vsem: srečne počitnice.

Dijaško prvenstvo v jadranju
Oktober 2006

V torek, 3-10-2006 je tržaški urad za šport organiziral v sodelovanju z jadralnim klubom Adriaco medšolsko tekmovanje v jadranju za srednje in višje šole. Srednje šole so tekmovale v kategoriji ČoptimistÇ, višje pa v novoustanovljeni različici "deriva FIV 555".
Letošnje priredbe so se udeležili tudi dijaki liceja France Prešeren. Vpisanih je bilo 9 posadk, na razpolago pa je bilo le 5 bark 555, zato so se posadke vrstile. Na programu je bilo predvidenih 9 plovov, toda vsaka posadka jih je izpeljala le 4. Pihal je zmerno močan veter z jugovzhoda. V skupnem seštevku je vrh lestvice osvojila šola ISIS Nautico, ki je osvojila vse regate, takoj za njimi pa se je na odlično drugo mesto uvrstil licej France Prešeren s posadko, ki so jo sestavljali Jaš Farneti, Tomaž Legiša, Andreja Farneti in Veronika Milič. Tretje mesto je zasedla šola Oberdan. Za licej Prešeren je ta uvrstitev odlična, glede na to, da se je prvič udeležil takega tekmovanja.
Odlični rezultati so zaznamovali tudi tekmovanje za srednje šole, kjer so Dijaki SŠ Kosovel zasedli drugo mesto v ekipni štafetni regati, medtem, ko sta bila med posamezniki Ugrin Mattia tretji in Bogatec Maja šesta.
Andreja Farneti