Prvi del, drugi del, tretji del

Športno-kulturna dejavnost tržaških Slovencev v odbobju fašističnega terorja

Petra Krizmancic (diplomska naloga)

PRVI DEL
 
IZVLEČEK
Nacionalna ideja, ki je po francoski revoluciji obšla evropski prostor, je našla svoj odmev tudi pri Italijanih in Slovencih v Trstu. Pravi značaj gibanja s političnimi cilji narodne osamosvojitve in uveljavitve je dobila v času meščanske revolucije leta 1848, ko so po vsej Evropi začeli propadati zastareli režimi cesarskega absolutizma.
Milejša politična klima je ustvarjala pogoje za razvoj političnega in kulturnega življenja številnih narodov avstrijskega Cesarstva, predvsem po letu 1861, ko se je začela ustavna doba, oziroma po letu 1867, ko je izšel zakon o društvih in javnih zborovanjih.
Slovenci so svoje politične, narodne in kulturne zahteve izražali najprej v tako imenovanih čitalnicah in na množičnih zborovanjih (taborih), preko političnega društva "Edinost" in številnih prosvetnih, sokolskih in športnih društvih, ki so delovali kot prave narodnoobrambne in narodnobuditeljske organizacije, najprej v mestu, kasneje tudi na podeželju.
Pomembno vlogo je pri zorenju zavesti o lastni identiteti poleg društvenega delovanja odigral silen razmah slovenskega gospodarstva v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja.
Vedno glasnejše zahteve prebujenega naroda, upiranje raznovrstnim mehanizmom asimilacije, družbena psihološka in materialna obogatitev je v zadnjih desetletjih na prehodu v dvajseto stoletje pospešila razkol med sicer prej skoraj statičnimi odnosi z italijansko večino mesta. Na obzorju se je pojavila slovenska nevarnost, ki bi lahko ovirala tržaške-italijanske težnje po združitvi z matično domovino in imperialistična prizadevanja italijanske države za prodor na Balkan.
Prva svetovna vojna je dala Italiji priložnost, da je izpolnila svoj primarni cilj narodne enotnosti in celovitosti ter s podpiranjem fašizma sledila svojim ekspanzionističnim težnjam in zgodovinski tradiciji "Velikega Imperija".
Z italijansko vojaško zasedbo primorskega ozemlja z retifikacijo meja med Italijo in Jugoslavijo so se tržaški Slovenci znašli v novem političnem mehanizmu, ki je popolnoma spremenil njihovo predvojno družbeno in gospodarsko podobo.
Komaj obnovljeno družbeno, ljudskoprosvetno, športno, politično in gospodarsko življenje je čakal skorajšnji konec. Nove oblasti so z nerazumevanjem gledale na samo slovensko prisotnost v deželi in kmalu začele z zatiralno, raznarodovalno politiko in s podpiranjem uničujočih pohodov fašističnih škvader, ki so se v Trstu zaradi tradicionalnega sovraštva do delavskega razreda in slovenskega življa izoblikovale še mnogo pred teko imenovanim Mussolinijevim pohodom na Rim.
Kot prva so bila likvidirana sokolska društva, predvsem zaradi njihove organizacijske povezanosti z Ljubljano. Ker naj bi bila "komunistično" usmerjena, so bila za Državo nevarna. Pregnana je bila slovenska inteligenca in iz javnosti slovenska beseda, obglavljeno društveno vodstvo, ukinjena slovenska šola, požgane slovenske knjižnice, utišana slovenska pesem in razdejani društveni prostori.
V dvajsetih letih pa se je proti zakonitemu narodnemu uničenju odločno postavila tržaška mladina. Uprla se je mirnemu in potrpežljivemu čakanju starega, iz avstrijskih časov znanega, prosvetnega sistema in po uzakonjenju manjšinskih pravic nastopila z ustreznejšimi, pristnejšimi in zato učinkovitejšimi oblikami narodnoobrambnega dela, v politiki, kulturi, ljudski prosveti in športu. Predvsem preko športa so mladi hranili slovenstvo, tudi tisti, ki jih narodnostna problematika in prosvetna dejavnost nista posebej zanimali.
Po letu 1927/1928, ko so bila z zakonom ukinjena vsa prosvetna in športna društva, likvidirane gospodarske ustanove, zadušen tisk, pregnana slovenska liturgija in italijanizirana slovenska imena, je prav športno gibanje v obliki izletništva, poleg domačega ognjišča in poskritih knjig, nosilo celotno breme narodnoobrambne in narodnokljubovalne vloge za na izginotenje obsojeno slovensko etnijo primorskega ozemlja.
Pričel se je drugi svetovni spopad in nova epopeja odvisnosti in potrpežljivosti tržaških Slovencev.

1. SKLEP
Za tržaške Slovence in sploh za vse Slovence, ki živijo na ozemlju, kjer se zgodovinska dejstva dostikrat tudi namenoma izkrivljajo, zamolčijo ali prezrejo, je zelo pomembno, da so informirani o tem, kaj se je tu dogajalo v preteklosti.
Po marčni revoluciji ali "pomladi narodov", se je začel tudi slovenski narod prebujati ter se zavedati svoje pravice do samostojnega narodnostnega življenja. Ustanovila so se mnoga kulturna, gospodarska ter politična društva. Razvijala so se in razraščala na valu močnega narodnostnobuditeljskega gibanja z namenom krepiti narodnostno zavest. Ta vsestranski slovenski razvoj je povzročil preplah v italijanski večini in vzbudil nacionalno nasprotje, ki se je po prvi svetovni vojni konkretiziralo v nasilnih dejanjih in po nastopu fašizma v genocidnih zakonih, ki so hoteli uničiti vse slovensko kulturno in narodno življenje.
Vzporedno z nasiljem je rasel odpor in je vzplamtelo sovraštvo do fašizma in države, ki je fašizem podpirala. Ta odpor je prerasel v upor in oboroženi spopad za pravičnejši in boljši svet.
Boleče posledice raznarodovalne fašistične politike, povojni množični poboji (fojbe), nadaljevanje superiorne, podcenjevalne in asimilacijske italijanske politike do Slovencev, ki so po končani drugi svetovni vojni bili ponovno vklenjeni v meje italijanske države, so opazni še danes v podcenjevalni miselnosti (o Slovencu brez zgodovine in kulture), občutku ogroženosti (prodorom komunizma), bojazni pred izginotjem (zaradi sožitja in medsebojnega spoznavanja), v obnašanju tistih delov italijanskega prebivalstva, ki v celoti zanika prisotnost slovenske skupnosti na tem obmejnem ozemlju.
Z znanjem in razumevanjem preteklosti se moramo otresti zgodovinskih krivic in se poglobiti v konkretne situacije, ki bi ustvarile pogoje za aktivno, predvsem pa enakopravno sožitje z večinskim narodom. Oblikovati moramo skupno pot v luči novih procesov globalizacije, evropske integracije in vključevanja Slovenije v Evropsko skupnost.
To je posebej važno danes, ko tečejo konkretne razprave o odobritvi zaščitnega zakona, na katerega čakamo že pol stoletja.
Če so manjšine do včeraj predstavljale za državo problem, ki mu je treba slediti in ga nadzorovati, predstavljajo danes bogastvo, ki pospešuje proces evropske integracije in sodelovanja med narodi. V luči te nove realnosti moramo o situaciji manjšine in o njeni teritorialni, kulturni in individualni asimilacijski stvarnosti resno razmisliti.
Prav tako naj bi konkretno razmislili o vlogi, ki naj bi jo imel manjšinski šport danes, ko je s svojimi elitnimi ekipami in športniki državnega in svetovnega merila že izpolnil svoj politični cilj opozoriti nase (na zamejsko stvarnost), a zanemaril svojo množičnost in narodnostno zavest.
Prav tako ne smemo zamuditi priložnosti, ki jo nudi podpis protokola med italijanskim Ministrstvom za izobraževanje in CONI-jem. Pri izvajanju projekta ŠPORT/ŠOLA ne smemo prepustiti vzgojnoizobraževalno formiranje naših otrok v šolah s slovenskim učnim jezikom monopolu italijanskih društev.
Da bi se tudi na športnem področju delovanje izboljšalo, moramo sprejeti konkretno kritiko in odpraviti napake.
Z organizacijo zamejskega rekreativnega prvenstva v tradicionalnih skupinskih (odbojki, košarki in nogometu) ali individualnih (plavanju, atletiki) športih in ureditvijo vadbenega koledarja bi angažirali tudi vse tiste, ki so zaradi tega ali onega razloga izpadli iz vedno ostrejšega in zgodnjega športno selekcijskega procesa in so, če se hočejo še športno udejstvovati, prepuščeni vabljivi reklami večinskega naroda.
Tudi slovenska zamejska javna občila bi lahko v luči novih tendenc, vrednotenja ŠPORT-a ZA VSE bolje informirala bralce o rekreativni ponudbi vaških kulturnih in športnih društev in v usmerjeni in vodeni propagandi ovrednotila njihov pomen in kvaliteto.
Tu bi omenila še Ruplovo, danes še toliko bolj aktualno tezo, o prirejanju tečajev slovenskega jezika v slovenskih društvih, s katerimi bi pokazali vsaj dobro voljo za odpravljanje podrejanja enojezičnosti večine in opravili konkretni korak v duhu tako opevane kulturne dvojezičnosti. (A.Rupel, 1986. Jadranski koledar, str. 69-74)
Vendar, potrebujemo dejanja in ne le visokodonečih besed, saj smo ljudje, v razvoj vpletena družbena bitja in kot taki iščemo kvalitetne skupne poti tudi v sproščanju in razvedrilu, in ne le v doseganju vrhunskega rezultata.Če se hočemo kot skupnost ohraniti in razvijati še naprej, moramo nadaljevati delo naših prednikov v duhu slovenstva.
 

Mladinsko društvo sv. Ivan in Mladinsko društvo Prosveta z Opčin pred nogometno tekmo 19.12.1926
 

FAŠIZEM V JULIJSKI KRAJINI
Specifične obmejne razmere tržaškega ozemlja so porodile najhujšo obliko fašistične politike. To je bila mešanica med fašistično doktrino in lokalnim nacionalizmom, ki je izviral iz tradicionalnega sovraštva italijanskega meščanskega sloja do slovensko-hrvatske skupnosti.
Ob meji je bilo potrebno ustvariti kompaktno italijansko ozemlje, ki bi ustrezalo državnim imperialističnim ciljem za gospodarski in politični prodor na Balkan."To je pomenilo, zbrisati iz Julijske krajine Slovence in Hrvate, jih raznaroditi, poitalijančiti". (Rutar B., 1996, str. 17)
Tako politiko, imenovano politika di confine (obmejna politika), je fašistična oblast oblikovala in uveljavljala postopoma, najprej z nasiljem, nato še legalno, s številnimi odloki in zakoni.
V letih 1922-1927 je bilo po zakoniti poti poteptano in razdejano vse, kar bi utegnilo na zunaj pričati o obstoju slovenske in hrvatske skupnosti na tem ozemlju.
Posledice fašistične ranorodovalne politike na vseh področjih javnega življenja tržaških Slovencev
Posledice načrtne raznorodovalne fašistične politike so bile katastrofalne za slovenski primorski živelj, vendar se je njegovo delovanje od sramežljivih začetkov v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja do prve svetovne vojne silno razcvetel v organizirano in usklajeno dejavnost.
Vso družbeno kulturo slovenske manjšine so fašisti uničili z zakoni, predpisi, policijskimi ukrepi in nezakonitimi vandalskimi dejanji. Italijanske oblasti je motilo vse, kar je pričalo o obstoju drugačnih etnij v obmejni deželi.
Že od vsega začetka so lokalne oblasti samostojno odstranjevale slovenske napise,kažipote in table. Izginili naj bi vsi slovenski spomeniki in nagrobniki, preimenovane vse slovenske reke in gore. Poštni uradi niso dostavljali pisem, označenih s slovenskimi naslovi. Za italijanski videz dežele in prebivalstva so bili moteči tudi slovenski priimki in osebna imena. Ukinjali so slovenske šole že pred Gentilejevo reformo in oblikovali načrte za vključevanje šole v raznarodovalne načrte. Z Gentilejevo reformo, uzakonjeno leta 1923, se je smelo v vseh osnovnih šolah Kraljevine poučevati le v državnem jeziku. Vsako leto je bil ukinjen po en razred, začenši s prvim razredom. Tako so vsi slovenski prvošolci, v šolskem letu 1923/24 že sedeli v italijanskih klopeh in poslušali italijanskega učitelja.
Slovenski jezik ni bil pregnan samo iz uradov, šol in sodišč, pregnan je bil iz javnih prostorov, iz cerkve in družin, ukinjeni so bili vsi neitalijanski časopisi in revije, pregnana je bila slovenska knjiga. Na cesti je bilo nevarno govoriti slovensko, na lokalih so viseli napisi:Ç Tu se govori samo italijansko!Ç
Razdejane in odpravljene so bile vse gospodarske ustanove, likvidirane hranilnice in posojilnice, banke in zadruge. S tem je Italija odvzela kmetu vso finančno pomoč. Mnogim slovenskim obrtnikom, trgovcem in gostilničarjem, so odvzeli licence, da so obubožali.
Nevzdržne gospodarske razmere, zadolževanje, brezposelnost, fašistični pritiski in nasilje, so silili primorskega človeka v emigracijo. Množično so odhajali v tujino razumniki in intelektualci, večinoma je Slovenec ostal le kmet, ki se je trdo oklepal svoje zemlje.
Izginili so slovenske knjižnice in arhivi,požgani so bili kulturni domovi, razpuščena so bila vsa društva, prepovedano slovensko petje in domača liturgija.
Načrtnemu narodnemu uničenju so se Primorci upirali organizirano in neorganizirano. Zbirali so se v vaške skupnosti, družine in tam gojili narodno tradicijo, dokler se ni strah in ogroženost pred narodnim propadom prelil v tajno, usklajeno, organizirano, krčevito in junaško vstajo.

UKREPI LOKALNIH OBLASTI IN IZREDNI FAŠISTIČNI ZAKONI
Mussolini je leta 1925 predstavil parlamentu vrsto zakonskih ukrepov, s katerimi so bili odstranjeni še zadnji ostanki demokratičnega izražanja v fašistični Italiji. Ti so pravno zapečatili totalitarno fašistično vladavino na vseh področjih javnega, družbenega in državnega življenja države Italije.
Naslednje strani sistematično prikazujejo, v obliki preglednice in z analizo posameznih argumentov, važnejše raznarodovalne ukrepe in asimilacijske težnje italijanske vlade ki so pognale svoje korenine že v obdobju liberalnih oblasti in dosegle višek v uzakonjeni politiki fašizma. Izredni fašistični zakoni so v preglednici posebej evidentirani.

Šolstvo
1919 - Italijanske vojaki se ob okupaciji namestijo v prostore slovenskih šol.
1919/1923 - Pouk v slovenščini se odvija po letnem dovoljenju lokalnih oblasti.
1923 - Uzakonjena je Gentilejeva reforma, ki predvideva načrtno odmiranje slovenskih šol za obdobje od leta 1923/24 do leta 1927/28.
1928 - Konec pouka v slovenščini z izjemo osnovne šole pri Sv. Jakobu, ki deluje do leta 1930.

Tisk
1919/1930 - Gonja proti slovenskemu tisku in publikacijam se začenja že v dvajsetih letih s pustošenjem in napadanjem slovenskih tiskarn in se nadaljuje s cenzuriranjem, obtožbami, sodnimi obravnavami, zaplembami do leta 1928, ko je zakonsko ukinjen še zadnji slovenski časopis Edinost. (Bivšemu poslancu E. Besednjaku je dovoljeno, da izda en tednik v slovenšcini, enega v hrvaščini in mesečnik v slovenščini do leta 1930).

Uradovanje in sodstvo
1919/1923 - Lokalne oblasti prepovejo rabo slovenščine na železnici, občinski upravi, policiji, pošti in drugih javnih službah (139)
Odlok št.1921 iz leta 1923 - Odstavljeni so sodniki, ki ne obvladajo italijanskega jezika.
Zakon št.2300 iz leta 1925 omogoča odpust vsakega uradnika oziroma državnega uslužbenca, ki ne nastopa v skladu s politično linijo vlade, katerega otroci se šolajo v slovenskih ljudskih šolah, študirajo v Jugoslaviji ali katerih novorojenčki nosijo slovenska imena (131)
żdlok št. 1796 iz leta 1925 - Slovenščina je zakonsko dokončno izključena iz sodišč.

Delavsko razmerje
Zakon št. 563 iz leta 1926 - Odreja zaposlitveno odgovornost izključno fašističnim sindikatom.
Zakon št.2268 iz leta 1926 - Odpušča, na italijanskih ladjah, vse pomorščake slovenske in hrvaške narodnosti, odpust velja tudi za pristaniške delavce in idrijske rudarje.

Toponomastika, izpisi in izveski
1919/1923 - Lokalne oblasti nesistematično uvajajo poitalijančena imena slovenskih krajev, rek, gorą, ki so z odlokom št. 800 dokončno uveljavljena.
1922 - Predpisani so izključno italijanski ali kvečjemu dvojezični napisi in izveski, ki pod stalnim pritiskom fašističnih tajnikov in posebne davčne politike, izginjajo iz javnosti že pred letom 1927, ko so zakonsko strogo prepovedani.
1922 - Prepovedani so slovenski nagrobni napisi.
1923 - Tržaški magistrat prepove svojemu matičnemu uradu vpisovati slovenska imena novorojenčku.
Zakon št. 233 iz leta 1928 - Pooblašča anagrafske urade, da samovoljno spremenijo slovenska in druga tuja imena v italijansko obliko.

Duhovščina
1919/1922 - Vojaške okupacijske oblasti preganjajo, premeščajo in predhodno upokojijo slovenske duhovnike iz "varnostnih razlogov".
1928 - S šolsko okrožnico je ukinjen verouk v slovenskem jeziku.
1934 - Odlok Kongregacije v Rimu določa izključno rabo latinščine pri cerkvenih obredih.

Uprava
1919/1921 - V veljavi ostaja avstrijsko upravna organiziranost pokrajin.
Zakon št.1269 iz leta 1921 - Določeni so izredni odbori, ki prevzamejo posle starih deželnih zborov in odborov do nove definitivne ureditve.
1922 - Potekajo volitve v občinske svete, kjer Slovenci in Hrvati, kljub ustrahovanju in nasilju, izvolijo svoje kandidate.
1925 - Razpuščeni so številni občinski sveti, zaradi navzočnosti slovenskih predstavnikov.
Zakon št.337 iz leta 1926 - "Podestatski red" odpravi še zadnjo avtonomijo slovensko-hrvaške skupnosti, prepove uporabo slovenskega jezika v občinskih prostorih in namesti italijanske občinske tajnike in tej skupnosti odvzame vsako možnost sodelovanja v občinski upravi.
Zakon št. 1019 iz leta 1928 - Iz volilne liste za državno upravo so izključeni vsi slovenski in hrvaški poslanci.

Policija in varnost
Zakon št.2008 iz leta 1926 - Z zakonom za zaščito države v osmih členih je predpisana smrtna kazen za dejanja proti najvišjim predstavnikom fašističnega režima in določena vrsta drugih (149) večstopenjskih kazni preventivne narave: nezaupnica (diffida), opomin (ammonizione), konfinacija (confino di polizia), za vsa protirežimska dejanja, za kar so seveda Slovenci in Hrvati večkrat obtoženi.
1926 - Ustanovljena je posebna fašistična policija - OVRA - za budnost in zatiranje protifašizma.

Gospodarstvo
1919 - Zamenjava avstrijskih kron z novo valuto okupacijske vlade prizadene slovensko in hrvaško skupnost, ki se v petnajstdnevnem roku in z italijansko objavo o menjalni dolžnosti ne znajde in ostaja s količino papirja brez vrednosti.
1928 - Razpuščen je upravni in nadzorni odbor slovenske Zadružne zveze v Gorici in Trstu.
1941 - Likvidiran je še zadnji slovenski denarni zavod "Tržaška hranilnica in posojilnica" v Trstu.

Društva
1919/1925 - Za to obdobje so značilna nezakonita opustošenja slovenskih društvenih prostorov in vandalski napadi na prijavljene in odobrene slovenske športne in kulturne prireditve.
Zakon št. 2292 iz leta 1925 - Predvideva visoke kazni in razpust društva, če niso urejene vse predvidene formalnosti (prevod društvenega pravilnika, predložen podrobni seznam članov) in odpoved iz javnih služb za vse tiste, ki so včlanjeni v nepriznana oziroma že razpuščena društva.
1926 - Tržaški prefekt predlaga višjim oblastem ukinitev vseh slovenskih društev zaradi njihovega protidržavnega delovanja.
12.06.1927 - V Trstu na sestanku fašističnih vodij obmejnih pokrajin se odloča dokončna usoda vsega slovenskega društvenega življenja.
19.07.1927 - Prefekti Trsta, Pulja, Gorice, Reke in Vidma prejmejo okrožnico notranjega ministrstva, ki odreja ukaz o dokončni ukinitvi (do 1.10.1927) slovenskega društvenega delovanja.
Odlok št. 6623 iz leta 1927 - Razpuščeni so Udruženje slovenskih športnih društev v Italiji in z njim tudi vsa včlanjena in nevčlanjena športna društva.

drugi del ->