Edvard in Jože Rusjan

Edvard Rusjan leta 1909 prvič poletel z letalom lastne izdelave
Že nekaj dni je bilo z Malih Rojc, večje travnate poljane med Štandrežem in Gorico (približno tam, kjer sta danes goriški atletski in nogometni stadion), slišati rohnenje letalskega motorja. V četrtek 25. novembra 1909 pa je bilo brnenje motorja še posebno močno in vztrajno. Bilo je pred poldne. Dan je bil hladen, toda lep in sončen. Na travniku se je kot po navadi zbralo nekaj radovednežev, ki so želeli od blizu opazovati letalske poskuse bratov Edvarda in Jožeta, goriških pionirjev letenja. Tudi tega dne je mlajši od bratov, Edvard, sedel na svoj sedež in krhko letalo se je začelo nekoliko majavo in okorno pomikati po travniku. Po daljšem zaletu se je letalo dvignilo in skok se je spremenil v pravi polet. Edvard je s svojim dvokrilcem EDA 1 poletel v višini 2 metrov kakih 60 metrov daleč. Let je bil povsem stabilen in letalo je med kratkim poletom ubogalo na ukaze svojega graditelja in pilota (glej sliko št. 4). Ta let lahko smatramo za začetek Rusjanove letalske poti, obenem pa je to bil tudi prvi polet kakega Slovenca z motornim letalom lastne izdelave. Glas o sicer skromnem uspehu se je hitro razširil po mestu. Brata Rusjan sta bila nad doseženim uspehom navdušena in njihovo zaupanje do letala je zraslo.
V naslednjih dneh se je vreme nekoliko poslabšalo, tako da ni bilo mogoče misliti na nadaljevanje poizkusov letenja. Vremenske razmere so se nekoliko izboljšale šele v ponedeljek 29. novembra, ko je zopet posijalo prijazno goriško sonce. Ropot motorja znamke Anzani francoske izdelave, ki sta ga brata nekaj mesecev prej kupila v Brescii, je v prvih popoldanskih urah priklical na Male Rojce kar nekaj radovednežev. Med njimi je bilo moč opaziti tudi predstavnike vojaških oblasti, kar je pomenilo, da so Rusjanovi poizkusi naleteli na zanimanje v avstro-ogrskem vojnem Ministrstvu, saj je vzletanje mladega goriškega Slovenca bilo med prvimi v tem delu Evrope. Mladi Edvard je bil tudi ta dan zelo previden. Začel je z dolgo krožno vožnjo po tleh po veliki poljani in se šele potem odločil, da se bo preiskušal v daljšem letu. Ko je letalo doseglo primerno hitrost, se je počasi odlepilo od tal in zatem v rahlem vzponu doseglo višino kakih 12 metrov. V tej višini je mirno letelo skoraj 500 metrov daleč ter se na drugi strani Malih Rojc spustilo na tla.
"Teh prizorov ne bom nikoli pozabil", mi je med daljšim klepetom pred leti zaupal zdaj že pokojni Alojz Nanut iz Štandreža, eden od očividcev prvega slovenskega poleta z motornim letalom v zgodovini.
O bratih Rusjan, posebno pa še o mlajšem Edvardu, je Lojze Nanut vedel povedati marsikaj zanimivega: "O Edvardu, ki so mu po domače pravili Eda, smo še prej večkrat slišali in brali, ko je kot odličen kolesar zmagoval na kolesarskih dirkah. Bil je namreč član slovenskega kolesarskega društva "Gorica" (glej sliko št. 1). Rusjana sta stanovala v severnem delu mesta, pod Kostanjevico, kjer je njun oče imel sodarsko delavnico. S tramvajem sta se večkrat na teden pripeljala do južne železniške postaje, od tam pa peš na bližnje Male Rojce, kjer sta si najprej postavila leseno lopo. Tam v bližini je avstrijska vojska imela vežbališče in jahalno šolo (Reitschule). Nedaleč stran je bila tudi velika mlaka, kjer smo se štandreška mularija kopali. Bil sem radoveden deček in sem se zato rad motovilil okrog bratov Rusjan in okrog letalne naprave, ki sta jo gradila in preiskušala. Prvo letalo, ki sta ga brata gradila, je bilo precej drugačno od tistih, ki jih poznamo danes. Na trup sta pritrdila zgornja in spodnja krila, nato zadaj rep, nato pa še spredaj nek podaljšek, ki je bil podoben manjšemu repu (glej sliko št. 3). Kasneje sta prednji podaljšek odstranila in izdelala Edo 1, ki je prva uspešno vzletela".
Teden dni pozneje, 6. decembra 1909 sta se brata Rusjan ponovno pripravljala za polet. O nameravanem poiskusu se je v Gorici hitro razvedelo, tako da so se na Rojce začele zgrinjati velike množice nediscipliniranih radovednežev. Zaradi nereda na travniku je prišlo do nesreče. Med preiskusom naleta, je letalu pot prekrižala kočija. Kljub zaviranju, je letalo zadelo obnjo. Letalo Eda 1 in kočija sta bila povsem uničena, konja hudo ranjena, kočijaž in Edvard pa na srečo nista utrpela poškodb. Za brata Rusjan je bil to hud udarec, saj sta morala vse začeti znova, kar pa je bilo zaradi skromnih tehničnih sredstev in pomanjkanja denarja vse prej kot preprosto.


O Rusjanu je poročalo tudi dunajsko časopisje
Ljudje so povsod enaki. Ko nekomu nekaj uspe, ga kovajo med zvezde in se istovetijo z njegovimi dejanji. Čim pa kaj zaškriplje, ga isti ljudje brez večjega premišljevanja dobesedno poteptajo v blato. V tem tudi Gorica na začetku stoletja ni bila nikaka izjema. Poskusi bratov Rusjan so v domačih krogih vse prerado bili tarča zasmehovanja in porogljivih dovtipov. Škodoželjneži in taki, ki vedno vse vedo, so se bratoma porogljivo smejali in se norčevali iz njunega letala. Pravili so, da skače kot kobilica. Vse drugače pa so Rusjana obravnavali v krogih vojaških oblasti in strokovnih združenj. O prvih poletih je o goriškem Slovencu pisalo dunajsko časopisje, ki je celo promoviralo nabiralno akcijo za pomoč pri nadaljnih preizkusih letenja. Če se iz tega kaj izcimilo, ni znano, najbolj verjetno pa je, da pravega odziva na poziv ni bilo. Edino pomoč je Edvard našel v krogu prijateljev in nekaterih goriških trgovcev. Zaradi bližine mesta tudi oblasti niso bile bile najbolj naklonjene temu, da bi Rusjan poiskuse opravljal na Malih Rojcah. Lokacija ni prijala niti mlademu graditelju, kajti polje nedaleč od Soče je bilo premajhno in okornemu letalu ni dovoljevalo vadbe zavojev in daljših poletov naravnost. Primerno lokacijo sta brata našla ob cesti za Miren, v južnem predmestju Gorice. Leta 1909 je bil to velik travnik, kjer se je pasla drobnica. Domačini so to prostrano ravan imenovali Velike Rojce.
Za takratne prometne razmere je sicer bilo izbrano vzletišče nekoliko od rok, vendar drugih možnosti v Gorici ni bilo. S to izbiro je Rusjan nehote postal ustanovitelj bodočega goriškega letališča. Njegovo letalo Eda 2 je bilo prvo, ki je tam vzletelo, v naslednjih desetletjih pa so na Rojcah vzletali in pristajali tisoči avionov.

Z bratom Jožetom sta bila izredno delavna snovalca in konstruktorja novih in med seboj zelo različnih letal (glej sliko št. 2). Kljub pomankljivo opremljeni delavnici in skromnim finančnim sredstvom, jima je v dobrem letu in pol uspelo zgraditi kar sedem letal. Vsa letala so nosila ime Eda in zaporedno številko (Edvarda so namreč domači klicali Eda). Zaradi preslabotnega motorja pa so se nekaterim uspehom vrstili tudi neuspehi (glej sliki št. 5 in 6). Vsem težavam navkljub pa moramo goriškima pionirjema letalstva priznati neverjetno iznajdljivost, požrtvovalnost in vztrajnost. Med drugim je bil Edvard Rusjan prvi, ki se je v obširni Avstro-ogrski monarhiji dvignil z letalom lastne izdelave in da je znani avstrijski graditelj letal Igo Etrich poletel šele nekaj dni po Rusjanu. Istega leta je v Turinu vzletelo tudi prvo italijansko letalo, ki ga je izdelal inž. Aristide Faccioli, medtem ko je znani italijanski graditelj Caproni svoje letalske poskuse opravil šele maja 1910.

Brata Rusjan v Zagrebu
Iz hude zagate je Rusjana rešil zagrebški tovarnar Mihajlo Merčep, ki je goriška izumitelja septembra 1910 povabil v Zagreb, kjer jima je nudil vse potrebno za nadaljevanje poiskusov in izdelavo novega letala. Po Rusjanovem odhodu v Zagreb, konec poletja 1910, so se na Rojcah pojavili prvi platneni vojaški hangarji, takoj nato pa vojaška letala. Goriške Velike Rojce so že čez kako leto postale podružnica vojaške letalske šole, ki je svoj glavni sedež imela v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt).
Tisto obdobje se Lojze Nanut iz Štandreža takole spominja: "Letala so bila sicer nekoliko težka in neokretna, vendar so dobro opravila svojo nalogo. Na robu naše njive so postavili veliko tablo z napisom, ki je opozarjal, da je nevarno hoditi prek letališča, ko letijo letala. Piloti so bili še kar predrzni in so počenjali razne vragolije. Med njimi je bilo tudi veliko Slovencev. Prišlo je tudi do nesreč. Prvi, ki se je smrtno ponesrečil, se je pisal Petrovič in je bil stotnik. Na mestu, kjer zdaj stoji spomenik članu kraljevske družine Duca d'Aosta, so ponesrečenemu Petroviču postavili lep bronast spomenik v obliki orla s povešenimi krili. Ob izbruhu 1. svetovne vojne so ta spomenik odstranili.
Čim pa je zasmrdelo po vojni z Italijo, so hangarje razstavili in jih odpeljali proč, po vsej verjetnosti na Ajževico, kjer je avstroogrska vojska usposobila vojaško letališče."
Po prvi svetovni vojni je Italija spremenila Velike Rojce v veliko vojaško letališče in letalsko šolo; danes pa opravljajo Rojce vlogo športnega in turističnega letališča.
Pri Merčepu v Zagrebu sta se goriška pionirja letalstva takoj lotila z delom in že po nekaj tednih je bil ves trud poplačan, ko je iz male delavnice izšlo lepo in elegantno letalo, ki so ga krstili z imenom Merčep-Rusja. V naslednjih dneh so se vrstili nadvse obetavni poleti nad zagrebškim "letalnim poljemÇ Černomerec. Povezava med znanjem, izkušnjami in vnemo bratov Rusjan na eni in z denarnimi zmogljivostmi Mihajla Merčepa na drugi strani, se je torej pokazala za izjemno uspešno. Kljub dokajšnji krhkosti, je Merčep-Rusjanovo letalo pokazalo dobre letalne lastnosti in je zelo zadovoljivo prestalo vse preizkuse (glej sliko št 7). Pilotiral ga je Edvard Rusjan.

Usoden polet v Beogradu
Na krilih teh uspehov, sta se družabnika dogovorila, da bosta njuno letalo predstavila navdušencem, zlasti pa oblastem raznih evropskih držav. Najprej sta se odločila za javni nastop v Beogradu. V prestolnici kraljevine Srbije sta bila zelo lepo in gostoljubno sprejeta. Prve dni januarja 1911 sta v mesto ob sotočju Donave in Save po železnici na odprtem vagonu prepeljala tudi svoje letalo. Bilo je povsem prekrito z debelo plastjo snega in ledu. Javni nastop sta napovedala za ponedeljek 9. januarja 1911. Na predvečer je v Beogradu pihala močna burja, bolj znana pod imenom košava. Tudi naslednjega dne ni bilo nič bolje. Kljub prigovarjanju naj polet odpove, se je mladi Edvard odločil, da izzove usodo, kajti v nobenem primeru ni hotel razočarati velike množice Beograjčanov, ki se je zbrala ob vzletišču ob sotočju dveh mogočnih rek. Bilo je okrog desetih predpoldne. Letalo se je kljub silovitim sunkom vetra hitro odlepilo od tal in ob rahlem vzpenjanju je pilot usmeril svoj letalni stroj vzdolž Save do železniškega mostu, tam naredil ovinek in se ponovno vrnil proti vzletni poljani. Tedaj je burja še močneje zapihala in krhko letalo ji ni bilo kos. Jeklene napenjalne žice so popustile in krilo se je prelomilo. Letalo je strmoglavilo na obzidje trdnjave Kalemekdan, se zakotalilo navzdol in se raztreščilo na železniški progi ob Savi (glej sliko št. 8). Za Edvarda ni bilo več pomoči. S težavo so ga izvlekli iz razbitin in ga v plašču nekega oficirja odnesli v vojaško ambulanto. Toda na poti je izdihnil.
O smrti slovenskega Ikarusa se je hitro razvedelo tudi v Gorici. V naslednjih dneh so časopisi veliko pisali o nesrečnem dogodku in o veličastnem pogrebu, ki so ga v sredo 11. januarja Edvardu Rusjanu pripravili Beograjčani. Iz člankov je moč razbrati, da je pogreb prerasel v manifestacijo bratstva med jugoslovanskimi narodi. Pogrebni govor je imel Branislav Nušič, eden najznamenitejših srbskih književnikov tistega časa in to v slogu in z izoblikovanjem misli, ki je lasten samo srbskemu načinu izražanja čustev: "Gosti in temni oblaki so se zgrnili nad našo domovino in ti si, moj sokol, hotel poleteti v te oblake..... Krvavi so zidovi našega mestnega obzidja in ti si jih, moj Ikar, želel orositi še s tvojo krvjo..... Ali si hotel, da bo tvoj grob postal porok velike jugoslovanske ljubezni, katero si tako plemenito ljubil?.... Naj tvoja mati ne bo zaskrbljena za tvoj grob, kajti čuvali ga bomo in bo postal spomenik bratstva s Slovenci, ki so se stoletja borili za kulturo in za svobodo. Slava junaku Rusjanu!"
Pravijo, da se je pogreba udeležilo kakih štirinajst tisoč ljudi in da je bil pogrebni sprevod dolg več kot sedem kilometrov (glej sliko št. 9). V sprevodu so sodelovala vsa beograjska športna društva, srbski Olimpijaki komite, pa oficirji mestne garnizije ter predstavniki raznih kulturnih in političnih organizacij. Med desetinami vencev je bil tudi venec princa Djordjeja Karadjordjeviča s preprostim napisom: "Neustrašnemu letalcu Slovencu, Djordje". Od Rusjanove družine se je pogreba udeležila le sestra Lojzka (pravili so ji Gigia) z zaročencem. Edvard Rusjan je svoj večni dom našel na katoliškem pokopališču na gričku s pogledom na Donavo. Grob stoji še danes.

Jože Rusjan v Argentini
Po smrti brata, je Jože še nekaj časa ostal pri Merčepu v Zagrebu. Nato pa se je razočaran nad nekaterimi neuspehi in slabimi odnosi v podjetju, vrnil v Gorico. Izdelovanje sodov v očetovi sodarski delavnici po vsej verjetnosti ni navrglo toliko, da bi z zaslužkom od te obrti živeli dve družini. Konec leta 1912 pa se je z ženo Marijo Jurič in dvema otrokoma izselil v Argentino. Čez ocean so se že pred prvo svetovno vojno izselile dve Jožetovi in Edvardovi sestri (Anita in Lojzka-Gigia), v zgodnjih dvajsetih letih pa še sestra Marija in brat Anton-Tunin. Skupaj z njim so se v veliko južnoameriško državo žal ČizseliliÇ tudi dragoceni podatki v zvezi z začetki slovenskega letalstva. Kot tisoče in tisoče vseh vrst izseljencev pred njim in po njemu, je Argentina tudi njega uspela dobesedno ČpogoltnitiÇ, tako da je bilo do pred kratkim Jožetovo življenje v deželi pamp zavito v precejšnjo skrivnost. Že nekaj let po njegovem odhodu je v Evropi izbruhnila prva svetovna vojna, ki je povsem onemogočila stike med člani družine, ki so ostali v Gorici ter številnimi Rusjani v Argentini. Po koncu vojne so se pismeni stiki sicer obnovili, vendar zaradi novonastalih političnih razmer, se žal v te stike zgodovinopisci niso vključili. Jože Rusjan je pač tonil v pozabo. Tudi nasploh se je zgodovinopisje Jožetu precej manj posvetilo kot pa Edvardu, pa čeprav je Jože bržkone v enaki meri bil zaslužen, da smo se Slovenci vpisali med pionirje letalstva. V tem pogledu je bila Jožetu nedvomno storjena velika krivica, kajti njegov delež pri zamislih, načrtovanju in gradnji letal je bil nedvomno zelo velik. Kot spreten obrtnik je imel veliko zaslug pri sami gradnji Čletalnih strojevÇ, pa pri raznih predelavah in popravilih, po vsej verjetnosti tudi pri izbiri in uporabi pravšnjih materialov. Iz podatkov in še ne objavljenega fotografskega gradiva, ki so jih šele pred nekaj leti posredovali Jožetovi nasledniki iz Argentine, je moč razumeti, da je bil Jože take vrste človek, ki ni mogel stati križem rok in kljub temu, da ni imel nikake višje izobrazbe, so ga sla po novih izumih, izkušnje in življenjske okoliščine privedle do tega, da se je z dokajšnjim uspehom lotil marsikaterega dela.
Kot rečeno, je Jože Rusjan z družino pripotoval v Buenos Aires konec leta 1912 ali na začetku leta 1913. Kmalu po prihodu je začel delati v Nemški Družbi za Elektriko. Tam je pregledoval števce, a le za malo časa. Nato je našel delo pri podjetniku Adolfu Breyerju, ki mu je na začetku dvajsetih let postal svak, saj se je oženil s predzadnjo od Rusjanovih deklet Marijo. Na povabilo Brata Jožeta je Marija pripotovala v Argentino takoj po prvi svetovni vojni. Breyerjeva ogromna tovarna je bila sestavljena iz treh stavb. Tam so izdelovali kitare, violine in vse vrste glasbenih inštrumentov. Iz Nemčije so tudi dobivali klavirje in pianole, ki so jih najprej uglasili, nato pa pošiljali v številne podružnice po vsej državi. Tu se je pokazala velika izumiteljska žilica Jožeta Rusjana. Izumil je način za hitro in brezhibno preluknjavanje glasbenega papirja za posebne valje, ki so jih uporabljali za izvajanje glasbe na pianolah. S pomočjo posebnega mehanizma, so lahko ob spremljavi pianole zaigrali katero koli glasbeno zvrst. Bruno nam je povedal, da so doma imeli dva taka stroja, ki sta delovala s pritiskom na pedal. Očetu je pomagal najstarejši sin, tedaj še ne desetletni Ado, rojen v Gorici 1910. leta. Tako pripravljene pianole so šle zelo dobro v prodajo. Posebno radi so jih kupovali lastniki kavarn in slaščičarn, kjer so počasi izpodrivale orkestre; uporabljali pa so jih tudi v kinodvoranah za glasbeno spremljavo nemih filmov.
Sredi dvajsetih let je Adolfo Breyer poslal Jožeta v Pataquio, kraj v pokrajni La Rioja, pod Andi. Tam je tovarnar kupil obširna zemljišča, vendar se je ob podrobnejšem pregledu le-teh izkazalo, da je zemlja siromašna, saj je šlo za dokaj puščavsko območje. Jože je imel nalogo, da pač pogleda kako bi se dalo izboljšati stanje. Vrgel se je v delo ter zasnoval in izdelal svojevrsten namakalni sistem. Iz nekega trdega lesa, ki mu domačini pravijo ČlapachoÇ je iz oddaljenih hribov pripeljal vodo in s temi lesenimi cevmi in žlebovi razpredel pravcato namakalno mrežo. Veliko ljudi je tedaj posnemalo Rusjanov vodovod, tako da so v nekaj letih iz puščave zrasli nasadi dateljnov in oljk. Po zaslugi goriškega izumitelja, velja danes ta predel za pravi sadni in zelenjavni vrt Argentine.

Odmevni Jožetovi izumi
Kasneje je Jože Rusjan nehal delati za Breyerja in postal neodvisen obrtnik. V tem času je izumil, izdelal ali izboljšal celo vrsto aparatur in raznih mehanizmov. Izdelal je kalupe in stroj za upogibanje desk, ki so jih uporabljali za izdelovanje sedežev za kinodvorane in gledališča. Svoj izum je prodal največji argentinski tovarni takih sedežev. Pri raznih izumih mu je pomagal še v Gorici rojen sin Ado. Skupaj z očetom sta izdelovala razno orodje, s pomočjo katerega sta iz pobakrenega železa upogibala debele kovinske žice za izdelavo posebnih ČobešalnikovÇ za klobuke, ki so jih z tremi vijaki pritrjevali pod sedeže v kinodvoranah. Občinski zakon je namreč prepovedal nositi klobuke v kinodvoranah in gledališčih. V Rusjanovi delavnici so izdelali stotisoče obešalnikov, ki so jih pošiljali tudi v Čile, Peru, Bolivijo in Venezuelo.
Leta 1925 se je v ZDA odvijal boksarski dvoboj med Jackom Dempseyem in Argentincem Luisom Angelom Firpom. Jože in njegov sin Ado sta izdelala galenski radijski sprejemnik, s katerim so lahko brezhibno poslušali radijski prenos tega dvoboja.
Leta 1930 je Jože izumil in naredil osmero ali deseterokotni valj, visok 1 meter in s premerom 0.65 cm. Boben se je obračal s pomočjo urinega mehanizma in kazal vsako stranico po eno minuto. Na stranicah so bile pritrjene reklamne slike in druga sporočila. Danes bi pododba naprava veljala za banalno-smešno, za tiste čase pa se je izkazala za pravo inovacijsko mojstrovino in je šla zelo dobro v prodajo.
V letalski stroki pa se Jože Rusjan ni več ukvarjal, razen v enem primeru. Leta 1937 je zgradil lesen propeler za francosko letalo, "La Pulga del Ciel" (nebeška uš), ki je lahko vzletelo in pristajalo v 200 metrih. Letalo je bilo tudi predstavljeno na letalskem in avtomobilskem sejmu v okolici Buenos Airesa.
Sredi tridesetih let se je Jože Rusjan preizkusil tudi v slikarstvu. Začel je slikati na olje. Portretiral je sorodnike in znance, kasneje pa se je posvetil reprodukciji in je povečal sliko, ki mu jo je podaril Adolfo Breyer iz enega od mnogih potovanj po Evropi. Originalno sliko je napravil učenec Michelangela in meri 0.45 x 0.35 m. Jožetova reprodukcija-povečava pa meri 1.57 x 1.22 m. in jo hrani eden od vnukov. Naučil se je tudi tkati in plesti. Izdeloval je mreže, torbe, gugalne mreže, delal pa je tudi platnice za knjige.
Sredi štiridesetih let je zaradi hemiplegije Jože ostal paraliziran na desni polovici telesa. V tem stanju, se je naučil pisati z levo roko, študiral je veliko in se je naučil angleščine, iz katere je tudi veliko prevajal. Poleg slovenščine in italijanščine je znal tudi nekaj nemščine in seveda španščine. Jožetova življenjska pot se je zaključila leta 1953 v Buenos Airesu v starosti 69 let.

Nehvaležnost Gorice
O Edvardu Rusjanu in njegovih letalskih naporih je bilo veliko napisanega in povedanega, zlasti še med leti 1999 in 2001. V tem obdobju je izšlo veliko člankov v časopisju, prispevkov po radiu in televiziji ter raznih predavanj na raznih ravneh. V tem času smo namreč zabeležili 90. obletnico prvega uspešnega poleta, potem pa še 90. obletnico smrti goriškega pionirja letalstva. Med pomembnejšimi prireditvami je potrebno omeniti tudi uspešen polet kopije Rusjanovega letala Eda 5. Letalo je poletelo z letališča v Ajdovščini 1.06.2000.
Glavni pobudniki številnih prireditev so seveda bili goriški Slovenci, ki so na Rusjana zelo ponosni. Italijanski del Gorice pa je do sedaj kazal dokaj brezbrižen odnos do letalskih prizadevanj svojega someščana. Tokrat pa so se stvari premaknile na bolje. Na pobudo Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, ki je proslavljanje 90-letnice prvega uspešnega poleta goriškega rojaka vključilo v niz prireditev ob 30-letnici lastne ustanovitve, se je zvrstilo kar nekaj pomembnih manifestacij. V organizacijo le-teh so se vključila še nekatera druga slovenska društva in organizacije, pomemben premik pa je nastal tudi na relaciji Slovenci-Italijani. Tokrat so se namreč prvič k proslavljanju Rusjana približali tudi italijanski krogi. Pokroviteljstvo nad pobudami so dale tudi nekatere javne uprave in institucije, zlasti še s šolskega področja. Na tej osnovi so prireditelji torej pripravili več zanimivih in med seboj različnih pobud. Če odmislimo poročanje v raznih časopisih, ki so se ob tej priložnosti zelo izkazali, velja zlasti omeniti številna predavanja po šolah in društvih, kakor tudi pripravo zelo odmevnih radijskih in televizijskih oddaj. Skratka, Edvard Rusjan še nikoli ni bil v Gorici deležen tolikšne pozornosti kot tokrat. O podvigih goriškega pionirja letalstva se je razpisalo tudi italijansko časopisje, kar velja za pravo redkost. Zaradi Rusjanovega slovenskega porekla je v preteklosti italijanski del Gorice namreč svojega pomembnega someščana takorekoč skušal na vse kriplje zamolčati in ga izriniti iz vseh kronik, iz vseh zapisov, iz vseh zbornikov. Skratka, italijanska javnost ni smela ničesar izvedeti o Rusjanu in njegovih uspehih v letalstvu. Kvečjemu mu je bilo v nekaterih zgodovinskih knjigah namenjeno le po nekaj vrstic in še te so napisane v skrajno omalovaževalnih tonih. V raznih državah in raznih evropskih mestih bi bili srečni in ponosni, če bi med someščani imeli enega od prvih letalskih izumiteljev na stari celini, rodna Gorica pa se ga otepa, rekli bi da se ga celo nekoliko "boji". Prav sramotno je namreč, da do sedaj ni rodno mesto smatralo za umestno, da Rusjanu posveti kako ulico ali trg. Goriška občinska uprava je sicer dala pokroviteljstvo nad letošnjo razstavo, vendar se je vse zaustavilo le na formalni stopnji. Še sreča, da je tik ob takoimenovani "stari" Gorici na drugi strani državne meje zrasla Nova Gorica, ki v marsičem nadomesti "pozabljivost" njene starejše sestre.
Med pobudami v zadnjem letu nedvomno izstopa akcija, ki so jo organizatorji izvedli po vseh slovenskih in italijanskih šolah v Gorici in okolici. Dali so natisniti več kot 6000 dvojezičnih zgibank s kratkim tekstom o življenju in delu Edvarda Rusjana. S privolitvijo šolskih oblasti so te zgibanke porazdelili med učence in dijake vseh šol. Odziv je bil kar se da spodbuden, saj so se na nekaterih šolah, zlasti osnovnih, zelo izkazali. V nekaterih razredih so o Rusjanu in njegovih letalskih poskusih pisali spise, v drugih razredih pa so se posvetili risanju. Najboljše risbe so bile objavljene v časopisju, njihovi avtorji pa nagrajeni.


ZSŠDI priredilo razstavo
Maja 2000 je Združenje slovenskih športnih društev v Italiji v sodelovanju z goriškim Centrom za arheološke in zgodovinske raziskave (Centro per le ricerche archeologiche e storiche nel Goriziano) priredilo v sklopu goriškega sejma Expomego nadvse zanimivo dokumentarno razstavo o Edvardu Rusjanu. Iz razstavljenega gradiva si je lahko vsak obiskovalec ustvaril dokaj jasno sliko o obdobju, v katerem sta ustvarjala brata Rusjan. Kljub umirjenosti je Gorica na začetku stoletja veljala za stičišče narodov in idej. Bila je pač srednjeevropsko mesto, naklonjeno podjetniški šilici in dovzetno do vseh novosti, ki so iz nje izhajale. Imela je električni tramvaj, razpolagala je z razvejanim plinskim omrežjem, dobro so delovale javne uprave, razvita je bila trgovina, obrtništvo, bančništvo, dobro so uspevale kulturne, športne pa založniške dejavnosti, itd. Z razpadom Avrsrtroogrske in prihodom novih gospodarjev, se je marsikaj spremenilo. Gorici je odmanjkal srednjeevropski prostor, prejšnjo vsestransko razvejanost pa je nadomestil neustvarjalen in neproduktiven sloj privilegirancev, zlasti iz vrst državnega in vojaškega aparata. Z nacionalizmom prežeti nekdanji, pa tudi sedanji oblastniki niso znali in niso hoteli ovrednotiti celovite kulturne dediščine mesta Gorice. Zamolčane oz. potisnjene v ozadje so bile tudi nekatere znamenite osebnosti, ki so na različnih področjih ustvarjale v posoškem mestu, a so imele to ČnapakoÇ, da niso bile prežete z iredentizmom. V takih okoliščinah je Gorica pač morala pozabiti tudi na letalske napore svojih someščanov, bratov Rusjan.
Kakor koli že, je s postavitvijo razstave na goriškem sejmišču, širša javnost končno dobila priložnost, da spozna tudi del njene manj znane zgodovine. Vsi podnapisi pod razstavljenimi fotografijami so bili štirijezični: poleg slovenščine in italijanščine še v angleščini in nemščini. V tednu dni si je razstavljeno gradivo ogledalo več kot sedem tisoč ljudi. Mnogi med njimi se kar niso mogli načuditi dejstvu, da je ta mala in nekoliko zaspana Gorica odigrala tako pomembno vlogo pri razvoju letalstva in da sta Edvard in Jože Rusjan nehote postala ustanovitelja gorškega letališča.
Gradivo za sestavo tega prispevka prihaja iz zapisov in študij raznih avtorjev ter iz knjige Letalstvo in Slovenci, ki je izšla leta 1985 izpod peresa zgodovinarja Sandija Sitarja. Glavni vir pa predstavlja knjiga "Edvard Rusjan", ki jo je napisal Goričan Zlatko Bisail in je izšla pri Mladinski knjigi leta 1958. Bisailova knjiga velja za eno najpopolnejših in najverostojnejših zapisov o življenju in delu goriškega pionirja letalstva. Zlatko Bisail (1905 - 1987), tudi sam izumitelj, modelar ter snovalec in načrtovalec številnih iznajdb in izboljšav na različnih tehnoloških področjih, je posvetil več desetletij raziskovanju Rusjanovega življenja ter njegovih prizadevanj za pionirsko delo v letalstvu. Bisail se je preizkusil tudi v slikarstvu in je na podlagi raznih fotografij naslikal tudi portret Edvarda Rusjana.
Do dodatnih in ponekod zelo podrobnih ter dragocenih podatkov o bratih Rusjan smo se dokopali po srečnem nakjlučju. Temu naključju je ime Grazia Rusjan, ki je hčerka Karla Rusjana, najmlajšega Edvardovega brata. Po skoraj 30-letnem bivanju v Belgiji, se je gospa Grazia leta 1999 vrnila v Gorico in je že takoj po prihodu pokazala voljo še dodatno raziskati pionirsko delo njenih dveh stricev. Skupaj sva začela dokaj podrobno in temeljito proučevati življenjske usode posameznih članov družine Rusjan. Do uporabnih podatkov sva poskušala priti z navezavo stikov s potomci ožjih članov dokaj velike Rusjanove družine. V pičlih nekaj tednih sva po internetu, pošti in telefonu uspela navezati nekatere pomembne stike z raznimi Rusjani v Buenos Airesu in drugih argentinskih mestih. V mesecih po prvem stiku, je z druge strani Atlantika v Gorico začelo prihajati še nepoznano fotografsko in drugo gradivo, ki bo še dodatno osvetlilo pomembno pionirsko delo, ki sta ga opravila brata Rusjan.

Vili Prinčič
Februar 2001