Po dolgi bolezni je v ponedeljek, 9. marca 2020 v starosti 64 let umrl nekdanji Poletov košarkar Egon Guštin (letnik 1956).
S košarko se je začel ukvarjati, ko je bil star 14 let pri Poletu z ekipo naraščajnikov. Njegov prvi trener je bil Sergio Tavčar. Igral je nato v mladinskih ligah pri openskem društvu ter v sezonah 1974/75 in 1975/76 v promocijski ligi pri Boru.V tej sezoni je bil tudi najboljši strelec z 233 točkami pred Borisom Fabjanom z 202 in Aleksandrom Sirkom z 199 točkami. Vrnil se je nato k Poletu in košarkarsko kariero sklenil v 1. diviziji leta 1980.
Odlikovala ga je predvsem izjemna fizična moč, resnost in požrtvovalnost na treningih in tekmah.
Uredništvo Slosporta izredka svojcem dragega Egona iskreno sožalje, pokojnemu pa poklanjamo nekaj arhivskih slik ter pričevanje njegovega prvega trenerja Sergia Tavčarja.
Sergio Tavčar: moj spomin na Egona Guština
Bilo je leto 1971, ko se mi je prvič pojavil na treningu 15 letnik iz Cola po imenu Egon Guštin. Prišel je igrat košarko, za katero prej sploh ni kazal nobenega zanimanja, v bistvu samo zaradi tega, ker je hodil v šolo skupaj z mojima mušketirjema letnika ’56 Edijem Krausom in Robijem Gantarjem, in tudi zato, ker je naš »Presidentissimo« Egon Kraus nagovoril njegovega očeta Alfonza, predsednika Kmečke zveze in Egonovega sodelavca v raznih projektih, Kraška hiša pred vsemi. Prvi vtis, ki mi ga je naredil…v resnici, mi ni naredil prav nobenega vtisa, ker v bistvu ni govoril, torej nisem mogel na noben način razumeti, kaj si misli. Kmalu sem ugotovil, da v resnici ni nem, da govori normalno, le da odpira usta izključno le, ko ima kaj za povedati. In že to je pripomoglo močno k temu, da sem zaključil, da je fant popolnoma v redu.
In potem sem lahko iz dneva v dan enostavno sešteval njegove vrline. Ni bil posebej nadarjen za košarko, a bil je kmečki fant v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Nadpovprečno, zelo nadpovprečno, telesno krepak, miren, dober, stvaren, delaven, pozitivec do mozga. Počasi sem doumel, da je njegova telesna moč vlivala veliko spoštovanja pri vseh njegovih prijateljih in soigralcih. In zanimivo, nikoli se ni z njo ponašal. Ostaja nepreverjeno, če se je res zgodilo to, kar so mi nekoč povedali: da je namreč na neki zabavi, ko so vsi pogledali zelo globoko v kozarec, nekdo, ki očitno ni bil posebej pri sebi, pomotoma zašel pod traktor (!) in da ni mogel več zlesti ven. Prišel naj bi Egon in brez problema dvignil z eno roko prednji del traktorja (tistega z motorjem!) in pomagal revežu, da se reši. Bil pa sem priča dogodku, ko sta se nekoč on in Robi Gantar skregala zaradi nečesa, kar sta si oba prisvajala za svoje. Ko je Robi uradno zahteval, naj mu »vrne« predmet spora, je Egon izustil eno samo besedo: »K..c!« Robijeva reakcija je bila zame popolnoma presenetljiva: »Dobro, dobro, ne se jezit…v redu, bo pač tako«. In odšel je z repom med nogama.
Nekoč je na neki tekmi nasprotnik hotel z njim obračunati, ker naj bi mu naredil namerno osebno napako. Kar je bilo seveda nemogoče, ker Egon nekaj takega ni nikoli, v celi karieri, storil. Preden se je razplamtel spor je k človeku mirno pristopil Edi Kraus, ga potrepljal po rami in mu svetoval: »Poslušaj, bolje je, da se tega ne lotiš«. »Ne, bo že videl!« »Ne, ti boš videl, ko boš odšel domov brez brade!« V veliko njegovo srečo je odnehal.
Na neki drugi tekmi je po nekaj minutah grdo padel in jasno je bilo videti, da z njegovim gležnjem nekaj ni v redu. »Kako je Egon? Lahko igraš?« »Ja, malo boli, a ni problema.« Igral je do konca, imel je tudi zelo dober večer, dosegel je več kot 20 točk, po tekmi so ga odpeljali v bolnico na pregled in stvar se je končala z ugotovitvijo hudega zloma in dvema mesecema mavca.
Svojcem, družini, prijateljem s svoje strani lahko le izrečem iskreno, verujte mi, sožalje. Zmanjkal nam je mož vrste, ki žal počasi izumira. In samo bog ve, koliko nam ljudje takih kreposti in pokončne drže primanjkujejo v teh črnih časih.
