Voščilo predsednika ZSŠDI Ivana Peterlina
Spoštovani predsedniki, dragi odborniki, športniki in športnice.
Verjemite mi, da bi rad čisto vsakemu od vas posebej stisnil roko in vam o bližajočih se božično-novoletnih praznikih izrekel srčno voščilo, da bi tudi v bodoče zmogli s tako odločnostjo in pokončnostjo, zrelostjo in odgovornostjo reševati vse težave, s katerimi se morate spopadati na težki poti vodenja društev kot ste dokazali v tem času, ko nas koronavirus tišči v svojih kleščah in še ne kaže znakov popuščanja. Prav zaradi tega mi je tudi onemogočeno osebno voščilo, a srčno želim, da bi te vrstice, ki vam jih pošiljam, našle pot v vaša srca, kot če bi jih izrekel ob stisku roke!
Ko se leto izteka, se vsi vsaj za nekaj trenutkov ozremo nazaj in razmišljamo o prehojeni poti. V možganih se nam zavrti film s prizori o vsem, kar se nam je med letom dogajalo. Še posebno živi so spomini na dogodke, kjer smo bili protagonisti mi sami. Loti se nas nejevolja, če so prizori negativni in ugotavljamo, da bi tedaj morali ravnati popolnoma drugače! Če pa so prizori lepi in navdušujoči, smo takoj zadovoljni sami s sabo in miselno že pripravljeni na bodoče izzive!
V veliko nejevoljo nas prav gotovo spravlja občutek velike nemoči, ki jo čutimo v sebi, ko iščemo pot iz ukleščenja, v katerega nas je spravil covid-19. Prav ta zahrbtni divji virus je letu, od katerega se poslavljamo, vtisnil svoj neizbrisen pečat. In prisilil nas je, da svoj pogled na življenje, vsaj na tisto, ki smo ga imeli do pojava te hude more, povsem spremenimo, saj na lastni koži spoznavamo, kako smo pravzaprav šibki in nebogljeni. Vsi smo spoznali, da je kljub vsemu tehnološkemu znanju, ki ga imamo, še vedno narava tista, ki ima usodo vseh nas trdno v rokah in nam še vedno ona narekuje tempo življenja. Ta neukrotljivi virus je človeka na vsej zemeljski obli priklenil v veliko duševno in srčno osamitev. Pa smo se vsi, predvsem vi, dragi predstavniki društev, znali postaviti vsemu po robu: epidemija nas ni dotolkla in nam ni zmračila možganov, nasprotno! Prav pri vseh naših športnih društvih smo naleteli na podvojeno pripravljenost nudenja povsem prostovoljne pomoči, povsod smo naleteli na veliko iznajdljivost naših ljudi, tako da športna dejavnost ni nikjer povsem zamrla.
Marsikdo je poudarjal, in še poudarja, da to hudo epidemiološko stanje lahko postane celo priložnost, da si zamislimo novo rast in povsem nov in drugačen način življenja. Prepričan sem, da imajo ti, ki osvajajo tako razmišljanje, prav. Človek se je skozi tisočletja neštetokrat moral soočati z vrsto navidez nerešljivih težav, a ni nikoli popolnoma klecnil, vedno je v sebi ohranil vsaj iskrico upanja, se, sicer s težavo, pobral in preživel! In tako bo tudi z nami, o tem sem globoko prepričan! A verjeti moramo samim sebi, zaupati moramo svoji lastni moči, svojim možganom in neizmernim zmožnostim ustvarjalnosti. Torej se moramo tudi v času divjanja koronavirusa prisiliti, da svoje misli in načrte usmerjamo v svetlejšo bodočnost. Ustvarjajmo to, za kar v prejšnjih časih nismo imeli dovolj časa ali potrpljenja, da bi uresničili. Posvetimo se tistim argumentom, ki smo jih v brezskrbnem in udobnem življenju zavrgli, jih potisnili v kak skriti kotiček in nanje s časom povsem pozabili. Morda pa je prav zdaj napočil čas, da skrite in zakopane načrte obudimo in jih skušamo v pričakovanju novega življenja vsaj strateško razčleniti in vsaj teoretično pripraviti za kasnejše udejanjenje.
Mnenja sem, da moramo tudi v naših športnih krogih razmišljati tako. Pa ne, da je bilo vse tisto, kar se je v našem športu dogajalo pred epidemijo, zgrešeno, nikakor ne. Tisti časi, ki so nam časovno pravzaprav zelo blizu, morajo v nas ostati vklesani kot svetel primer velike ustvarjalnosti naših ljudi in v naših srcih morajo ostati zarisani kot edinstveni kažipot, kako se moramo dela lotiti tudi v bodoče.
Razmišljam o tem, da je prav zdaj napočil trenutek, ko se lahko vsi športni delavci temeljito vprašamo, kako na čim boljši način rešiti »problem«, ki ga vlečemo za sabo že nekaj desetletij: to pa je v naša slovenska športna društva vključevanje tistih športnikov, ki slovenskega jezika ne obvladajo niti pasivno. Enkrat za vselej se moramo resno vprašati, ali ni morda res že napočil čas, da k reševanju te problematike pristopimo strokovno, saj se ta »pojav« močno širi in ni stvar samo našega športnega sveta, ampak tudi drugih ostalih obšolskih dejavnosti in celo šol.
Kako in kje se lotiti problema? Vprašanje je, kako se lahko tej dolgi vrsti neslovensko govorečih ljudi približamo, kako jim lahko približamo slovenski jezik vsaj do take mere, da o njih ne bi govorili kot o neke vrste tujcih, ki nam s svojo prisotnostjo praktično onemogočajo, da bi udejanjali osnovno vsebinsko bistvo, zaradi katerega je društvo sploh nastalo. To pa je ustvarjanje dobrih pogojev, da se naša slovenska mladina srečuje in utrjuje znanje slovenskega jezika in krepi zavest svoje narodnostne pripadnosti, skratka, da ostane »naša«! Ko se mi po glavi podijo misli o teh stvareh, tudi pomislim, koliko se danes v naših krovnih krogih, predvsem tistih, ki odločajo o našem skupnem jutrišnjem dnevu, na veliko govori o tem, da je vedno večja prisotnost neslovensko govorečih športnikov v naših društvih moteča, za nekatere celo zaskrbljujoča. Pa se tudi sprašujem: kaj smo sposobni narediti, da bi ta pojav zajezili? Samo godrnjanje in zmajevanje z glavo stvari nikakor ne rešujeta. Naše Združenje je tudi javno že velikokrat predlagalo, da mora naša organizirana skupnost strokovno opremiti, tako da bo mogla ponuditi vsem, ki slovenščine ne obvladajo, pa bi se ji radi približali, tečaj praktične uporabe jezika. Že otroku, ki je prišel v naše društvo, moramo na lep in nevsiljiv način dokazati, da je slovenščina lep, melodičen in predvsem praktično uporabljiv jezik in da se ga je mogoče naučiti. Seveda ne zgolj s slovnico v rokah, niti ne s kakim težko prebavljivim tekstom.
V to svoje prepričanje trdno verjamem, čeprav nisem jezikoslovec! V letošnjem letu sem aktivno sledil izobraževalnim tečajem, ki jih je priredilo prav naše Združenje v sodelovanju s Slorijem in ki so bili usmerjeni prav v uporabo praktične slovenščine. Tečaj smo ponudili odbornikom društev in trenerskemu kadru, torej ljudem, ki se ukvarjajo prav z našimi mladimi in se srečujejo z vprašanjem, kako učiti otroka, ki slovenščine ne pozna, ali jo zelo skromno obvlada. In, človek ne bi verjel: odziv je bil vseskozi zelo dober, saj smo imeli v posameznih delavnicah v povprečju več kot trideset slušateljev. S to pobudo smo očitno zadeli v črno! In že danes, ko so tečaji še v teku, smo trdno odločeni, da jih bomo na isto tematiko prav gotovo priredili tudi naslednje leto.
Če sem zelo iskren pa moram napisati tudi to, da sem zelo razočaran nad dejstvom, da nihče, prav nihče izven naših športnih krogov ni niti z besedico komentiral te naše jezikovno obarvane iniciative ne v pozitivnem ne v negativnem smislu – skratka nič! Kot da bi bilo samo po sebi umevno, da se športniki lotevamo jezikovnega področja. Kot da bi bilo povsem logično, da se s strokovnjaki Slorija dvakrat tedensko kar nekaj mesecev srečuje na desetine športnih zanesenjakov, ki jim je močno pri srcu poznavanje našega slovenskega jezika. Če k temu dodam, da se te desetine slušateljev spreminjajo s časom že v stotine, potem lahko tudi zlahka dojamete, zakaj sem razočaran nad odnosom naše širše javnosti nad pobudo. Razočaran sem nad tisto javnostjo, ki tako zelo rada politično pridiga, tistega, kar se dogaja pred njenim nosom, pa niti ne opazi!
Spoštovani graditelji našega športnega prostora, naj vam te čarobne decembrske luči razveselijo duše in srca in naj vas napolnijo z velikimi zalogami energije, da boste lahko še naprej kos vsem izzivom, ki nam jih postavlja današnji čas. Bodite srečni in, predvsem, zdravi!
Ivan Peterlin
predsednik ZSŠDI
