1. poglavje: V spomin na Giannija Marsona
Z današnjim dnem začenjamo novo rubriko, v kateri nas bo naš nogometni zanesenjak, nekdanji igralec in trener ter velik poznavalec mednarodnega nogometa Dario Frandolič iz Doberdoba opisal svoje nogometne izkušnje .
V več poglavij z nazivom “Moj magični nogomet” vam bo Frandolič razkril, kako se je že pri dveh letih starosti zaljubil v nogomet in ga je nogometna žoga strastno spremljala skozi vse življenje.
Dario posveča prvo poglavje Gianniju Marsonu, ki nas je pred kratkim za vedno zapustil.
Spomin na Giannija Marsona (1938 – 2021)
“Pusti mulota pri miri. Giani, ne mješaj mu glave!!!
(Gianni, pusti fanta pri miru. Ne nadleguj ga!!!)
Zdravko Kuštrin, moj dolgoletni sodelavec v času, ko sva koordinirala mladinski nogomet na Goriškem, je ob preminulem nogometnem zanesenjaku in navdušencu Gianniju Marsonu (1938-2001) izpostavil zanimivo dokumentirano gradivo in ga označil kot osebo, ki je gojil ljubezen do nogometa in hkrati imel zelo pomembno vlogo pri razvoju zamejskega nogometa na Goriškem. V celoti pritrjujem njegovi oceni. Rad pa bi napisal še anekdoto o vplivu, ki ga je imel, saj me je dobesedno »zastrupil« z nogometom. Bil je tudi glavni krivec, da sem kot 15-letnik prvič vstopil v organizirani svet nogometa, v katerem sem še danes.
Če se s spominom vračam v 60. leta, se zelo natačno spominjam robustnega sovodenjskega zidarja, ki je vedno pogosteje prihajal v Doberob. Takrat smo v vasi rekli, da se je hodil ženit. Njegova izbranka je bila Alma Lakovič(1939 -2011), po domače Medlineva. Naša hiša je stala sredi vasi na nasprotni strani občinske stavbe. Posestvo s hišo, štalo ter skednjem je kupil nono Viktor Frandolič (1880 – 1947) takoj po prvi svetovni vojni. Imel je to srečo, da se vojne ni udeležil, saj je zapustil Doberdob maja 1914 in dospel z ladjo Marta Washington v New York 9.junija istega leta le19 dni pred umorom Franca Ferdinanda v Sarajevu.V ZDA se je odpravil sam, doma je pustil šest člansko družino. Vkrcal se je sam brez družine v Trstu in bila je najbrž ena zadnjih ladij, ki je v mirnem obdobju prečkala ocean. Tam ga je čakal brat Franc.
Nameraval je za vedno ostati v San Francisco v Kaliforniji, kamor se je preselil z bratom in svakom. Ko je zaslužil denar za vozovnice šestčlanske družine ga je poslal, ga je poslal domov z namenom, da bi se cela družina za zmeraj preselila čez lužo. A maja 1915 je izbruhnila vojna med Italijo in Avstro-Ogrsko. Družina z nono Marijo (1982 -1958) in nonino sestro prav tako Marijo, so bili že v Genovi, da bi se vkrcali, a italijanska vojna napoved je preprečila odhod družini in očetovi sestri. Ni preostalo drugega kot vrnitev domov. Kot pripoveduje v svojih spominih Valerio Frandolič (Pivkotov) je ena prvih granat padla na Mander prav na Fulkotovo streho. K tej družini se je po poroki preselil Viktor. Čeprav se je streha porušila, se k sreči ni zgodilo ničesar hudega. Dvojčici Ema(1913-1968) in Ana (1913-1973) sta se za las rešili. Bila je prva nedelja v juniju l.1915. Cela vas je po končani maši preko Brestovice, Tomačevice in Komna odšla v begunstvo v kraj Bruck na Litvi, nedaleč stran od Dunaja.
Po končanih spopadih so se Doberdobci l.1918-1920 spet vračali v nekdanje porušene domove. Bil je čas rekonstrukcije vasi. Prav takrat se je iz ZDA vrnil tudi nono Viktor, a z razliko od ostalih gospodarjev – mnogi so preminuli v vojni – je v 7 letih zaslužil nekaj denarja in si je s prihranjenimi »dolarji« kupil hišo z balkonom v bledo rdeči hiši sredi vasi. Danes obratuje tu banka. Od l.1921 do l.1989 je bila tu trgovina in pekarna Vitorjotevih; upravljala sta jo brata Karlo(1923 – 2008) in Aldo (1922 – 1981) Frandolič.
»Vitorjoteva« hiša in trgovina je mejila na Lakovičevo »Medlinovo« posest, ki je imela velik »brječ« z dvema stebroma, na katerih je bil pričrvrščen vhodni porton. Živahnemu in včasih neubogljivemu otroku, kot sem takrat bil, je bila mala šala skočiti s terase na sosedov steber in na skrivaj pobegniti v svet otroških pustolovščin in priljubljenega nogometa. Vsak otrok se je takrat največ naučil na cesti, zato sem kljub mamini in očetovi zaskrbljenosti po cele dneve »cebal« žogo. Moj vzornik je bil argentinski as Omar Sivori. Neznani italijanski vojak mi je celo daroval njegove kratke hlače. Ko sem jih oblekel, se mi je zdelo, da sem tak kot italijansko-argentinski as.
Giannija sem spoznal še kot otrok v začetku 60 let. Tedaj je začel vedno bolj pogosto obiskovati Almo Lakovič (1939 – 2011), njegovo bodočo ženo, ki me je večkrat pestvala in čuvala, ko sem bil še otrok. Vedel sem, da Gianni igra nogomet, zato sem ga čakal, ko se je vračal z dela. Z njim in Julkotom (1932 – 2015), Alminim bratom ter ostalimi Medlinovimi otroci, sem tako kar nekaj let igral na njihovem brjaču, zlasti ko se je tam pojavil Gianni iz Sovodenj. Postavil se je v vrata in bil sem ponosen, da sem mu lahko streljal z levo nogo v porton, ki ga je branil.
Leta so minevala in bil je čas, da tudi mene nekdo registrira. Sredi 60 let je moštvo Doberdoba, ki ga je vodil Herman Gergolet, izgubljalo nekdanje navdušenje. ŠZ Mladost je bila še v povojih. Vedno težje pa se je bilo voziti v Laško. Mladi, ki so prej sestavljali društvo, so se zaposlovali in niso imeli več toliko časa na razpolago kot prej. Edini organizirani turnirji so postale Slovenske športne igre, pri katerih je Doberdob vedno sodeloval. Velik pobudnik, da smo se udeleževali iger, je bil Branko Lakovič, sorodnik Medlinevim. Bile so moje prve uradne tekme. Največ sem se naučil igrati prav po vaških terenih in brjačih. Temu se danes pravi »cestni nogomet« in, kot pravi Wiel Coerver, nizozemski trener, je v Evropi že davno izginil zaradi spremenjene družbene strukture in odnosov. Gianni in brat Bruno, ki je večkrat pod lažnjivo identiteto nastopal tudi za Doberdob, sta takrat igrala za Pro Gorizio, ki ji je načeloval dolgoletni predsednik Aldo Tacchini (1907-1979), najbolj kompetenten poznavalec goriškega nogometa. Giannija je včlanil v Pro Gorizio v začetku 60.let. Ker je Gianni uvidel v meni, da bi lahko igral tudi v višjih ligah, me je začel prepričevati, da bi stopil v vrste Juventine, kamor se je ravnokar preselil, po nekajletni karieri pri Pro Gorizii. A ko sem doma mami povedal, da me Gianni želi včlaniti, je v hiši izbruhnil požar. Dopolnil sem 4. gimnazijo in imel popravne izpite v grščini in latinščini. Ker sem igral in driblal po cele ure, je mama takoj uvidela, da mi bo registracija za Juventino lahko povzročila še večje težave v šoli, kar se je tudi dejansko zgodilo leto zatem. Vztrajal sem, da želim igrati tudi jaz z močnim klubom, kot je bila Pro Gorizia, naj se zgodi karkoli. Nisem hotel sprejeti maminih priporočil, naj trenutno pustim nogomet ob strani, ker so bili rezultati v šoli precej klavrni. Tisti večer, ki je bil določen, da se včlanim, me je prišel iskat prav Gianni. Moja mama ga je počakala pred vrati trgovine kar z metlo v rokah. Ko je Gianni dospel, je zdrvela za njim in mu zažugala: »Gianni, kaj ne vidiš, da mulo študira? Ne mješaj mu glave, saj je že zmešan od beluna. Pusti ga per miru!!!«. A to ni zaleglo. Preveč rad sem imel nogomet, da bi mamo poslušal. Stopil sem v Giannijev avto in se odpeljal v Štandrež, kjer me je pričakal Juventinin predstavnik Dino Roner, ki nas je pred kratkim za vedno zapustil.
Včlanil sem se v društvo Juventine, a tu sem ostal le kak mesec, ker je Gianni, ki je bil v dobrih odnosih s predsednikom Pro Gorizie Tacchinijem, predlagal Štandercem, naj me prodajo Pro Gorizii, kar se je dejansko po enem mesecu tudi zgodilo. Kot zamenjavo pa je Juventina dobila odličnega strelca Bruna Marsona, Giannijevega brata.
Najini poti sta se od takrat še večkrat križali: prvič ko je Gianni kot trener prevzel l.1979/80 moštvo Mladosti, drugič ob 50-letnici ŠD Sovodenj, ko sva skupaj nekaj mesecev pripravljala kaseto in je bil Gianni odličen pričevalec in vir informacij o vsem tem, kar se je dogajalo v zamejski nogometni preteklosti v povojnem času. Ko sva se slučajno srečala, še kak mesec nazaj, se je pogosto z nasmeškom spominjal moje mame in dogodka, ko mu je žugala z metlo. Še danes sem »zastrupljen« z nogometom in sem Gianniju zelo hvaležen za to, kar je naredil zame.
