2. poglavje
Bala lunga e … pedalare. Dolga žoga in … pedalirati
Velik uspeh ŠZ Mladost v sezoni 1979/1980.
Deset let je (1969) je minilo od ustanovitve ŠZ Mladosti, ko je doberdobsko moštvo v sezoni 1979-1980 preseglo vsa pričakovanja in za las ni napredovalo v drugo amatersko ligo. Moštvo so sestavljali v glavnem doma domači igralci. Svetli izjemi sta bila Walter Candusso in Fulvio Marizza. »Vodenje ekipe je prevzel dolgoletni vratar Sovodenj in Pro Gorizie Gianni Marson«. Tako piše v brošuri ob 50-letnici ustanovitve.
Leta 1976 sem opravil sprejemne izpite na AGRFT (Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo), a sem v Ljubljani ostal le dve leti, ker sem bil primoran opraviti vojaško dolžnost v italijanski vojski. Bil sem star že 26 let, zato je napočil skrajni čas za vpoklic. Dodelili so mi čin navadnega »alpinca«, planinca, in me poslali najprej v Codroipo, potem pa kot poštarja v odročno Tabljo (Pontebba). Tam bi moral v hribovitem kraju ostati 11 dolgih mesecev, a ker sem dobro poznal Gianfranca Sameseja (1952 – 2020), nogometaša Zarje, ki je bil zaposlen na rektoratu in z mano igral v izbrani vrsti Tržaške univerze, mi je omogočil preko vojaških poznanstev, da sem izjemoma kot “alpinec” prišel v Trst in dobil nadomestno službo kot bolničar v vojaški bolnici v Ul. Fabio Severo. V zahvalo sem sprejel njegovo povabilo, naj se včlanim v Zarjo, kjer je tudi sam igral. Tako sem v Bazovici odigral celotno sezono 1978/79. Na to pomembno izkušnjo se bom še vrnil, ko bom pisal o Zarji.
Po končani vojaščini in končani sezoni v dresu Zarje nisem več nameraval obleči dres Torriane, furlanskega društva iz Gradišča ob Soči. Naveličal sem se in jim to tudi odkrito izrazil. Bil sem star že 27 let in napočil je čas, da se vrnem v domačo vas. A doberdobski ekipi se nisem mogel takoj pridružiti, ker se je zapletlo okrog registracije. V tistem času je še veljalo pravilo, da so bili tudi amaterski igralci doživljenjsko registrirani za klub. Skratka, obstajale so izjeme, recimo, če je nekdo služil vojaščino v drugi pokrajini, kot je imel sedež njegov izvorni klub, a v ostalem je veljala prepoved, da si ostal v klubu do konca nogometne kariere. Bilo je to krivično zlasti do starejših igralcev, ki so želeli zamenjati klub. V Gradišču sem bil od sezone 1971/72, ko sem zapustil Pro Gorizio v decembrskem zimskem roku.
Giorgio Ulian, nogometni faktotum Mladosti, in podpredsednik Mario Gergolet sta hotela na vse načine, da bi se vrnil domov. Šla sta na pogovor s predsednikom Torriane Lucianom Zuttionom (1934 – 2006), ki pa je privolil v enoletno posojo in leto zatem v dokončno prodajo le pod pogojem, da mu Mladost izplača nekaj milijonov lir. Točne vsote se ne spomnim, a mislim, da se je govorilo o treh milijonih. A glede na to, da nisem kot igralec Torriane dobil nikoli niti ficka (igral sem z njimi le iz čistega veselja), se mi je to zdelo krivično, da me ni predsednik Torriane pustil, da bi brezplačno šel v Doberdob. Bil sem zelo jezen nanj, a nič ni pomagalo. Niti ene lire ni hotel popustiti. Tako je opravičil svojo trmasto držo: »Vi v Doberdobu niste dobili le dobrega igralca, ki bo z vami igral še deset let, ampak tudi trenerja, ki bo z vašimi otroki ostal še nadaljnjih petnajst«. Bile so to preroške besede. Jaz se zadnjih pogovorov nisem udeležil, to mi še danes pogostokrat pravi Mario Gergolet (od Pierine), ko me sreča. »Daljnovidni« Zuttion je imel nenazadnje prav. Z Mladostjo sem igral do 37. leta in hkrati v vaškem društvu prevzel odgovornost za mlade upe. Kasneje sem na Goriškem prevzel Marsonovo delo koordinatorja mladinskih ekip Mladosti, Sovodenj in Juventine.
Leto, ki sem ga preživel pri Zarji, je bilo zame ključnega pomena, da sem ostal pozneje v nogometnem svetu, še zlasti zaradi strokovnega doprinosa in prihoda Lucia Pertiča v zamejski prostor. Njegov inovativen način vodenja treninga in smisel za tehnično – taktične razporeditve igralcev na terenu so name imele velik vpliv.
O tem bom še pisal, ko bom eno od poglavij posvetil Zarji.
Lucio je izhajal iz predpostavke, da je bolje v nogometu napadati, kot pa čakati in se braniti. To je bilo nekaj nenavadnega za italijansko mentaliteto, ki je, kot pravi Arrigo Sacchi, gojila tradicionalen koncept nogometa, ki je temeljil na rušenju prej kot na ustvarjanju. O privlačnosti ne duha, ne sluha. Pomembno je bilo zmagati: ni važno kako. Lucio je bil za svoje čase pravi inovator in razgledan trener. Vzor ni imel le v jugoslovanskem, ampak predvsem nizozemskem nogometu. Bolj kot igralno mesto je so bile pomembnejše naloge, ki jih je nogometaš izvajal, ne glede na pozicijo, ki mu je bila določena. Tisto leto sem prišel v Doberdob, poln Luiovih idej. Gianni pa je zagovarjal bolj tradicionalno »italijansko« postavitev, kjer je bilo pomembna čvrsta obramba in striktno pokrivanje napadalcev. Ko je bila odvzeta žoga, jo je bilo potrebno čim prej podati v konico napada. Tam je bil Ferfoglia Gabrijel, Belotov, ki je kot kralj Mida vsako žogo pretvoril v zlato.
»Bala lunga e pedalare«, je bil moto doberdobske Mladosti. Po svoje je Gianni imel prav, kajti kot ekipa težko izvajaš napadalno igro, če nimaš tehnično podkovanih igralcev na vseh igralnih mestih, kar pa jih nismo imeli pri Mladosti.
Vsekakor smo izpeljali odlično sezono in dejansko imeli že tako rekoč napredovanje v roki, ko smo remizirali zadnjo minuto v Marianu in s tem izgubili prvo mesto, ki nam bi omogočilo neposreden prestop v drugo amatersko ligo.
Sledile so dodatne tekme in 11. maja 1980 nas je pred več kot tisoč gledalci na nevtralnem igrišču v Fari čakalo srečanje proti prav tako drugouvrščeni ekipi Azzurre iz Gorice.
Na popoldanski tekmi je bilo zelo vroče in še zdaj se ne morem znebiti občutka, da smo si sami krivi, če nismo napredovali. Pred tekmo, namesto da bi potekale priprave kot vsako nedeljo, ko smo se na stadionu dobili uro in pol pred začetkom tekme, smo v lovski koči pri Doberdobskem jezeru organizirali obilno kosilo, na katerem smo se najedli mesa in drugih priboljškov. Že res, da smo se dobro počutili, a igrati tako pomembno tekmo z nabasanim želodcem, ni bilo najboljše. Če k temu dodam, da smo v zelo vročem vremenu imeli le zimske drese, nam je to dodatno vzelo vsako energijo. Poraz je bil neizbežen. Azzurra je slavila po dvomljivi enajstmetrovki in si prislužila napredovanje.
Bili smo razočarani, še zlasti Gianni, ki se je zelo navezal na vaške fante. Do njih je ohranil tudi kasneje vedno očetovski odnos in nekatere od njih, zlasti bodočega zeta Sandija, sina odličnega vratarja Karla Gergoleta(1934 – 1997), vabil v Sovodnje, kar Doberdobcem ni bilo vedno všeč. Vsekakor je v Doberdobu pustil velik pečat, kar dokazuje, da so se kljub koronavirusu številni Doberdobci udeležili njegovega pogreba.
