3. poglavje
Moje otroštvo
Butjiga Viktorjoteva: »Bala, oltar!!«
Napisal sem že, da se je nono Viktor Frandolič vrnil domov iz ZDA okrog leta 1921 in si s prisluženimi dolarji kupil eno najbolj elegantnih hiš v Doberdobu. Samo nekaj let prej je odšel brez denarja v Ameriko z namenom, da tja odpelje celotno družino. Rekli bi s posrečenim slovenskim pregovorom: S trebuhom za kruhom. Kot “kamnosekar” (nem. Steinmetzer) v Nabrežini ni veliko zaslužil, da bi preživljal številno družino in ženo Mario Gergolet (Fulkotovo). Tudi sam se je rodil v številni družini in večina otrok njegove družine Kaligerjevih (najbrž je njegov oče Jakob bil čevljar) je morala ob koncu 19. stoletja zapustiti Doberdob in se preseliti v Tržič oz. v Trst, kjer so bili pogoji za zaposlitev veliko boljši. Od Kaligherjevih je v vasi ostal le on. V Trstu smo namreč imeli veliko sorodnikov. Poročil se je l. 1904 in se bil primoran preseliti k ženi. Pred vojnimi spopadi je pravočasno zapustil vas in se pridružil bratu v New Yorku. Do l.1914 je imel že pet otrok: Marijo (1906), Viktorjo (1907), Karl(ot)a (1909) ter dvojčici Emo in Ano (1913). Odločitev, da si bo ustvaril novo življenje v ZDA, je bila dokončno sprejeta l.1914, kar je razvidno iz njegovega potnega lista. Na drugi strani oceana ga je pričakal brat Franc. Vse podatke je mogoče še danes izbrskati na ameriških spletnih straneh. Kot sem že zapisal, je nono dospel v New York junija l. 1914 z avstrijsko potniško ladjo Marto Washington in dvojezičnim potnim listom, ki so mu ga izročili v Tržiču. Z njim je potoval tudi svak Andrej Batič iz Velikih Žabelj. Med vojno so Američani avstrijsko potniško ladjo pridržali in pozneje je služila za prevoz ameriške vojske. Po treh tednih je 28. junija pod streli Gavrila Principa padel prestolonaslednik Franc Ferdinand in kot vemo iz zgodovine, izbruhne prva svetovna vojna.
Nono je z bratom in svakom odšel v Kalifornijo,kjer so iskali gradbene delavce, in nastanili so se v San Franciscu.
V hiši so pripovedovali, da so kasneje vsi trije našli zaposlitev pri ameriškemu magnatu tiska Williamu Randolfu Hearstu (1851-1951), enemu najbogatejših ameriških industrialcev. Tu se je nono, verjetno, zaposlil kot eden številnih kamnosekov in pomagal graditi t.i. Hearst Castle oz. Grad Hearst. Ameriški magnat si je mogočno rezidenco dal zgraditi na majhnem griču v Kaliforniji blizu San Simeona s pogledom na Tihi ocean. Mogočna stavba je stala na sredi poti med Los Angelesom in San Franciscom. Pri nas doma je teta Viktorija, ki je rada brala, pripovedovala, da je nono videl Charlieja Chaplina. Sam sem do pred kratkim v to dvomil. Mislil sem, da je najbrž videl kak film angleškega komika. Dokler nisem prebral v wikipediji podatek, da je ameriškega magnata, ki je dobro poznal hollyvudsko sceno, obiskovala večina filmskih zvezd tistega obdobja: Charlie Chaplin, Cary Grant, brata Marx, Greta Garbo, Buster Keaton, Mary Pickford, Jean Harlow in Clark Gable.
Danes mi je povsem razumljivo, da je mogoče koga od teh filmskih zvezd tudi osebno videl. Njegov brat si je medtem spremenil ime: iz Franca je postal Frankie. V Doberdobu ni hotel ostati, ampak se je spet vrnil v Kalifornijo in tam živel do sredine 50 let, ko se je kot upokojenec vrnil v rojstni kraj oz. v Tržič. Rad je pomagal sorodnikom in je našo hišo v Doberdobu do svoje smrti redno obiskoval.
Opravil sem ta kratki zgodovinski pregled, da bi lažje opisal hišno poslopje, ki ga je nono kupil po povratku iz Amerike. Viktorjoteva hiša z velikim svetlomodrim železnim partonom, kjer sta bili vklesani začetnici F in V, je stala v Rimski ul. (via Roma) št.23. Hišo je čuval Brik, kraški ovčar, s katerim sem se rad igral. Tu sem se rodil v »kambri guorki« »topli sobi« februarja 1952. Imenovala se je tako, ker je stala ravno nad pečjo. In če je bilo pozimi prijetno, so bila poletja tudi ob odprtem oknu zelo soparna. Nič nenavadnega za tiste čase ni bilo, da so se otroci rojevali v vasi ob prisotnosti kake babice. Hišo je nono pretvoril v trgovino in v njej je bila tudi krušna peč. Mladega 9-letnega Kar(lot)a je bomba raznesla, kmalu zatem, ko se je del družine vrnil iz begunstva, kjer so bili skoraj tri leta. Ko se je nono vrnil iz ZDA, je ženi Mariji zelo zameril sinovo smrt. A na svet so pozneje prišli še trije otroci: moj oče Aldo (1922), moj stric Karlo (1923) in Edvard (1926), ki je kot triletni otrok umrl, ko je nesrečno padel z voza, ki ga je upravljal nono. Nona Marija je ob tej nesreči, ki jo je zakrivil mož, enostavno umolknila in mu ni nič zamerila, kot je on storil.
Hiša Viktorjotevih je stala sredi vasi na drugi strani občinske stavbe in vaške štirne, kjer so se zbirali mladi in otroci. Imela je balkon, s katerega se je dalo videti vse, kar se dogaja na cesti. Posestvo je bilo razdeljeno na dve poslopji: za glavnim poslopjem je stal velik skedenj z garažo, spodaj je bila prej štala, nad njo prostor za seno, ob strani še kurnik, prostor za prasiče, lajben(stranišče na štrbunk) in gnojnična jama. Bivalni del je bil tako razdeljen: v prvem nadstroju je bila trgovina, prostor za shrambo in zadaj velika naftna peč z ustreznim orodjem in stroji, zadaj je bil še magazin z žaklje moke. Imeli smo tudi dolg, a ne preveč širok berječ. Ob strani sta poganjali dve stari trti, ki sta se prepletali okrog latnika in v poletnem času ustvarljali prijeten hlad.
V prvem nadstroju je bilo 5 spalnic in nad njimi še lesena kašča s starimi omarami. Če si hotel priti v prvo nadstropje ali na kaščo, si moral po lesenih stopnicah. Najbrž je nono videl v Ameriki stranišča v notranjosti hiše. Dal ga je zgraditi ravno v prvem nadstropju. Mislim, da je bilo eno prvih v Doberdobu. Zunaj ob kurniku in prostoru za prašiče je itak obstajalo še eno tradicionalno stranišče na štrbunk.
Če se vrnem v pritličje, je na levi strani stala trgovina s stelažami, velikim bankom in prav tako ogromnim hladilnikom. Imeli smo tudi prvi transportni »avto lancio« s cerado v Doberdobu. Z njim je stric prevažal robo v vse občinske trgovine in zaselke: v Jamlje, Dol in Poljane. Trgovino sta upravljala stric in moja mama, ki je prihajala iz trgovske družine, in je skupaj s teto Avgusto skrbela za nemoten potek prodaje. Bila je zelo izkušena trgovka, saj se je poklica naučila doma v Goriških Brdih in v Avstriji, kjer se je pri sorodnikih specializirala. Ko se je ustavila pri kakšni trgovini in primerjala cene, je znala z bliskovito hitrostjo preračunati, po kateri ceni bi morali prodajati v naši trgovini, da bi bili konkurenčni.
Zraven trgovine je bil magazin, v katerem je stric hranil vse to, kar ni šlo na stelaže, police. Meni sta se mi kot otroku zdela v pritličju oba prostora ogromna. Zadaj pa so bila vrata, ki so iz trgovine peljala direktno v delavni prostor. Tu je moj oče dal zgraditi takoj po vojni (1947) moderno peč. Postala je moj prostor učenja in igranja zlasti v popoldanskem času, ko je oče spraznil prostor, potem ko je vsak dan pospravil vse orodje, pometel in počistil tla z mokro krpo. V zimskem času je bilo v »peči« zelo prijetno. Tu sem se najraje igral in učil. Spomnim se, da sem že kot dvo ali triletni otrok dobil rdečo gumijasto žogo. Mama je imela navado, da mi je oblekla firtoh, predpasnik, jaz pa ga nisem rad nosil, ker sem se počutil utesnjenega. Najbrž mi ga je stavila, ker sem se med igranjem ves umazal, še zlasti ko sem igral nogomet. Najraje sem brcal z levo nogo. Šele kasneje sem ugotovil, da so levičarji imeli včasih prednost. Dobro se spominjam, kako sem brcal v vrata in komaj čakal, da se je žoga odbila. Ko sem žogo spet dobil, sem jo spet brcnil in to je lahko trajalo ure. Dejansko, ko sem igral žogo, se ne spominjam, da bi se kdaj zaradi brcanja utrudil! Če mi mama ne bi skrivala žoge, bi z njo igral ves dan. Zvečer, ko sem šel spat, sem jo hotel vedno imeti pri sebi: gladil sem jo ter božal njeno hrapavo površino. Imel sem navado, da sem zaspal s kazalcem v ustih in obrožen z rdečo rjuho.
Kmalu sem izumil način, kako napolniti prazno žogo. Za kakšno minuto sem jo položil v peč. Čudežno se je vsakič znova napihnila. Mislim, da mi je stric rekel, da ko nisem še dopolnil enega leta in sem komaj shodil, sem lahko žogo brcnil do »čufita«, stropa. A ko je žoga spet padla na tla, namesto da bi jo znova brcnil kar tja v en dan, sem se kmalu naučil, da je boljše, če jo zadržim. In tako sem se naučil postopoma jo obvladati. Še zlasti sem se rad igral z balončki. Zaradi drugačne teže so ti lebdeli v zraku dlje časa, zato sem lahko udaril z glavo ali nogo tudi po desetkrat in več, ne da bi mi kdaj padli na tla, in pri tem štel število udarcev. Vsak dan se je število povečevalo. Kmalu sem odkril, da le redki mojstri znajo obdržati žogo v zraku dlje časa. Jaz sem se že do osmega ali devetega leta kmalu naučil žonglirati tudi po nekaj minut, ne da bi mi žoga padla na tla. Bil sem ponosen, da mi je to uspevalo in svoje mojstrstvo rad dokazoval tudi drugim prijateljem. Menil sem, da to predstavlja vrhunskost. Danes lahko rečem, da se nisem motil. Takrat sem to počenjal le intuitivno.
Zelo zgodaj sem se navadil na cerkveni prostor, vedel sem, kje je bila sekreštija, zakristija in velik oltar. Nekega dne me je Bruna Kovačeva vzela s sabo v cerkev. Nisem se hotel ločiti od rdeče žoge, zato sem jo nosil s sabo, s tem da sem jo brcal v zid. Udaril sem jo tako, da se mi je vedno vrnila med noge. Tako sem prišel do cerkve. Ko je ona čistila cerkvene prostore, sem se ji izmuznil in se skril za oltar. Bil je to ozek prostor, okrog katerega so ob nedeljah hodili verniki. Bil sem sam za oltarjem in se igral z žogo. Kar naenkrat se je prikazala Bruna, me vprašala, če sem vse vzel s sabo in me odpeljala domov. Nisem še znal dobro govoriti, zato nisem tudi protestiral. Pustila me je v trgovini, kjer me je prevzela mama. A zvečer, predno sem šel spat, sem se začel jokati. Mama ni vedela, kaj se je zgodilo. Kričal sem na ves glas:«Oltar, belon«. Mama ni vedela, kaj se je pravzaprav zgodilo. Nisem se mogel potolažiti, dokler nisem ves upehan zaspal, obdan z rdečo rjuho. Drugo jutro je spet prišla k nam Bruna. In mama jo je vprašala, kaj se je zgodilo v cerkvi. Povedala ji je, da ko sem šel spat, sem jokal in vpil na ves glas:«Oltar!« Bruna je takoj razumela, za kaj gre in me vprašala, česa nimam. Uspelo mi je reči: »Bala, oltar«. Takoj je vedela, da sem pozabil žogo za oltarjem. Šla sva do cerkve, šel za oltar in žoga me je tam še čakala. Srečen sem se vrnil domov s priljubljeno gumijasto žogo.
Didaskalije
FOTO 1
Kot zanimivost:
a. V Tržiču(Monfalcone) so za slovenske pripadnike sosednjih okrožij izdajali dvojezičen potni list: v tem primeru nemško-slovenskega.
b. V zgradbi na otoku Ellis Island, kjer so se morali prijaviti vsi evropski migranti, je ameriška administracija pravilno zapisala, da prihaja iz Doberdoba, da je avstroogrski državljan in da je njegova narodna pripadnost slovenska (slovenian etnicity). Glej: https://www.statueofliberty.org/ellis-island/
FOTO 2
Še danes stoji v bližini centra San Francisca Clementina Street. Na št.483 naj bi stanovali Viktor in Franc Frandolič ter Andrej Batič.
FOTO 3
Magnat tiska William Randolf Hearst (1963 – 1951). O njem je Orson Welles snemal enega najpomembnejših filmov Citizen Kane (Državljan Kane).
FOTO 4
Očarljiva stavbna fasada, ki je od l.1919 postala Hearstova rezidenca.
FOTO 5
Vitorjoteva hiša v Rimski ul.23. V pritličju so bila na levi strani vhodna vrata v trgovino, na desni pa je bil magazin. Zgoraj v prvem nadstropju pa je bilo 5 spalnic. Pred svetlomodrim partonom je videti dve vinski trti in železen latnik.
FOTO 6
Na koncu je videti skedenj, garažo – prej štalo, kurnik, in jamo za gnoj. Na levi strani je bil vhod v kuhinjske prostore.
FOTO 7
V Gradežu: od leve proti desni sestrična Anita Coaster, teta Alma Rožič por. Coaster, bratranec Donald, jaz, moj oče Aldo in mama Marija Rožič por. Frandolič.
FOTO 8
Poleg Alme in Milice Lakovič Medlineve je zame skrbela tudi Bruna Rebula Kovačeva(1941). Imela je dva brata, Fran(kot)a (1943) in Još(kot)a (1948-2017). Njen nono Fridrih bil mežnar v cerkvi. Ko je bilo potrebno, mu je Bruna priskočila na pomoč.
FOTO 9
Mali Dario Frandolič z žogo
