4. poglavje
Moji vzorniki: »Posso andar in porta? A lahko branim v vratih«
Večkrat sem se spraševal, kdaj so se Doberdobci naučili igrati nogomet. Odkar pomnin, je bilo v vasi vedno precej otrok, ki so znali »cebet balu«. Kje in kdaj so se naučili? Če primerjam tehnično spretnost, ki sem jo že imel, ko sem začel redno igrati z Juventino in pozneje s Pro Gorizio, z znanjem, pridobljenem na vasi, lahko mirno trdim, da sem se ogromno veščin naučil na domačih brjačih, vaških cestah in »kampih«, igriščih. Ko sem začel igrati v organiziranem nogometu, sem že toliko obvladal žogo, da so se italijanski odborniki čudili, koliko znanja imam. Kje sem pridobil največ tehničnih prvin? Razpravljamo o nogometni tehniki. Govoriti ali pisati o taktiki pri osnovnošolskih otrocih je nesmiselno. Otrok se nogometne tehnike nauči največ v »zgodnjih zlatih« letih učenja, ko zaradi senzibilnosti njegov čustveni in razumski telesni aparat absorbira veščine, da se prilagodi okolju in družbi, v kateri živi. Ko otrok vstopa v puberteto (12-14) let, se določenih veščin ne more več naučiti z isto lahkoto. Še zlasti velja to za nogometne elemente, ki jih igramo prevalentno z spodnjimi okončinami ali nogami. Stopalo se moramo naučiti uporabljati z največjo občutljivostjo kot teniški igralec dlan in roko. Če se v zgodnji fazi stopala in podplati ne naučimo uporabljati v povezavi z žogo, se tudi kasneje tega ne da privzgojiti. Po italijansko bi rekli »toco de bala«. Ta dotik oz. odnos do žoge se da največ naučiti med 5-6 in 12 letom.
Vsa italijanska društva, za katera sem igral, so delovala že v predvojnem času. Po prvi vojni so italijanske oblasti omogočile, da se je nogomet razvil v vseh večjih centrih goriške pokrajine: Tržič, Ronke, Gorica, Gradišče, Romans in še bi lahko naštevali. A ne gre zanemariti vpliva Dunaja, Budimpešte in Ljubljane. Skratka, nogomet se je tako razširil, da so ga že pred vojno igrali vsepovsod.
1. fotografija: Porušeni Doberdob
Kaj pa v Doberdobu? Doberdob je bil v prvi vojni porušen, po drugi pa je njegova usoda tako rekoč visela na nitki. Ni se vedelo, kateri državi bo pripadal: Republiki Italiji ali socialistični Jugoslaviji. Kdor bere Primorski dnevnik v l.1945-47, lahko opazi, da so bili naši kraji vključeni v širši mednarodni geopolitični kontekst, ki prebivalstvu ni določal jasne izbire. Koga izbrati, komu pripadati: Italiji, Jugoslaviji ali celo tretji administraciji, kot je bilo STO (Svobodno tržaško ozemlje)? To ni bilo odvisno le od prebivalstva, ampak od svetovnih velesil, kot so bile ZDA, Anglija in Rusija. Zahodni del Primorske, pod katero je spadal tudi Doberdob, je začasno prišel pod angloameriško vojaško upravo. ZVU (Zavezniška vojaška uprava) je tako jeseni l.1945 omogočila odpiranje naših šol. To je trajalo le dve leti, kajti po določilih mirovne pogodbe se je l.1947 v naše kraje spet vrnila italijanska uprava. Odprli so šole, ki so nosile naziv »šole s slovenskim učnim jezikom«.
2. fotografija: Na doberdobski hišnih fasadah
Vse to sem na kratko napisal, da bi umestil vas in prebivalce v širši lokalni oz. mednarodni okvir. Dejal bi, da nisem našel niti enega dokaza, da bi se v Doberdobu igralo nogomet že pred drugo svetovno vojno, kot se je dogajalo v Laškem ali celo v nekaterih slovenskih vaseh na Goriškem. Čeprav sem že pred leti raziskoval, nisem našel niti enega domačina, ki bi igral nogomet v kakšnem bližnjem italijanskem klubu, kot recimo Ronke ali Tržič (C.R.D.A.). Morda je bil tak kdo od bratov Ulian, številne furlanske antifašistične družine, ki se je preselila v Doberdob takoj po drugi vojni. Večina bratov Ulian so dobro znali igrati nogomet, to pomeni, da so ga igrali že prej, še zlasti Giovanni, Sesto, Bepi itd. Giovanni naj bi celo igral kot vratar v ljubljanskem Odredu, a vse to se je dogajalo po drugi vojni, ne pred njo.
3. fotografija: Moštvo za šolo
4. fotografija: Doberdobci v Sovodnjah
Ne da bi se usodno zmotili, bi lahko rekli, da se je prva usnjena žoga pojavila v vasi s prihodom angloameriške vojaške uprave. To ne pomeni, da je bila edina okrogla stvar, ker kot pravi Arnaldo Belotov Ferfoglia (1936), »smo se po vojni igrali tudi z žogo iz cunj«. Angloameriški vojaki so se, s tem da so podarili ali posodili kako usnjeno žogo, gotovo priljubili domačinom. Na začetku so balo ali balon, »žogo«, brcali na brjačih in prašnih cestah, še največ na Križadi, to je bil prostor pred gostilno pri Vitorji in v Njivci, dovolj širokem na pol travnatem prostoru takoj za občinsko stavbo.
5. fotografija: V Njivci z Bruno
Tam, kjer so otroci igrali, so bili prostori premalo široki, da bi se lahko odvijala normalna nogometna tekma s številnimi udeleženci. Edini prostor sredi vasi, ki je omogočal primerno širino in dolžino, je bil teren za šolsko stavbo, nedaleč stran od cerkve. Tam s(m)o začeli igrati takoj po drugi svetovni vojni. V prvi izdaji o nastanku nogometa v vasi, sem napisal, da je prvo društvo Doberdob organiziral neki g. Trampuž. Vsekakor so prvo društvo sestavljali člani, ki so celo plačevali članarino. Niti ne vem, če je bil g. Trampuž domačin, kajti takega priimka v vasi ni. Predvidevam, da so prostor za šolo najbrž uredili angloameriški vojaki. Prostor, ki je sčasoma postal igrišče, bi bil lahko v prvi sili primeren kot parkirni prostor za vojaška vozila. Mladi domačini so se gotovo takoj približali, ko so videli, da so vojaki igrali nogomet na igrišču za šolo. Odkar pomnim, je tam stalo tudi dvoje vrat, ena proti šoli, druga proti nekdanjemu pokopališču. Vsekakor je bilo provizorično igrišče dolgo nekako 70-80 metrov, široko od 30-45 metrov. Za prvo silo ni bilo boljše rešitve. Dokler niso otvorili glavnega igrišča l.1973, je slednje funkcioniralo kot prostor igre in učenja nogometne stroke za vse generacije. V bližini igrišča je stala kasarna, v kateri so bili nastanjeni najprej angloameriški vojaki, kasneje še italijanski. Slednjih se dobro spomnim, saj so večkrat igrali z nami nogomet. O enem italijanskem vojaku bom še nekaj zapisal.
Danes je na tem mestu šolska telovadnica. Na tem igrišču sem preživel najsrečnejše trenutke mojega otroštva. Tu sem se podil cele popoldneve. Večina fantkov je morala zlasti poleti gnati past krave. Meni ni bilo potrebno, ker smo bili zaradi vse večjega dela v trgovini in pekarni prisiljeni odpovedati se delu v štali. Ko me je mama hodila iskat, sem se z veliko muko vračal domov. Oče ni nikoli hodil, ker je cele noči delal v peči, zato je moral popoldne spati oz. počivati. Nisem vedno spoštoval dogovorjenih obljub, da bi se moral vračati domov ob določeni uri. Žoga je name delovala kot eliksir: čudodelna pijača. Tu nismo igrali le nogometa. V poletnem času ga je bilo sredi dneva zaradi vročine nemogoče igrati. Kornel Abel, avstroogrski major, ki je dobro poznal naše kraje, je tako opisal vročino: »Kras gori. Že zgodaj zjutraj je sonce vžgalo kamne in jih sedaj polagoma segreva do žarjenja«. Odlično je prikazal ta občutek sopare, ko zaradi vročine zmanjkuje zraka. Okrog igrišča so bili trnovi grmi z »jabkicami«. Edini prostor, ki nam je nudil nekaj sence, je bilo drevo, kropinca s karumbulami. Pod njo smo sedeli v krogu in kvartali. Jaz sem bil med najmlajšimi in sem raje opazoval, kako so starejši z obraznimi kretnjami kazali svojemu kolegu, ali imajo oz. nimajo primernih kart. To je trajalo ves čas, dokler so žarki pravokotno padali na prašno igrišče. Včasih sem zaslišal mamino vpitje: »Pridi domov, te čaka kosilo!« A je večkrat nisem ubogal. Včasih je poslala kakšnega fanta, da me je prišel iskat. Dala mu je tudi kakšen panin, sendvič ali paštukremu, kremšnito. A tudi, ko sem jo ubogal, sem zdržal doma le kratek čas, toliko, da sem nekaj pojedel in popil, kajti med jedjo sem bil z mislijo že na kampu za šuolu.
6. fotografija: Njivca danes
Tu na trdi, kraški rjavi in žgoči zemlji, iz katere so sem ter tja štrleli kamni, sem se največ naučil. Na to igrišče so od pomladi do jeseni zlasti zvečer prihajali mladi fantje, ki so me kljub temu da sem bil mlajši in drobcen, vseeno vključili v ekipo. Bil sem izbran najbrž zato, ker sem obvladal žogo bolj kot kakšen odrasel, ki je le dirjal po igrišču, tehničnih osnov pa ni imel. Če sem hotel z njimi tekmovati, sem se moral izuriti predvsem v kontroli žoge. To mi je kot otroku dobro uspevalo, zato so me tudi radi vabili v svoje vrste. Čutil sem se počaščenega.
Že pred tremi desetletji, ko sem pisal o nogometu v Doberdobu, sem prišel do podatka, da so se na tem igrišču odvijali turnirji lokalnega značaja ZDTV – UCEF (Združenje društev telesne vzgoje ali Unione centri educazione fisica). Na teh turnirjih so se predstavili tudi mladi Doberdobci. Igrali so proti slovenskim in italijanskim moštvom z Laškega oz. Goriškega.Tja so se vozili s »kareto« ali vozom. A ta srečanja so trajala le kakšno leto. Po dogodkih v zvezi s kominformom je prišlo do ukinitve tega prvenstva, a želja po igranju je ostala še vedno živa.
7. fotografija: Jaz z žogo v roki
Omenil bi vsaj dva predstavnika te generacije: Arnalda Ferfoglio Belotovega (1936) in Karla Gergoleta Beskovga (1934). Arnaldo je izhajal iz kmečke, medtem ko je bil Karlo iz delavske družine in sin Franca Gergoleta, dolgoletnega ribiča v jezeru. Belotovi so dali vsaj nekaj pomembnih izobražencev, ki so krojili zgodovino Slovencev po prvi in drugi svetovni vojni. Eden je bil sin učitelja Brezigarja ekonomist Milko Brezigar(1886-1958), drugi pa Josip Ferfoglia (1880-1958), Cankarjev znanec in eden od ustanovitelj stranke, iz katere je nastala Slovenska skupnost. Omenil sem njuni imeni, ker o njiju zelo malo vemo v naši vasi.
Arnaldo se dobro spominja strica Matevža oz. Josipa, ki je imel odvetniško pisarno v Trstu, stanoval je pa v Ronkah v bližini železniške postaje. S svojim znanjem je Josip s pomočjo Milkotovega očeta zelo pomagal pri ustanovitvi slovenske hranilnice v Doberdobu.
Arnaldo se dobro spominja dogodka, ko so se skupaj z Drejčetem Dacevim Gergolet in Karlotem Beskevim tudi Gergolet skrili za živo mejo v Zardinu, prostorom za občinsko stavbo. Gledali so tekmo in naenkrat je usnjena žoga izginila v grmu. Ne da bi se kdo od igralcev zavedal, so vzeli »kvadratasto« žogo, stekli proti Rondolini in jo skrili v grm. A kmalu so se skesali. Vrnili so se nazaj, tja, kamor so jo skrili, a žoga je skrivnostno izginila. Niso mogli dojeti, kaj se je zgodilo. Tam v bližini je stal za grmovjem Valerio Pivkotov Frandolič in videl vse, kar so otroci storili, oni pa ga niso opazili. Ko je ugotovil, da so žogo tihotapsko skrili, si jo je prisvojil. Ko so se vrnili, da bi jo izročili nogometašem, je ni bilo več. Izbruhnila je prava panika, češ, kje se je žoga izgubila. Šele po enem tednu, jim jo je vrnil.
8. fotografija: Karlo in Vinicio na stadionu Vomero
9. fotografija: Beloteva in Beskeva hiša
Karlo Gergolet je začel svojo pot na doberdobskih cestah in brjačih. Takrat so radi tekmovali med sabo Merkuduci proti Gradiščanom, to je zgornji proti spodnjemu delu vasi. Arnaldo se spominja: »Karlo je stanoval na drugi strani ceste, zato je k nam rad zahajal. Bil je zelo drzen, zato se je metal na tla za vsako žogo. Na našem velikem brjaču sta rastli dve murvi. Razdalja med njima je bila taka, kot je razdalja med enim “palom” in drugim, med eno vratnico in drugo. Tu smo mu streljali in Karlo je že kot otrok kazal izredno veščino v letenju in lovljenju žoge. Kmalu zatem je našel zaposlitev kot »šušter« pri Galdinotu v Ronkah. Tako se je spominjal Karlo tistih časov: »Moj brat je nastopal v Sovodnjah, jaz pa sem v Ronkah sramežlivo prosil Alferia Cubija(1907-1993), bivšega igralca Barija, če smem v vrata. Zajecljal sem: »Posso andar in porta? Nekateri prisotni so se mi posmehovali. Kaj bo ta Doberdobc! Dali so mi neko zakrpano angleško majico, ki je bila skoraj večja od mene in čevlje, večje za tri številke… Začeli so streljati in jaz sem letel od enega »kovca » do drugega … Vrnil sem se naslednjega dne za podpis in v slačilnici me je čakala nova majica, čiste hlače in novi primerni čevlji«. Za Karlota se je začela poklicna kariera. Po dveh letih igranja, ga je kupila Triestina in debitiral je v A-ligi. Na turnirju v Viareggiu je bil proglašen za najboljšega vratarja. Pred sabo je imel odprta vrata v največje italijanske klube. Ker je Triestina zaradi spremenjenih političnih razmer zašla v krizo, je sprejela prvo ponudbo, ki je prišla iz Kampanije. Za 28.000.000 milijonov lir so ga prodali tretjeligašu Ciriu. Igral je še za Reggino, Cosenzo, Catanzaro in Siderno Marina. Nekaj časa je preživel tudi v moštvu Montreal Cantaria. Svojo poklicno pot je zaključil pri Juventini. Zadnjikrat je nastopil za Mladost, ko je bil star skoraj 50 let.
10. fotografija: Murva na Belotevem brjaču
11. fotografija: Arnaldo pri vojakih v Palermu
Arnaldo Ferfoglia se je prav tako že mlad vključil v moštvo Ronk in kmalu postal standardni igralec. Ko se je vrnil domov od vojakov, si je našel zaposlitev v Červinjanu v avtošoli. Ker ni mogel več redno trenirati, je pri 22 letih nehal. Ostal je zvest nogometu. Dolgo let je poleg domačega, obiskoval še stadion Fincantieri v Tržiču in Dacio Areno v Vidmu.
Takim fantom, kot sta bila Karlo in Arnaldo, se moramo zahvaliti, da se je nogomet v Doberdobu razvijal. Njun pristop in znanje sta prav gotovo »nezavedno« vplivala tudi name, zato sem jima hvaležen, za to, kar sta mi dala.
12. fotografija: Arnaldo in Karlo pri Jezeru
