5. poglavje
»Kaj želiš biti kot odrastel?« »Nogometaš«. Idol mojega otroštva: Omar Sivori
Zadnijč sem pisal o mojih vzornikih na vasi in sem omenil Kar(lot)a in Arnal(dot)a. A onadva nista bila edina, ki sta mi prirasla k srcu. Ko danes gledam nazaj, spoznavam, da pri nogometu ne gre le za brcanje žoge, ampak za mnogo več: gre za samozavest. Bala ali balon je le sredstvo: omogoča ti, da ga lahko obvladuješ. Izžareva tako čarobno moč, da te kar vabi k temu, da ga ukrotiš. Kdor obvlada žogo, tudi psihološko bolj zaupa vase. Bolje kot jo zna upravljati, večjo samozavest pridobi in lažje je sprejet v skupnosti.
Foto 1: Dario Frandolič pri morju v Marini Novi
Ko si nekoč kot otrok izbiral vrstnike, s katerimi boš igral, je bilo ključnega pomena, koga izbiraš. A jaz sem že takrat razmišljal drugače.
»Tudi če ne igram s favoriti, bom dal toliko od sebe, da bomo zmagali«.
Navadno so se otroci stavili v krog in dva naključna kapetana sta mahala po zraku z rokami: »Ale bombe del canon: bim bum bam!!!« Bil je pomemben trenutek odločitve: »Koga izbrati?« Kmalu so otroci spoznali, da se splača izbrati tistega, ki je najbolj obvladal nekatere tehnične prvine: recimo, udarec v vrata ali natančno podajo. A sčasoma s(m)o ugotovili, da je najpomembnejša tehnična prvina tista, ki je povezana z izločanjem nasprotnika iz igre: danes bi temu rekli dribling ali preigravanje. Po domače smo temu rekli škertirati, iz italijanšine scartare: izmakniti se oz. izogniti se nekomu, izigrati nekoga itd.
Foto 2: portret Sivorija
V 50 oz. 60 letih si določeno veščino pridobil sam; rekel bi po naravni poti. Dalj časa si igral z žogo, več možnosti si imel, da si obvladal balon. In ker sem po cele dneve “cebal”, sem že kot otrok ugotovil, da so me sovrstniki pri izbiri ekipe klicali kot prvega. To je bil signal, da žogo obvladam. Zrasla mi je samozavest, tako da mi ni bilo težko igrati tudi s takimi otroki, ki so bili nekaj let starejši od mene. Če sem zaradi starosti kondicijsko zaostajal – bil sem mlajši – sem prednjačil na področju tehnike, kjer sem se enakovredno kosal s starejšimi. Najbolj sem užival takrat, ko sem koga preigral, prelisičil, pretental, celo bolj, kot da bi zmagal. V preigravanju je imela izvor nepredvidljivost igre. Tega mi ni nihče povedal. Do te ugotovitve sem prišel šele takrat, ko sem začel trenirati in spoznal Coerverjevo delo.
Dobro se spominjam časa, ko sta me oče in mama poslala v kolonijo. Bil sem star sedem let in sem se prvič peljal od doma z avtobusom v Forni di Sopra, letovišče v bližini Tolmeča. Tja sem šel brez spremstva staršev ali sorodnikov. Ker nisem nobenega poznal in sem se znašel v popolnoma novem okolju, me je bilo nekoliko strah. Prve trenutke zadrege je težko pozabiti. Bil sem star sedem let in postavili so me v skupino starejših fantov, ki so govorili le italijansko. Kolikor toliko sem govorno obvladal italijanščino, saj sem se doma s teto Gusto (Avgusta) Trevisan (1926 – 2007)), stričevo ženo, pogovarjal v lokalnem bizjaškem narečju. Prav tako s stricem Francom Capobianco (1924 – 2009), ko sem ga šel obiskat v Tržič. A pisati še nisem znal, ker sem v zvezke pisal naloge le po slovensko. Italijanski jezik smo začeli prakticirati šele v tretjem razredu, zato sem bil v zadregi, ko mi je rekla, naj staršem napišem po italijansko razglednico. Ona naj bi besedilo kasneje pregledala ali dopolnila, če česa nismo prav zapisali. Vzgojiteljica si vprašanja, kako naj sporočim kakšno misel, ni postavila, saj je mislila, da kot učenec drugega razreda že znam pisati po italijansko, kar pa nisem še znal.
Foto 3 a: zvezek domačih nalog
Moral sem se znajti tako, da sem ji povedal, da italijanščine še ne znam in bom pozdravil starše le tako, kot so me naučili. Ni imela nič proti in tako sem prebil led. Če sem hotel preživeti, sem moral poskrbeti zase: pravočasno vstajati, se obleči, si umiti obraz in zobe, pojesti zajtrk, kosilo in večerjo in iti pravočasno spat. Tako sem se kmalu naučil živeti ali sodelovati v skupini italijanskih otrok, ki so večinoma prihajali z Goriške pokrajine. A to, kar me je naredilo najmanj enakovrednega, je bilo to, da sem že dobro igral nogomet. Ko me je učiteljica vprašala, kateri poklic bi rad opravljal, sem ji ponosno odgovoril: »Il giocatore«. Toliko sem bil zaljubljen v žogo. Otroci so me med tekmami, ki jih je organiziral don Alberto de Nadai, angažirani goriški župnik, izbrali v najboljšo ekipo in tako je moje zaupanje v lastne sposobnosti rastlo, saj mi je znanje nogometa zelo pomagalo, da sem se uveljavil med italijanskimi sovrstniki.
Foto 4: Forni di Sopra, letovišče za otroke
Med igralci, ki so me takrat dobesedno očarali, je bil na prvem mestu argentinski tujec italijanskega porekla ( rekli so jim oriundi) Omar Sivori (1935 – 2005). Postal je moj idol. Ker sem bil “levičar” (brcal sem le z levo nogo), se mi je zdelo, da sem mu še bolj podoben. Mislim, da se z besedo ne da opisati vseh občutkov, ki sem jih doživljal, ko sem ga gledal po televiziji. Kako se premika, kako sprejema žogo, kako jo poda. Danes lažje razumem, kaj je bilo tisto, kar ga je karakteriziralo: mojstrsko obvladovanje žoge. Nemogoče mu jo je bilo odvzeti, razen takrat, ko so storil prekršek nad njim. Sivori se je med nasprotniki tako spretno gibal, da mu niso skoraj nikoli odvzeli žoge. Svoje nasprotnike je najraje preigral, a ko je to storil, jih je namenoma osmešil. Ni nosil ščitnikov, ampak je spodvihal nogavice dokolenke nad nogometnimi čevlji. Vedno je čakal nasprotnikovo reakcijo. Ko je nasprotnik začutil, da ga Sivori izziva, je burno in nekontrolirano odreagiral. Bil je trenutek, ki ga je argentiski as čakal. Ko se je tekmec kot bik zagnal vanj, da izbije žogo ali naredi prekršek, mu je Sivori porinil žogo skozi odprte noge. Igralec, ki je to doživel, se je počutil ponižanega in osramočenega. Sivori pa je večinoma iz duelov prihajal kot zmagovalec, ker je obvladal vsakovrstne trike, kako se nasprotnika prevara. To pa marsikomu ni bilo všeč, zato je prihajalo, do hudih prekrškov nad njim. On pa zaradi vročekrvnega temperamenta ni dopustil, da bi ga poškodovali, ampak je odreagiral, kar je povzročilo, da je bil večkrat izključen. A njegov dotik žoge je bil božanski. Mislim, da le Maradona in Messi sta bila tehnično prav tako podkovana.
Foto 5: Sivori med žongliranjem
Kako sem Sivorija vzljubil? Moralo je biti okoli leta 1960 ali kvečjemu 1961. Tudi sam sem se hotel njegovih trikov naučiti.
Občina Doberdob je kot obmejna občina mejila na SFLRJ, kar nam še najbolj ponazarja fotografija v Jamljah. Tudi italijanskim oblastem ni bilo vseeno, da so po fasadah hiš lahko brale Hočemo Jugoslavijo. Bili smo sredi t.i. hladne vojne, kar je pomenilo, da je Občina Doberdob spadala v tiste občine, kjer so strogo izvajali vojaško služnost. To je pomenilo, da je morala za vsa dovoljenja prositi najprej italijansko vojaško upravo. V Doberdob so se po gmajni in cestah v poletnih časih zgrinjala vojaška prevozna vozila, vsepovsod so okrog vasi gradili t.i. bunkerje (zaklonišča), okrog Doberdoba je bilo prepovedano vstopiti v določenih urah na določena območja. Za ljudi ni bilo to prijetno, ker včasih niso mogli opravljati niti potrebnih domačih del na lastnih njivah oz. parcelah.
Dobro se spominjam table na začetku vasi, kjer je pisalo, da je gibanje brez dovoljenja vojaških oblasti omejeno. V vasi in okolici je bilo kar nekaj kasarn, kjer so služili vojaški rok številni italijanski vojaki. Zvečer so prišli na igrišče za šolo in tam so lahko igrali nogomet skupaj z nami domačini. Eden od vojakov se mi je nekega dne približal in me nagovoril, kako se imenujem. Odgovoril sem: »Dario«. »Domani ti faccio una sorpresa«.
Foto 6: igrišče za šolo
Jutri te bom z nečim presenetil. Že zgodaj sem ga čakal, da je prišel. Najbrž je opazil, da sem “levičar”in dobro obvladam žogo. Res je prišel in v roki je nosil superge in imel nekaj blaga. Nisem vedel, kaj namerava. Mislim, da mi je povedal še svoje ime in priimek. Spomnim se le njegovega priimka, ki je bil najbrž Motta. Kos blaga so bile kratke nogometne hlače bolj sivkastomodre barve: »Questi pantaloni erano di Sivori. Pripadali so argentinskemu asu,« mi je rekel. Dal mi je tudi gumijaste superge rjave barve. Bil sem presrečen. Ne spomnim se, kaj sem mu rekel, a to, da mi je dal hlačke najpriljubnejšega idola, mi je takorekoč spremenilo življenje.
Danes ne vem, če je bilo to res, a kakorkoli: nisem dvomil, verjel sem, da so bile last argentinskega mojstra. Želja, da bi se vživel v Sivorijeve finte, lažna gibanja in preigravanja, me je še bolj spodbudilo, da sem doma še bolj vadil driblinge in želel postati kot argentinski as. Koliko časa je to evforično razpoloženje trajalo, težko rečem. Gotovo nekaj let do pubertete.
Potem so prišli prav tako dobri nogometaši kot Rivera, Riva, Mazzola, toda takega »božanskega« dotika žoge (toco de bala), ki ga je imel Sivori, niso posedovali. Kasneje sem sličen »erotičen« odnos do žoge opazil še pri dveh argentinskih asih, ki so pripadali poznejšim generacijam: eden je bil Maradona, drugi pa Messi.
Foto 7: Coerver med preigravanjem na stadionu Ježice v Ljubljani
Zdaj končujem doktorat o nizozemskem nogometu in eden ključnih protagonostov je limburški trener Wiel Coerver. On je edini trener, ki je 50 let svojega življenja posvetil proučevanju gibanj velikih igralcev. Odkril je, da se nekateri vrhunski igralci premikajo na igrišču na specifičen način. Njegova teza je, da se da v okviru naravne danosti posameznika ponoviti oz. posnemati nekatera gibanja vrhunskih asov. V tem je potrdil, kar sem sam tudi kot otrok sanjal, čeprav le intuitivno, da se je mogoče približati veščinam nekaterih izjemnih mojstrov. To sem sam na lastni koži izkusil kot otrok, ko sem se hotel približati tehničnim potezam mojega priljubljenega igralca Omarja Sivorija. Zato me je Coerverja metoda takoj pritegnila.
Foto 8: »Šeki« v tipični individualni akciji
Malo pred nejgovao smrtjo sem v okviru doktorata obiskal beograjsko Maracano. Bil sem v muzeju in opravil dolg intervju z Dragoslavom Šekularcem »Šekijem«. Mislim, da je bil to zadnji intervju, ker je kak mesec pozneje umrl. V pogovoru z mano in Brankom Zupanom je srbski igralec povedal marsikaj zanimivega. Ob koncu 50 let ga je kontaktiral sam Gianni Agnelli in ga vabil v Turin, kjer je hotel, da bi se pridružil Sivoriju in Charlesu v konici napada. Rekel mi je, da tudi zanj je bil Sivori idol. A jugoslavanke oblasti ga niso pustile. Bil je še jezen na Tita, ker naj bi ta izjavil: »Ti boš naše ljudi zabaval, ne pa Italijane«. Ta prepoved je zelo vplivala na njegovo življenje, saj se je zaradi socialistične politike moral odpovedati velikemu zaslužku. Te krivice ni mogel nikoli pozabiti.
Foto 9: Šekularac (skupinska slika), Branko Zupan, Šekularac in Dario Frandolič
Ker proučujem tudi sam določena kreativna gibanja, sem na stadionu Sittarda v provinci Limburg – tam je delalo na tisoče slovenskih rudarjev – obiskal leta 2018 Willyja Dullensa, ob Cruyffu enega najpomembnejših talentov nizozemskega nogometa, ki je moral zaradi poškodbe kolena prekiniti uspešno kariero pri komaj dvajsetih letih. Tudi on mi je v dolgem intervjuju dejal, da mu je bil vzornik Omar Sivori. Ko me je vprašal, če ga poznam, sem mu povedal, da je bil prav tako kot njemu moj vzornik.
Danes se pogled na nogomet zelo hitro spreminja. Še pred kakim letom ni bilo pravzaprav posnetkov o nekdanjih vrhunskih igralcih. Danes je mogoče videti na različnih spletnih portalih, kako so se nekateri asi premikali, ustvarjali priložnosti in zadevali. Ko je Coerver to proučeval že pred 50 leti, so se mu vsi skodoželjno posmehovali. Danes je internet »demokratiziral« ponudbo.
Kar lahko rečem, je to, da so nas večinoma trenerji napačno učili. Namesto da bi nas vzgajali v posnemanju velikih igralcev, kar smo intuitivno delali, so nas silili v takojšnje igranje žoge.
»Igraj s prve«. Ta ukaz je pomenil uničiti otrokov talent, kajti otroci niso mogli razviti lastne nadarjenosti. Veliki talenti kot Sivori, Šeki in Dullens so se svoje veščine naučili sami. Na igrišču se je itak ne bi mogli.
V Sloveniji in Italiji še danes vztrajajo na teh zgrešenih vzgojnih načelih: »Igraj s prve, saj nisi sam!«
Za vzgojo otrok je tak ukaz katastrofa.
Foto 10: članek časopisa. Willy Dullens med žongliranjem
Foto 11: Willy Dullens in Dario Frandolič v restavraciji stadiona Fortuna Sittard v istoimenskem mestu.
