9. poglavje
Kaj imata skupnega teater in nogomet
Poznam vsaj nekaj pisateljev, ki so imeli radi nogometno igro in zapustili o njej nepozabna besedila. V prvi vrsti gre za furlanskega pisatelja in režiserja Pierpaola Pasolinija, za francoskega nobelovca Alberta Camusa in slovenskega pisatelja Marjana Rožanca. Bil sem premlad, da bi Camusa videl, medtem ko sem osebno sledil predavanju, ki ga je je imel Pasolinija v tržaškem Študentskem domu pod novo tržaško univerzo, Rožanca pa sem imel priložnost srečati prvič na slikarski razstavi jezuita Marka Rupnika v goriškem avditoriju, drugič pa nas je pogostil, ko smo v Volčji dragi snemali otroško nadaljevanko Zlata ribica, čigar protagonist je bil filmski in gledališki igralec Janez Vajevec, ki je 2. junija .2021 umrl po dolgotrajni bolezni. S tem člankom se želim spomniti najinega prijateljstva.
Foto 1.
Enaintridesetega decembra 1978 je Primorski dnevnik izbiral najboljše športnike za leto 1978. Fabiu Gergoletu so kot novinarju dodelili nalogo, naj opravi z mano kratek intervju, ker so mi nekateri novinarji PD dodelili 11 točk, kar je pomenilo, da sem se uvrstil na peto mesto kot »športnik leta 1978« in na prvo kot nogometaš. Čakal me je zato intervju, čigar naslov je bil zelo zgovoren: »Nogomet kot teater«. Gergoletu sem na vprašanje, kaj je zame nogomet in zakaj mi je tako všeč, dobesedno odgovoril:« Nogomet je tista igra, ki … omogoča popolno komunikacijo z ljudmi«. Povedal sem še, da sem prišel v stik s slovenskim trenerjem Lučom Pertičem, ki mi je »dobesedno spremenil način mišljenja in odnos do igre. Ta ni le poceni zabava, ampak zahteva, da se posameznik, ki igra, tudi osebnostno izboljša … važno je to, da ob vsaki priložnosti napnemo vse moči za zmago«.
Foto 2
Vendar je bil prav zaključek intervjuja zanimiv, ker sem glede nogometne tekme izjavil nekaj, kar bi danes nekoliko popravil. Rekel sem, »da z razliko od teatra manjka nogometu Aristotelova katarza – očiščenje. Iz gledališča pridemo namreč nekako prenovljeni in obogateni z neko novo vizijo, kar se po nogometnih tekmah v taki meri ne dogaja«. Danes bi po 40 letih izkušenj svojo izjavo le nekoliko popravil in sicer tako, da ima tudi nogometna igra, še zlasti, če ti jo kdo pravilno prikaže, isto moč transformacije ali katarze kot teater. Imel sem to srečo, da sem v svojem življenju spoznal dva človeka, ki sta me naučila, da je med teatrom in nogometom veliko več skupnega kot tujega: eden je bil Janez Vajevec, drugi pa Wiel Coerver.
Foto 3
Janez je del svoje mladosti preživel na Primorskem, in sicer v Dornbergu in Ajdovščini. Tu je njegov oče Marjan bil zobozdravnik, mati Ivana Pavlica pa je doma opravljala gospodinjska dela. Janez je bil sprva rokometaš, kasneje je vzljubil boks in še mnogo let kasneje rad tolkel v boksarsko vrečo. Dokončal je najprej zobotehnično šolo, se vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in jo uspešno dokončal ob koncu 60 let. Njegova prva mentorja sta bila Stane Sever in Vida Juvanova. Janez je občudoval ameriške filme, zato je svoje znanje hotel izpopolniti tako, da se je leta 1970 preselil z ženo v ZDA. Intuitivno je razumel, da so uspehi ameriškega filma odvisni ne le od denarnega vložka, ampak tudi od znanja, ki so ga imeli nekateri izjemni igralci in režiserji.
Foto 4.
Tako ga je pot zanesla najprej v New York, kjer je stopil v kontakt z Elio Kazanam, režiserjem, ki je odkril taka talenta, kot sta bila Marlon Brando in James Dean. Kazan mu je svetoval, naj se vpiše na Lee Strasberg Institut, to je bila privatna gledališka šola, ki jo je vodil znameniti gledališki pedagog Lee Strasberg. Sklicevala se je na nauk, ki ga je ob začetku stoletja v Rusiji izpopolnil ruski režiser in pedagog Kostantin Sergejevič Stanislavski (1863 – 1838). V Los Angelesu je obiskoval to šolo kar osem let, tri semestre pa je bil član njene izbrane skupine. Pridobil je toliko gledališke izkušnje, da ko se je vrnil leta 1979, je lahko začel širiti pridobljeno znanje tudi v domovini. Spoznal sem ga leta 1981 in svetoval mi je, naj se udeležim seminarja, ki ga je v Berlinu vodil Strasbergov asistent in Janezov kolega Dominique de Fazio. Njun pristop do igralcev na odru ali pred kamero je bil toliko drugačen od tradicionalnih form, ki sem se jih naučil na AGRFTV, da sem sklenil, da bom odslej redno obiskoval igralski studio, ki sta ga z bratom Andrejem odprla v Ljubljani. Ta ameriški pristop je temeljil bolj na individualnem praktičnem delu in osebnem odnosu med igralcem in mentorjem pedagogom.
Foto 5
Ni se posvečalo toliko časa razpravi o idejnem konceptu posamezne drame ali scenarija, ampak se je skušalo izhajati iz predpostavke, kaj posamezni igralec čuti, manj to, kar on o besedilu misli. Skratka, namesto da bi igralec z najbolj vrtoglavimi jezikovnimi interpretacijami razlagal, kaj dela na odru, ga je Janez enostavno vprašal, če ve, kaj se z njim dejansko dogaja. Ali se zaveda telesnih in mentalnih napetosti, ali ve, kako jih bo odpravil, če želi, da bo lik zaživel. Bili so psihološki nasveti, ki so zadevali igralca v trenutku, ko je ustvarjal na odru. Janez je še zraven dodal, da pomembnejše od igralčevih misli je njegovo doživljanje. Emocionalne strune, ki naj bi jih igralec uporabljal, so bistvenejše od natančne, a brezplodne analize, ki smo jo navajeni navadno uporabljati na slovenskih oz. evropskih odrih.
Foto 6
Bolj od vsake konceptualne razlage ali interpretacije je v ospredju izvedba. Prav glede izvedbe bi se dalo veliko več narediti od tega, kar sem sam mislil, da bi bilo možno. Vendar tak pristop zahteva, da je igralec na odru iskren do lastnega doživljanja, ne pa da se skriva za konceptualnimi »izmi«, ki ne rešujejo problema nastopa, ampak ga še bolj zapletajo. Biti odkritosrčen, sprejeti sebe z vsemi napakami in vrlinami, biti verjeten in resničen so bile besede, ki sem jih od takrat neštetokrat slišal izgovoriti iz Janezovih ust, ko je komentiral gledališke prizore. Naučil sem se tudi v praksi rabiti take izraze kot relaksacija, imaginacija, sobstitucija, emocija, čutno-čustveni spomin itd. Videl sem prvič, da so med nastopom lahko ti izrazi v veliko pomoč igralcu, koristni pa so tudi v vsakdanjem življenju. In tako sem začel posvečati veliko več časa delu na sebi. To mi je omogočilo, da nisem med nastopom čutil več takega pritiska publike kot prej, ampak postal sem samozavestnejši.
Foto 7
Zahvaljujoč izkušnji, ki sem jo pridobil, ko sem aktivno sodeloval z Janezom, sem kmalu uvidel, da je tovrstna veščina soočenja z napetostjo važna tudi v nogometni stroki. Navsezadnje je nogometna tekma nič drugega kot nastop, torej je toliko bolj pomembno izboljšati ta vidik. Leta 1990 sem prvič videl kasete, ki jih je naredil legendarni nizozemski trener Wiel Coerver (1924 – 2011). Niti sanjalo se mi ni, da bom prav zaradi Janeza in t.i. Strasbergovega pristopa nekoč se srečal z nizozemskim trenerjem. Že ob prvem gledanju njegovega dela sem ugotovil podobnosti med obema metodoma. Obe izhajata iz predpostavke, da ima vsak nastop lahko določeno umetniško izraznost ob predpostavki, da to, kar delamo, tudi zavestno nadzorujemo. Če poenostavim, pomembno je to, da to, kar delamo na odru oz. na igrišču, tudi obvladamo s pomočjo veščin, ki se jih lahko izučimo. Skratka talent je pomemben, a ne nepogrešljiv. Vsak se lahko ob pravilnem vodenju trenerja ali režiserja nauči ne glede na naravno danost. Jasno je, da smo ljudje različno talentirani, ampak vsakemu je ob pravilnem pristopu pod mentorstvom izkušenega učitelja dana možnost, da se kaj praktičnega osvoji.
Foto 8
Leta 2006 sem prvič obiskal Coerverja. S sabo sem imel Aristotelovo Poetiko in dvd ABC nogometa. Prebil sem strah in potrkal na Coerverjeva vrata. Podobno je storil Janez, ko je prav tako potrkal na Kazanova vrata. Coerver me je sprejel tako, kot da bi se že zdavnaj poznala. V njegovem odnosu ni bilo prevzetnosti, ampak je prisluhnil temu, kar sem mu povedal. Povabil sem ga v Ljubljano, kar je sprejel in tako sem mu lahko predstavil Janeza. Zdaj sem bil še bolj prepričan, da sta teater in nogomet veliko sorodnejša, saj oba izhajata iz predpostavke, da je izvedba pomembnejša, v teatru od same konceptualne osnove, pri nogometu pa od taktične strategije. Noben koncept, naj bo še tako izviren in celovit, ne more na intelektualni ravni nadomestiti tega, kar rečemo izvedbena umetnost ali po domače praksa. Lahko imam še tako briljantno idejo, če je ta neizvedljiva, je nima smisla gojiti in se z njo ukvarjati.
Foto 9
Trenutno pišem biografijo o Wielu Coerverju. Upam samo, da jo bom končal, sem namreč na dobri poti. Ko gledam nazaj v svoj življenjepis, lahko rečem, da brez Janezovega doprinosa ne bi nikoli potrkal na Coerverjevega vrata: prav tako bi lahko trdil, da če ne bi Coerverja spoznal, bi težko še danes vztrajal v nogometu in teatru, igrah, ki ju imam rad prav zato, ker sta mi odkrila njene skrivnosti
Foto 10
