13. poglavje
Aveva i numeri/ Imel je potezo več od ostalih
foto 1
Pro Gorizia naraščajniki
Kot sem že napisal, sem zapustil Juventino takoj zatem, ko sem z njimi odigral le nekaj tekem v prvenstvu naraščajnikov (allievi). Danes bi si bilo težko predstavljati nekoga, ki bi začel uradno igrati nogomet, potem ko se že bliža 16. letu starosti in dobro leto kasneje odigra, takorekoč brez treninga, v prvem moštvu. Tisto leto so v Štandrežu ustvarili naraščajniško ekipo, ki jo je sestavljalo veliko fantov, ki so prihajali iz Doberdoba, zlasti letnikov 1951, 1952 in 1953. Klubska politika je bila bolj usmerjena v prvo moštvo, zato jim je koristilo, da so v zameno za moj odhod v Štandrež dobili odličnega sovodenjskega napadalca, kot je bil Giannijev brat Bruno Marson, v 60 letih najboljši slovenski napadalec na Goriškem.
Foto 2
S soigralcema
Iz fotografij, ki jih hranim iz tistega obdobja, menim, da je poleg Giannija Marsona uvidel v meni določen talent goriški skavt Duilio Nardon. O njem nisem dolga leta nič slišal, šele pred kakšnimi 10-15 leti sva se spet zbližala. On se s skavtiranjem ni več tako aktivno ukvarjal in tako sva se v pekarni pri Conzuttiju lahko umirjeno pogovarjala o skupni preteklosti. Večino svojega časa je bil zaposlen pri Pro Gorizii, kasneje pa je delal še za Udinese in postal dejansko desna roka »hazarderja« Giancarla Pozza, brata bolj znanega podjetnika in predsednika furlanskega prvoligaša Gianpaola. Giancarlo je prevzel Pro Gorizio ob koncu 80 let z Nardonojevo podporo. Pritoževal se je, da je na igriščih vedno manj perspektivnih igralcev. Odgovoril sem mu, da to sicer drži, a da so za to krivi tudi taki kot on, ki razen signalizirati talent, ne znajo nič drugega. Povedal sem mu nekaj v zvezi s Coerverjevo metodo: pomembnejše od selekcije je didaktika učenja tehnike, ki talent sicer ceni, a ga zna hkrati ovrednotiti. To bi morala delati goriška okoliška moštva, a zaradi namerne in ignorantske »politične« usmerjenosti in posledično neznanja trenerskega kadra, prevladuje še vedno misel, da se talent rodi, ne pa da ga je mogoče vzgojiti. Politika ob takih predsodkih cveti in »vzdržuje mediokriteto«, ker ima od kontrole mladih korist. Goriški nogomet pa že desetletja nazaduje.
Foto 3
V vrstah naraščajnikov: Memo Toros
Uničenje Gorice in okolice je med prvo vojno prispevalo k temu, da se je mnogo Primorcev, ki niso želeli sprejeti italijanske oblasti, preselilo v Ljubljano. Ustanovili so svoja športna in kulturniška društva in »športno Primorje je kmalu pridobilo pomembno mesto v slovenskem športu in imelo temu primerno mesto med ljubljanskimi Primorci«. Tako piše o primorskih emigrantih prof. Tomaž Pavlin. Če se omejimo le na nogomet, lahko govorimo o izredni vitalnosti nogometnih društev na Goriškem že pred prvo svetovno vojno. Kot bi se lahko sklepalo, sta bili aktivni vsaj dve društvi: »Nekako od leta 1911 ali 1912 je dijaška Jugoslavija prestopila svoje okvire in postala športni klub, ki je združeval dijake in ostale mlade privržence nogometa«, piše prof. Pavlin.
Foto 4
Stadion v Ul. Lantieri
A italijanski novinar L.P. Pecile omenja leta 1923 še novo nogometno društvo, ki je nastalo, potem ko je znotraj Associazione Sportiva Studentesca (Študentsko športno združenje) prišlo do nesoglasij. Slovenski dijaki so ustanovili S.K.Triglav. Člani kluba naj bi bili brata Gorjup, Birsa, Bano, Černovic, Stanko Mozetič itd. A dalo bi se sklepati, da je ta podatek italijanskega novinarja zgrešen, ker je imenoval Triglav to, kar je bilo nogometno društvo Jugoslavija, o katerem so pisali slovenski časopisi pred prvo vojno. Kot sem že napisal, je nogomet vzcvetel že pred prvo svetovno vojno. Kot piše v knjigi Pro Gorizia ob 65-letnici, segajo začetki uradne ustanovitve v 20 leta, natančno v leto 1923. Takrat so predstavili oblastem ustanovni statut.
Foto 5
Predsednik Tacchini nagrajen
A tisti, ki je dejansko najbolj zaslužen, da se je skoraj štiri desetletja prakticiral na Goriškem dober nogomet, je bil predsednik Pro Gorizie Aldo Paoli Tacchini. Danes lahko trdim, da je bil to oseba, ki se je na nogomet spoznal in intuitivno zaznal nogometne sposobnosti igralcev. Dejansko je uvidel, da je nogomet igra, a hkrati tudi posel, iz katerega se da služiti. V tem nima v stoletni zgodovini na Goriškem pravega konkurenta. Kar 35 let je vodil društvo, in sicer od leta 1937 do leta 1972, ko ga je prepustil drugim lokalnim podjetnikom. Velja omeniti nekaj biografskih podatkov. V Gorico je prišel leta 1936. Ker je njegov oče trgoval s kožami in usnjem tudi z istrsko regijo, je ugotovil, da bi lahko odprl skladišče v Gorici, zato je 29-letnega sina »kazensko« poslal v Gorico. Tu je mladi Tacchini kmalu prevzel predsedniški položaj in s tem popolno lastništvo nad klubom. Vzpostavil je tesne stike tako s profesionalnimi kot amaterskimi akterji svojega časa. Bil je v dobrih stikih s predsednikom Milana Andreom Rizzolijem, prijateljeval pa je tudi z Roccom in Vianijem. Imel je poslovne interese tudi v drugih italijanskih nogometnih klubih, kamor je prodajal ali odkoder je poceni dobival perspektivne nogometaše. Naši kraji so bili prestižna delavnica za izdelovanje denarja s prodajo odličnih, večinoma furlanskih nogometašev. Povsod naj bi imel prste vmes. Od tu so štartali igralci in trenerji kot: Bearzot, Orzan, Blason, Fortunato, Colausig, Puia, Mazzero, Toros, Reja, Del Neri, da omenim le bolj pomembne. A ne smemo pozabiti tudi tujce, kot so bili Lazslo Szoke, Ladislau Kubala in po pripovedovanju nekaterih tudi Ferenc Puskaš, ki naj bi treniral nekaj časa v Gorici, predno je postal član Real Madrida.
Foto 6
Moj prvi nastop
Bil je pravi potomec hedonističnega filozofa Epikura. Znal je ceneti užitke in si v življenju marsikaj privoščil. Bil je lastnik dirkalnega konja »Mistero«, ki je po vojni bil zmagovalec prestižne dirke Grand Prix d’Amerique v Parizu. Ni štedil z denarjem: bil je lastnik avtomobilov najprestižnejših znamk: Ferrari, Lancia, BMV. Z najnovejšim športnim modelom münchenskega proizvajalca je prišel k nam na obisk in skušal mojega očeta pregovoriti o možnosti, da bi v nogometu lahko naredil kariero. Verjel je, da bi lahko bilo to mogoče. A moji so bili mnenja, da je študij pomembnejši od nogometne. Imeli so popolnoma prav, a takrat nisem tega razumel. Zadnjič sem ga obiskal na njegovem kmetijskem posestvu v Gradišči ob Soči. Težko je govoril, saj je rak načel njegove glasilke. Skupaj z nekdanjim trenerjem Pro Gorizie Borghesom sem ostal pri njem nekaj časa. Bil je vidno izmučen. Umrl je 6. januarja 1979, star 71 let. Odkar je on pustil nogomet, če izzvzamemo nekaj Pozzovih let, se na Goriškem nogomet ni nikoli več pobral. Zdaj lahko govorimo le o preživetju in životarjenju.
Foto 7
Lucio Borghes
Zaradi radovednosti sem pregledal arhivski material tržaškega Il Piccola od leta 1967 do novembra 1971, ko sem dokončno zapustil Pro Gorizio. Če se omejim na nogometne dosežke, so bila ta leta v mladinskem stažu polna sanj in občasnih uspehov. Kot levo krilo sem se že v prvem letu uveljavil kot stabilen strelec. Vidno sem napredoval, tako da so me včasih vključili tudi v starejšo skupino, ki je igrala na deželni ravni. A največje zadoščenje sem imel takrat, ko sem opravil prvi nastop s prvim moštvom proti Ponziani: bilo je to 12. januarja 1969. Moral bi igrati z mlado ekipo, a so me zjutraj obvestili, naj se popoldne prijavim na stadionu. Šel sem na kosilo v gostilno Il Falegname in se ob 13.00 pojavil na stadionu v Ul. Baiamonti. Trener mi je rekel, da bom nastopil v prvi ekipi, zato je bilo presenečenje še toliko večje, ker nisem pričakoval kaj takega.
Foto 7A
Tako je Piccolo pisal o mojem nastopu 12. januarja 1969.
Tudi po moji zaslugi smo zmagali z 2:1 in Borghes je po koncu tekme tako izjavil: »Frandoličev nastop je potrebno umestiti v splošni kontekst, ker je prvič oblekel dres prvega moštva: odtod tudi določena vznemirjenost. Vsekakor se mi zdi, da je nadarjen fant, ki bi lahko postal pomemben člen našega moštva. Tudi nam se tako dozdeva, fant ima »poteze (numeri)«, da lahko izboljša in napreduje … » je za Piccolo zaključil novinar G. Verbi.
Foto 8
Članek
Doseženi goli in prvi nastop sta mi omogočila, da so me vpoklicali v izbrano selekcijo FJK (Furlanija-Julijska krajina), »torej so me imeli za enega najboljših mladih napadalcev na Goriškem in v deželi«. Mislim, da je moje ime »forsiral« prav Aldo Tacchini, ki so mu bili všeč taki igralci, ki so bili, kot rečemo v žargonu, »močni na žogi«, prevedeno po domače »znajo narediti kakšen numer«. In take so prvenstveno bile moje karakteristike. Bil sem edini Slovenec med številnimi mladimi, ki so prihajali od vsepovsod. Pri izbiri so sodelovala vsa deželna amaterska in poklicna moštva. Bil sem seveda ponosen, a ko pogledam nazaj, spoznavam, da to, kar mi je manjkalo, so bili specifični treningi za še boljšo obvladanje žoge oz. vadba individualnih napadalnih akcij, v katerih bi se lahko še bolj izuril v samostojnih prodorih. V tistem ključnem obdobju sem premalo treniral. Že res, da sem bil vsak dan aktiven, a odbojka oz. atletika ali orodna telovadba niso sorodne nogometnemu treningu. Vsekakor sem dobil »timing«, kar zadeva odrivnosti in visokih žog ter določene akrobatske sposobnosti, o katerih bom kasneje še spregovoril.
Foto 9
Izbor v reprezentanco
Šele danes se spominjam obeh mojih trenerjev: oba z izkušnjami poklicnih igralcev. Prvi je bil Claudio Bettella iz Tržiča, drugi pa Memo Toros. A vse, kar sem znal, sem se dejansko naučil sam že prej, s tem da sem podzavestno »posnemal« gibanja vrhunskih igralcev.
Foto 10
Claudio Bettella foto. Bil je eden redkih trenerjev, ki me je naučil eno lažno gibanje.
Šlo je za kakšen trik z nogami, ki mi je v igri pomagal pri preigravanju. Recimo sem zarolal žogo v eno smer z levo nogo in jo naenkrat preusmeril v drugo stran z desno nogo. Ali v hitrosti sem opravil hiter lažen prestop z eno nogo in preigral obrambnega igralca z drugo nogo. To je zmedlo nasprotnike, ki se niso počutili gotove, ko sem bil v njihovi bližini. Nihče od trenerjev mi ni nikdar rekel, da je to prav, nekako so te trike ali lažna gibanja za silo tolerirali, toda nihče ni vedel z njimi kaj početi, zato jih niso trenerji znali tudi s specifičnim urjenjem gibalno obogatiti, kar dokazuje, da so raje imeli tistega, ki tega ni znal. Skratka, bil si to, kar si se naučil in si že znal. Šele ko sem srečal Coerverja, sem spoznal, da je to znanje, ki se ga ni potrebno sramovati in ki se ga da z urjenjem še kako razviti in izboljšati. A kaj ko sem že zdavnaj nehal igrati nogomet. Odločil sem se, da se »sam« tega naučim in da bom kot trener spodbujal individualno znanje, ne pa ga zatiral.
Foto 11 Bocen
Reprezentanca FJK. Jaz sem sedmi z leve proti desni. Trener je bil Stellio Malabotti, vodja pa Sergio Magris.
Glede »Coppa Primavera« pa smo se s FJK uvrstili v italijanski finale. Mislim, da je to eden največjih dosežkov deželnega nogometa. Jaz sem v Pierisu na prvi tekmi proti Venetu sedel na klopi – bilo je obdobje, ko so bile prepovedane menjave – , drugo tekmo v Bocnu proti Tridentinski-Gornje Poadižje pa sem igral, a smo znova remizirali. Z žrebom smo se uvrstili v končno fazo, ki je bila na sporedu konec aprila v Piemontu. A tja nisem odšel, ker me doma niso pustili zaradi strahu, da bom imel spet težave v šoli. A zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Ko smo se vračali z izleta iz Toskane, sem svoje nogometne kolege srečal v vlaku. K meni je stopil predsednik FIGC Sergio Magris, ki mi je izročil srebrno medaljo, ki jo še danes hranim doma. FJK je takrat le po enajsmetrovkah nesrečno izgubila finale in se uvrstila na odlično drugo mesto v Italiji.
Foto 12 a in b medalja
Razvijal sem se torej v obetavnega nogometaša, ki je imel podporo goriškega »šefa« Tacchinija. Naj povem, da sem bil celo povabljen na razgovor k njemu in sprejel me je, oblečen v spalnem plašču. Takrat mi je celo dal denar, ker sem za prvo moštvo dal že kak zadetek. Povedal sem mu, da bom moral nositi očala. A svetoval mi je, naj se v Vidmu oglasim pri okulistu, ki že preiskuša kontaktne leče. Tja sem hodil kar nekaj mesecev. Zatorej mislim, da sem bil eden prvih, ki sem jih nosil. Skratka, čutil sem njegovo naklonjenost, ker je tudi trenerja Borghesa spraševal s svojim hripavim glasom: »Come ha giocato Frandolič? Ha segnato?« Če je bil odgovor pritrdilen, je bil njegov odgovor: »Bene«.
Foto 13
Pro Gorizia
V sezoni 70/71 sem postal standardni igralec Pro Gorizie. Odigral sem več kot 20 tekem. Čutil sem zaupanje »šefa« Tacchinija. Postava: Puia, Marangon, Piscopo, Battistutta, Simonetti, Visintin B., Lorenzon, Perusin, Frandolič, Trombone, Medeot L. Moštvo je vodil trener Borghes iz Gradišča
Leta 1970 smo postali pokrajinski prvaki, s tem da smo v finalu premagali najprej Pro Romans. Čakal nas je Mortegliano. Zmagovalec naj bi postal deželni prvak. A zgodila se je nesreča, ki je močno vplivala na mojo nadaljnjo nogometno pot. Počutil sem se v vrhunski formi. Malo pred koncem tekme sem v žaru tekme dvigni žogo in s »škarjicami« akrobatsko udaril žogo proti vratom.
A ko sem padel na tla, sem se v zraku obrnil – v šoli smo vadili akrobatiko – in namesto na hrbet padel z vso težo na gleženj. Zadobil sem kompliciran zlom, tako da sem skoraj tri mesece nosil mavec na desni nogi. Šele poleti sem začel rehabilitacijo tako, da sem začel obiskovati v Gradežu t.i. »sabbiature«, ki jih je finančno pokril predsednik Pro Gorizie. Bil je to rehabilitacijski postopek, ko telo zasujejo s peskom in pacient je 15 do 20 minut izpostavljen sončnim žarkom. Veliko profesionalnih nogometašev je takrat obiskovalo gradeške terme. A nekaj se je v meni globoko spremenilo, kajti doživel sem že prej zlom zapestja. Takrat sem prišel celo v konflikt z mamo, ker mi ni dovolila, da bi treniral in igral z mavcem na roki. Pisal sem ji celo pismo, a danes lahko rečem, da je imela prav, ker me je zaščitila še pred hujšimi posledicami.
