15. poglavje
Univerzitetna leta
Foto 1
Moštvo Torriane
Na desni stoje trener Livio Zanolla. Jaz sem tretji od leve proti desni čepe. Ob meni dolgoletni kapetan Giulio Grion, ki je igral za Torriano rekordnih 568 tekem.
Sezona 1971/72 se je komaj zaključila. Napisal sem, da sem se jeseni nogometno preselil v Gradišče in postal začasni član Torriane. Začasni, ker če bi me hotela Torriana dokončno imeti, bi morala plačati čedno vsoto Pro Gorizii: najbrž nekaj milijonov lir. V mestu ob Soči so me dobro sprejeli, zlasti predsednik Luciano Zuttion je do mene vzpostavil prijateljski in iskren odnos. To je veljalo tudi za ostale igralce in člane odbora. Društvo je vodil po paternalističnem principu kot oče gospodar, ki mu ni vseeno za vzgojo otrok. Z nekaterimi somišljeniki ga je ustanovil daljnega 9. maja 1954 v času železne zavese in ideoloških sporov z namenom »nuditi svojim članom pošteno zabavo in moralno ter socialno vzgojo, osnovano na (demo)krščanskih vrednotah«. Ne smemo pozabiti, da so leve stranke uživale v tem del goriške pokrajine precejšnjo podporo. Torriana pa je bila izraz tradicionalnih cerkvenih krogov. Širitvi delavskega gibanja se je bilo potrebno nekako zoperstaviti tudi s športnimi dosežki. Nenazadnje so v Gradišču delovala kar tri amaterska nogometna društva: Itala in San Marco, nagnjene bolj levo, in Torriana. Šele v 80-ih letih je prišlo do združitve in so bili »pozabljeni« nekdanji ideološki boji.
Foto 2
Po tekmi je moral tudi predsednik Zuttion počistiti blatno slačilnico.
Doma je predsednik Zuttion ali kot so ga ljubkovalno imenovali »lo sceriffo« (šerif), imel številno družino: tri dekleta in dva fanta. Vsi so bili aktivni športniki, zlasti tri dekleta: Laura, Anna in Paola, ki so postale odlične odbojkarice. Moštvo Torriane je bilo tisto leto vključeno v skupini B 1. amaterske lige. Nad njo je bila le promocijska liga in zatem D-liga, kamor se je uvrstila tisto sezono Pro Gorizia. Goriško društvo je bilo še vedno lastnik mojega »kartelina« (registracije). Igralci smo bili v sužnjelastniškem odnosu, saj nismo takorekoč imeli nikakršnih pravic niti možnosti zamenjati sredine in izbrati, kje bi lahko nadaljevali nogometno pot, čeprav smo bili čisti ljubitelji. V Gradišču sem namreč bil le na posodi. Naj razkrijem, da v 22 letih igranja nisem bil deležen niti »počenega groša« s strani društev, kjer sem igral, zatorej je vsako društvo imelo od mene kvečjemu korist. Gradišče je imelo nekoč stadion na tistem kraju, kjer je danes telovadnica, torej v samem središču mesta. V 70-ih letih so se mestne oblasti odločile zgraditi novega, daleč od mestnega jedra. A to ni šlo čez noč, zatorej je Torriana bila prisiljena nekaj sezon odigrati domače tekme na tujih igriščih. Spomnim se, da smo bili najprej v Moraru in zatem v San Lorenzu. Tu sem odigral eno ali dve sezoni. Moštvo je tisto leto vodil »mister« Livio Zanolla, ki je sicer cenil moje tehnične vrline. Najbrž me je že poznal iz časov, ko sem igral za mladince Pro Gorizie, on pa je treniral mlade Pro Romansa. V finalu pokrajinskega prvenstva sem prispeval dva odločilna gola. Livio je bil najprej cenjen igralec, potem pa dolga leta uveljavljen trener na Goriškem in Videmskem.
Foto 3
Hvaležnost pa taka
V hvaležnost za lep sprejem smo jih premagali.
Torej odigrali smo dobro prvenstvo 1971/72. Rad bi za anekdoto izbral zadnjo prvenstveno tekmo, ki smo jo odigrali na Grezarju proti Ponziani. Tržaška ekipa je suvereno osvojila prvenstvo in se uvrstila v najvišjo amatersko promocijsko ligo. Po tem je bila le zahtevna D-liga ali četrta italijanska liga. Pripravili so nam lep sprejem in nas pred začetkom slovesno počastili s steklenicami vina. Pričakovali so, da se bomo tako vdali in ne bomo nudili odpora. Bila je to njihova 27. zaporedna tekma brez poraza, tako da se je Piccolo ironično spraševal, ali je bila s strani gostov to prava hvaležnost za tak prijateljski sprejem. Torriana pa se je izkazala kot »živahna, neukrotljiva in avtoritarna«. Ta dogodek je vsem udeležencem ostal v lepem spominu, še zlasti se nekateri spomnijo mojega zadetka, saj sem udaril žogo v vrata s konico čevlja, vendar počasi, a tako diagonalno, da je postala neulovljiva za vratarja Braido.
Foto 4
Na maturi 1972
Jaz sem v tretji klopi. V prvi vrsti(na desni) je Bagon Franko, drugi Mirko Špacapan, tretji pa jaz. Bili smo ravno pred Platonovim tekstom o demokraciji v Atenah. Slovenski naslov maturitetne naloge pa je zadeval vlogo in pomen zgodovine. Izpiti so se zaključili v četrtek 13.07.1972.
Manjkala sta dobra dva meseca do končne mature, ki ni potekala v Gorici, ampak na Prešernu v Trstu. Moram priznati, da sem se veliko učil in se pripravljal za zrelostni izpit. Tudi v Alojzijevišču, kjer sem preživel osem dolgih let, nisem več zdržal, zato sem se zadnje šolsko leto vozil v Gorico z očetovim avtom ali avtobusom. Želel sem po svoje razpolagati s prostim časom, doživel pa sem tudi v Nemčiji večjo miselno spremembo, ki je vplivala na odločitev, da sem za nadaljevanje študija izbral humanistično fakulteto Lettere e filosofia. V spominu imam, da je bil v komisiji tudi Boris Pahor, ki je spraševal, če se ne motim, italijanščino, jaz sem izbral latinščino, dodeljena pa mi je bila slovenščina. Izpit sem opravil relativno uspešno, glede na dejstvo, da nisem posebno briljiral med letom. V zahvalo za uspešen zaključek smo z razredom šli peš na Sveto goro in še zadnjič nazdravili, predno smo se poslovili od dijaških let in je vsak izbral svojo življenjsko pot. Čakale so me dolge počitnice in odločil sem se za obisk Anglije. Tja se je poročila moja teta Alma Rožič in ker je z avtom vsako leto prihajala na obisk sorodnikov v Italijo, sem si ji pridružil ob povratku domov. Nekaj tednov sem preživel pri njej v Hullu, mestu v grofiji Yorkshire, potem pa sem obiskal mojo sestrično Anito, ki je živela in delala v Londonu.
Foto 5
Trafalgar Square
Na Trafalgar Square (trgu) avgusta 1972. Takrat sem tudi odposlal pismo predsedniku Torriane Zuttionu.
Bila je to priložnost, da sem od blizu spoznal angleško prestolnico. A kaj, ko angleščine nisem razumel, saj sem v šoli študiral nemščino, ki je bil tudi pogovorni jezik s sestrično. A če se omejim na nogomet, ki je glavna tematika tega prispevka, moram opisati vsaj dva dogodka, ki sta se mi vtisnila v spominu. Najprej obisk lokalnega moštva Hulla. Zelo mi je ostalo v spominu, kako so si igralci podajali žogo med sabo: udarci so bili tako močni in čvrsti, da je soigralec komaj uspel zaustaviti žogo. V Italiji nismo bili navajeni toliko časa se posvečati nizkim podajam. Tu pa je vse temeljilo prav na tem elementu tehnike. Angleški nogomet sem nekako poznal že prej, saj sem se osebno udeležil mednarodne tekme med Italijo in Anglijo, ki je bila v Trstu 25. maja 1968, po televiziji pa sem še sledil svetovnemu prvenstvu leta 1966, ko je Anglija na Wimbledonu premagala Nemčijo v finalu.
foto 6
Westminster
Tako sem slikal Westminstrski zvonik, sedež angleškega parlamenta
Vsak dan sem zgodaj vstal, se vozil z metrojem do središča mesta in tam obiskoval muzeje, cerkve, parke in zgodovinske znamenitosti. O tem času imam shranjene precej fotografij. Zvečer pa sem se s sestrično vračal domov. Ona ni stanovala daleč od stadiona White Hart Lane, zato sem si privoščil ogled prve tekme angleškega prvenstva v sezoni 1972/73 Totteham – Coventry. Danes vem, da je bilo to 12. avgusta 1972 in imel sem priložnost gledati številne angleške reprezentante in svetovne prvake: Pat Jennings, Martin Peters, Martin Chevers, John Pratt itd. Dve zadevi bom omenil: kljub temu, da je bil stadion nabito poln, sem po končani tekmi stopil čez nizko ograjo in se mimo igralcev, ki so se vračali v slačilnico, sprehodil po zelenici in šel skozi glavna vrata proti stanovanju. Čudilo me je, ker se ob mene ni obregnil nihče od varnostnikov s čelado, t.i. bobbyjev. In druga zadeva je bila ta, da sem v ponedeljek 14. avgusta 1972 kupil Corriere della sera, ki je objavil novico in fotografijo, da se je začelo angleško prvenstvo in da je prav na stadionu Tottenhama padel prvi zadetek. Med tisto množico sem bil tudi jaz.
Foto 7
Blizu stadiona Tottenhama
Predel Londona nedaleč od stadiona Tottenhama. V tem predelu je stanovala moja sestrična Anita Coaster
A tisto, kar se mi danes zdi najbolj pomembno, je dejstvo, da sem se sredi Anglije odločil, da ne nameravam več igrati pri Pro Gorizii. Šefu Torriane Zuttionu sem tako poslal dolgo pismo, v katerem sem ga vneto prosil, naj me odkupi, če le more, preveč sem bil razočaran od ravnanja Pro Gorizie. Mislim, da ga je moja prošnja ganila, ker ko sem se vrnil v drugi polovici avgusta domov, sem že postal član Torriane. Mislim, da ni zapravil denarja, ampak je dal na posodo v Gorico kakšnega perspektivnega igralca in s tem pokril morebitne stroške, ki bi jih sicer zahtevalo goriško moštvo v primeru direktne prodaje. Odvalil se mi je kamen s srca in v dresu Torriane začel drugo prvenstvo 1. kategorije v skupini B.
Foto 8
Članek 1972/73
Doma me je čakal rabljeni »hrošč«, ki sem si ga kupil s prvim prihranjenim denarjem v tovarni Continental pri novemu predsedniku Pro Gorizie in lastniku avto servisa Volkswagen Lucianom Sacchettijem. Ko sem se vrnil iz Anglije, sem hotel preizkusiti njegovo vzdržljivost in obiskal München. Tam so se komaj zaključile olimpijske igre. Zelo močan vtis je na meni naredil obisk koncentracijskega taborišča Dachaua. Tja sem se odpravil tudi zato, ker sem rad obiskoval Heleno Jarčevo in Karla Černica, ki sta mi kot otroku včasih pripovedovala o njuni trpki izkušnji. To mi je ostalo globoko v spominu in nevede usmerjalo moje življenje. Dve leti zatem sem obiskal še Auschwitz in pred leti še Buchenwald. Napisal sem tudi monografijo židovskega pisatelja in njegove žene, ki sta bili žrtvi nacistične ideologije.
Foto 9
Koncentracijsko taborišče Auschwitz
Z Damijanom Paulinom, njegovo ženo Majdo Zavadlav in Silvanom Kerševanom sem leta 1974 obiskal Ošwienčim ali Auschwitz.
Drugo prvenstvo 1972/73 ni bilo tako uspešno kot prvo. Ostali smo v isti B-skupini prve amaterske lige. Kljub nekaterim dobrim nastopom zlasti proti tržaškim ekipam, se tisto leto nisem izkazal. Prihajale so tudi kritike, saj smo zabeležili le pet zmag, kar 14 neodločenih rezultatov in 11 porazov. Prejeli smo komaj 28 zadetkov, a jih dali le 18. A pri vsem tem bi rad izpostavil dejstvo, značilno za vse furlanske trenerje: vso pozornost so namenili le obrambi. To je bila že stara tradicija, ki jo je gojil italijanski nogomet. »Najprej poštimati obrambo, šele nato poskrbeti za napad. Ta je bil dejansko prepuščen le inventivnosti posameznikov, ki ga je vezna linija malokrat podpirala, ker je prevladoval strah, da se ne bi preveč odprli«. Taka miselnost je v Italiji prevladovala do nedavnega, dokler ni Mancini dokazal, da znajo tudi Italijani napadati. Izpadli smo za las v družbi Palmanove in Edere. Goriška stran Piccola je pisala, da na Goriškem zvonovi zvonijo ob smrti dveh moštev, ki sta klavrno izpadli: Mossa in Torriana. Iskali smo vse pretveze in valili krivdo na sodnike, a rezultat je bil neizprosen. Začeti bo treba v drugi kategoriji.
Foto 10
Tovarna
Tako zgleda vhod v tovarno Vereinigte Leichmettal Werke v ul. Göttinger Chausse, nedaleč stran od Športnega parka in stadiona v Hannovru. Z mano sta bila tudi Gerin Claudio in Cotič Adriano.
Vtisi, ki sem jih imel, ko sem prvič obiskal Nemčijo, so bili še tako sveži in globoki, da sem se odločil ponoviti prvo izkušnjo. Povedal sem že, da me je bivanje v Nemčiji povsem spremenilo. Postal sem v odločitvah pogumnejši in bolj samozavesten. Ob tem pa sem tudi vadil nemški jezik in zaslužil to, da sem si lahko privoščil marsikaj. Če me spomin ne vara, sem drugo tako izkušnjo doživel v tovarni, ki je še danes v Göttinger Chausse. Delal sem v glavnem v skladišču in užival v nemškem okolju. Občudoval sem nemški »Ordnung und Disciplin«, a pogrešal pri njih smisel za improvizacijo. Bila so leta, ko sem spletel poznanstva in prijateljstva tudi z nežnim spolom.
