16. poglavje
2. DEL
Foto 1
Marino Vocci
Morda pa ni bilo vse tako črnogledo, kot se dozdeva na prvi pogled. Na tržaški univerzi sem imel priložnost obogatiti svoja poznanstva z nekaterimi študenti. Eden mojih dobrih prijateljev je postal Marino Vocci iz Sesljana, dolgoletni devinsko-nabrežinski župan. Z njim sem vzpostavil močan prijateljski odnos. Oba sva namreč obiskovala tržaško filozofsko fakulteto in se zanimala poleg nogometa še za lokalno zgodovino in kulturo. Marino je igral srednjega napadalca. Sicer ni bil hiter, a je to pomanjkljivost nadoknadil s tehnično dovršenostjo. Tako sva oba nekaj časa skupaj igrala v napadu. Vključili so me v univerzitetno ekipo, v kateri sta imela glavno besedo odgovorni športni urednik Piccola Ezio Lipott in njegov kolega Piero Trebiciani. Priključila sta me zraven in tako sem kmalu postal standardni igralec tržaškega CUS-a, ekipe, ki so jo sestavljali izbrani študenti iz cele dežele. Nekateri so bili tudi člani poklicnih društev. Vsekakor smo 10. maja 1973 odigrali prijateljsko tekmo proti tretjeligašu Triestini na Grezarju in doživeli znosen poraz z 0:2.
FOTO 2
Proti Triestini
Prvenstvo 1973/74 se je kot vedno začelo v začetku oktobra: uvrstili so nas v skupino D druge amaterske lige. To prvenstvo je zaobjemalo tako ekipe z videmske kot goriške pokrajine. Cilj je bil jasen: »Vrniti se čimprej v prvo kategorijo«. Prvenstvo nismo začeli najbolje, a smo v drugem delu poprimili in se na koncu uvrstili na zadovoljivo šesto mesto. Iz tistega obdobja velja omeniti vsaj tri dogodke.
Prvič: uvrstili smo se v deželni finale italijanskega pokala in za las izgubili tekmo proti tržaški ekipi Stock. Drugič: zaradi svetovne naftne krize je prišlo do prepovedi vožnje avtomobilov in ostalih motornih vozil po vsej Italiji. Mesta so samevala, ljudje so raje ostali doma, a prvenstvo se ni prekinilo. V Gradišču so izbrali izvirno rešitev: najeli so voz in dva konja in se odpeljali na tekmo z igralci, ki so veselo rajali na vozu. Bila je to prej pustna šala kot dokončni izhod. Vsekakor sem moral povleči ven kolo in se z njim odpeljati na tekmo.
Foto 3
Z vozom v času naftne krize
Tretji tak dogodek, na katerega sem posebno ponosen, je povezan z mojim igranjem za univerzitetno izbrano vrsto CUS (Centro universitario sportivo). Minilo je pet let od časa, ko so me prvič vpoklicali v deželno reprezentanco. Tokrat se je vnovič zgodilo. Ezio Lipott in Piero Trebiciani sta izbrala in sestavila kompetitivno deželno moštvo, ki takorekoč ni imelo šibkih točk, skratka dobro sestavljen orkester s kvalitetnimi nogometaši, ki so igrali od D do druge amaterske lige. V tej skupini je z mano igral tudi napadalec Vesne Zaccaria, torej sva bila oba napadalca Slovenca. Bili smo homogena ekipa, ki so nas s težavo premagovale ekipe kot Triestina ali Monfalcone, proti katerim smo pred odhodom v Marke igrali nekaj prijateljskih tekem. Tam so nas čakali odločilni boji. V naši ekspediciji so bili tudi drugi atleti različnih športnih disciplin. Mi pa smo v Macerati odigrali izločilne boje in se zaradi dobre organizacije in visoke motiviranosti uvrstili v italijanski finale proti Urbinu. Bila je napeta tekma in malo pred koncem smo zadeli izenačujoči gol. V vratih smo imeli odličnega vratarja Vatto, ki nas je dejansko pripeljal v finale, saj je branil nekaj odločilnih enajstmetrovk. A sodnik, potem ko je priznal gol, ga je tudi razveljavil po posvetovanju s stranskim sodnikom. Tako smo se s kančkom priokusa veselili odličnega drugega mesta. Le kakšen teden zatem sem spet potoval v Nemčijo in se kot študent zaposlil za dober mesec v nemški tovarni.
Foto 4
Kronika tekme proti Urbinu
Bilo je to ravno 15. junija 1974 in začelo se je svetovno nogometno prvenstvo v Nemčiji. Parkiral sem avtomobil v bližini stadiona in naenkrat zagledal ogromno množico oranžnih majic, ki se je valila proti vhodnim vratom. Priključil sem si jim in tako videl od blizu eno najboljših ekip v zgodovini. Na ta dogodek se bom podrobno vrnil, ko bom pisal o nizozemskem trenerju Rinusu Michelsu. A to ni bila moja zadnja univerzitetna izkušnja, ker sem tudi leto pozneje igral s CUS-om v Modeni, a smo kmalu izpadli. Tako se pravzaprav zaključi moja večletna avantura z deželno univerzitetno reprezentanco, ki me je športno in kulturno zelo obogatila.
FOTO 5
Moštvo Torriane.
Jaz sem tretji iz leve proti desni z žogo.
Prvenstvo 1974/75 se v skupini D druge kategorije ni začelo najbolje. Vajeti je prevzel Lucio Borghes iz Gradišča, ki je dolga leta vodil Pro Gorizio. O tem, kako je interpretiral nogometno tekmo, sem že pisal. Bil je do mene korekten, saj me je včasih pred tekmo povabil domov na kosilo, tako se je med nama spletlo prijateljstvo, ki je trajalo tudi po moji končani športni aktivnosti. Srečal sem ga nekaj let pred smrtjo na stadionu v Gradišču. Rekel mi je: »Te se ricordi. Ti te volevi solo scartar«. Ti si želel le preigravati. On še mnogo kasneje ni razumel, da je v tej gesti skrita vrlina, znanje, pogum. On pa je videl le izgubo žoge. Kdor je to veščino imel, je bil zanj nekoliko »prismuknjen«. Jaz sem mu odgovoril: »Questo iera un ben, no un mal«. To je bilo nekaj dobrega, ne nekaj slabega. Gledala sva ravno tekmo med mladima ekipama Japonske in Hrvaške. Japonci so dobesedno skrili žogo Hrvatom in jih povsem deklasirali. Po tekmi me je firbec matral in sem vprašal japonskega trenerja, kaj delajo, da so bili tako suvereni na žogi. Ne boste verjeli odgovoru: «Coerverjeve vaje!«. Zdaj mi je potrdil, kar sem mislil med tekmo. Če boš težko preigral nasprotnika, boš težko dobil tekmo.
Prvenstvo se je dobro razpletlo. Nekaj tekem pred koncem smo še vodili, a na žalost smo zadnje tri tekme odpovedali in se »raztopili kot sneg na soncu«, piše il Piccolo. Uvrstili smo se na četrto mesto in tako morali še enkrat znova začeti prvenstvo v drugi kategoriji.
FOTO 6
Na stadionu Grezar.
Zgoraj: Trener Lippot, Acquavite, Francini, Deiuri?, Metti, Vatta, Bonanno, De Pellegrin, spremljevalec in novinar Trebiciani;
spodaj: Menichino, Antonelli, Frandolič, Smrekar, Samese, Zaccaria, …
Med pomembnimi nogometnimi dogodki, ki so se zgodili v času mojega bivanja v Gradišču, bi najprej omenil leto 1974 obisk italijanske vojaške reprezentance. Takrat je bil vojaški rok še obvezen in tudi poklicni igralci so bili primorani obleči vojaško uniformo. Le da je bilo njihovo služenje nekoliko lažje, saj so lahko poleg obveznosti tudi trenirali. Mislim, da so jih povabili zaradi odprtja novega stadiona. Na tekmi se je zbralo veliko gledalcev in če pogledam skupno fotografijo, se je na njej znašlo kar nekaj dobrih italijanskih nogometašev: Aldo Maldera, dolgoletni levi branilec Milana, Giampiero Marini, vezni igralec Interja in svetovni prvak, Vincenzo Guerrini vezni igralec Fiorentine, Loris Boni igralec Sampdorie itd. Mnogi od njih so pozneje igrali tudi v italijanski reprezentanci. A kljub njihovi premoči se ta razlika med njimi in izbrano vrsto igralcev Itale, San Marca in Torriane ni tako opazila in tekma se je končala z rezultatom 2:1 za italijansko vojaško izbrano vrsto. Gol, ki ga je dal naš branilec Lacurre, je bil izjemen. A to ni tako pomembno, še danes me peče to, da so odborniki organizirali skupno zakusko z vodstvom reprezentance in igralci, nas pa poslali domov kot stekle pse. To mentaliteto še danes opažam med vodilnimi odborniki, ki od takrat še vedno organizirajo različne manifestacije. Važno je, da so oni v ospredju, vse ostalo jih ne zanima. Klavrno.
FOTO 7
Jaz sem deveti v zgornji vrsti iz leve proti desni. Kot kaže fotografija, so bile na stadionu v Gradišči polne tribune.
V Torriani, kot sem že napisal, je prevladovala domačnost in prijateljstvo. Tako je vodstvo nekajkrat ob prehodu leta organiziralo silvestrski večer, poleti pa tedenske priprave v hribih (Forni di Sotto): odzvali so se tudi vabilu francoskega nogometnega kluba, ki nas je vabil v Pariz na mednarodni turnir. Imel sem tako možnost obiskati francosko prestolnico. Tja smo se verjetno odpeljali poleti 1979. To pišem zaradi dejstva, ker sem bil vpisan v drugem letniku režije. Dobro sem poznal Petra Zobca, ki je bil eden najboljših režiserjev za masovke v Jugoslaviji. Peter je bil poseben bohemski tip, ki je dobro govoril kar nekaj svetovnih jezikov. Bil je v dobrem stiku z Matijem Barlom, slovenskim Kekcem. On se je v Münchnu ukvarjal poleg ostalega še s producentstvom. Vsekakor nemški filmarji so pozimi leta 1978 prišli v Ljubljano in Opatijo.
Foto 8
Ljuba Tadič in Bruno Ganz v ljubljanski operi. Slovenska filmska revija Ekran je organizirala tudi intervju s švicarskim igralcem oz. nemškim režiserjem Petersenom
Tu so ostali kakih deset dni in tako sem imel priložnost sodelovati z režiserjem Wolfangom Petersenom in glavnim igralcem Brunom Ganzom, ki je dobro govoril italijanščino. A najbolj smešno se je zgodilo nekaj mesecev kasneje. Ko sem se mudil s Torriano v Parizu, sem sredi mesta v neki stranski ulici naključno zagledal plakate filma Schwarz und weiß wie Tage und Nächte. (Belo in črno kot dnevi in noči). V filmu, ki je bil posnet v Opatiji in ljubljanski Operi, sta glavni vlogi šahistov igrala Ljuba Tadić in Bruno Ganz. Seveda ni bilo to presenečenje samo zame, ampak tudi za moje soigralce, ki niso mogli verjeti, da so me, čeprav v vlogi statista, lahko videli v filmu sredi Pariza.
FOTO 9
Torriana v času trenerja Fontanota
Poleti 1975 sem bil četrtič v Nemčiji. Bil sem zaposlen pri trasportnem podjetju Rhenusu, ki še danes obstaja. Potem sem šel z avtom na grške otoke s sprijateljem Adrianom Cotičem. Ali bolj kot sama pustološčina po nekaterih grških otokih, velja omeniti, da sem se čedalje bolj začel zanimati za gledališko in filmsko kulturo. Veliko bi lahko povedal o tem času in o srečanju z dvema izjemnima avtorjema, kot sta bila Pier Paolo Pasolini in Dario Fo. Oba sta bila gosta tržaške univerze, tako sem ju lahko od blizu videl in občudoval. Ne smemo prezreti dejstva, da smo v SAG-u igrali dve Fojevi besedili: Marcolfo in Burkaški misterij. Pri obeh sem aktivno sodeloval. Kar zadeva Pasolinija, pa sem rad prebiral njegove eseje, zlasti pa začel kritično gledati njegove umetnine. Odigral sem tudi dobro prvenstvo 1975/76 v 2. kategoriji skupine D. Ta je obsegala v glavnem videmsko in goriško pokrajino. Po slabem začetku smo se zavihteli na lestvici in že novembra bili tretji na lestvici. To mesto smo zadržali do konca prvenstva in se tako uvrstili v vrhnji del lestvice. Manjkala nam je tista zbranost, ki nas bi lahko pripeljala v višjo ligo.
FOTO 10
Moštvo Torriane
S trenerjem Borghesom. Jaz sem sedmi v zgornji vrsti od leve proti desni.
Prvenstvo 1976/77 je bilo za Torriano uspešno. Trener je postal izkušeni Bernard Davide. Vključeni smo bili v skupino E. Dobro smo začeli in pod spretnim vodstvom tržaškega trenerja dosegli odličen uspeh: kot prvouvrščeno moštvo smo prehiteli Italo in Juventino in na koncu slavili. Vendar moram priznati, da nisem čutil prvenstvene zmage kot nekaj svojega. Ne vem, koliko tekem sem odigral tisto sezono: vsekakor malo. Iz enostvnega razloga, ker sem se septembra 1976 preselil v Ljubljano, ker so me po sprejemnih izpitih sprejeli na AGRFT. Veliko zaslugo za sprejem sta imela režiserja Matjaž Klopčič in France Štiglic, ki sta me vsa leta spodbujala in opogumljala. Tja sta šla tudi Sergij Verč in Boris Kobal, s katerima sem sodeloval v amaterskem gledališču. Začelo se je novo poglavje v moji zgodovini, dosti bolj povezano s kulturo kot športom. Tudi zaradi oddaljenosti in vedno večjih zahtev se nisem mogel več redno udeleževati treningov. Osvojili smo prvenstvo, o katerem se skoraj ničesar več ne spomnim, saj ga nisem čutil kot svojega. Postopoma se je moj odnos do Torriane ohladil.
FOTO 11
Zmagovalci prvenstva
V prvenstvu prve kategorije skupine B v sezoni 1977/78 nisem več kot prej imel možnosti za vadbo, istočasno pa je tudi navdušenje, da bi nadaljeval nogometno pot s Torriano nekako splahnelo. Nisem imel več motivacije, da bi še naprej igral z njimi. Iskal sem priložnost, da bi se od njih poslovil. Tudi rezultatsko je bila prva amaterska liga preveč zahtevna za tako moštvo, kot je bila Torriana, ki je lahko računala le na doma vzgojeni kader. Posledica je bila neizogibna. Po samo enem letu igranja v skupini B prve kategorije, smo spet pristali v drugi kategoriji. Zmagala je Manzanese, mi pa smo kot predzadnji zapustili prvo amatersko ligo. Bilo je spomladi leta 1978: julija je bilo na sporedu svetovno nogometno prvenstvo v Argentini. Če pogledam nazaj, sem s Torriano neprekinjeno igral od novembra1971 do jeseni 1978: torej dolgih sedem let. Satistični podatki pravijo, da sem s Torriano odigral 149 tekem in dal 28 zadetkov. Dvakrat sem bil tudi najboljši strelec ekipe.
Moji trenerji so bili: Livio Zanolla, Lucio Borghes, Franco Fontanot in Bernard Davide. Danes lahko rečem, da so se premalo ukvarjali s specifiko individualne tehnike. Bil bi pa krivičen, če bi gledal samo skozi ta aspekt. Mislim, da ta kritika ne velja le za njih, ampak za veliko večino trenerjev, ki so me trenirali. Zanje je kolektiv pomembnejši od individuuma. S tem se ne strinjam.
FOTO 12
Podoben klobuk sem dobil kot vojak.
Kak mesec prej sem dopolnil 26 let. V Italiji je bilo obvezno odslužiti vojaški rok. Do takrat mi je nekako uspelo podaljševati status študenta. Zdaj ni bilo tega več mogoče. Ni mi preostalo drugega kot obleči vojaško uniformo. Domov je prišlo pismo in aprila 1978 sem se moral javiti kot planinec (alpino) v Codroipu, kjer so imele sedež vojaške enote planincev. Skoraj enoletna prekinitev se mi je zdela nesmiselna, zato sem iskal pot, kako bi zaobšel stroge vojaške norme. To se mi je ponudilo tako, da sem srečal znanca Sameseja, libera Zarje. Njega sem že poznal že prej kot dobrega obrambnega igralca v vrstah CMM in univerzitetnega moštva CUS. Bil je zaposlen na univerzi in najbrž me je tam videl, ko sem iz vojaške bolnice prišel iskat kakšen dokument. Rekel mi je: »Mi finisso tra alcuni mesi. Se te ga voja, te faco venir a Trieste come militar«. Nič boljšega. Z njegovim priporočilom mi je uspelo priti v Trst in ga nadomestiti v vojaškem uradu (ufficio personale) v Ul. Fabio Severo, ki ga je prej on vodil. Bila je to prava sreča. Opraviti vojaški rok dejansko doma. Imel sem celo možnost opraviti še nekaj izpitov in se po njegovem priporočilu priključiti moštvu Zarje. Ker sem kot vojak deloval zunaj goriške pokrajine, mi ni bilo treba nikogar prositi za prestop v bazovsko društvo. Začelo se je zame eno najbolj vznemerljivih nogometnih sezon.
Foto 13
V dresu CUS-a
