OPČINE – Amatersko športno združenje Sloga je v ponedeljek, 6. septembra 2021 v parku Finžgarjevega doma na Opčinah priredilo slavnostno praznovanje 50-letnice društva, poimenovano Zgodba o uspehu.
Večer je ob velikem številu nekdanjih in sedanjih iralk in igralcev, odbornikov in gostov odlično vodil Evgen Ban, sicer organizcijski tajnik ZSŠDI. Ban je bil tudi režiser prireditve.
Najprej so na oder stopili predstavniki ustanovnih društev Karlo Grgič, Viktor Stopar, Ivo Sosič in Iztok Valič.
V uvodnem pozdravu je Slogine predsednik Marko Kralj naglasil, da je uspeh društva povezan predvsem s polstoletno skrbjo za vzgojo mladih v duhu prijateljstva, spoštovanja in strpnosti.
Sledil je slavnostni govor Ivana Jožija Peterlina, najzaslužnejšega za vse uspehe društva. Njegov govor (ki ga podajamo v celoti) so udeleenci večera pozdravili z dolgim in navdušenim aplavzom.
Na odru so se zvrstile še nekdanje igralke Mira Grgič, Anna Adam in Suzana Grgi ter trener Franko Drasič, ki so podali nekaj pričevanj. O svojih izkušnjah so na odru nato spregovorili še pokrovitelji, ki so omogočili Slogi uspešno delovanje. To so bili Mauro Sgubin, Vojko Kocman, Marko Kerpan in Katja Fabrizi. Svoje spomine je obudila še mlajša generacija Ambrož Peterlin, Neva Lupinc, Karin Crissani in Ivana Gantar.
Za glasbeni intermezo so poskrbeli harmonikar Aleksander Ipavec in pevci vokalne skupine Anakrousis. Ob odru pa je ves čas nastajal mozaik, delo mladih Irine Goruppi, Petre Debelis in Mateja Bencine, ki je simbolno prikazal združitev štirih matičnih društev v združenje Sloga. Mozaik, ki bo odslej krasil repensko telovadnico, je med prireditvijo dopolnjevalo tudi občinstvo, ki je sodelovalo pri »lepljenju« lesenih kock in pisanju sporočil, ki bodo v času ostali del umetnine.
Svoje pozdrave so prinesli številni ugledni gostje, drušbeno politični delavci iz Italije in Slovenije.
Podelili so tudi priznanja ob 50-letnici društva, ki so jih prejeli Viktor Stopar, tudi pobudnik planinske sekcije, trener in organizator Peter De Walderstein, nekdanja igralka in dolgoletna blagajničarka Ingrid Kalan, župan Občine Mežica Dušan Krebl ter Občina Repentabor (nagrado je dvignila županja Tanja Kosmina). Med nagrajenci je bil seveda tudi Ivan Peterlin, ki je še drugič požel dolg aplavz.
Zelo uspel večer se je končal z rezom velike torte in kapljo penine. Udeleženci pa so se nato še dolgo zadržali v prijetni družbi.
Slavnostno praznovanje AŠZ Sloga so predvajali tudi po youtube kanalu Sloga Volley
Slavnostni govor – Ivan Peterlin
Spoštovani gostje in vsi, ki ste se danes zbrali v tem originalnem prostoru, da skupaj proslavimo častitljivi jubilej našega Amaterskega športnega združenja Sloga!
Ko so me odborniki društva zaprosili, naj na slavnostnem večeru ob petdesetletnici društva spregovorim nekaj priložnostnih besed, se mi je v možganih zarisala debela knjiga, pravi roman, ki je na platnicah imel natisnjen naslov »Športno združenje Sloga – zgodba o uspehu«.
In res je tako! Ko to knjigo odpremo in začnemo obračati morje strani in se smiselno poglobimo v njihove vsebine, se kaj kmalu dokopljemo do spoznanja, da imamo pred sabo resnično zanimiv in razgiban roman, da se soočamo v raznih poglavjih s pravim hudournikom podatkov, številk in nadvse doživetih športnih epizod, ki nam dokazujejo, da je polstoletna zgodovina društva polna dinamičnih, zanimivih, in – športno/strateško gledano – tudi z vrsto strateško avantgardnih potez in izbir. Ob branju tega namišljenega romana dobimo trdne dokaze, da so vsa vodstva, ki so se v tem petdesetletnem obdobju zvrstila za krmilom društva, znala ustvarjati zanimivo, uspešno in nadvse dinamično športno enoto, ki je iz leta v leto postajala ena najuspešnejših in strokovno odlično izobraženih športnih postojank v našem slovenskem športnem prostoru v Italiji.
Z veliko radovednostjo in naglico obračam strani tega romana in se z mislijo skoraj ganjeno srečujem z dolgo vrsto likov, ki so v teh petdesetih letih oblikovali in dnevno ustvarjali vsebinsko lice društva in potrpežljivo pletli to uspešno zgodbo. To so odlične športnice in športniki, trenerji, odborniki s tisočerimi zadolžitvami, člani društva, starši, planinci in naši zvesti podporniki. Sami nasmejani in sproščeni obrazi, vrhunski nosilci življenjskega optimizma, dobre volje in neomajnega zaupanja v jutrišnji dan. Res nepregledna množica mladostno nastrojenih obrazov, pravi reklamni spot za našo življenjskost!
Z živim zanimanjem obračam strani in v meni, ki društvu stojim ob strani skoraj od njegovega nastanka, torej kar nekaj desetletij, se z vse večjo silo pojavljajo živo zarisani spomini, ki so se v vseh teh letih živo vklesali v srce. To so svetli in z navdušenostjo obarvani trenutki, žal pa se na nekem imaginarnem filmskem traku pojavljajo tudi fotogrami, prepojeni z žalostjo in srčnim obupom. Kruta usoda se je včasih grdo poigrala tudi z našo športno skupnostjo in to tako, da smo dobesedno onemeli in se nikakor nismo zmogli sprijazniti s kruto resnico. Tu mislim na žalostne trenutke, ko nas je v tragični okoliščini zapustila mlada in vedno nasmejana Sonja Kokoravec, na trenutek, ko se je od nas poslovil odbojkarski talent Marko Mikolj. Obema smo pri društvu posvetili odbojkarske memoriale, a še danes je vsem nam težko sprejeti neprijazno resnico, da ju ni več med nami..
Pred oči mi stopi ena najbolj originalnih odbojkarskih figur, ki jih je premogla naša ženska odbojka. In tudi njo je kruta usoda iztrgala iz našega športa. Tu mislim na Eriko Garbini, ki je tudi kot igralka veliko pripomogla k rasti naših ženskih ekip.
Kot bivšemu trenerju pa se mi tudi danes od bolečine trga srce, ko pomislim, da značajnega vulkana, ki smo ga imeli v naših vrstah, to je Lare Lupinc, ni več med nami. Še danes mlajšim generacijam ponujamo kot zgled prav njeno načelnost in neomajno zagrizenost pri delu, vrednote, ki jih je Lara vsem nam razdajala na pretek!
In kako pozabiti Karin Starc, ki se je, žal, prav tako tragično poslovila od nas.
In če mi spomin seže še na moško stran naše zgodbe, se moramo ob današnji 50 letnici pokloniti tudi spominu Maurizia Stabila, ki je v naš odbojkarski prostor vnesel, pa čeprav kot amater, veliko profesionalnost in zgled celovite športne osebnosti, take, kot bi vsi morali biti.
A filmski trak spominov nezadržno teče dalje in pred oči mi stopajo novi prizori in nove vsebine, spet navdušujoče, saj so polne mladostne svežine, skoraj izzivalnega soočanja in spogledovanja z bodočnostjo, z novimi načrti in izzivi.
Spoštovani! Danes je 6. september, dan, ko poteka tudi obletnica ustrelitve štirih bazoviških junakov. In dejstvo, da lahko mi vsi praznujemo petdesetletnico nastanka našega društva, je prav gotovo tudi zasluga štirih bazoviških junakov. Brez njihove žrtve, ki je v slovenskem človeku, predvsem pa v nas na Primorskem, vzbudila v srcih odločen odpor in brezpogojno predanost svobodi in slovenstvu, ki se še danes preliva iz roda v rod, bi prav gotovo ne imeli vsega, kar imamo. Veliko vprašanje sploh je, če bi na tem koščku slovenske zemlje sploh preživeli!
Skozi vseh 50 let društvenega delovanja so vsi, ki so Slogo vodili, nosili v sebi neke vrste bazoviško oporoko, torej načela narodnostnega preživetja in utrjevanja slovenske identitete. To pa je v bistvu tudi sinteza pedagoškega dela z mladimi pri našem društvu. Gre za pravo usklajenost mišic, duha in srca. Na ramenih naših društvenih delavcev je, da poleg družine in šole skušajo graditi in klesati celovite osebnosti, predvsem pa človeka, zrelega člana naše slovenske družbe.
In spet obračam strani zajetnega romana. Pogled se mi ustavi pri nanizanih številkah in bistvenih zgodovinskih podatkih. Leto 1970: NAŠ začetek! Na koščku slovenskega Krasa, ki se razteza od Bazovice, preko Padrič, Gropade, Banov, Opčin in še dlje, vse do repentabrske občine, je pronicalo na dan novo športno društvo Sloga. Ustanovna listina nosi podpise Vladimirja Vilhelma, Ivana Brassa, Tullia Možine, Karla Grgiča, Egona Krausa, Milene Padovan, Renata Grgiča, Viktorja Stoparja in Marčela Kralja. Novo društvo je nastalo kot inovativni projekt štirih že obstoječih društev, ki so se že nekaj let ukvarjala z žensko odbojko. To so bili Gaja, Polet, Primorec in Zarja. Predstavniki teh društev so se takrat domenili, da ženske odbojke ne bodo več gojili posamično vsako zase, ampak da obstoječe sile na terenu združijo v novo celoto. In nastalo je Športno združenje Sloga, sad prvega uresničenega združevanja moči v našem slovenskem športnem prostoru. In ko se danes ozremo nazaj, na petdesetletno prehojeno pot, z velikim zadovoljstvom ugotavljamo, da so bili predsedniki društev, ki so se odločili za združitveni projekt, izjemno daljnovidni, saj se je to združeno športno društvo hitro razraslo, pognalo globoke korenine in uspelo mu je, da se je iz ozkih pokrajinskih meja prebilo celo na državno raven. Uspešnost in razvoj društva sta vsem nam v dokaz, da je v Slogi res moč in da se s skupnimi močmi daleč pride, veliko dlje kot če vsak avtonomno išče svoj prostor pod soncem. Športno združenje Sloga je v resnici zgodnji predhodnik osnovnega vsebinskega gesla naše krovne športne organizacije ZSŠDI, ki se glasi »Skupaj zmoremo«.
Res ne vem, če je zgolj čisto naključje, da želje in težnje po uresničevanju skupnih projektov prihajajo v našem prostoru do izraza skoraj izključno iz športnih vrst. Ob tako lepem jubileju, kot ga praznujemo danes in je vsebinsko prava himna rokovanja in sodelovanja, razmišljam, kako bi bilo lepo, če bi v našem vsakdanu dajali na stran to, kar nas ločuje in se oprijeli strategije sodelovanja na vseh ravneh, od kulture, gospodarstva, vse do političnih nastopov. Bili bi vsekakor močnejši in uspešnejši. In ker je danes praznični dan, mi pač dovolite praznično-pobožne sanje…
Še naprej obračam strani našega romana in pred oči mi drug za drugim prihajajo podatki, ki so resnično nekaj imenitnega. Zagledam se v dolg seznam deklet in fantov, ki so v petdesetih letih oblekli rdeče-belo dres našega društva. Kar nekaj stotin jih je! In koliko je bilo nastopov? Res ogromno! Z rdečo barvo so obrobljena tudi italijanska mesta, v katerih so naše ekipe nastopale. Tako kar domače zvenijo imena nam bolj oddaljenih mest, kot so Gubbio, Arezzo, Bergamo, Milan, Parma, Bari, Bologna, Vicenza, Padova, Trento, Bocen, Fano, Salsomaggiore, Olbia, Crema, Brescia in še vrsta drugih. Res, zemljepisa smo se učili tudi skozi igralne nastope in izkušnje.
Pa ne samo to! Izjemno pomembna se mi zdi tudi številka, ki nekako kraljuje nad vsemi drugimi: 6.000! Da, res, naše ekipe so v petdesetih letih odigrale preko šest tisoč srečanj. To pa tudi pomeni, da so naši športnice in športniki v rdeče belem dresu Sloge več kot šest tisoč krat izpričali svojo narodnostno pripadnost in s slovenskim pozdravom nasprotnika, s trikratnim zdravo javno, in to brez sramu, potegnili na dan svojo narodnostno osebno izkaznico!
Naj zaključim z zahvalami! Srčna hvala družinam, staršem, ki so nam skozi vsa ta desetletja zaupali svoje otroke, verjeli v nas in naše delo, in nas s tem podpirali. Skupno smo ustvarjali in gradili trikotnik, čigar stranice so s pedagoškega vidika še kako povezane! Tu mislim na tesno simbiozo med družino, šolo in športnim društvom. Skupaj smo gradili in še gradimo značaj naših mladih, skupaj širimo njihova obzorja in utrjujemo srčno kulturo, kar pomeni, da gradimo ljudi, ki bodo morali postati trden člen naše narodnostne skupnosti.
Vsem iskrena hvala za pomoč, predvsem pa Združenju slovenskih športnih društev v Italiji, Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Občutek, da nisi sam, da tvoje delo in napore opazijo tudi drugi, je krasen občutek, za kar se iskreno zahvaljujemo.
Iskrena hvala tudi vsem našim sredstvom javnega obveščanja, ki o nas poročajo in nam širijo vidljivost. In tu so še naši sponzorji in podporniki, ki nam nudijo kisik, da sploh lahko dihamo in preživimo! Vsem res iskrena hvala!
Drage Slogašice, dragi Slogaši! Celih 50 let ste nadvse dostojanstveno in z veliko mero načelnosti uresničevali svoje osnovno poslanstvo, na kar morate biti zelo ponosni in vsi mi vam za veliko opravljeno delo iskreno čestitamo in vam kličemo »Veselo in z nezmanjšanim pogumom stoletnici naproti!«
Na sliki: 1989/90, ob napredovanju ženske Slogine ekipe v C1-ligo
Foto Damjan Balbi
