DOLINA – Ob veliki udeležbi občinstva je bila v soboto, 9. oktobra 2021 v občinski telovadnii v Dolini žalna seja za Valterjem Mocorjem, dolgoletnega predsednikom ŠD Breg in vsesgranskim športnim delavcem.
V imenu Brega je pozdravila Divna Sancin, kot nekdanja sošolka z liceja je imela občuten poseg Ingrid Kalan. Svoj pozdrav priljubljenemu Valterju so izrekli še Boris Pangerc (njegov pozdrav je prebrala Sonia Komar), Edvin Bevk, Jože Špeh in v imenu ZSŠDI predsednik Ivan Peterlin.
Valterju v slovo – Ivan Peterlin
Spoštovani vsi, ki ste se danes zbrali, da skupno počastimo spomin na dobrega človeka, prijatelja, velikega športnega zanesenjaka, ki nam ga je krivična in zahrbtna usoda veliko prezgodaj iztrgala iz naše srede.
Ko vas zdajle gledam, sem pravzaprav vesel, da se nas je danes toliko zbralo. To je samo neovrgljiv dokaz, da se poslavljamo od nadvse priljubljenega človeka, ki se je ljudem znal prirasti k srcu, ki smo ga vsi spoštovali in mu tudi danes ob slovesu prav s to množično prisotnostjo še zadnjič izkazujemo svojo naklonjenost in hvaležnost.
Od Valterja pa bi se z nekaj spominskih utrinkov rad najprej poslovil kot prijatelj in rad bi se mu še zadnjič zahvalil za njegovo srčno človečnost, za njegovo široko razgledanost in intelektualno odprtost, ki jih je znal in zmogel ponuditi vsakomur, ki se je z njim zapletel v pogovor, ga prosil za pomoč ali samo nasvet.
Velika srčna naklonjenost do sočloveka, pripravljenost na takojšnji stisk roke, sta prav gotovo spadali med njegove osnovne značajske poteze in prav zato se vsi, ki smo ga poznali, počutimo veliko revnejše!
Valterja sem spoznal pred nekaj več kot petdesetimi leti na hodnikih liceja Prešeren, kjer sva oba obiskovala klasični oddelek. Že takrat sva vzpostavila iskrene prijateljske vezi, ki se nikoli niso pretrgale, nasprotno, skozi vsa ta desetletja so se utrjevale in krepile vse do njegovega predčasnega odhoda.
Ko sem po maturi zaključil svoj študij na fakulteti za šport v Rimu in se vrnil v Trst, me je Valter, ki je bil takrat glavni organizator ženske odbojke pri Bregu, povabil v Dolino in mi zaupal dekleta takrat zelo uspešne prve ekipe in mladinsko vrsto društva. Mirno lahko zatrdim, da me je prav on uvedel v trenerski poklic, ki sem se ga potem trmasto držal tudi na drugih koncih našega ozemlja celih 45 let.
Valter je imel v sebi gene zelo sposobnega športnega organizatorja in odtenke teh svojih sposobnosti je nesebično delil vsem, ki so to od njega željno pričakovali.
Bil je med snovalci in prvimi graditelji Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, ki je lani praznovalo petdesetletnico svojega obstoja. Že v prvih zapisih naše krovne športne organizacije naletimo na njegovo ime. Pa ne samo to! Nekaj let po ustanovitvi ZSŠDI ja je Valter sprejel tudi vlogo operativnega tajnika organizacije in zelo strokovno pomagal pri njeni rasti. Bil je prvi, a sadovi zastavljenega dela so vidni še danes.
Naš slovenski šport v Italiji ga je popolnoma vsrkal vase, pa to prav dobro poznate tudi vi vsi, saj je bil v zadnjem desetletju nesporna vodilna osebnost v vašem društvu, ki je po svojem obsegu največje športno društvo v našem slovenskem zamejstvu.
Valter se je športu predal v celoti, z dušo in telesom! Bil je predsednik društva, organizator, svetovalec, načrtovalec razvojnih programov, p tudi velik finančni podpornik.
Drage Brežanke, dragi Brežani! Z veliko radostjo nosite spomine na Valterja v svojem srcu. Bodite hvaležni za vse, kar je v dolgih letih tako nesebično nudil domačemu športnemu društvu. Imejte ga radi, tako kot je on imel rad vse vas in bodite tudi vi tako navezani na svojo domačo zemljo, tako kot je bil on ljubeče navezan na ta košček slovenske zemlje.
Naj počiva v miru!
Pozdrav sošolcev – Ingrid Kalan
Dragi Valter!
Spoznali smo se davnega 1. oktobra 1966, ko smo, skoraj še otroci, prvič prestopili prag liceja Franceta Prešerna. Skupaj smo nato preživeli krasnih pet let na našem klasičnem liceju in delili s tabo vse vesele in manj vesele trenutke šolskega življenja. Skratka, zrasli smo skupaj!
Po maturi se nismo razšli, kot se večkrat dogaja, ostali smo prijatelji in prava povezana celota.
Bil si vedno odprt do vseh nas, nikoli nisi nobenega sodil, vedno si vsakega znal poslušati, rad si pomagal. Bil si res dober, srčno in sproščeno dober.
Spominjali se te bomo z naših praznovanj okroglih in manj okroglih obletnic, z vseh izletov in druženj, na katerih si bil nepogrešljiv in vedno prisoten član.
Počivaj v miru, dragi naš Valter, zelo te bomo pogrešali!
Tvoji sošolci – matura 1971
Pozdrav Borisa Pangerca
WALTER MOCOR
1952 – 2021
Dragi Walter,
pisati zadnje poslovilne besede sošolcu in prijatelju je najhujše, kar lahko doleti nekoga, ki je bil s tabo od rane mladosti v nenehnem duhovnem stiku, pa čeprav v življenju nisva imela pogostih priložnosti za sodelovanje, ker so bila najina interesna področja precej oddaljena. Priznam, da je ta naloga skoraj pretežka, tudi za nekoga, ki si je s pisanjem precej domač in mu včasih ni težko preliti misli v besede.
A tokrat je resnica preveč kruta in mi je težko dojeti, da je usoda odnesla človeka, ki nam je polnil vsakdanje gibanje skozi našo športno, kulturno in tudi vsakdanjo vaško stvarnost z veliko duhovno eleganco, s prijaznostjo, lepo besedo in duhovito mislijo, predvsem pa s svojim dolgoletnim delovanjem, ki je bilo toliko bolj dragoceno, ker je bilo stvarno, nevsiljivo in predvsem učinkovito. In šele zdaj, ko je utihnila tvoja beseda in se je odmaknila tvoja prisotnost, je tako boleče razvidno, da je v naši skupnosti nastala praznina, ki je ne bo mogel nihče drug zapolniti, saj je bila tvoja modrost in miselna prožnost vedno naravnana k sočloveku.
Vedno si bil enak. Že iz šolskih klopi. Sedela sva skupaj in ko sem se spopadal s številkami, si mi vedno vdano pomagal. Neizbrisno mi je ostal v spominu konec šolskega 1964-1965 na nižji srednji šoli v Dolini, ko nas je ravnatelj dr. Aldo Stefančič natrpal vse v eno učilnico, razglasil izide in te proglasil za najboljšega učenca na šoli. Vsi smo strmeli in te na tihem občudovali, zavisti ni občutil nihče in tudi ti si ostal takšen, kot si vedno bil: miren, tovariški in še naprej izredno brihten v matematiki, in sem se vedno spraševal, kako zmoreš znati vse v računstvu, meni pa se niso izšla niti preprosta deljenja.
In tako smo te sošolci doživljali skozi gimnazijo in vaščanke in vaščani in Brežanke in Brežani naprej skozi vsa ta leta, ko si bil vpet v športno dejavnost našega društva in sprejemal razne zadolžitve v Združenju športnih društev in v domačih organizacijah.
Zadnja leta sem te skoraj vsak dan srečeval ali na pragu pred tvojim uradom za poslednje reči ali na zidku vzdolž pločnika pred Venturinijevo hišo. Včasih si si privoščil cigareto in sem te prijazno in hudomušno karal, da kajenje škodi. »Vem,« si odgovoril vdano, » a kaj, ko se ne morem odvaditi. Sem pa bistveno zmanjšal količino!« si se z zadoščenjem pohvalil. Skoraj ob vsaki priložnosti sva vrgla kratko debato o kakšni aktualni tematiki. Včasih si kakšno urezal čez pesnike, a brez hudobije, temveč iz same razigranosti, ki sta ti jo narekovala tvoja nadvse racionalna narava in smisel za konkretno.
Naenkrat so začeli minevati dnevi, ko te ni bilo več ne v uradu za poslednje reči ne na pragu in tudi na zidku ne. Ker je bil poletni čas, sem bil prepričan, da si na dopustu. Niti nisem hotel dražiti tvoje sodelavke; se boš že ponovno pojavil, ko bo čas, sem si mislil.
Pa ni bilo tako. Namesto tvojega prijaznega pozdrava in prostodušnega nasmeška je zabrnel telefon in strašno me je stisnilo pri srcu. Nisem mogel verjeti in nihče od nas, ki smo te obkrožali od šolskih klopi dalje, nismo hoteli verjeti. In tudi ne bomo hoteli verjeti, ker si bil preveč mila, odkrita in globoko čuteča osebnost, da bi se mogli kar tako sprijazniti s tvojim preranim odhodom.
Težko je to slovo, Walter dragi, in zdaj, ko odhajaš, smo še bolj s tabo in s tvojim bratom Frankom in nečakoma in vsemi sorodniki. Odslej boš v naših mislih in naših srcih kakor žarek, ki gre skozi srce, in nas greje njegova luč in njegova dobrota.
Zbogom, dragi Walter!
Boris Pangerc, tudi v imenu sošolk in sošolcev letnika 1952
Dolina, 9. oktobra 2021