19. poglavje
Tulipani
1. foto
Tulipan
Tulipan je rastlina, ki cveti ob prihodu pomladi. Doma v Doberdobu smo tik ob hiši imeli manjši vrt in velik latnik. Starodavna trta je s svojimi vejami tako imela možnost splezati po latniku, da je z listi prekrila sprednji del dvorišča. V vročih poletnih dneh je dajala senco in jeseni sem lahko, ko se mi je zahotelo, jedel sladke jagode »fraule« bele ali črne sorte. Mi smo doma imeli črno, na drugi strani ceste, pri Kovačevih, pa belo sorto. A ob trti, ki je ponosno poganjala, so v spomladanskem času iz majhnih čebulic pognale rastline s čudovito živimi cvetovi različnih barv. Rad sem jih opazoval in pazil, da nisem brcnil žoge čez kovinsko ograjo. Bili so to tulipani. Spomnim se, da je učiteljica včasih prinesla s sabo kako čebulico v razred. Nenazadnje nas je večkrat peljala v bližnjo Drago, takoj za cerkvijo, kjer smo nabirali zvončke, ki so ravno tako kot tulipani imeli sicer manjše čebulice. Že na osnovni šoli sem tako spoznal med urami prirodopisa, da je dežela izvora te živobarvne rastline Nizozemska, a veliko več kot to o tej deželi nisem vedel.
2. foto
Tipična nizozemska pokrajina v bližini Amsterdama
Že v osnovni šoli sem začel zbirati slike igralcev in jih lepil v albume Panini. Vrečke smo kupovali pri »Franconu« ali v Gorici. Ko smo dobili dvojnika, dva igralca z istim imenom in priimkom, smo eno fotografijo zamenjali za drugo, ki je nismo še imeli. Vnelo se je pravo tekmovanje, kdo bo prej napolnil album. Ferletič Mario (Šaher) še danes hrani doma vse albume. Tudi športno stran Piccola sem rad bral in tako spoznaval ne samo italijanski, ampak spotoma tudi mednarodni nogomet. Hkrati sem v srednji šoli začel listati Primorski in kmalu spoznal imena številnih jugoslovanskih igralcev. Tudi po televiziji sem napeto pričakoval tipično glasbo evrovizije in oddaje mednarodnih tekem. V 60-letih se je ponudba tako povečala, da sem se kmalu seznanil tudi z evropskim in južnoameriškim nogometom. Pravi užitek je bilo gledati brazilske nogometaše, ker so lepoto igre združevali s privlačnostjo. V Evropi so jim le jugoslovanski igralci bili kos. Manj je to veljalo za argentinske igralce, ki jih je označevala tudi grobost: zlasti je to veljalo za branilce, medtem ko so bili nekateri napadalci pravi mojstri z žogo. Ko sem obiskoval višjo šolo in že igral nogomet, so me začeli navduševati Nizozemci. O njih nisem vedel ničesar, a sem kmalu odkril, da so bili konkurenčni najboljšim evropskim ligam, med katere je gotovo spadala tudi italijanska. Tako sem leta 1969 prvič videl amsterdamsko moštvo Ajaxa, ko je v evropskem pokalu državnih prvakov izgubilo v finalu z Milanom.
3. foto
Johan Cruyff v nekdanjem Ajaxovem muzeju na stadionu Arena.
Med vsemi igralci je poleg Rivere name naredil največji vtis Johan Cruyff. Označevala ga je »nadzvočna« hitrost, a v primerjavi z drugimi igralci, recimo madridskim krilom Gentom, ki se je žogo porinil vnaprej in v hitrosti prešprintal tekmeca, je Cruyff žogo tehnično tako obvladal, da jo je imel dobesedno zalepljeno na nogi in mu je zato ni bilo mogoče odvzeti. Bil je prototip sodobnega igralca, odlikovala ga je prirojena hitrost in odlična tehnika. Na igrišču je lahko počenjal to, kar je bilo drugim prepovedano, načeloma je lahko igral na vseh igralnih mestih. Z lahkoto je preigraval, ker je vse, kar je počenjal opravljal v najvišji prestavi. Vedno me je zanimalo, kje se je vse to naučil. Pred dobrim mesecem sem obiskal delavsko četrt v Amsterdamu, kjer se je rodil in kjer se je v otroštvu navzel vsega tega bogatega tehničnega znanja.
4. foto
Akkerstraat: V tej hiši je živel J. Cruyff.
Na njej piše: Igrati na odprtem bi moral postati šolski predmet
Ajax in Feyenoord, dva nizozemska kluba, sta do sredine 70 let dejansko kraljevala v evropskem nogometu: na eni strani rotterdamski Van Hanegem, na drugi amsterdamski Cruyff, sta bila igralca, ki sta diktirala igro tako svojega kluba kot nizozemske reprezentance. Nikoli se ne bi mislil, da bom kdaj o tem pisal celo doktorat. A toliko o tem, kako sem se takrat prvič srečal s “Tulipani«, tako so namreč takrat imenovali nizozemske nogometaše. Šele pozneje sem spoznal, da so jih klicali tudi Oranje ali Oranžni po značilnem nizozemskem dresu. Kar sem takoj odkril, je, da se za tem dolgoletnim uspehom skriva načrtovano znanje, o katerem sem takrat le domneval, da obstaja. Prepričan sem bil, da nogometno znanje, ki ga človek ima, je tesno povezano le z njegovim talentom, namreč nekateri se rodijo z žogo v zibelki, večini pa jim ni tja položena. Danes sem drugačnega mnenja, tudi manj nadarjeni imajo skoraj prav tako možnost kot talentirani, a morajo pravočasno začeti in se z navdušenjem učiti nogometnih osnov. Veliko mi je pomagalo poglabljanje nogometne tematike, še bolj pa spoznanje, da je ključ za to odkritje skrit prav v tej ravninski deželi. Zato že skoraj dve desetletji vsaj enkrat letno obiščem deželo tulipanov in mlinov na veter.
5. foto
Betondorp: Mestna četrt Betondorp (vas iz cementa). V njej je zrastel J. Cruyff
Kot sem že zgoraj povedal, sta v prvi polovici 70 let usodo evropskega nogometa krojila dva nizozemska kluba: Feyenoord in Ajax. Ne gre prezreti dejstva, da je tudi jugoslovanski nogomet od te »oranžne revolucije« imel svoj profit. Omenil bi dva trenerja in sicer Vojvodinca Vujadina Boškova in Spličana Tomislava Ivića, ki sta prav tako vodila oba nizozemska kluba. A tista dva, ki sta najbolj prispevala k zmagi obeh nizozemski klubov, sta bila dva obrambna nogometaša: Velibor Vasović in Mladen Ramljak. Še danes se ju na Nizozemskem dobro spominjajo, kajti odigrala sta ključno vlogo pri osvojitvi dveh evropskih pokalov.
6. foto
Na stadionu Go Ahead v Deventerju. Coerverjev portret.
Slutil sem, da bom lahko ključ za poglobitev svojega nogometnega znanja našel prav v deželi Tulipanov. Kot sem že napisal, sta name največji vtis naredila prav dva nizozemska trenerja, in sicer Rinus Michels in Wiel Coerver. Prvega sem poznal še iz časa svetovnega prvenstva v Nemčiji leta 1974: z njegovim imenom je povezan t.i. pojem »totalnega nogometa«, drugega sem slučajno spoznal preko njegovih kaset in knjig okrog eta 1990 ali morda kakšno leto prej. Mene je ta pojem t.i. »totalnega nogometa« fasciniral. Kaj naj bi dejansko pomenil? Ob branju člankov, pogovorov z nekaterimi trenerji (Lučom Pertičem) in aktivnem igranju sem si to besedno zvezo razlagal po svoje: nogometaš, ki ni dejaven le na svojem igralnem mestu, ampak igra aktivno vlogo na celotnem igrišču. Kot da bi strl spone, ki ga prisilno vežejo le na eno mesto in svobodno zadiha. Ta igra, ki ni vezana samo na določeno igralno mesto, omogoča večjo možnost izražanja, to pomeni, da lahko svojo nogometno znanje izrazimo na celotnem igrišču. To radikalno filozofijo v nogometu pripisujemo izključno Rinusu Michelsu in kvečjemu Stefanu Kovacsu, a to ne drži. Pomembno vlogo so gotovo imeli še avstrijski trener Ernst Happel, Wiel Coerver in češki trener in športni pedagog František Fadrhonc.
7. foto
Dr. František Fadrhonc, pedagog, trener, inovator, nekdanji član Sokola
Dk. František Fadrhonk se je rodil leta 1918 v kraju Nymburk v bližini Prage. Po opravljeni gimnaziji je vpisal študij športne znanosti (sportovní vědu) in dosegel doktorat. Danes bi rekli, da je dokončal doktorat na Fakulteti za šport. Postal je inštruktor tako na Karlovi kot Masarykovi univerzi. Bil je tudi maser češkoslovaške nogometne reprezentance. Ko je po drugi svetovni vojni prišla na oblast komunistična partija, je pobegnil na zahod skupaj z ženo Kalibo. Več let je od leta 1949 vodil tri nizozemske klube: Willem II iz Tilburga, FC Twente iz Enschedeja in Go Ahead iz Deventerja. Bil je to turboletni čas prehoda iz ljubiteljskega v poklicni nogomet. Z Willemom II je bil tudi nizozemski prvak, a bolj kot slavje v prvenstvu je njegova največja zasluga ta, da se je na Nizozemskem dolgi dve desetletji od leta 1949 do 1969 ukvarjal z vzgojo in izobraževanjem bodočih nogometašev.
8. foto
foto Cruyff, Fadrhonc, Israel, neznanec
Po njegovi zaslugi so v Deventerju, kjer je domoval Go Ahead, prvič postavili akademijo, kjer so se šolali in živeli bodoči nogometaši. Bil je gotovo pravi inovator in takrat največji poznavalec nogometa na Nizozemskem, zato ni čudno, da so ga postavili kot glavnega trenerja nizozemske reprezentance leta 1970. Ta se je prvič po skoraj 4 desetletjih uvrstila na svetovno prvenstvo, ki je leta 1974 potekalo v Nemčiji. Pa ne samo to: Nizozemska je dejansko postala ena od favoritov na končno zmago. Največjo zaslugo, da je do tega prišlo, pa je zagotovo imel češki strokovnjak. Slednjo je vodil do marca leta 1974, ko so ga zaradi zavisti začeli od vsepovsod napadati.
9. foto
Na razstavi v Tilburgu: Dos Derksen, Jack Huntjens, Zora Fadrhonc, Thijs Kemmeren, Tomaš Fadrhonc, Dario Frandolič
Fadrhonc, ki se ni hotel spuščati v polemike, ni dobro obvladal nizozemščine, zato je včasih prišlo do kakega nesporazuma, ki ga zaradi nepoznavanja jezika ni mogel oz. znal rešiti. Njegov pogovorni jezik je bila poleg češčine še nemščina. A mislim, da je tukaj odigrala neslavno vlogo prav KNVB, torej sama Kraljeva nogometna nizozemska zveza, ki bi morala stopiti v bran svojega trenerja. Na podlagi nesporazuma med Fadrhoncom in asistentom Van Hartom se je vnela podtalna vojna, v kateri je zmago slavil Rinus Michels, ki je takrat vodil FC Barcelono.
10. foto
Na sedežu KNVB v Zeistu blizu Utrechta. Tu sem se srečal z g. Janom Kasperjem, dolgoletnim vodjo tehnične stroke pri Kraljevi nizozemski nogometni zvezi.
Fadrhonca so hoteli odsloviti, a nekateri igralci, kot sta bila Johan Cruyff in Rinus Israel, so se postavili na njegovo stran. Kot mi je povedal sin Tomaš, ki je dobil imel po Tomašu Masaryku, prvemu predsedniku Češkoslovaške, je Cruyff po očetovi smrti kot mlad igralec celo obiskoval Fadrhonkovo družino in prijateljeval z mladim Tomašem. Fadrhonka so torej degradirali, postavili na njegovo ime »supervizorja« in mu v iskanju kompromisa dali vlogo Michelsovega pomočnika. Bila je to prava blamaža, ki jo je Michels izkoristil do konca, potem ko je celotno delo pri uvrstivi na svetovno prvenstvo opravil Fadrhonk. On je ostal sam, ker ni imel za sabo »vplivnežev«, ki bi ga v ključnem trenutku podprli. Dejal bi celo več, bil je čas, ko so začela pritekati finančna sponzorska sredstva. Šlo je za veliko denarja in mislim, da je potrebno prav v tej luči gledati na zamenjavo med Fadrhonkom in »zanesljivim« Michelsom.
11. foto
Na razstavi, ki jo je organiziral prof. Kemmeren.
Fadrhonc s hčerko Zoro in sinom Tomašem
Letos je univerzitetni prof. Thijs Kemmeren organiziral bogato razstavo nogometnih artefaktov v tilburškem muzeju. Prav tu sem imel priložnost spoznati tako Zoro kot Tomaša, oba Fadrhonkova potomca. Že sam sem med pisanjem Coerverjeve biografije večkrat naletel na Fadrhonkovo ime. Kmalu sem ugotovil, da je potekal med njima zelo tvoren in prijateljski odnos. Nenazadnje je v tem času Coerver treniral najprej Nec iz Nijmegna, od leta 1973 pa Feyenoord. Več kot 10 mladih igralcev, ki jih je Coerver učil in usposabljal, so takrat prvič oblekli nizozemski dres. To kaže na to, kako sta sodelovala in drug drugemu globoko zaupala.
12. foto
Goirle v bližini Tilburga, pokopališče, na katerem je pokopan František Fadrhonc
Še enkrat velja pravilo, da zgodovino pišejo zmagovalci, a tudi poraženci lahko odkrijejo, da nimajo zmagovalci vedno prav. Če k temu dodamo, da je František Fadrhonk dejansko izhajal iz tradicije češkega Sokola, je zgodba še toliko bolj zanimiva. V kratkem naj bi iz Prage dobil njegov doktorat. Mislim, da je skrajni čas, da se na novo napiše, kakšen odločilni pomen je odigral František Fadrhonk v zgodovini nizozemskega in nenazadnje svetovnega nogometa. Zaradi srčnega zastoja je umrl 9. oktobra 1981 na Cipru. Pokopan je v mestu Goirle blizu Tilburga. Eden od pogrebcev je bil tudi odlični nogometaš in član Feyenoorda in Go Aheada Dick Schneider.
13. foto
Fadrhonc v družinskem krogu: hčerka Zora, žena Kaliba in sin Tomaš.
Kakšen je bil po značaju češki strokovnjak, pa pove spodnje besedilo. Tako je navdušeno pozdravil pobudo časopisa The Telegraaf, ko so v povezavi z Nogometno zvezo ustanovili nagrado za najbolj nadarjene nizozemske otroke. “Ker sem prepričan v dobre namene, sem zelo navdušen nad pobudo, ki jo podpirata Adidas in Telesport. Vsako vmešavanje industrije je dobro, ko gre za služenje stvari, ne pa zgolj za zaslužek«. Adidas je leta 1970 v povezavi s časopisom The Telegraaf prvič organiziralo pobudo za popularizacijo nogometa med mladimi.
14. foto
F. Fadrhonc je verjetno bil najbolj izobražen trener v nizozemskem nogometu. Tu ga vidimo ob doktorski diplomi praške Karlove univerze.
Človeka, ki je po sokolski tradiciji izpostavil najprej etičen odnos in poštenost pred osebno koristjo, je bilo treba umakniti, kar se je dejansko zgodilo v marčnih idih leta 1974. Danes nosi zasluge za t.i. nogometno revolucijo »totalnega nogometa« v glavnem Rinus Michels. Naj povem, da njega sploh ni bilo zraven, ker je od leta 1971 do 1974 vodil Barcelono, torej je bil odsoten in kot pravi tisk, ni sploh sodeloval ob najrazličnejših izpopolnjevalnih tečajih, ki jih je organizirala Nizozemska trenerska organizacija. Glavno besedo sta imela Fadrhonk in Coerver. To, da je stopil na čelo reprezentance le kakšen teden pred svetovnim prvenstvom, še zdaleč ne pomeni, da je on kreator t.i. oranžne revolucije. Nenazadnje je selekcijo tiste ekipe naredil nekdo drug, ki jo je štiri leta vodil in se prvič po 38 letih uvrstil na svetovno prvenstvo. To, da ni KNVB pustila na čelu F. Fadrhonka, smatram prej kot nož v hrbet proti človeku, ki ni pripadal, z razliko od drugih, nobenemu »lobiju«, ki bi deloval v ozadju in ki si je zaradi pritekanja sponzorskih sredstev prisvojil in razdelil vse zasluge, tudi večino tistih, ki jih ni imel.
15. foto
Volendam: pristanišče
Pred kratkim sem dobil na telefon sporočilo neznanca. Na podlagi imena in priimka sem domneval, da gre za nekdanjega nizozemskega trenerja mladega moštva Ajaxa Michela Hoordijka. Ker sem ravno dospel na Nizozemsko, sem mu odgovoril, da ga bom obiskal skupaj s prijateljem in spremljevalcem Jackom Huntjensom. Trenutno je Michel pomočnik trenerju Wimu Jonku, nekdanjemu igralcu Interja, Ajaxa in nizozemske reprezentance. Zelo pametno in usklajeno vodita drugoligaša Volendam in si prizadevata tudi v praksi uresničevati t.i. Cruyffov model. Telefonsko številko mu je dal najbrž Percy van Lierop, ki je dolgo let vodil najprej Redbullov, v zadnjih letih pa še Ajaxovov mladinski pogon. Z njim sem ohranil dober odnos, oba deliva skupno mnenje o izrednem pomenu, ki ga ima Coerverjeva metodologija na razvoj mladega nogometaša. Trenutno je Percy zaposlen kot direktor mladinskega pogona v švicarskem Baslu.
16. foto
Mikel Hordijk in Wim Jonk v pogovoru pred treningom
Tako sem v ponedeljek 13. in v torek 14. septembra bil gost drugoligaša Volendam. Kdor pozna Cruyffovo avtobiografijo My Turn, lahko razume, kako je amsterdamski genij gledal na nogomet in na proces vzgoje in izobraževanja. Za glavnega vodjo t.i. Projekta ali modela Cruyff je pred več kot desetletjem predlagal, da bi Ajaxovo šolanje vodil Wim Jonk, a rezultati zaradi nasprotovanja nekaterih uglednih trenerjev, kot je bil Louis van Gaal, niso bili taki, kot so jih pričakovali. Pred smrtjo pa je vseeno Cruyff predlagal nogometni stroki – v mislih je imel vse nogometne šole na Nizozemskem – naj se vendarle pri učenju tehnike poslužujejo Coerverjeve metode. Usmerjena naj bo na posameznega otroka, ne pa na t.i. kolektiv. Mislim, da je prišel do ugotovitve, da se samo z igralnimi oblikami ne da nadomestiti tehnične pomanjkljivosti, ki jo hočeš nočeš zahteva moderen stil življenja, kjer otroci zaradi tehnološkega napredka v primerjavi s preteklostjo premalo časa posvetijo igranju nogometa. Mislim, da je bil to glavni vzrok, zaradi katerega me je Mikel Hoordajk poklical: združiti oz. povezati oba modela v neko celovito metodo: Cruyffov model in Coerverjevo metodo.
17. foto
Po dolgem skupnem pogovoru: Wim Jonk, D. Frandolič in Michel Hordijk
Ta povezava je sicer možna, a zahteva izvedence, ki do potankosti poznajo najprej Coerverjev pristop. Šele ko osvojimo osnovno tehniko, je mogoče igrati. Če pa je osnovna tehnika pomanjkljiva, je zanič tudi najbolj napredna in sofisticirana taktično igralna zamisel. Najprej osnovna tehnika, šele pozneje taktika. Vsekakor je bil ta obisk ribiškega mesteca v bližini Amsterdama nekaj poučnega, kar kaže, kako gledajo Nizozemci na nogomet. Sicer je to res biznis, a istočasno tudi kulturen moment, o katerem je vredno se pogovoriti, se posvetovati in izmenjati mnenja. Torej, prej stvar kulture in medsebojnega spoštovanja.
