20. poglavje
Od 1980 do 1984
Jugoslo(ven)vanski nogomet in AGRFT (Akademija za gledališče, radio Film in televizijo)
Foto 1: Dušan Uranič je postal l.1980 prvi slovenski trener Mladosti
Razočaranje ob koncu sezone 1979-80, ko se nam ni uspelo za las uvrstiti v drugo amatersko ligo, je bilo v Doberdobu še sveže tudi zaradi prevelikih pričakovanj celotnega doberdobskega okolja. Z angažiranjem slovenskega trenerja Dušana Uraniča iz Vrtojbe so v društvu in na Goriškem naredili velik korak v smeri večje odprtosti in tudi sprejema drugačnih vadbenih modelov. Če je bilo v zamejstvu angažiranje strokovnjakov iz Jugoslavije v košarki in namiznem tenisu nekaj običajnega, to ni takrat še v enaki meri veljalo za nogomet. Sam sem že dve leti prej imel priložnost vaditi pod taktirko Lučota Pertiča iz Kopra. Priznati moram, da sem napredoval tako tehnično-taktično kot glede pridobitve določene zmagovalne miselnosti. Vadbeni proces trenerjev, ki so prihajali iz t.i. “jugošole”, je bil strokovno veliko bolj napreden od italijanskega načina treniranja: manj oportunističen in usmerjen v učenje tehnično-taktičnih prvin. Nenazadnje je “jugošola” vedno predlagala uporabo žoge v vadbenem procesu, medtem ko je bila italijanska zaradi svoje narcisoidnosti in zakoreninjenosti v nekdanjo tradicijo defenzivnosti zagledana v preteklost. Jugoslovanski trenerji so bili, tako kot po vojni madžarski in avstrijski, pravi ambasadorji in v svetu zelo upoštevani: dejansko so tudi zaradi znanja tujih jezikov preplavili v šestedesetih letih celo Evropo. Vujadin Boškov, Tomislav Ivič, Milan Miljanič, Zlatko Čajkovski, Vladimir Beara, Branko Zebec, Radomir Antič in Branko Elsner, lahko bi naštel še nešteto drugih, so vodili najuglednejša in tudi manj poznana evropska moštva: Real Madrid, Barcelona, Ajax, Hamburg, Borussia Dortmund, Feyenoord, Wacker Innsbruck in avstrijsko reprezentanco. Dejali bi, da je bila jugoslovanska nogometna stroka zelo cenjena in ena najnaprednejših v Evropi, zahvaljujoč znanju in idejam zgoraj omenjenih trenerjev in nogometašev. Kdor pozorno bere Sacchijeve kolumne v Gazzetti, lahko razume, kaj mislim, ko pišem, da je bil po mnenju trenerja iz Fusignana italijanski nogomet idejno usmerjen v predvojni čas, ko je prevladovala miselnost, da je treba najprej zgraditi utrdbo in jo braniti pred nasprotnikovi napadi, izkoristiti kakšno njegovo šibko točko in ga premagati s taktiko protinapada. Sacchi je vedno predlagal, da bi bilo potrebno igrati “dominanten in bolj napadalen ter optimističen” nogomet. Torej se odreči “defenzivnemu bunkerju”. To tezo je zagovarjal le kakšen dan nazaj, v petek, 28. novembra 2021, ko je komentiral tekmo med moštvoma Chelseaja in Juventusa.
Foto 2: Gabriel Ferfoglia po doseženem golu
Kot piše Primorski dnevnik 31.08.1980 “je zaradi dobro odigrane pretekle sezone naraslo število odbornikov, s čimer se je društvo rešilo vsakoletnih organizacijskih problemov”. Dušan se je optimistično predstavil in razložil, da bomo v prvi fazi nabirali kondicijo, v drugi pa uporabljali žogo. Želel je, da bi bilo čimveč tekem. Apeliral je na resnost in odgovornost obiska treningov. A vsi niso potrdili svoje prisotnosti. Najbolj vprašljiv je bil odhod Gabriela Ferfoglie, glavnega dolgoletnega strelca. Nadomestil naj bi ga spretni Hilarij Kobal, ki je bil prav tako strelsko razpoložen. Skratka želja je bila ponoviti prejšnjo uspešno sezono in postopoma vključiti v ekipo nekatere mlade perspektivne domačine.
Foto 3: Usodno srečanje v Križankah. Janeza Vajevca sem spoznal prav na dvorišču Križank.
Še zmeraj sem obiskoval Akademijo za gledališče in film. Kot se marsikje in za marsikoga dogaja, sem si prizadeval izboljšati svoja tehnična znanja tudi glede filmske in televizijske prakse. Asistiral sem pri Matjažu Klopčiču, Janezu Drozgu, Ivanu Mraku, Dušanu Prebilu, Ljubiši Georgijevskemu, Mariju Ursiču, Mateju Logarju: obiskoval tako prostore Viba Filma kot televizije in se družil s pisatelji, režiserji in igralci. Ugotovil sem, da se režiserji večkrat znajdemo v težavah, ker nismo včasih sposobni na konkreten in praktičen način razložiti igralcem, kaj hočemo. Dolgovezimo z razlagami, dejansko pa želimo odigrati določen prizor kar se da naravno. Do naravnega obnašanja pa je mogoče priti, če znamo preslišati pritisk publike, ne da bi nas med izvedbo njena prisotnost preveč motila. Gre za psihološki problem, ki je obenem tudi tehnične narave. Začnemo se delati, da smo nekaj več. Ker se v filmu ali na odru vse dejansko dogaja v imaginarnih prostorih, se postavlja vprašanje, kako naj se igralec obnaša na najbolj spontan, avtentičen in naraven način v okolju, ki je fiktivno. V življenju nekako gre, na odru pa je veliko težje. Nekako se moramo obnašati tako, kot da nas nihče ne gleda, medtem ko vemo, da igramo za publiko.
Foto 4: Med snemanjem tv-filma Dan kot vsak dan. Režiral je Dušan Prebil, jaz pa sem bil pomočnik režije. Janez Vajevec v maski.
Vedel sem, da gre za stvar zbranosti, a kako do nje priti. Ustvarjalci se večkrat zatečejo v vrtoglave miselne razlage, ki pa niso igralcu konkretno v pomoč. Tudi odrska olepšana retorika mu ne more pomagati. Celo ga oddalji od avtentičnega čutenja. Ker se premalo ukvarjamo z občutjem drugega, ne prepoznamo oz. ne znamo upoštevati osebnih igralčevih težav in zahtevamo od njega nekaj, kar ni sposoben izraziti. Ker tudi igralec ne dojame, kaj od njega pravzaprav želimo, se zateče v neko splošno razpoloženje, imenovano tudi »kliše«. To pomeni, da ko smo, recimo, jezni stisnemo zobe, mahamo z rokami ali dvignemo glas, pravzaprav hlinimo jezo, ljubezen itd. Vsako razpoloženje tako opravičujemo z zlaganim klišejem. A to, kar doživljamo, je preveč površinsko, da bi bilo avtentično in resnično. Zato se zatečemo h »klišeju«, ki naj bi nadomestil iskrenost našega čutenja. Sicer smo na akademiji imeli tudi predmet Igra pred kamero, a voditi igralca do tega, da “ustvarjalno” izrazi to, kar čuti in misli, takorekoč »v živo« (in diretta), je veliko težje, kot tisto, kar sem si predstavljal. Kot lahko vidimo, ne velja to samo za umetniško svaritev. Nenazadnje vsakdo, kdor se ukvarja z izvedbo, se znajde pred dilemo, kako izraziti nekaj osebnega in intimnega s pomočjo obvladljive psihotehnike: to velja lahko za gledališkega igralca, glasbenika, plesalca, pesnika itd., ampak v nekem smislu tudi za športnika. Problem izvedbe je ključen za vsakogar. Kljub temu da so bili predmeti na akademiji veliko bolj praktični kot na tržaški univerzi, kjer je prevladovala zgolj teorija, še vedno niso zadostili moji globoki pedagoški potrebi po učenju in vodenju igralcev.
Foto 5: Gledališki seminar je v Gorici obiskovalo v nekaj letih do dvesto slušateljev. Veliko pomoč mi je pri organizaciji dal tudi direktor Terzo teatra Bertoni.
Janeza sem prvič srečal v Križankah spomladi 1981. Name je naredil velik vtis: postaven, sproščen, nasmejan, ironičen in samozavesten. Že prej sem ga poznal po imenu, a nisem nikoli kontaktiral z njim. Brata Andreja sem že prej poznal in se z njim občasno družil, a Janezove biografije nisem poznal. Name je naredil velik vtis, ker se je o Cankarju in o hlapcu Jerneju pogovarjal drugače od ostalih, ki so hlapca Jerneja prikazovali samo kot žrtev družbenih okoliščin. On pa je takrat rekel: » A ne bi bilo boljše, da se ne bi maščeval in zažgal kmetije, ki jo je sam pomagal zgraditi? Tako bi imeli eno kmetijo več in enega hlapca manj. Žrtvoval naj bi se tako, da bi jo ohranil, ne pa uničil.« Njegove besede so mi dale misliti. Takoj sem vedel, ker sem prebiral tudi Nietzscheja, da gre za drugačno dimenzijo: preboleti viktimizem. Priporočil mi je, naj obiščem gledališki seminar v Berlinu, kjer je igro učil Strassbergov asistent in član Actors studia Dominique de Fazio. Actor studio je še danes ena najuglednejših gledaliških šol. Na njej so se šolali taki igralci kot Marlon Brando, James Dean, Al Pacino, Marylin Monroe itd. Sam pa je z bratom Andrejem komaj odprl gledališki studio v Židovski ulici v bližini Križank in rigorozno sledil načelom Stanislavskega in Strassberga. O studiu hranim veliko arhivskega materiala.
Foto 6: Fasannenstrasse 12. Verjetno sem stanoval prav v tej hiši v bližini Kurfürstendamma
V Berlinu sem stanoval v ulici Fasanenstrasse ena od stranskih ulic na Ku’damu, kot Berlinčani radi imenujejo svojo nekoč glavno ulico Kurfürstendamm. Berlin sem zaporedoma že dve leti prej obiskoval, zato mi ni bil neznan. Zaradi delitve na Vzhodni in Zahodni Berlin pa se je tudi urbana razporeditev mestnega življenja zelo spremenila v primerjavi s predvojnim obdobjem. Tehnična univerza, kjer je potekal enomesečni gledališki seminar, je bila v bližini železniške postaje in zoološkega vrta, nedaleč stran od ulice, kjer sem prebival. Tečaj je obiskovalo nad 80 amaterskih in poklicnih igralcev ter režiserjev.
Foto 7: Magisterij na tržaški univerzi. Vloga Stanislavskega v ameriški igri.
Od blizu, takorekoč s prve roke, sem spoznal t.i. Metodo Stanislavskega, ki jo je ameriški mentaliteti prilagodil in hkrati kodificiral Lee Strassberg. Ne bom se spuščal v obrazložitev podrobnosti tega realističnega sistema igre, kateremu sem l.1984-85 posvetil doktorat, danes bi rekli magisterij iz zgodovine filma na tržaški Univerzi. Moj mentor je bil filmski kritik Alberto Farassino, ki me je spremljal in mi zaupal. Mislim, da je v italijanskem prostoru moj magisterij eden prvih praktičnih prikazov metode Stanislavskega z ozirom na ameriški način igranja. Dejal bi le, da je sistematičen način dela mentorja z igralcem popolnoma spremenil mojo vizijo režiserja, tako da se nisem mogel več vračati na stara pota in se sprenevedatii, da to, kar sem doživel v Berlinu, ne bo imelo posledic tudi v moji bodočnosti.
Foto 8: Gledališke vaje v Kulturnem domu. Janez Vajevec razlaga publiki.
Vedel sem, da bom moral na novo predrugačiti pogled na dramsko igro. Ne bom mogel se več sprenevedati, da nekaj čutim, ko nekaj dejansko ne doživljam, ne bo mogel v meni več sobivati stari model ob novem spoznanju in odkritju. Da bom ohranil notranjo higieno, sem se moral odločiti, katerega izbrati. In odločil sem se, da če bom kaj kdaj režiral, se ne bom nikoli odrekel »iskrenosti« in bom raje izbral pot realizma in naturalizma, ki mi jo je s svojim zgledom sugeriral Janez, ko se je odpovedal »karieri«, a je ohranil nedotaknjeno svojo notranjost. Od takrat naprej nisem več silil v »umetniške« kroge in raje ostal zvest sebi in novim načelom dramske igre. Z Janezom sem ostal v odličnih odnosih do njegove smrti. Pravzaprav ni bilo tedna, da ne bi kdaj prišel v stik z njim in njegovim bratom Andrejem: ali preko obiska gledališkega studija ali preko dolgih osebnih srečanj oz. telefonskih pogovorov. Gostilna Dubočica je postala kraj naših snidenj.
Glede nogometa pa naslednje: kljub optimističnim pričakovanjem je bila sezona 1980-81 povprečna. Sicer je ekipa zabeležila nekaj odmevnih zmag, a v ostalem je celotna sezona potekala še ob potrtosti in razočaranosti prejšnje sezone. Osmo mesto je bil torej povprečen rezultat in manj od pričakovanega.
Foto 9: Nerešljiva uganka. Z moštvom San Lorenza je igralo več igralcev nekdanje Pro Gorizie
Kot se že leta dogaja, so se po drugem oz. tretjem tednu avgusta »zaključile počitnice tudi za nogometaše Mladosti. Kakih dvajset nogometašev spet nabira kondicijo ob doberdobskem jezeru«. Tako piše Dario Gergolet ob uvodu v novo sezono. Pri tem ni pozabil povedati, da je prevzel vodenje ekipe domačin Aldo Ferletič, ki se je prvič spopadel z odraslimi fanti, potem ko je več let vodil mladinske ekipe doberdobskega moštva. Bila je v nekem smislu nagrada za vse to, kar je skupaj z nekaterimi zanesenjaki, kot so bili Bruno Dužman, Bruno Šuligoj, Giorgio Ulian in Karlo Ferletič, naredil na področju mladinskega nogometa v prvem desetletju obstoja domačega moštva.
Foto 10: Trener Aldo Ferletič v sezoni 1977-78
Aldo je bil nadarjen igralec, ki je svoje znanje najprej pridobil na vaških dvoriščih in »rovnah«, potem pa se je najprej preizkusil v Ronkah v mladinski deželni ligi in imel celo priložnost se včlaniti med profesionalci. A kot dobrohotno rečemo, »ni jimul glave«. Preživel je tudi mladostno krizo, ko se je ob koncu 60 let poistovetil s kulturo »upora, motorjev in dolgih las« t. i. »tedybojsi«. Kazalo je že, da bo nehal z igranjem, a potem je prišla Juventina in Aldo se je kot strelec dobro izkazal v Štandrežu. Tu je odigral nekaj uspešnih sezon in se sredi 70 let spet vrnil v domačo vas, da je kot igralec in trener pomagal k dvigu moštva in ob koncu 70 let obesil čevlje na klin. Opravil je trenerski izpit in zdaj ga je čakala prva preiskušnja z odraslimi nogometaši, ki jih je že enkrat vodil, ko so bili še mladi. Silvano Pahor, Karlo Ferfoglia in Nardon so zapustili ekipo, a so jih uspešno nadomestili nekateri mladi igralci kot Marjan Černic, Sergio Semolič, Roberto Gerin, Claudio Vizintin s Palkišča, Luciano Pahor in Ivan Pahor, dolgoletni predsednik društva in danes uspešen podjetnik.
Foto 11: Foto razglednice Alda Frandoliča prijatelju Bertu Gergoletu med drugo svetovno vojno.
Prvega oktobra 1981 je mojo družino prizadela huda nesreča. Zaradi slabega električnega kontakta je na delovnem mestu pred pečjo v Rimski ulici 23 umrl moj oče Aldo Frandolič. Bil sem v Ljubljani in Milan Stjepanovič mi je sporočil to novico. Bil sem šokiran; vedel sem, da ima oče sladkorno in je že doživel infarkt, a nikakor nisem pričakoval, da bo tako zgodaj odšel. Bil je star 59 let. A ker nisem vedel za nesrečo, sem si na poti proti domu domišljal vse mogoče. Šele ko sem prišel domov, sem zvedel resnico. Očetova smrt je prinesla tudi meni določene življenjske spremembe. Dejansko sem moral prijeti za delo in začasno pomagati stricu v peči. Tako sem več kot eno leto zapustil Ljubljano. K sreči je k nam zahajal Franc Konjc ali Cogni, očetov prijatelj, ki je vsako jutro ob treh prikolesaril k nam iz Komarij, zaselek med Jamljami in Brestovico in pomagal pri peki kruha. Mene je zelo razbremenil, zato sem po nekaj mesecih spet oprijel za študij. Oče je v družini in med sorodniki pustil veliko praznino, ki jo je bilo težko zapolniti. Tudi življenje najožjih sorodnikov se ob smrti nekega bližnjega radikalno spremeni. Meni je bilo v veliko pomoč tako nogomet, še zlasti pa obiskovanje igralskega tečaja, ki ga je v Ljubljani vodil Janez Vajevec. On je bil mnenja, da je mogoče rešitev najti v sebi ob predpostavki, da se igralec nauči določenih »kodificiranih« psihotehničnih vaj iz lastnega čutnega in čustvenega repertoarja. Slednje pomagajo prebroditi tudi osebne krize. Prav poznavanje teh imaginarnih vaj mi je zelo pomagalo, da sem prebolel očetov odhod in se kasneje brez zadržkov približal Coerverjevi metodi, ki prav tako temelji ne na splošnem poznavanju principov igre, ampak specifičnih gibalnih vzorcih, ki to igro sestavljajo.
Oče si je pred smrtjo kupil hišo v Adriji v ulica Vallone 12 in tja smo se postopoma preselili. Trgovina v Rimski ulici je delovala do konca l.1989. Danes stoji na tem mestu Zadružna banka Doberdob in Sovodnje. Tako je v vasi prenehala skoraj 70-letna pekarska in trgovinska dejavnost, ki jo je že po prvi vojni začel moj ded Viktor, po drugi vojni pa sta jo nadaljevala moj oče Aldo in njegov brat Karlo Frandolič.
Foto 12: Otvoritev Kulturnega doma
Danes 30. novembra 2021, ko to pišem, je ob 40-letnici odprtja Kulturnega doma v Gorici izšel v Primorskem članek » Svetilnik alternativnosti in sožitja«. Tega ne bi napisal, če ne bi tudi sam aktivno sodeloval pri njegovi otvoritvi l.1981. Dobro se spomnim, da sem se v Ljubljani nalezel tudi nekaj grdih navad. Ena teh je bila ta, da sem začel tudi sam kaditi, čeprav me je hkrati to tudi odbijalo. A vseeno sem na dan pokadil kakšnih 5 do 10 cigaret. Zdelo se mi je, da sem s tem večji »frajer«.
Foto 13: Priprave pred otvoritvijo
Bil je to velik dogodek za Goriško in otvoritvena svečanost je bila napovedana za 27.11.1981. Zaradi premajhnega števila sedežev so nekako otvoritev razširili na tri dni. Ob tej priložnost je Filibert Benedetič napisal gledališko uporniško pesnitev z naslovom »Krvava rihta«. Za režiserja je bil določen Jože Babič, za asistenta pa sem bil jaz imenovan. Dejansko je bilo treba v zelo kratkem in omejenem času pripraviti to glasbeno pesnitev, v kateri so nastopali domači zbori in nekateri poklicni igralci iz SSG in ljubljanske opere. Spomnim se, da sem moral celo z avtom do Ljubljane, kjer je kostumografka ga. A. Bartl pripravila ustrezna oblačila za predstavo. Pa tudi kolerični Babič je včasih manjkal, tako da je delo padlo name. Ker pa vse ni tako funkcioniralo, kot bi moralo, je Babič vso jezo stresel name. A čutil sem, da ni mislil zares. Hotel je le dokazati svojo avtoriteto. To se bo izkazalo nekaj let pozneje, ko me je povabil k sebi domov – stanoval je v bližini Primorskega dnevnika – in mi »šenkal« v zameno za nekaj denarja dragoceno enciklopedijo o gledališki in filmski umetnosti. Naj še razkrijem, da je bil prav Babič tisti režiser in mentor, ki me je spodbujal, da sem kakšno leto pozneje diplomiral iz filmske režije in tako uspešno dokončal AGRFT.
Vsekakor smo otvoritev dobro izpeljali ob pomoči vseh prosvetnih društev na Goriškem, opernih pevcev in igralcev ter glasbenika Aleksandra Vodopivca in scenografa Dimitrija Ceja.
Foto 14: Svečana otvoritev Kulturnega doma
Kar lahko še rečem, da sem ob otvoritvi Kulturnega doma sebi obljubil, da ne bom več stavil čika več v usta. Te obljube sem se do danes držal. Pa niti ni bilo težko.
Mladost je potrdila, da sodi med boljša moštva in je zasedla v sezoni 1981/82 skupno 6. mesto. Dosegla je 12 zmag, 9 neodločenih izidov in 9-krat izgubila. Dala je 55 in prejela 43 zadetkov. Najboljši strelec moštva je bil spretni in tehnično podkovani 20-letni Kobal Hilarij, ki je zadel kar 23-krat.
Foto 15: Mladost s trenerjem Aldom Ferletičem
Tokrat se je ob začetku sezone oglasil Rudi Pavšič, o katerem sem že napisal, da je bil nekaj let moj sošolec. Predno ga je politika dobesedno obsedla, se je večkrat oglasil z goriških igrišč. Obiskoval je Sovodnje, Juventino in Doberdob in ugotovil novosti v postavah v prihodnji sezoni. Za Kraševce je napisal, da je stopil v stik z Nordiom Gergoletom, ki mu je orisal letošnje cilje. Povedal je, »da bo ogrodje ekipe ostalo isto kot lansko leto, pridružil se bo Karel Ferfoglia, ki je eno leto igral v Fari«. Dodal je še, da se bo Ferletič Aldo umaknil in da bo vajeti ekipe ponovno prevzel Dušan Uranič. Vendar najbolj razveseljiva novica je bila ta, da bo že zadnjo nedeljo avgusta »nared obnovljeno igrišče«.
Spomnim se, da s(m)o tisto poletje domačini prijeli zidarsko orodje v roke in se odločili razširiti igrišče. Prej je igrišče bilo zelo ozko, široko le 45 m in dolgo 90. Tokrat pa so ga razširili približno za deset metrov v dolžino in širino in ob strani zgradili pokrito tribuno. To je bilo zelo pomembno zlasti v deževnem vremenu, ko je lahko publika sledila tekmam, ne da bi bili ob koncu tekme mokra. Očitek, ki sem ga že takrat imel, je bil ta, da so pripeljali z Laškega navadno zemljo, ki pa ni bila prečiščena, zato je v njej ostalo precej ilovice. Zato smo vsako leto imeli tudi težave s sejanjem trave, za katero je bil zadolžen Dario Gergolet Servotov. On se je cela poletja zelo prizadeval, da je ostala igralna površina igrišča kolikor toliko dobra. Da bi jo ohranili v dobrem stanju, smo za tribuno razširili prostor, postavili razsvetljevo in ob deževnem vremenu trenirali ob svetlobi dveh slabih reflektorjev.
Foto 16: Otvoritev igrišča v Doberdobu
V tistem času sem velik del tedna ostajal v Ljubljani in se vračal ob petkih zvečer direktno na trening. V Ljubljani pa sem vsaj enkrat tedensko obiskoval trim stezo v Mostecu in tam eno uro intenzivno vadil kondicijo. Ob sredah pa sem imel navado, da sem v jutranjih urah šel v Tivoli v savno. To navado sem ohranil še iz študentskih časov.
Ob pregledu rezultatov tiste sezone, lahko ugotovim, da je pod taktirko Uraniča doberdobsko moštvo odigralo odlično sezono in se skoraj celo leto borilo za prestop v drugo amatersko ligo, ki nam ni le za las uspel. Velika zasluga gre predvsem dobremu trenerskemu delu slovenskega strokovnjaka, ki je znal domačine dobro motivirati.
Gledališki seminar v Gorici
Foto 17: Član Actors studia De Fazio v Kulturnem domu
Ne smem pa pozabiti, da sem v Kulturnem domu tisto sezono organiziral prvi tečaj dramske igre po metodi Stanislavskega oz. Strasberga. V organizacijo seminarja sem vložil veliko truda. Iz ZDA sem kot častnega gosta povabil Strasbergovega asistenta Dominiqua de Fazia, seminar igre pa je vodil prijatelj Janez Vajevec, o katerem sem že napisal, da se je gledališke stroke naučil neposredno v Los Angelesu pri Strassbergu. Seminar sta podprla pokrajinska odbornika Marija Ferletič in Mirko Špacapan, ki sta v 80 letih vodila odborništvo za kulturo pri goriški pokrajini. Seminarja se je udeležilo veliko število slušateljev, ki so v Kulturni dom prihajali iz celotne dežele in tudi bližnje Slovenije. Oblikovalo se je tudi močno jedro beneških Slovencev, ki so več let navdušeno sledili seminarjem. Na ta način se je veliko število udeležencev seznanilo z novim t.i. realističnim pristopom igre: spoznali so nove izraze kot: zbranost, relaksacija, imaginarni predmeti itd. Uspeh je bil tako velik, da smo s seminarjem nadaljevali tudi pozneje, če se ne motim vsaj do l.1988. Sam sem Janezu asistiral kot prevajalec iz slovenščine v italijanščino. Dominique de Fazio je danes mednarodno priznan predavatelj. Bil je eden prvih, ki je Strasbergovo metodo širil zlasti v italijanskem in nemškem prostoru, Janez pa v naših krajih in nekdanji Jugoslaviji. Še danes v Zagrebu redno deluje njegov studio.
Foto 18: V družbi De Fazia in prevajalke
Mladost se je takorekoč do konca borila za prva mesta in le za štiri točke zaostajala za vodilnima: Caprivo in Vermeglianom. Skratka izgubljena priložnost.
Einsteinova formula E=mc²
Tako sem napisal v brošuri ob 50-letnici SZ Mladosti. »Potrjeni slovenski trener Dušan Uranič, pravi nogometni strokovnjak, je v trening uvajal nove načine vadbe, kajti veliko del na igrišču je bilo opravljenega z žogo in ne z nesmiselnim tekom okrog njega«. Za Doberdob je bil pravi inovator, a požel je tudi kritike zlasti tistih, ki prihajajo na igrišče ne le zaradi privlačnosti same igre, ampak zaradi doseženega rezultata. Če ta ni tak, kot bi moral biti, se počutijo frustrirane in krivdo mečejo na tistega, ki želi doseči dober rezultat na všečen in privlačen način, ne pa z bunkerjem in izkoriščanjem nasprotnikovih napak. Moram reči, da ta mentaliteta še vedno kraljuje v marsikaterih sredinah, čeravno prav nekateri mladi (ne)poklicni trenerji – ti so maloštevilni – si upajo tudi bolj tvegati kot v preteklosti, ko je v naših krogih prevladovala le ena smer: primo non prenderle. Prejeti gol so doživljali kot oseben poraz, sploh niso pomislili, da tako, kot so ga dobili, na isti način ga lahko tudi zabijejo. A ta preprosta miselna asociacija se mnogim še danes zdi kot bi morali matematično dokazovati, kaj pomeni Einsteinova formula E=mc².
Foto 19: Pertini v naši deželi
Glede kulturnega življenja v tistem času bi lahko omenil še Pertinijev obisk naših krajev in srečanje s slovensko delegacijo ter množičen shod celotne slovenke skupnosti v Italiji na Travniku 20.maja 1984, ki sem se ga tudi sam udeležil.
Foto 20: Gorica 1984
Vsekakor je Mladost odigrala solidno prvenstvo 1983/84 in se uvrstilo na dobro 5 mesto, kar je bil rezultat 8 zmag, 8 neodločenih izidov in 7 porazov. Moštvo je doseglo 32 in prejelo 27 zadetkov.
