21. poglavje
Nadaljevanka Zlata ribica in po več kot 20 letih prenehanje igranja nogometa
Foto 1: Berto Gergolet Živič: zdrav življenjski stil
Odkar je covid tako usodno potrkal na vrata, je spremenil poleg navad drugih tudi moje. Do pred kratkim sem imel navado, da ko sem zjutraj vstal, sem si pripravil kavo, ki je nisem vedno spil. Vedel sem, da bom šel do Pirčevih, gostilne v centru vasi. Tam se zbira še vedno nekaj upokojenih domačinov, ki zjutraj pridejo na kavo. A razlog ni samo kava. Do (pred)lanskim je sredi vasi deloval kiosk, ki ga je več desetletij upravljal Alfio iz Catanie. Tu si lahko dobil sveže sadje, kupil šolske potrebščine, plačal avtomobilski davek, igral loterijo, kupil kruh in celo spodnja oblačila. Sem sem zahajal skoraj vsak dan in kupil sadje ali časopis Corriere della sera. Včasih sem spotoma vzel še Gazzetto, a ne vsak dan, ker je bila ena rezervirana za Bertota Gergoleta Živiča. Berto je tudi eden tistih, ki vsak dan obišče Pirčevo gostilno, predno se odpravi v svoj vrt, kjer že leta skrbi za kokoši. V gostilni se srečuje s Karlom Ferletičem in občasnimi obiskovalci. V njuni druščini govor nanese ne samo na politiko, ampak tudi na šport. Zato je prijetno kramljati z njima, ker sta dobra poznavalca športnega dogajanja in rada razpravljata o njem: vihravi Karleto o nogometu in pomenu preigravanja, zadržani Berto pa o kolesarstvu. Našel sem članek v Primorskm dnevniku iz avgusta 1984. Tako opiše 43-letni Berto svoj začetek: “Primarni razlog – da sem začel kolesariti – je zdravstvenega značaja. Pred devetimi leti so me zaradi hudih bolečin v hrbtu sprejeli v bolnico. Zdravnik mi je toplo priporočil, naj se ukvarjam s katerimkoli športom. Od prijatelja sem kupil kolo in z njim sem se prvič peljal okrog Doberdobskega jezera. Pot je dolga le 8 kilometrov, takrat pa sem komaj prišel domov …” Še danes je Bertota v lepem vremenu mogoče videti, kako vrti pedale. Rekel bi, da je znal izbrati zdrav življenjski slog bivanja.
Foto 2: Obdobje priprav. Od leve: Franco Kosič, Dario Frandolič. Zadaj: Zanier Dario, Devetak David in Sergio Mattiussi.
Sezona 1984-85 se je začela v znamenju velikih pričakovanj. Odbornik Dario Gergolet Servotov je eksplicitno povedal, da je glavni cilj napredovanje v drugo amatersko ligo. “Mislim, da bo napredovanje prej ali slej prišlo”. Tisto sezono so angažirali Sergia Mattiussija iz Zagraja. Bil je znan na Tržiškem, kjer je uspešno vodil več ekip. O njem se je govorilo, da “zna izkoristiti vsako najmanjšo sposobnost igralcev, ki jih ima na razpolago”. Izbrali so ga, ker je treniral gostujoča moštva, ki so iz Doberdoba vedno odhajale s pozitivnim izkupičkom. Če pogledam spisek igralcev tiste sezone, sva z Brunom Šuligojem bila najstarejša igralca, jaz 32, Bruno pa 33 let: Bruno je tisto sezono prenehal z aktivnim igranjem, zato je kmalu zatem čast najstarejšega doletela mene.
Foto 3: Giorgio Ulian: o vaškem nogometu
Prav tisto poletje je Mladost praznovala 15-letnico obstoja. Ob tej priložnost je župan Mario Lavrenčič dejal glede razvoja telesne kulture v vasi, da je občina pokazala vedno dovolj zanimanja za njen razvoj, s tem da so posodobili betonsko ploščo za šolo. A prioriteta je bila gradnja nižje srednje šole. Nato bo sledila še gradnja telovadnice. Vse to se je pozneje tudi uresničilo. Danes imamo v Doberdobu tako osnovno kot nižjo srednjo šolo, ki jo obiskujejo številni dijaki iz sosednjih italijanskih občin. Spregovoril je tudi Giorgio, ki je orisal, zakaj se v Doberdobu bolj ukvarjajo z nogometom kot panogami, ki za svojo vadbo potrebujejo telovadnico. Ni torej nič čudnega, da je vsa skrb posvečena nogometu. Nordio Gergolet pa je omenil organizacijske težave in vključevanje staršev v delovanje kluba.
Foto 4: Sergio Mattiussi: optimističen pred sezono
Če se spotaknem ob izbiro trenerja Sergia Mattiussija, ni predstavljal nikakršne strokovne obogatitve, društvena izbira je pomenila korak nazaj. Sicer je bil Mattiussi človeško v redu, a meni ni bil blizu t.i. italijanski način vodenja treninga in tekem. Pomembnejše je bilo delo v slačilnici kot na terenu. Imel sem preveč izkušenj s Pertičem in Uraničem, da ne bi zaznal strokovnih razlik med obema pristopoma. Kot sem napisal ob 50-letnici ustnovitve SZ Mladosti, igra ni bila tako živahna kot za časa Uraniča, a ekipa je bila tako izkušena in homogena, da se je pred zadnjo odločilno tekmo proti Foglianu znašla na prvem mestu. Moštvo Fogliana nam je sledilo za eno točko in je bilo torej primorano zmagati. Če poenostavim, smo se predstavili nepripravljeni pred tako pomembno tekmo in ves prvi polčas in del drugega dovolili nasprotniku, da je povedel s tremi goli razlike. Skušali smo odreagirati, a več kot dva gola nismo uspeli dati. Nasprotnik je zasluženo zmagal in si tako priboril napredovanje. Čakale so nas še dodatne tekme z Audaxom in Olimpio, a končale so se z dvema porazoma. Bilo je drugič, da nam je spodletelo. V rednem delu smo tako zasedli drugo mesto s 36 točkami. Dali smo 55 in prejeli 23 zadetkov. Zmagali smo 15-krat, 6-krat igrali neodločeno in doživeli le tri poraze.
Foto 5: Iz nesrečne tekme proti Foglianu: kot je razvidno iz fotografije je tekmi prisostvovalo preko 700 gledalcev, večinoma iz Doberdoba
Mladost je vstopila v sezono 1985/86 z negotovimi koraki: ni se še vedelo, ali kot protagonist ali kot outsider. Trener Sergio Mattiussi ni niti vedel, kakšno ekipo mu bo društvo pripravilo. Potrjenega trenerja je čakalo veliko dela. Upravi je bilo težko spet sestaviti kompetitivno moštvo, ki naj bi se borilo za vrh. Starejši protagoniti so se po desetletju igranja odločili, da ne bodo več igrali. Mislim na Bruna Šuligoja, Claudia Uliana in nekatere druge. Čeprav ni bilo tistega razočaranja kot pet let prej za časa Marsona, je vseeno neizkoriščena priložnost pustila posledice. Prišli so novi igralci s Tržiškega kot Dario Sclauzero, Maurizio Cianci, zobotehnik Pierluigi Delutti, ki si je zgradiil celo hišo v Doberdobu in je kasneje postal v Kaliforniji znani slikar. V ekipo se je vključilo nekaj mladih, kot sta brata Massimiliano in David Argentin, Fulvio Devetak, Zdravko Černic, Sandro Kobal, Ivan Marušič, skratka prava pomladitev. Slednji bodo desetletje kasneje odigrali ključno vlogo pri uvrstitvi Mladosti najprej v drugo, potem pa še v prvo amatersko ligo: mislim predvsem na Ivana Marušiča, Sandra Kobala in Massimiliana Argentina.
Foto 6: Dario Zanier: Dario je več let branil skupaj s Sandijem Gergoletom doberdobska vrata. Bil je tudi podjetnik in predsednik. Zdaj se še vedno ukvarja s trenerstvom vratarjev.
Na osebni ravni se je zgodilo vsaj nekaj pomembnih dogodkov. Prvi tak dogodek je povezan s hkratnim zaključkom študija v Trstu in Ljubljani. Tako sem v letih 1984 in 1985 opravil vse obveznosti in na tržaški univerzi spomladi 1985 uspešno diplomiral iz moderne književnost (Lettere moderne, indirizzo storico). Diploma mi je omogočila, da sem lahko izbral profesorski poklic in se vključil v provizorične lestvice za poučevanje slovenščine, zgodovine in zemljepisa na slovenskih višjih šolah v Gorici. Še prej sem na Akademiji leta 1984 opravil diplomo iz zgodovine filma: Luchino Visconti in neorealizem. Manjkalo mi je le izpit iz igranega filma. To se bo zgodilo le leto kasneje.
Foto 7: Diplomska naloga: Visconti in neorealizem
Če me spomin ne vara, sta mi bili v pomoč tudi profesorici Maria Teresa Bassa Poropat, ki je kasneje postala predsednica tržaške pokrajine, in Silvana Monti Orel. Pomagal sem tudi pri organizaciji srečanja med gledališkim oddelkom tržaške univerze in ljubljansko Akademijo. Obiskali smo Milan in znano gledališče Il Piccolo, ki ga je dolga leta vodil Giorgio Strehler. Dobro se spomnim, da sem si ogledal vsaj tri zgodovinske predstave: t.i. japonsko No gledališče, Goldonijevega Služabnika dveh gospodov in Beckettovega Čakajoč Godota. Tri predstave, ki so zaradi svoje formalne lepote naredile name velik vtis. A zaradi praktičnega poznavanja načel Stanislavskega, nisem slepo sprejel njihove estetske dovršenosti, ampak sem si že znal ustvariti kritično interpretacijo videnega. Ob enem izmed obiskov Milana sem za igralca Branka Miklavca naredil kopijo kratkega filma znanega telovadca sokola Staneta Derganca. Kasneje je Branko Miklavc prikazal stričevo življenje v monodrami Moj premalo slavni stric.
Foto 8: Mrak in Štih med pogovorom, verjetno, v 60-letih, ko je ljubljanska Drama stavila na repertoar Marijo Tudor, eno od Mrakovih del. Mrak je takrat doživel bojkot s strani »političnih« nasprotnikov. V bran naj bi mu stopila Bojan Štih in Josip Vidmar. Z Mrakom sem aktivno sodeloval od leta 1977-82.
V 80. letih sem še naredil najprej kratek dokumentarec o Jožefi Lakovič por. Jarc (Pjepi Ljubsevi), kratek dokumentarec Blisk v noči o slikarju Krištofu Zupetu, kratki igrani film Kmetska smrt po literarni predlogi Janka Kersnika, kratki filmski portret Maksa Furijana v dokumentarno igranem filmu Maska, aktivno sem sodeloval v nagrajenem igranem Intervjuju Dušana Prebila. Glede igranega filma Kmetska smrt naj povem, da so k projektu pristopili številni znani igralci: Boris Jug, Polde Bibič, Janez Škof, Angelca Hlebce, Draga Potočnjak in Jože Zupan, za katerega je bila Kmetska smrt zadnji film. Le kak mesec pozneje je Jože Zupan nenadoma umrl, potem ko sva bila zmenjena tudi po priporočilu režiserja Franceta Štiglica za dopolnitev nekega prizora.
Bil je to tudi čas, ko sem redno obiskoval gledališki studio Janeza in Andreja Vajevca. Enkrat mesečno je Janez prihajal tudi v Gorico. Naj še spomnim, da je studio v 80. letih obiskoval tudi Boris Cavazza. Ker je bil večinoma zaseden, je prijatelja Janeza prosil, če bi lahko obiskoval vaje v jutranjih urah. Da ne bi bil sam, sem se tudi jaz priključil in tako smo skupno v gledališču na Židovski ulici nekaj mesecev vadili načela dramske igre po metodi Strassberga oz. Stanislavskega. Borisa Cavazzo sem že prej poznal, saj sem kot pomočnik režije sodeloval v filmu Iskanja, v katerem je ob Borisu Juhu in Mileni Zupančič igral glavno vlogo.
Foto 9: Janez Vajevec med snemanjem filma Zlata ribica na Špacalovem posestvu v Škrbini
Igralski dramski studio, ki sta ga vodila Janez in Andrej Vajevec, je bil vedno zelo aktiven, tudi sredi 80 let prejšnjega stoletja. Podporo je sprva dobil tudi s strani vodilnih kadrov na televiziji. Kakšna je bila ta novost, ki jo je igralski Studio prinesel v slovenski kulturni prostor? O tem sem že nekaj napisal v prejšnjem poglavju, ko sem omenil, da je dobra igra tista, kjer igralec igra tako, da publika težko prepozna, ali je tisto, kar vidi in sliši igra, ali življenje. Po načelih Stanislavskega ali Strassberga bi lahko rekli: dobra igra je tista igra, kjer se ne vidi, da je igra. Skratka biti med izvedbo naraven, verjeten, je bistvo tovrstnega načina igranja. Vsakdo, ki tako igro vidi, podzavestno sklepa, da je mogoče zlahka doseči stopnjo kredibilnosti. To pa zato, ker vsakdo od nas v nekem smislu v življenju tudi igra. Koliko laži gre vsak dan skozi naša usta: nešteto. Ko pa je treba svojo vsakdanjost zaigrati na umetniški način v fikciji oz. imaginarnih okoliščinah na odru, kar gledališče tudi je, takoj opazimo, da ni več tako enostavno igrati tuje avtorjevo besedilo na enostaven in naraven način. Potrebujemo določeno znanje, ki jo pridobimo le s treningom. Vaje iz čutnega in čustvenega spomina, ki so temelj tovrstne igre, pa je odkril Stanislavskij, pozneje pa jih v praksi razvil Lee Strassberg.
Foto 10: Igralski studio v Židovski ulici blizu Križank V tem studiu sem poglobil Strassbergove principe igre. Omogočili so mi, da sem začel gledati na filmsko in gledališko kulturo drugače od tradicionalno sprejetih norm.
Tak način nastopa je zelo dobrodošel za televizijski model oddaj, ker ima televizija to možnost, da ko jo gledamo, lahko istočasno jemo, se doma pogovarjamo in nam ni potrebno se obnašati, kot da bi bili v operni hiši ali gledališču. Tudi televizijski izvajalci morajo ob tej predpostavki biti do gledalcev čimbolj običajni in vsakdanji. Ta način dela predpostavlja tudi hitrejši način produkcije, saj nam niso potrebne dolge priprave: realnost sprejmemo tako, kot je in se ne sprenevedamo, da smo drugačni od tega, kar dejansko smo. Poznati moramo pa metodologijo, kako do tega priti. Te principe igre je Janez Vajevec prinesel iz ZDA. Dal bom primer Orsona Wellsa, ki je 30. oktobra 1938 napovedal prihod vesoljcev. Njegova radijska napoved je bila tako prepričljiva, da so kljub obvestilom, da je to le fikcija, mnogi verjeli v prihod izvenzemeljskih bitij. Ko govorim o realistični igri, mislim na to kvaliteto igre. Tako kvaliteto igre je skupina igralcev prikazala v dokumentarno igranem filmu Intervju. V njem smo se pod Janezovim vodstvom in režiji Dušana Prebila pogovarjali o slovenski tabu temi: samomor. Igra nastopajočih je bila tako prepričljiva, da so vsi mislili, da gre zares za samomor. V resnici pa je bil ves intervju o namišljenem samomorilcu odlično zaigran. Prof. Vladimir Koch je zelo pohvalil igro; Bojan Štih, o katerem je režiser Dušan Prebil nameraval narediti intervju, pa je pristal, da se filmske kulute uporabi za naš film. Kot filmski in gledališki ljubitelj je cenil realistično dimenzijo, ki je »bila v nasprotju s tradicionalnim in vzvišenim načinom igranja« (op. avtorja članka).
Foto 11: Med gledališkim tečajem v Gorici: tečajev so se udeležili številni umetniki kot slikarja Franco Dugo in Stelio Kovic.
Prav tako je direktor televizije Janez Lombergar podpiral ta »nonšalantni« skoraj »brezbrižni« pristop in ga izkoristil bolj v lastne potrebe. Nastala je v tistem času znana tv-serija Periskop, ki je bila ena najbolj gledanih mladinskih oddaj in je bila osnovana prav na principih realističnega nastopa udeležencev. A kot se je izkazalo, ta pristop ni dejansko nikogar zares zanimal: ne akademije v Ljubljani niti v zamejstvu SSG-ja. Gledališki igralec Adrijan Rustja, ki sem ga povabil na vaje, je prišel pogledat kratek prizor, ki sem ga pripravil – šlo je za kratek tekst Tennesseja Williamsa. O nastopu je dal »negativno« oceno in jo obrazložil: »Jezik nastopajočih ni dovršen. Vseskozi pa sem imel občutek, da sedim za grmom in da obema igralkama prisluškujem, kot da bi bilo to zares«. Bila je to čista protislovnost; v resnici pa najboljši kompliment, ki sem ga do takrat dobil. Samemu Adrijanu Rustji je bilo težko ugotoviti, da sta obe igralki dejansko igrali, ne pa se delali, da igrata, on pa je menil, da bi se morali bolj delati, da igrata. Očitno je ta pristop prišel prezgodaj.
Foto 12: Solange Degenhart med snemanjem v družbi Janeza Vajevca.
To kaže na to, kako vitalen je bil igralski studio tudi v Gorici.
Temu realističnemu principu igre dolguje italijanski neorealizem, prav tako slovenski povojni film, zlasti pa hollywodski film, svoj mednarodni uspeh. Režiserji so celo izbirali za protagoniste »naturščike, navadne ljudi s ceste«. Znan je primer svetovno znanih filmov kot De Sicov Ladri di biciclette(Tatovi koles) in večji del Pasolinijevih filmov. A takih produkcij je ogromno.
Napredni slovenski establišment, ki po Marksovih principih zagovarja vse to, kar izhaja iz ljudskih množičnih potreb in je progresivno usmerjen, ni vedel kaj s takim pristopom in se je dejansko delal, kot da ga ni. Sploh ni uvidel v tem pristopu, da gre za iskanje kreativnosti, a ne po ustaljenem načinu »šmiranja«, ampak preko zavestnega nodzora našega podzavestnega življenja. Janez ni nikoli rinil v ospredje, ostal je kot ousider 40 let v slovenskem gledališkem zakulisju. Veliko število uveljavljenih režiserjev in igralcev še danes, kot da jih je sram priznati, so veliko znanja pridobili prav med obiskom igralskega Studia bratov Vajevec.
Naj še povem, da sem kot edini diplomirani režiser konkuriral l.1986 za mesto redaktorja na Radiu Trst A. Bralcem prepuščam odgovor, kako se je natečaj zaključil. Mesto za nedoločen čas sem si na šoli le izboril kakšno leto kasneje. Odslej naprej sem se lahko bolj posvetil samemu sebi in stvarem, ki so me zanimale. Ostal sem zvest etičnim principom, ki sem si jih naučil v gledališkem studiu. Ti principi so me nekaj let zatem pripeljali do Coerverjeve metode.
Foto 13: Mali Blaž, Lee Weingerl, protagonist nadaljevanke Zlata Ribica. Ob njem člani Studia: Ema Kurent, Andrej Vajevec in Jana Valdes.
Do leta 1986 sem se z Janezom in Andrejem Vajevcem tako rekoč videval vsak dan, razen ob koncu tedna, ko sem se vračal v Doberdob, da sem igral prvenstvo. Sprva sem Janeza obiskoval kar v laboratoriju, najprej v kleti na Husovi, kjer so stanovali starši, potem pa v novem laboratoriju, ki si ga je kupil po osamosvojitvi nad restavracijo Jurman na Zaloški. Naj razkrijem, da je bil njegov oče prvoborec in zobozdravnik, tako sem se za popravilo novih zob obrnil kar na njiju.
Andrej se je zaposlil v dramski redakciji televizije v začetku 80 let. Ker je Janez Vajevec s sabo »prinesel« novo metodo igranja, sta dobila s strani direktorja Janeza Lombergarja ponudbo za snemanje otroške serije. Že prej smo dobili priložnost izpeljati kar nekaj uspešnih projektov za televizijo: recimo portret Maksa Furijana, dokumentarno igrani film Intervju in igrani film Dan kot vsak dan. Zadnja dva projekta je režiral Dušan Prebil. Vendar, kar je še danes zgodovinsko zanimivo, so te filme odigrali v glavnem »amaterski« igralci, ki so obiskovali igralski Studio in v njem dobili primerne osnove t.i. realistične igre. Janez ni želel sprenevedanja in pretvarjanja pred kamero, hotel je ohraniti »pristnost«, ki mu jo je zagotavljal ta način igre. Tako je nastal, tudi s pomočjo dramaturginje Metke Dedakovič, scenarij za nadaljevanko Tudi jaz imam očka, ki je imela 7 epizod. Kasneje se je nadaljevanka preimenovala v Zlato ribico. Janez je vame zaupal in me izbral za režiserja. Naj povem, da sem tisto poletje pripravil snemalno knjigo in podpisal pogodbo s Televizijo. Bilo je obdobje hiperinflacije dinarja, zato si lahko bralec sam predstavlja, koliko denarja sem iztržil, potem ko sem po enem letu dobil honorar.
V tistem obdobju od leta 1980-85 sem imel to srečo, da sem sodeloval z najboljšimi mladimi direktorji fotografije in z njimi vzpostavil več kot samo poklicen odnos. Naj jih tukaj spomnim: iz s praške šole sta bila Vilko Filač in Rado Likon ter Samo Podobnik.
Foto 14: Na snemanju v Škrbini: Člani tehnične ekipe z režiserjem Frandoličem in igralcem Janezom Vajevcem. Velik doprinos filmu je dal direktor fotografije Samo Podobnik.
Kmalu so se začele terenske priprave, zatem pa še snemanje filma. Naj razkrijem, da je Janez iskal navdih za svojo vlogo pri dveh znanih kiparjih. Ob tej priložnosti smo na priporočilo scenografa Jožeta Špacala najprej obiskali Negovana Nemca in njegovo ženo Nelido, kasneje pa še Janeza Lenassija. Celotno dogajanje se namreč dogaja na Krasu, kamor se preseli protagonist filma kipar. Ker je z ženo v ločitvenem postopku, mu ta prepusti za nekaj časa petletnega Blaža. In tako v vsakodnevnem kontaktu s petletnim sinom odkrije svoj očetovski čut. Bila je v nekem smislu Janezova zgodba, ko se je po 10 letih vrnil iz ZDA in po ločitvi znova začel drugačno življenje. Takrat nisem tega opazil, danes pa vidim, da je bila ta nadaljevanka v nekem smislu tudi avtobiografska, a ne toliko moja kot Janezova. O tem bi lahko napisal roman, saj smo na terenu preživeli skoraj mesec dni snemanja, en del tudi pri meni doma. Velik del snemanja je pa potekal v v Škrbini v hiši Lojzeta Špacala. Pri iskanju primernih prizorišč v bližnji okolici mi je zelo pomagal tudi slikar, scenograf in dober znanec Jože Špacal, doma iz Kostanjevice.
Foto 15: Pismo znanega ameriškega režiserja Elije Kazana Janezu Vajevcu. Kazan je bil režiser takih igralcev kot Marlon Brando, Robert de Niro, James Dean … Je ustanovitelj najprestiznejše ameriše gledališke šole Actors Studio. Šolo je potem do svoje smrti vodil Lee Strassberg.
V igranje filma je bilo vključenih veliko število »naturščikov«, igralcev, ki so obiskovali ali igralski studio v Ljubljani ali v Gorici. Niso bili popolni novinci, ampak so pridobili med Jgledališkimi tečaji nujne osnove za igro pred kamero. Prav zaradi avtentične igre še danes deluje film sveže in prepričljivo. Janez me je izbral za režiserja, ker še danes zagovarjam t.i. način snemanja, imenovan tudi »kader sekvenca«. Naj bralcem razložim, da gre za to, da veliko več časa posvetite pripravi prizora. Dejansko igralcu sledite in mu dovolite improvizirati, igre pa ne prekinjate, ampak dovolite, da se prizor zgodi pred vami. Jasno je, da so kadri daljši, tudi po nekaj minut, ampak v fazi montaže poteka delo hitreje. Pa še ključni element: na ta način ohranite igralčevo avtentiko, kajti v imaginarno realnih okoliščinah je igralec z nečim zaposlen: v nekem smislu mu morate ustvariti pogoje in prostor, da pozabi, da igra. Zgodbo pripovedujete kot v literaturi tretjeoseben pripovedovalec. Ta način igre mi je najljubši, zato še danes občudujem tak način igranja.
Foto 16: Mladost 1987-88
Glede Mladosti pa naslednje: po odhodu Mattiussija sredi sezone 1985/86 je vajeti ekipe prevzel Aldo Ferletič, a več kot skromnega 12 mesta nismo dosegli, bil je to izkupiček 5 zmag, 7 neodločenih izzidov in 14 porazov. Ker smo igrali v tretji amaterski ligi, nas ni skrbelo, da bi izpadli. Naj še povem anekdoto, da sem pri obeh igranih filmih odigral »kot Hitchcock« majhni vlogi, obakrat kot nogometaš.
V drugi polovici septembra sem začel poučevati na slovenskih goriških višjih šolah. Do take odločitve sem po naravni poti »brez notranjih bojev in pretresov«. Lahko bi izbral tudi status samostojnega umetnika, ki sem ga komaj dobil, a bi moral delati v Ljubljani, kamor pa nisem želel več ostati. Preveč sem se zastrupil v pogovorih z Janezovim pogledom na gledališko umetnost, da bi hotel vztrajati v tem okolju, ki, po mojem, ni zadostovalo več mojim pričakovanjem. Odpovedal sem se »visokoletečim ambicijam« in izbral vzgojiteljski in pedagoški poklic. Nisem več smatral, da moram nujno biti pod svetlim sojem žarometov. Prav tako lahko živim v anonimnosti in prihranim energijo, da bi se pehal za nekaj več, kot tisto, kar sem že bil. Nenazadnje sem se v Studiu naučil sprejeti stvarnost in ne si po nepotrebnem delati iluzij, ki niso bile izvedljive v stvarnem. Bil sem zadovoljen, da se mi je ponudila priložnost, da sem lahko začel delati tudi z mladimi ljudmi. Ta klic sem že čutil v preteklosti. Naj razkrijem, da sem vedno rad nekomu kaj pokazal ali mu karkoli svetoval: zlasti kar zadeva nogometa, a tudi gledališča. Vedno sem rad bral ne le literature, ampak tudi filozofske eseje. Čutil sem, da lahko napredujem tudi na slavističnem oz. slovenističnem področju, saj se slovenščina prepleta tudi z vedami, v katerih sem bil domač: gledališče in film. Moje znanje ni bilo namreč le nocionistično, ampak tudi praktično. To mi je dalo še več zagona, saj sem verjel, da lahko kaj naredim ne le zase, ampak tudi za ljudi, s katerimi se vsak dan srečujem.
Foto 17: Med popravo nalog skupaj s taščo Majdo Zupančič
Snemanje filma smo zaključili novembra in čakal sem na postprodukcijo oz. razpored, kdaj bom lahko montiral film. Dobil sem termine za marec, istočasno pa sta Janez in Andrej, ki je sodeloval kot scenarist, stopila v kontakt z glasbenikom Galom in Tonetom Pavčkom, ki je napisal kratko poezijo, ki je postala vodilni motiv nadaljevanke. Njegovega sina Marka in igralko hčerko Sašo sem dobro poznal, saj niso stanovali daleč od mene. Živeli so v stanovanju na Ilirski cesti, kakih 10 minut od Miklosičeve. Marko mi je tudi pomagal pri realizaciji študentskega filma Zoološki vrt. Tako je vzklilo med nama prijateljstvo, ki se je dramatično zaključilo ob njegovem nerazumljivem prezgodnjem odhodu.
Ekipa je tej sezoni 1986/87 ostala v glavnem nespremenjena. Vrnil se je Hilarij Kobal in smo se nekaj časa borili celo za vrh, a v drugem delu popustili in končali na sedmem mestu s 23 točkami. Ob 9 zmagah, 5 neodločenih izidih in 10 porazih smo se uvrstili na sedmo mesto.
Foto 18: V tretje gre rado ? Kronika tekme proti Fincantieriju za prestop v drugo amatersko ligo
Tako bi lahko naslovili izgubljeno priložnost, ki se nam je ponudila v sezoni 1987/88. Vajeti ekipe je prevzel Miroslav Peršolja, ki sem ga po pogovoru z društvom sam poiskal v Novi Gorici. Name je naredil sprva dober vtis. Nekateri so ga že prej poznali, a niso povedali, da je imel Miroslav dejansko dvojno življenje. Poleg trenerstva se je ukvarjal še s slikarstvom in železarstvom. Na začetku je vse potekalo kot po olju. Po nekaj mesecih, pa je Miro začel spraševati, če mu lahko posodimo nekaj denarja, ki ga bo kmalu vrnil. Jaz sem na to pristal in mu posodil večjo količino denarja. Ko ga je dobil, pa se je njegov odnos do mene in društva povsem spremenil. Dejansko ni več redno prihajal na treninge. Tudi iskanje v Novi Gorici in po bližnjih krajih ni obrodilo sadov, razen tega, da sem ugotovil, da gre za nezanesljivega in s prestopništvom povezanega človeka.
V zadnjem delu prvenstva sem sam prevzel vodenje ekipe in jo pripeljal do nepričakovanega drugega mesta. Zmagali smo 11-krat, 6-krat igrali neodločeno in 5-krat doživeli poraz. Uvrstili smo se na drugo mesto z 28 točkami in 24.aprila 1988 je v Pierisu sledilo odločilno srečanje s Fincantierijem za prestop v višjo ligo. Figc (Italijanska nogometna zveza) pa sploh ni poslala sodnikov, kar mi je še danes sumljivo. Slučajno je tekmi prisostvoval lokalni sodnik, ki se je ponudil, da bo sodil. Ne bom rekel, da je bil pristranski, vsekakor je razveljavil »regularen« gol in tako smo izgubili proti tržiški ekipi 2:1. Stari slovenski pregovor, ki pravi, da v tretje gre rado, se je izkazal za zgrešenega.
Foto 19: Prvi koraki kot trener. Na sliki skupaj z Darijem Gergoletom
V obdobju 1987/88 sta se zgodila vsaj dva dogodka, ki ju je vredno opisati: eden dogodek bolj anekdotičen, drugi pa zame usodnejši. Če opišem prvega, ne morem prezreti njegove smešnosti. Igrali smo prijateljsko tekmo na stadionu v Zagraju proti neki tržaški ekipi. Po končani tekmi, je prišel v slačilnico neznanec in se predstavil kot skavt Udineseja. Pred vsemi je vprašal, kdo je nosil številko štiri. Navadno sem kot libero oblekel št. 6 in zato se nisem oglasil. Nekdo je rekel: »Dario, saj si ti nosil štirico!« Oglasil sem se in vprašal: »Kaj želite?« »Pridite v Videm, ker smo za vas zainteresirani«. V slačilnici je zavladal molk. Odgovoril sem: »Ali veste, koliko sem star? Skoraj 36 let in sem že dvakrat zaključil univerzitetni študij. Vsekakor, če ste zame zanimate, me zunaj počakajte in se lahko pogovoriva«. Ne boste verjeli, da ko je slišal, koliko sem star, je kar izginil. Vedel sem, da iz tega ne bo nič. Mislil sem si: »Priti bi moral 20 let prej, ne pa danes!«.
Povedal sem že, da sem rad igral nogomet, tudi zunaj organiziranega časa. Recimo v 70. in 80. letih na župnikovem igrišču. Imel sem to tendenco, da sem rad pokazal ali svetoval, kaj naj kdo naredi med tekmo. Ko me je društvo vprašalo, če bi rad treniral cicibane, sem prošnjo sprejel. Tako je začelo novo obdobje mojega življenja. Dve leti sem še usklajeval trenersko delo z igralskim. In v sezoni 1988/89 se odločil, da bo ta zadnja sezona. Medtem sem srečal v gledališkem Studiu mojo bodočo ženo Simono Zupančič in si nameraval ustvariti družino. Časa za igranje je bilo vedno manj. Parkrat sem se poškodoval, zato mi ni preostalo drugega kot obesiti čevlje na klin. Poročil sem se julija 1989. Ekipo je tisto leto spet prevzel Dušan Uranič. V skupini L 3.amaterske lige smo se uvrstili na deveto mesto; dosegli 6 zmag, 7-krat igrali neodločeno in 11-krat izgubili. Postopoma sem svoje moči posvetil koordiniranju slovenskih mladinskih moštev na Goriškem in svoji družini.
Foto 20: Po več kot dvajsetih letih sem obesil čevlje na klin
