Trenerstvo kot poslanstvo
1. del
FOTO 1 – Junija je Slovenija postala neodvisna
Ko sem enkrat za vselej prenehal z aktivnim igranjem, se mi ni bilo težko odločiti za trenerstvo: ugotovil sem, da je med trenerstvom in režijo veliko skupnih točk: nenazadnje sta obe stroki odgovorni za igralčev razvoj. Le da se nogomet ukvarja z nogometašem, dramska igra pa z gledališkim oz. filmskim igralcem. Obe sta usmerjeni v igro in v to, da pomagata igralcu izraziti, kar ima “skritega” v sebi, a včasih ne zmore povedati, čeprav bi rad to storil. Tako režiser kot trener sta mu lahko zelo v pomoč pri izražanju njegovega potenciala.
FOTO 2 – Moštvo cicibanov Mladosti 1988-89. Spremljevalci: Mario Ferletič in Emil Jelen (Pepko). Ekipo letnikov 1980-81 sem vodil do l.1995, potem sem nadaljeval z mlajšim letnikom.
Tako kot režiser izbira igralce in jih »pozicionira« na odru, podobno naredi trener na terenu. Tudi glede vodenja obstajata podobnosti. Dati jim mora naloge, ki jih morata tako igralec kot nogometaš izpolnjevati v okviru vloge, ki jo igra. Ne sme jih pa preveč obremenjevati z nekimi miselnimi tvorbamii oz. koncepti, ampak jim »praktično« pomagati, da lahko izrazijo to, kat je včasih v vsakdanjem življenju neizrekljivo. Znanje besedila na pamet in govorna jezikovna neoporečnost nista edini pogoj za dramskega igralca, da je verjeten in resničen. Če bi to primerjal z nogometaševo izvedbo, bi rekel, da »kondicijska« pripravljenost ni še garancija za dobro predstavo. Je sicer dobrodošla in igralčeva poklicna dolžnost, kot je tudi dobrodošlo memoriziranje besedila in pravilno govorno izražanje. Pomembnejše je navdušiti izvajalce za naloge, ki jima posreduje. Coerver govori metaforično o »prižiganju ognja«, Stanislavski pa o prižiganju vžgalice. Posredovalec pa jima je skupen. To mora biti trener oz. režiser, vendar v vlogi pedagoga. Tako gledališka kot nogometna igra temeljita na določenih principih: obe črpata svoj navdih iz igralčevega psihofizičnega »telesa«. Dejansko iz njegove sposobnosti imaginiranja. Koliko je igralec sposoben si živo predstavljati izmišljeno realost okrog sebe. Urjenje petih čutil je temelj zavestnega treninga gledališkega igralca: če bi postavili nek paralelizem z nogometom, bi rekli, da mora prav tako nogometaš uriti svoj odnos oz. »dotik« do žoge, svojo senzibilnost, tako kot to dela gledališki igralec ali glasbenik. Ne bi se smelo zgoditi, da po dvajsetih letih poklicnega ali amaterskega igranja večina še vedno težko obvlada osnovno tehniko. Ne moremo kritizirati le igralce, ampak uperiti kritiko predvsem v izobraževalni ali vadbeni sistem in trenerje, ki se niso naučili več kot to, da ko dobijo žogo, jo ob najmanjšem pritisku nasprotnika izgubijo.
FOTO 3 – Blizu gradu Bogenšperka. Jože Zupan, v kratkem igranem filmu Kmetska smrt po črtici Janka Kersnika. Delo sem režiral leta 1980. »Pozicioniranje« in primerni napotki so delo trenerja in režiserja.
Poleg tehnično-taktičnega znanja mora biti tako trener kot režiser še didaktik, pedagog, vzgojitelj, mentor in mora znati pokazati tisto, kar želi, da bi drugi osvojili. Še predno sem končal z igranjem, sem pomislil, da bi lahko bil sposoben učiti nogomet, zato je bil korak od igranja k poučevanju spontan, prehod pa brez zapletov: nekako zdrsnil sem v nov položaj po naravni poti brez pomislekov in dvomov, kajti že na samem izhodišču mi je bilo jasno, da nisem izbral trenerstva zaradi »kariere«. Mislim, da sem se pravilno odločil, ko sem si zadal cilj, da ne bom delal »kariere« v nogometu. Ali delam na najvišjem nivoju ali s povsem neznanim človeškim materialom v najbolj zakotni vasi, ni igralo nikakršnega pomena. Šlo je predvsem za etično vprašanje prej kot zgolj strokovno. Odgovornost do vsakogar, s katerim operiraš, ne glede s katerega okolja prihaja in kakšne cilje ima, mora biti predvsem moralno neoporečna. Na vsaki stopnji in v vsakem okolju lahko damo svoj doprinos. Sam nisem hotel, da me ambicioznost pogojuje, še posebno, če sloni na iluzornih pričakovanjih. Sploh me niso zanimali ne uspehi ne »slava« niti to, da bi se na katerikoli način kdaj uveljavil v poklicnem svetu. Želel sem biti pri odločitvah svoboden, ne pa odvisen od tistih, ki bi mi v zameno za »denarno« korist diktirali, kaj in kako moram delati. To svobodno skušnjo sem že prej nekako imel, ko sem se po Vajevčevih stopinjah odrekel režiserski »karieri«. Bolj me je pomenilo to, da nisem od nikogar odvisen. Tako je bilo izhodišče, ki me je kasneje pripeljalo do odkritja, da obstaja tudi v nogometu ekvivalentna metoda Stanislavskega ali Strassberga. Gre za Coerverjevo metodo: tako se uradno tudi imenuje. Ne vem, kdo jo je tako poimenoval. Mislim, da sam avtor. Takoj sem doumel, da gre za univerzalno vadbeno metodologijo, uporabljivo v vsakem nogometnem okolju in v vseh kategorijah. Razumljivo je, da jo je najboljše začeti uporabljati v zgodnjem otroštvu in jo kasneje dograjevati in izpopolnjevati. Če bi izbral »oportunistično držo«, se do nje ne bi mogel nikoli dokopati. Mnenja sem, da se tudi avtorju ne bi mogel nikoli približati, kaj šele z njim sodelovati in o njem pisati. Imel sem torej dobro izhodišče, kajti že prej sem se ukvarjal z mentorstvom in šolskim pedagoškim delom. Nenazadnje vzgojiti otroka, da postane ne le nogometaš, ampak tudi odgovoren član svoje skupnosti, je bil moj osnovni namen. Gledališka praksa mi je bila v veliko pomoč. Ni me mikalo postati »uspešen« trener z lovorikami. Morda se komu zdi, da moja izbira ni imela »ambicij«. A daleč od tega. Želel sem prav tako napredovati do pridobitve največjih kompetenc, vendar ne da bi ob tem postal suženj bolnih aspiracij in zahtev okolja.
FOTO 4 – Diploma. Uradni naziv trener Uefa-B sem dobil leta1990-91
Ta uvod je bil potreben, ker sem že v samem štartu trdno sklenil, da se ne bom ukvarjal z odraslimi, ampak bom svoje znanje delil z najmlajšimi. Vedno mi je bilo jasno, da je pristop k učenju odraslih popolnoma drugačen kot delo z mladimi. Tisti, ki misli, da je otrok zmanjšana podoba odraslega, je na napačni poti. Otrok potrebuje sposobnega trenerja v veliko večji meri kot odrasli. Le da smo mi zaradi poenostavjanja to obrnili na glavo. Trener mladih bi moral biti usmerjen predvsem v učenje tehničnih osnov. Vsakdanja skušnja mi je narekovala, da je priporočljivo začeti v zgodnjih letih, ko otrok deluje kot »spužva« in je bolj priučljiv in dojemljiv. Skratka takrat lažje vplivamo na njegov »kreativni« razvoj. Odločil sem se, da bom sprva treniral v domačem okolju, torej v slovenskem okolju. Sploh mi ni prišlo na misel, da bi bil kdaj uspešen v kakšnem italijanskem moštvu. Moj edini cilj je bil poglobitev Coerverjeve metode.
FOTO 5 – Registrirani igralci. Od leve proti desni: Vizintin Fabio, doberdobski župan; Marko Jarc, odvetnik in predsednik paritetnega odbora; spodaj podjetnik Cristian Gorjan in ekonomist Erik Peteani Erik.
Pri teh odločitvah sem ravnal stvarno. Imel sem privilegij, da nisem bil odvisen od nogometnih prihodkov. Nisem lebdel v neznanem okolju, ker sem že prej poznal večino slovenskih otrok in staršev, zato mi ni bilo težko začeti. Kot vsako novo izobraževanje zahteva tudi trenerstvo določene »intelektualne« kompetence. Sprva sem, razumljivo, izhajal iz lastnih izkušenj, kajti nihče ne more zbežati lastni biografiji. Vedel sem, da mi manjkajo kompetence, ne toliko glede vodenja skupine, ampak na področju didaktike same stroke: skratka, učenju tehnike. Kako preseči dilemo, da nogomet ni le nadarjenost oz. talent? Na kateri točki začeti in kako posredovati otroku osnove, na katerih bil lahko samostojno zgradil svoj tehnični in motorični repertoar? Jasno mi je bilo, da je vsako sodelovanje pogojeno od stopnje osnovnega tehničnega znanja, ki si ga človek v največji meri pridobi prav v otroških letih: zato sem največ prizadevanja vložil prav v to fazo. Sprva sem se skliceval na svojo preteklost, saj sem sam dobro obvladal osnovno tehniko, največ pa so mi bili zgled tisti igralci, ki so delali z žogo vse, kar jim je padlo na misel. Res je, da je nogomet tudi skupinska igra, a sem na samem začetku spoznal, da je skupinsko sodelovanje nemogoče, če posameznik prej ne obvlada žoge. Tega enostavnega aksioma nisem želel na noben način preseči: bil mi je od samega začetka vodilo. Zato sem usmeril vso svojo prozornost k učenju in poučevanju posameznika. Rekel sem si: »Če bom naučil ne le enega, ampak več posameznikov, bom lahko ustvaril kompetitivno moštvo«. V studiu Janeza in Andreja Vajevca sem se naučil, da je talent sicer dobrodošel, a pomembnejši je proces dela z vsakim posameznim talentom. A takih, ki jim je »ljubi Gospod« položil žogo v zibelko, je relativno malo, danes nič več, zatorej mi ne preostane drugega kot računati na »racionalen sistem učenja«, ki bi mladega navdušil in bi mu bil osnova za nadaljnji napredek.
FOTO 6 – Letnik 1980. Prva vrsta: od leve proti desni: Devetak Demitrij, Moro Robi, Jelen Boris, Cotič Boris; druga vrsta: Prinčič Boris, Ferletič Dimitri, Florenin Marko, Jarc Martin; tretja vrsta: Sergo Andrea, Devetak Manuel, Ferletič Matej in Patrik Attolini.
Začel sem gledati naokrog in si nabavljati literaturo. Če primerjam takratno ponudbo s tehničnimi zmogljivostmi današnjega časa, je bilo takrat na tržišču malo priročnikov in pripomočkov, vendar so se poleg knjig že začele pojavljati prve vhs kasete, ki jih v preteklosti ni bilo. Znanje je bilo mogoče tehnično reproducirati. Kot filmar sem takoj opazil, da obstaja velika razlika med pisano besedo in filmskimi podobami. Beseda je sama na sebi podvržena interpretacijam, kar ne velja za fotografsko oz. filmsko podobo v enaki meri. Avdiovizuelni posnetek bolj avtentično prikaže to, za kar beseda potrebuje obrazložitev in s tem več časa in miselnega napora. V različnih jezikih sem si nabavil precej knjig iz povojnega obdobja. Nekatere so zaradi svoje dovršenosti izreden dokument znanja preteklih generacij. A fotografije, s katerimi je predstavljeno »znanstveno« besedilo, premalo povedo o strokovnosti samega učbenika. Rekel bi, da pogrešamo avdiovizuelen material, ki bi smotrno dopolnil vse to, kar je že zapisano. Vsebine so sicer prikazane, a primanjkuje en bistveni element: kako tudi to narediti v praksi. Avdiovizualen material odslikava dogajanje bolj realistično in je manj podvržeen interpretaciji. V začetku 70-let sem že uporabljal 8-milimetrski format, ampak je bil zaradi reproducije preveč kompliciran za uporabo. Posnetke je bilo treba pošiljati ali v Milan ali na Dunaj. Ko so se v začetku 80. pojavile prve videokamere, je bila to prava revolucija, saj si lahko material gledal direktno na videorekorderju in natačno videl, kaj posameznik ali skupina delata. Pot do osvajanja znanja se je bistveno zmanjšala. Lahko si gledal fotografije in ti je bilo lažje si predstavljati, kaj namerava avtor povedati, kot da bi to le bral in si predstavljal v mislih. Da ne govorimo o premikajočih slikah(posnetkih), ki do potankosti in najbolj verodostojno prikažejo vsako posneto (dejanje).
FOTO 7 – Strokovna literatura. Ena prvih povojnih knjig o nogometu: napisal M. D. Towarowski (1951).
Sprva ni bilo veliko učnega materiala na razpolago. Tako sem se v prvi fazi moral pri poučevanju večinoma naslanjati na lastno izkušnjo. Pogrešal sem, kot se dogaja vsem trenerjem, širši spekter praktičnih vaj, ki bi zadovoljile mojo potrebo po znanju. Proti koncu 80 let je FIGC oz. AIAC (Italijanska nogometna zveza in deželna sekcija trenerjev) organizirala trenerski tečaj v Pierisu. Bilo nas je okrog 50 slušateljev, ki smo večinoma prihajali iz goriške okolice. Spomnim se nekaterih predavateljev, ki so nam prikazali kompleksnost trenerjevega poklica. V prvi vrsti Oriano Ferrini, ki je name naredil dober vtis. Spomnil bi se še Vittoria Russa, ki sem ga že prej poznal kot trenerja Portualeja. Psihologijo in sociologijo je predaval Furio Corosu, medtem ko nas je v zdravstveno stroko vpeljal Antonio Nucciari. Za delo z vratarji je skrbel Alessandro Zampa, ki je še danes aktiven član videmske trenerske sekcije. Izpit sem uspešno opravil in se tako vključil v trenerske vrste. Iz Coverciana so mi poslali dokument s sliko in kartico s številko 86422. Spomnim se, da sem se že takrat nekajkrat oglasil in opozoril na pomanjkljiv učni material za učenje tehnike mladih, a se od prisotnih ni nihče preveč sekiral. Nenazadnje je bilo takrat še zmeraj mogoče najti nogometnega talenta. Po enem mesecu predavanj je uradno potekal izpit in dobil sem diplomo kot inštruktor mladih nogometašev (Istruttore giovani calciatori). Kakšno leto kasneje so udeležencem spremenili naziv in avtomatično postal trener Uefa-B. Bil je tudi čas, ko sem prvič prišel v stik s Coerverjevo metodologijo treninga. V Italiji so organizirali prvi tak tečaj, ki ga je vodil Alfred Galustian, organiziral pa prodajalec kaset in knjig Calzetti-Marucci iz Perugie.
FOTO 8 – Moštvo Mladosti 1990-91
MATERA 1991
Rekel sem, da sem prevzel leta 1987 cicibane Mladosti. Moja glavna skrb je bila ta, da so čimveč časa v kontaktu z žogo: takrat nisem imel še oblikovane nobene metodološke strategije, kako jih (na)učiti osnovne tehnike. Danes sem prepričan, da je mogoče v nekaj mesecih nuditi vsakemu otroku ustrezne osnove, ki ga bodo spremljale vse življenje. Gre predvsem za obvladanje in upravljanje žoge. Kdor ima to sposobnost, lažje komunicira med igro. Zatorej sem svojo pozornost usmeril v najrazličnejše oblike »žongliranja«. Bil je to primitivni način, kako na najlaži način priti do tega, da z žogo narediš to, kar si zaželiš. Kot sem že v enem od prvih poglavij zapisal, je bil v otroških letih moj zgled Omar Sivori. Nikoli ne bi pomislil, da je danes »posnemanje« prav tako pomembno kot nekoč. Temelji namreč na enostavni predpostavki: ponoviti je treba gibanja in veščine vrhunskih igralcev. Na te sem bil še kako navajen, saj sem se sam najbolj naučil preko tega enostavne, a učinkovite metode: držati žogo v zraku ali jo žonglirati s koleni in glavo, zaustaviti žogo na prsih, preigrati nasprotnika in ga po možnosti osmešiti. Še vedno je ta najbolj učinkovita metoda učenja najbolj kvalitetnih igralcev. Takrat nisem še vedel, da se bo dalo to formo učenja tudi znanstveno dokazati. Sam sem skušal otrokom tudi dokazati, da je s tovrstno vadbo možno izboljšati osnovne nogometne veščine.
FOTO 9 – Zmagovalci. Zmagovalno moštvo cicibanov: zgoraj od leve proti desni: Sergo Andrea, Manuel Devetak, Florenin Marko, Jelen Boris, Ferletič Dimitrij, Devetak Demitri, trener Frandolič Dario, spremljevalec Jelen Pepko. Spodaj: Gergolet Havir, Zanier Demis, Bagon Martin, Jarc Martin, Ferletič Matej, Attolini Patrick.
Leta 1980 se je rodilo v občini precej fantkov, tako da je že med prvim in tretjim razredom večina pristopila in se vključila v vadbeni proces domačega moštva. Če k temu dodamo še nekatere starejše in mlajše otroke, lahko rečemo, da smo sestavili močno moštvo cicibanov letnikov 1979-1981. K projektu so pristopili tudi nekateri starši: rad bi omenil predvsem tri: Jelen Emil (Pepko), Moro Luciano in Mario Ferletič. Kot spremljevalci ekipe in odborniki so mi stali ves čas ob strani. Dejansko so mi olajšali delo, tako da so me razbremenili, kar zadeva organizacije kluba. Obveščali so ostale starše, skrbeli za čiščenje slačilnice, organizirali tekme, skrbeli za prevoze, pobirali članarino … Bili smo kot ena družina. Otroci so tako rastli v varnem domačem okolju. Kmalu se je to videlo tudi na rezultatih. Po dveh letih smo že postali ena najboljših cicibanskih ekip na Tržiškem. Z lahkoto smo premagovali uglednejše ekipe kot Ronke, Tržič, Gradese itd. Skratka iz leta v leto smo bili boljši.
FOTO 10 – Članek Piccola
Pred nekaj dnevi sem bil na obisku pri Pepkotu Žgenovem ali Emilu Jelenu, odličnemu poznavalcu društvene zgodovine. Doma je hranil arhiv tistega obdobja, ko je v začetku 90 bil spremljevalec ekipe cicibanov. Kot sam pravi, je bilo leto 1991 prelomno leto.
Na drugi strani meje je v Sloveniji vladal nemir: vse se je odvijalo kot v porodnih krčih. Ni se vedelo, kako se bodo politično odvijale zadeve: ali bo uspelo Sloveniji izglasovati samostojnost. Tudi osebno sem bil na trnih. Žena je komaj rodila drugega otroka in ostala je za nekaj mesecev v Ljubljani, kjer je delala kot vzgojiteljica. Medtem sem kupil stanovanje na Taboru in pripravljal potrebne dokumente, da bi jo odpeljal na Primorsko. Tudi poklicno mi je uspelo opraviti habilitacijski izpit in čakal sem na rezultat poiskusnega leta. Medtem so šolske oblasti imenovale komisijo za maturo in bil sem prvič imenovan kot komisar za slovenščino in zgodovino na eni višji tržaški šoli.
FOTO 11 – Izreden uspeh ŠZ Mladost
Dobro sem poznal organizatorja turnirja Scarabocchio Giorgia Zannmarchija. Z njim sem rad sodeloval, ker se je poleg organizacije nogometnih turnirjev zelo zanimal tudi za dobrodelno neprofitno dejavnost. Ni mu bilo vseeno, kaj se bo zgodilo čez mejo, če bo razpadla Jugoslavija. Tako nas je tisto leto povabil v svoj domači kraj Muscoli blizu Červinjana. Na turnirju ANSPI so sodelovale najboljše deželne ekipe cicibanov: po izločilnih bojih smo prišli do finala. Kot poroča Primorski smo dosegli zgodovinski uspeh: postali smo deželni prvaki v kategoriji cicibanov. Uspeh nam je omogočil, da smo zastopali Furlanijo-Julijsko krajino na državnem turnirju cicibanov v Materi v deželi Basilicati. Tam bi se morali kosati z najboljšimi italijanskimi deželami. Na pomoč so nam priskočili še nekateri cicibani Sovodenj, Martinščine in Juventine. Tako smo ustvarili zelo kompetitivno moštvo. Starši so tudi poskrbeli, da smo dostojno zastopali ne le deželne barve, ampak tudi našo slovensko športno skupnost v Italiji. Avtobus, ki bi odpeljal otroke, njihove starše in nekatere navijače je bil dobro zaseden. Pot je bila tudi zelo dolga: 1.000 kilometrov.
FOTO 12 – Nagrajevanje v Červinjanu. Zmagovalci turnirja: Pokal Scarabocchio nam je izročil trener Udineseja Adriano Buffoni.
Kar nekaj igralcev tiste generacije je še dolgo let pomagalo domačemu moštvu: Dimitrij in Matej Ferletič, Demitri Devetaak in Martin Bagon. Ostali so zaradi delovnih obveznosti in kljub nadarjenosti že prej nehali z igranjem, a spomini na tiste čase so pri marsikateremu še živi.
A zgodilo se je nekaj nepredvidljivega: turnir je datumsko sovpadal z začetkom mature. Prosil sem za odložitev, a zaman. Nadomestil me je trener najmlajših Evgen Ferfoglia. Po pripovedovanju staršev so se v Materi odlično znašli in so brez poraza za las zgrešili finalne boje. Bil ni le velik uspeh za ŠZ Mladost in Občino Doberdob, ampak za ves slovenski šport v Italiji. Vse se je dogajalo prav konec junija 1991. Na mejah je že rožljalo orožje in bližal se je »Dan D«, dan ko bi morala Republika Slovenija razglasiti suverenost. Sam sem bil zelo zaskrbljen, ker nisem vedel, kaj narediti: ali pustiti družino v Ljubljani ali odpotovati in jo varno pripeljati v Doberdob. Dobro se spomnim dneva, ko sem prišel na mejo v Sežano z avtom »vw-scirocco«. V zraku se je čutila napetost, toda na meji ni bilo žive duše. Opazil sem carinike in vojake, ki so mi dali znak, naj nadaljujem vožnjo. Pritisnil sem na plin in v eni uri bil v Ljubljani. Ni bilo časa za pogovor. Ženo in otroke sem spravil v avto in se brez obotavljanja odpravil v Italijo. Žena mi je v avtu povedala, da so v Rožni dolini sestrelili helikopter. Šele mnogo let kasneje sem zvedel, da je bil pilot svak kolegice na Akademiji Drage Potočnjak, ki mu je posvetila odlično knjigo Skrito povelje. Ko sem ženo pripeljal domov, sem se nemudoma odpeljal v Gorico, kjer sem pred komisijo, ki sta jo sestavljala ravnatelj Šturm in Marjan Vončina, uspešno opravil poiskusno leto.
A vojni spopad je k sreči trajal malo časa. Postopoma se je jugoslovanska armada umaknila iz Slovenije in tako je nastala nova država, ki smo jo tudi v zamejstvu pričakali z veseljem. Če pogledam v preteklost, lahko rečem, da so se tudi zame zadeve zelo spremenile. Aktivno sem se vključil v delovanje nove Nogometne zveze Slovenije in ji pomagal pri mojih najboljših močeh stopiti v širšo mednarodno nogometno skupnost.
FOTO 13 – Pred občinsko stavbo z županom Lavrenčičem pred odhodom v Matero
Če se vrnem na delovanje v doberdobskem klubu, bi veljalo zabeležiti, da se je na Goriškem spet okrepilo sodelovanje med tremi zamejskimi klubi: Juventino, Sovodnjami in Mladostjo. Sicer so v Doberdobu nekoliko godrnjali, a vseeno so postavili skupne športne interese pred lokalnimi. Mislim, da nisem bil prvi, ki je vztrajal na tem, da bi se morali med goriškimi klubi združiti vsaj na stopnji najmlajših in naraščajnikov. Kar pomnim, sta združitev že prej zagovarjala Gianni Marson in Dino Roner. Zlasti Dino je bil ključnega pomena v obdobju, predno so ustanovili v Doberdobu l.1969 ŠZ Mladost. Ker nismo v vasi imeli organizirane nogometne dejavnosti za mlade fante, je večino njih včlanila Juventina. Neštetokrat je Dino prihajal v vas in nas vozil na treninge in tekme. Velika večina mladih si je tako nabrala prve izkušnje prav v Štandrežu. V določenem trenutku je bilo v ekipi Juventine več Doberdobcev kot Štandercev. Kasneje sta štafetno palico prevzela Evgen Ferfoglia in Gianfranco Vecchiatto. ZSŠDI je združevanje med klubi vselej podpiralo. Večkrat sem se družil z Vilijem Prinčičem, zastopnikom ZSŠDI-ja za Goriško, še zlasti takrat, ko sta oba njegova sinova še igrala nogomet. Vsekakor je meni bilo lažje koordinirati delo, ker sem kot profesor imel širši vpogled v športno dogajanje na Goriškem. Vedel sem, da je moja naloga taka, da iščem kompromis med tremi društvi. Tega mi ni bilo težko storiti, ker nisem treniral samo nogometaše, ampak sem dijake dnevno tudi srečeval na šolskih hodnikih, marsikaterega pa celo v šolskih klopeh. Bila je to edinstvena izkušnja, ko sem združeval dejansko tri poklice hkrati: trenerskega in učiteljskega, občasno še režiserskega.
Foto 14 – Srečanje slovenske in italijanske delegacije pred tekmo Italija – Slovenija v Vidmu leta 1995. Od leve: predsednik NZS Rudi Zavrl, prevajalec Dario Frandolič, sodnik na Sodišču EU v Luksemburgu Marko Ilešič, vrhovni sodnik Anton Frantar in predsednik FIGC Antonio Mattarese.
