24. poglavje
Med leti 1995- 2005, 3. del
Potem ko sem prenehal dolgoletno sodelovanje z generacijo letnikov 1979-1981, ki je dosegla zavidljive uspehe tako na pokrajinski kot deželni ravni, sem usmeril vse svoje sile v poglabljanje najpomembnejše tematike trenerstva: učenje temeljnih prvin tehnike. Vedel sem, da vse ne bo takoj steklo čez noč, a v okviru naših slovenskih športnih društev na Goriškem sem imel »proste roke«. Nihče od predsednikov ali odbornikov se ni vmešaval v moje trenersko delo niti ni imel kritičnih pripomb glede procesa treninga ali vodenja tekem. Pustili so me, da lahko »eksperimentiram« in ker so usmerili vso pozornost v prvo moštvo, ni nihče posegel v moje strokovno delo. Dvomim, da bi bil kdo tega sposoben.
Foto 1: Dario Frandolič predstavi obračun mladinski združenih moštev na Goriškem
Kljub temu da sem bil v stiku z najrazličnejšimi profili domačih in tujih trenerjev, nisem pri nikomur našel pravega odgovor, kako poučevati, recimo otroka, ki stopi prvič na igrišče. Katere vaje mu ponuditi, da bo lahko razvil svoj potencial. Sicer je vsaka šola sledila svoji tradiciji (italijanska, angleška, jugoslovanka, južnoameriška … in ponujala svoj recept, ki je v določenih okoliščinah bil tudi sprejemljiv, a nobena me ni povsem prepričala. Najboljši odgovor mi je dal neki neznani nizozemski trener, o katerem sem v začetku 90 let prvič slišal zanj: imenoval se je Wiel Coerver. Njegov pristop mi je najbolj odgovarjal in je bil v primerjavi z ostalimi najbolj vsestranski in vključevalen.
Foto 2 – Moštvo Sovodenj letnikov 1982-83 v sezoni 1998-1999. Doseglo je drugo mesto v prvenstvu naraščajnikov in se izkazalo v pokalu discipline.
Zgoraj: Aleš Fajt, spremljevalec; trener Dario Frandolič, Robert Tomšič, Damijan Tomšič, Andrea Padovani, Simon Assi, Nicola Todde, Alessio Pellegrino, Saša Tomšič, Ivan Batistič, spremljevalec; spodaj: Danijel Mauri, Dario Stjepanović, Mitja Pintar, Kristjan Cotič, Martin Roner in Erik Lavrenčič.
Dejansko nisem imel nikogar, ki bi me prisilil, da »moram« delati po določenem vzojnoizobraževalnem ali taktičnem konceptu. To si razlagam tako, da se nihče pri nas ni strokovno ukvarjal s problematiko treniranja mladih, ki je bilo prepuščeno dobri volji posameznikov oz. staršev. Še zmeraj prevladuje misel, da se otrok rodi kot talent in da mu je kot v grški tragediji usojena »moira«, ki bo njegovo pot zaznamovala do konca kariere. Ta koncept je še danes zakoreninjen v celotnem nogometnem svetu, zato je bistveni interes vsakega kluba pravočasna selekcija, skavtiranje, prodaja in kupovanje potencialnega talenta. »Usoda je pravega nogometaša vnaprej zaznamovala in obdarovala s talentom in temu ni mogoče oporekati«. Taka je pač splošno sprejeta miselnost. Moja izkušnja pa je bila popolnoma drugačna. V tem slučaju se je izkazalo moje srečanje z gledališčem kot usodno. Sicer je gledališka Metoda Stanislavskega oz. Strasberga, ki jo je v Slovenijo vnesel Janez Vajevec, upoštevala igralčev talent, a mu ni pripisovala velike teže. Pomembnejša je bila izvedba specifičnih vaj čutno-čustvenega spomina in neprestano ukvarjanje s samim seboj. Menim, da je bil moj uvid, ki je temeljil na enakovredni povezavi obeh pristopov, ključnega pomena. Le zaradi gledališkega predznanja na področju psihotehnike sem lahko izbral svojo izvirno pot.
Foto 3 – Smrt Jožeta Babiča. Bil je moj mentor pri diplomskem filmu Zlata ribica
V sezoni 1995-96 sem nalašč izbral moštvo manj talentiranih igralcev, šel sem proti svojim interesom, vendar s trdnim namenom, da preiskusim v praksi, ali deluje Coerverjeva metoda, ki sem jo začel prakticirati že kakšno leto. O njej bom veliko več spregovoril v naslednjem poglavju, ko bom razkril, kako je »očiščevalno« (katarzično) vplivala na moje delo in samozavest. Delati z igralci in opaziti v njih, da pod vašim vodstvom »psihološko« in motorično napredujejo, predstavlja svojevrstno radost. Delo z mladimi nogometaši je nodomestilo tisto pedagoško potrebo po poučevanju igralcev, ki sem se ji zavestno odpovedal, ko nisem več opravljal režiserskega poklica.
V vseh treh društvih so bili zadovoljni, da zadeve organizacijsko funkcionirajo. Na Goriškem sem formalno prevzel vlogo koordinatorja, ki sem jo že prej dejansko opravljal. To je privedlo kmalu do podpisa uradnega dogovora med predsedniki klubov na mladinskem področju: dogovor so podpisali predsednik Juventine Dario Prinčič, Sovodenj Davorin Pelicon in Mladosti Dario Zanier. Dogovor je predvideval, da bo vsako društvo posebej skrbelo za cicibane, to je otroke od osmega do desetega leta storosti. Za starejše kategorije pa bodo izmenično delovali pod zastavo enega moštva.
Foto 4 – Dogovor med predsedniki društev v ul. Malta: Dario Prinčič, Davorin Pelicon, Dario Zanier, Jure Kufersin v imenu ZSŠDI in Marko Lutman.
Moje sodelovanje z ZSŠDI je potekalo brez zapletov. Z Vilijem Prinčičem sem kar dobro shajal, kljub temu da sem si potihoma želel še večjega angažiranja z njegove strani. Z Vilijem naju je povezovala še ena strast: oba sva rada imela zgodovino prve svetovne vojne. Vili je začel v tistem času ravno zbirati pričevanja zadnjih preživelih prič iz obdobja prve svetovne vojne. Kmalu zatem je nastala knjiga Pregnani: prva svetovna vojna: pričevanja goriških beguncev. Tudi sam sem začel zbirati pričevanja domačinov s pomočjo nekdanjega sošolca Hijacinta Jusse, ki je imel profesionalno kamero. Ta problematika me je kot ljubitelja zgodovine zelo zanimala, v kolikor se je tesno prepletala s teritorijem, za katerega sem menil, da ga dobro poznam: to je Doberdobska planota. Kot se bo potem izkazalo, je bilo to le deloma res. Šele ko sem začel obiskovati Dunajski vojni arhiv, sem na podlagi fotografij in analize zemljevidov dodobra spoznal strateški pomen našega teritorija v času soške fronte. Ugotovil sem, da potrebujem pomoč, zato sem se obrnil do Renata Pahorja iz Jamelj, odličnega poznavalca našega teritorija. Njemu gre zasluga, da sem na podlagi raziskovalnega dela na terenu v njegovem spremstvu začel gledati na zgodovinske dogodke na bolj »resničen« in manj idealističen način. Delo na terenu nudi včasih take odgovore, ki jih ni mogoče najti v literaturi.
Foto 5 – Ob razvalinah stare cerkvice v Jamljah. Renato Pahor (drugi z desne z modro jakno) pripoveduje slovenskim obiskovacem iz Lendave dogodke iz časov prve svetovne vojne.
Kot profesor in član sindikata slovenske šole (SSŠ) sem poznal skoraj vse otroke in starše določenih letnikov na Goriškem: prav tako vzojiteljice, učitelje(ice) in profesorje (ice). Imel sem torej vnaprej določeno prednost v primerjavi z drugimi športnimi delavci. Vedel sem, kateri otrok je zainteresiran za igranje nogometa, zato sem stopil v stik s tistimi starši, ki so pokazali interes, da se bo njihov otrok vključil v eno od slovenski društev na Goriškem. Z njihove strani nisem pravzaprav nikoli dobil kake negativne kritike, samo hvaležnost, da se pravzaprav kdo ukvarja z njimi. Pravzaprav sem imel panoramski pogled na vse »potencialne« mlade nogometaše na Goriškem. Morda se komu zdi to čudno, a večino organizacijskega dela sem opravljal zastonj. Veliko mi je pomenilo to, da otrok ostane v domačem okolju. V tem, mislim, da nisem nobena izjema. Tudi drugi znanci so prostovoljno delovali, zato sem imel v njih kar dobre vzornike. Dal bom primer letnikov 1984- 85, a velja za vse fante, ki sem jih treniral. Iz spodnjega seznama in če me spomin ne vara, sem skoraj polovico otrok učil ne le nogomet, ampak tudi zgodovino in slovenščino.
Foto 6 – Uspehi niso manjkali
Eden ključnih trenutkov nastanka moštva je bila registracija otrok. Na kratko bom opisal, kako je prihajalo do tega, saj ni potekalo povsod na enak način. V Doberdobu, Sovodnjah in Štandrežu je bil vpis lažji. Navadno sem si priskrbel seznam otrok, ki so dopolnili osmo leto starosti in obiskovali eno od slovenski šol na Goriškem. Obrnil sem se bolj na tiste šole, kjer je bila možnost, da bi otroci, ki niso bili vključeni v slovenska kulturna društva, prej izbrali italijanski klub. V tem primeru sem največ energije vložil v goriško didaktično ravnateljstvo in romjansko šolo, kajti v teh dveh sredinah je obstajala velika »nevarnost«, da bi jih prej pobral kak italijanski klub. Navadno sem se obrnil do učiteljic in vprašal, če mi lahko povedo, če je kdo od njihovih otrok interesiran za igranje nogometa. Včasih sem stopil med odmorom v razred in se jim predstavil. Ko sem zbral seznam kandidatov, sem se obrnil do staršev in jim prikazal situacijo slovenskih društev. Obljubiti sem jim moral, da bomo sami poskrbeli za prevoz. K sreči so nam v 90 letih pod okriljem ZSŠDI-ja prišle na pomoč tudi slovenske bančne ustanove, ki so zagotovile denar za nakup kombijev. V Doberdobu je, recimo, kombi opravljal dvojno funkcijo: zjutraj je pobiral otroke po italijanskih občinah in jih vozil v slovensko romjansko šolo, popoldne pa na trening. Za to delo sta od leta 1993 do leta 2009 vzorno skrbela Rozina Ferfolja in Ferlec Nereo. Fino bi bilo zvedeti, koliko otrok sta razvozila iz italijanskih občin v Laškem v slovenski vrtec in osnovno šolo v Romjanu. »V določenem obdobju,« pravi Rozina, »so krožili celo trije kombiji.« V tistih pionirskih časih sta opravila neznansko korist za uveljavitev slovenske šole v Laškem. Za vožnjo otrok v Sovodnjah pa je skrbel Nini Bastiani.
Foto 7 – Izkaznica: na sliki Manuel Devetak. Danes je Manuel zaposlen kot tehnik na tehničnem zavodu Jurij Vega
Nekaj časa sem tudi sam skrbel za prevoz. Štartati sem moral vsaj eno uro pred začetkom treninga. Če se je, recimo, odvijal trening v Sovodnjah, sem prej potoval do Jamelj, potem do Romjana, mimo Vrha, včasih celo do Oslavja in nazaj v Sovodnje do starega igrišča. Če je bilo treba kaj organizacijsko urediti, sem se obrnil neposredno na Zdravka Kuštrina, ki je takrat delal na Kmečki banki. Stopil sem v njegov urad na Verdijevem korzu, se dogovoril o vsem potrebnem in odšel. Včasih sem skočil še do urada ZSŠDI-ja, ki je bil v sosednji stavbi.
Društva so mi zaupala ključe igrišč, tako sem pred treningom najprej odprl vhodna vrata, prižgal peč za toplo vodo in v zimskem času poskrbel še za osvetljavo. Obisk treningov ni bil vedno 100%, a zadoščenje, da delam nekaj pozitivnega za našo skupnost, je bilo veliko. Če ni prišel kdo od staršev, da mi je pomagal pri razvažanju, sem po treningu ponovno sam razvozil otroke po isti poti, le da v obratni smeri. Ko sem se zvečer vrnil na igrišče v Doberdobu, sem zaklenil kombi, položil ključe na skrbno varovano mesto, zaklenil vhodna vrata in se odpeljal domov oz. pustil ključe in kombi kar pri Rozini Ferfolja v bližini starega pokopališča. Prevoz je trajal vsaj toliko časa kot sama vadba. V zimskem času pa sem poskrbel še za obisk telovadnice v prostorih današnje nižje srednje šole. Moram priznati, da sem v tistem času – najbrž danes ni nič drugače – stopil v stik tudi z nekaterimi srbskimi, hrvaškimi in bosanskimi starši, ki so se po izbruhu vojne v Jugoslaviji preselili v naše kraje. Nobenega nismo vnaprej izključili. Nisem gledal na otrokovo nogometno kvaliteto, važno je bilo sestaviti moštvo pred začetkom prvenstva. Rekel bi, da poznam skoraj vse dnevne sobe vseh otrok, ki sem jih kdaj treniral. Kajti za vpis sta bila potrebna podpisa obeh staršev in dve fotografiji v portretni obliki. Material je bilo treba zbrati in ga posredovati društvu oz. nogometni zvezi, ki je poskrbela za registracijo. Zaupal sem v svoj prav in verjel, da bom lahko s sistematičnim delom nadoknadil tudi nekatere osnovne gibalne in tehnične pomanjkljivosti. To okrepljeno zaupanje mi je dajala prav Coerverjeva metodologija vadbe.
Foto 8 – Izjava za Primorski dnevnik, 7. oktobra 2003
Navadno smo igrali le v pokrajinskem prvenstvu, ker je zaradi nizkih številk bilo nemogoče sestaviti moštva za deželno ligo. Tako smo v času, ko sem treniral, vzpostavili zelo agilno administracijo in si prizadevali vsako sezono sestaviti vsaj tri moštva pod okriljem enega samega društva: to nam je omogočalo, da smo ob pomanjkanju nogometašev lahko črpali in vključili otroke iz nižjih kategorij. Na igrišču smo si prizadevali doseči ne le dobrih rezultatov, ampak tudi vzorno vedenje. Občasno so nas nagradili tudi z disciplinskim pokalom.
Če obnovim svojo dejavnost v zadnjem obdobju, sem od leta 1995 do leta 2004 izmenično vodil vse tri kategorije: naraščajnike, najmlajše in začetnike Sovodenj, Mladosti in Juventine. Včasih sem sugeriral tudi izbiro trenerjev. Primorskemu dnevniku sem v intervjuju izjavil, da je »pomanjkanje kakovostnih trenerjev eden ključnih problemov mladinskega nogometa na Goriškem«. Danes bi to izjavo v celoti podpisal, s tem da bi vključil vanjo ne le zamejsko, ampak tudi bližnjesosedsko stvarnost v Sloveniji. Že prej sem imel priložnost spoznati slovenski nogomet, po letu 2000 pa sem začel sodelovati najprej z NZS, kasneje pa še z nekaterimi klubi MNZ (Medobčinska nogometna zveza) Nova Gorica. Dobro sem poznal tudi italijansko realnost. A pojdimo po vrsti.
Foto 9 – Združeno moštvo začetnikov Mladosti
V Doberdobu je začel trenirati cicibane Franco Peric iz Romjana, ki se je izkazal kot koristna pridobitev, v Sovodnjah pa sem dobro sodeloval s Fabjanom Čevdekom, Juventini pa sem predlagal, naj registrirajo trenerja Giorgia Nargisa, ki je bil zaposlen na goriškem sodišču. Kot sem že prej povedal, je najbolj zapleten del sovpadal z registracijo otrok, ki je potekala v poletnem času, med junijem in septembrom, v obdobju, predno so začela prvenstva. Velik del časa je bil namenjen prepričevanju tistih staršev, ki so imeli talentiranega otroka. Prosil, celo rotil sem jih, naj otroka vpišejo oz. naj ga pustijo v slovenski sredini. Prizadevanja niso bila vedno uspešna, ker je bila konkurenca italijanskih društev prehuda. Tako je večkrat prišlo do tega, da smo nekaj let vlagali v vzgojo nekega igralca, ki nas je potem pustil na cedilu. Ob tako majhnih številkah ga je bilo težko nadomestiti. Žal mi je bilo, da smo izgubili kakega talenta, ki ga ni bilo mogoče nadomestiti. V meni je to puščalo kanček grenkobe, saj sem vanj vložil veliko svojega kreativnega dela.
Foto 10 – Z letniki 1987-89 smo leta 2000 osvojili 4. memorial Sergio Scorianc v Podgori.
Vzel bom kot primer tri take fante: Manuel Peteani, Devid Ferletič in Christian Devetak. Prva dva sta zaigrala brez težav v elitni ligi, a sta nogomet zaradi študijskih obveznosti kmalu pustila. Christian pa je bil poseben igralec. Izrazit levičar in zelo natančen pri izvajanju prostih strelov. Dajal je občutek, da je počasen zaradi naravne debelosti. A to je bil le videz. Ko je imel žogo na levi nogi v bližini šestnajstmetrskega prostora, si lahko stavil, da bo zadel mrežo. Zanj sem se na njegovo priporočilo šel pogovarjat v neki prvoligaški klub v Sloveniji. A ko sem slišal, koliko bi lahko zaslužil, sem mu svetoval, naj kar ostane pri Juventini. Tam bo imel bo več zadoščenja. Postal je eden najboljših strelcev v deželi. Ko je bil še pubertetnik in je moral izbirati, ali bo nadaljeval nogometno pot v slovenskem ali italijanskem društvu, sem večkrat obiskal Christianovega očeta Romana na njegovem domu v Sovodnjah. Dobro se spominjam vročih razprav. Uporabil sem vsa prepričevalna sredstva moje skromne retorike: nič ni pomagalo. Ni ga hotel pustiti v slovenskem okolju. Ni pomagalo niti to, da sem ga vodil na turnirje, na tečaje, na Roglo, v Ljubljano in ga celo privatno učil nogometne tehnike. To sem v poletnem času kmalu začel prakticirati tudi z ostalimi igralci. Želel sem, da ostanejo v slovenskem okolju, a še pomembnejše, da se naučijo veščin, ki se jih ne bi nikoli naučili preko tradicionalnega treninga. Po Coerverjevem zgledu sem na doberdobskem igrišču začel sam vaditi osnovno tehniko in najrazličnejše oblike preigravanja. Veliko teh vaj sem tudi posnel in predstavljajo še danes pomemben učni material. Bilo je to v poletnem času leta 1993. Pozneje sem vsako leto vsebino teh vaj dopolnjeval.
Foto 11 – Moštvi prvoligaša Primorja in Mladosti na prijateljskim tekmi.
Na doberdobskem igrišču smo v času predsedovanja Daria Zaniera gostili ugledne slovenske prvoligaše: Hit Nova Gorica, Primorje iz Ajdovščine in Maribor.
Če sem bil po eni strani razočaran, ker smo izgubili najboljše, sem se po drugi veselil, ker sem prav v obdobju med letoma 1993 – 2005 poglobil novo metodiko vadbe, ki je v svetu znana kot Coerverjeva metoda. Slednjo sem začel postopno uporabljati z vsemi igralci, ki sem jih treniral. Moram priznati, da sprva nisem kot novinec imel nikakršne izkušnje, kako jo uporabljati v praksi. Sicer sem gledal kasete nizozemskega trenerja in si v zvezek zapisoval vaje, a ko sem prišel na trening, sem pozabil, kje začeti. Če trener organizira trening – to delajo vsi – na način igralnih oblik, se ne sooča s to težavo. A če želi prikazati posameznemu nogometašu pravilno držo nog, rok, položaj telesa, se mora z njim individualno ukvarjati in mu med samim delom korigirati telesno držo. Kar ni tako pomembno med igralnimi oblikami, kjer je trenerjeva skrb usmerjena v uigravanje moštva in igralčevo pozicijo na igrišču. Ta pristop sem uporabljal nekaj mesecev tudi s prvim moštvom Sovodenj, ki sem jih prevzel, potem ko so zamenjali Fabia Samba. Odkril sem, da je težje »prisiliti« tehnično slabega nogometaša, naj vadi osnovno tehniko. Nekateri so raje tekali brez žoge okrog igrišča, kot da bi se lotili reševati težave na področju osnov tehnike. Moja ugotovitev je ta, da se od takrat niso zadeve bistveno spremenile.
Foto 12 – Osnovna tehnika: rolanje
Zato sem sprva moral reševati čisto konkretna vprašanja: kako voditi žogo: z desno ali levo nogo? S stopalom, zunanjim ali notranjim delom? Kam povleči žogo: pred ali za stojno nogo? S podplatjo ali notranjim delom stopala? Ali se zasukati v levo ali desno stran? Bilo je sicer sprva mučno, a slutil sem, da če se najprej sam naučim specifičnih korakov in gibanj, jih bom lažje prikazal udeležencem. Soočil sem se s konkretnimi vprašanji, ki so zahtevala takojšnji odgovor: na igrišču si nisem smel privoščiti, da bom improviziral na licu mesta. Za tovrstno vadbo sem moral doma najprej sam »simulirati« gibanja, kot da bi imel pred sabo svoje varovance. Izkušnjo sem imel še iz gledališke prakse. Vsako gibanje, kot tudi vsak gledališki tekst, je potrebno preiskusiti toliko časa v samoti, dokler ga ne »utelesimo«, to pomeni, da postane »naš«. Šele takrat ga lahko dovolj prepričljivo prikažemo svojim varovancem. Dnevna soba je postala moj prostor učenja in demonstriranja. Na par kvadratnih metrih sem v dnevni sobi preko televizijskega ekrana ali računalnika opazoval določeno vajo, jo telesno memoriziral in jo skušal izvesti tudi v praksi. Niti ne bom pripovedoval, koliko časa in kakšne muke sem doživljal, predno sem osvojil posamezno enostavno vajo, ki jo je Coerver predlagal po enem zelo preprostem, a učinkovitem metodološkem principu: od enostavnega do zapletenega gibanja. Včasih sem šel kar na doberdobsko igrišče in na peščenem terenu za tribuno vadil specifične korake: tam sem se v samoti in izolaciji naučil največ.
Foto 13 – Vaja osnovne tehnike: izmenično rahlo udarjanje in zaustavljanje žoge s sprednjim delom podplati. Gleženj mora biti nekoliko dvignjen. Ritem prenosa žoge iz ene na drugo nogo je lahko počasen ali hiter. Po minuti in pol hitrega premikanja žoge lahko nogometaš komaj lovi zrak. Toliko o tem, da Coerverjeve vaje niso tudi kondicijsko koristne.
Odkril sem ključ, kako priti do nogometnega znanja: če sem hotel kolikor toliko prepričlivo prikazati katerokoli vajo, sem jo moral najprej sam neštetokrat ponoviti. Šele nato sem se lahko premaknil od tega, kar sem se naučil, k temu, česar nisem še znal. Posnemanje kot osnovni princip učenja in usvajanja znanja mi je bil v veliko pomoč.
Vsak dotik, vsak korak, vsako lažno varanje, vsako preigravanje sem se moral na novo »zavestno« naučiti. Bil sem kot šestletni otrok, ki prvič vzame v roke svinčnik ali pisalo in mora v zvezek narisati prvo črko abecede: črko A. Šele potem lahko preide na naslednje črke itd. Z osvojitvijo vseh črk se nauči pisati. Glasbeniku je v nekem smislu lažje: dovolj mu je sedem not. Prepričan sem bil, da ta pristop igralcem ne more škodovati. Verjel sem, da če bi mlad nogometaš velikokrat ponovil neko vajo, bi se lahko naučil določen tehničen gib in ga uporabljal na tekmi. V tem primeru bi lahko »potencialno« tudi slabši izvajalec postal enakovreden ali celo boljši kot talentirani igralec pod pogojem, da bi naštetokrat ponovil gibanja, ki jih je priporočal Coerver na svojih kasetah, vrhunskim igralcem pa so čudežno postavljena v zibelko.
Foto 14 – Intervju 16. marca 1999
Vsa prvenstva niso bila rezultatsko enako uspešna, kar je, razumljivo, a vseeno se je splačalo vztrajati. Odkril sem namreč, da je rezultat sicer pomemben, a pomembnejši je proces, kako se do njega pride. Danes lahko trdim, da je Coerverjeva metoda najboljša »terapija« proti pomanjkljivi tehniki in za nogometaša najboljše nadomestilo za nekdanjo obliko učenja, ki je bila znana kot »cestni nogomet«. Nekateri se sicer s tem ne bodo strinjali, a naj konkretno pokažejo, če to ne drži.
Bila so tudi obdobja, ko sem začel ugotavljati pri nekaterih igralcih, da lahko v praksi udejanjajo gibanja, ki so se jih naučili med treningom. To je bil signal, da pravilno delam, kar so tudi sami igralci začeli razumeti, ker so želeli čim več individualnega dela.
Foto 15 – Hvaležnost: Simon Assi se spominja vaj tehnike, ki so mu še kako koristile pri malem nogometu.
Tudi na režijo nisem docela pozabil. Predno sem diplomiral v Ljubljani l.1986, sem kakšno leto prej stopil do prof. Andreja Inkreta. Manjkala mi je le diploma iz igranega filma, zato bi mi moral kot dramaturg odobriti diplomski projekt. Bil je za to, da mu čimprej predstavim scenarij. Še vedno sem redno obiskoval gledališki studio Janeza Vajevca in sem sredi 80 let skupaj z Andrejem Vajevcem napisal zanj kratek scenarij po motivih znane Hemingwajeve novele Hribi kot beli sloni. Uporabljal sem le motiv ameriškega pisatelja, scenarij pa sem na novo napisal in ga umestil v kraško okolje. Dal sem mu naslov Kreplje, to je po majhni železniški postaji blizu Sežane. Projekt sem nato umaknil, ker mi je profesor Babič rekel: »Frandolič, najbolje je, če predstavite nadaljevanko Zlata ribica kot diplomo. Jaz vam jo bom odobril«. In tako se je zgodilo, na scenarij sem pa skoraj pozabil. Dobrih deset let kasneje sem ga spet našel, posodobil besedilo in ga predložil Kinoateljeju kot filmski projekt. Aleš Doktorič in drugi člani Kinoateljeja so scenarij odobrili in tako smo poleti 1999 posneli v Krepljah kratek igrani film Beautiful Kreplje. Barbara Kranjc in Donato Celoro sta igrala glavni vlogi, pomagala sta jima še Benečan Albino Stulin in Goričan Armando Celoro. Vsi štirje so bili člani gledališkega studia, ki ga je vodil Janez Vajevec. Asistent režije je bil Tomi Janežič.
Foto 16 – Kratki film Beautiful Kreplje. Iz dramatičnega prizora na železniški postaji v Krepljah: igralce je vodil Janez Vajevec, režija Dario Frandolič. Protagonista filma sta Donato Celoro in Barbara Kranjc.
Kreplje so majhna vasica na Krasu ob italijansko-slovenski meji. Do železniške postaje se pripelje mlad par. On je italijanski trgovec, ki se je za silo naučil slovenščine, ona pa je gledališka igralka, ki se odpravlja v Trst. Pričakujeta namreč otroka, a ne vesta, če sta ustvarjena drug za drugega oz. ali ga bosta obdržala. Sicer sta mlada in se imata rada. Tako se na tej samotni kraški postaji odvija poslednji konflikt med mladima človekoma, ki zreta v prihodnost, a še nista prepričana, ali bosta skupaj nadaljevala pot ali šla narazen. Gre za dramatično soočenje, za katerega ne vemo, čigav prav bo obveljal, ali pa bosta oba poražena. Kritik Mario Verdone, oče znanega komika Carla, je dobro ocenil film. Nagradili so me s prvim mestom in denarno nagrado na nekem rimskem festivalu za profesorje višjih srednjih šol. Rad bi še povedal anekdoto o igralcu Mariu Donatonu, ki mi je izročil nagrado. Po izročitvi nagrade sva sedela do poznih ur in se pogovarjala v tipični rimski gostilni. Mario ni bil šolan igralec, v smislu, da ni dokončal akademije, a se je v italijanskem filmu in gledališču afirmiral kot izreden karakterni igralec. Kljub veličastnemu opusu je deloval zelo skromno, skoraj sramežljivo. Bil je izbran za vlogo morilca v tretjem delu Botra, ki ga je režiral Francis Coppola. Ker je z njim in Al Pacinom preživel več kot dva meseca, me je zanimalo, kako je ameriški režiser ravnal z igralci. Mario Donatone mi je razkril, da ga je Francis sprejel, kot da bi se že zdavnaj poznala. Rekel sem mu: »Mario, ti si najpomembnejši italijanski igralec, saj te je celo izbral sam Francis Coppola. Torej moraš biti na to ponosen. Nobenemu Italijanu ni to uspelo, da se je vpisal v zgodovino filma, kot se je zgodilo tebi …« To sem mu povedal, ker je deloval zelo skromno. Hotel sem, da se zaveda svoje enkratnosti. Vprašal sem ga, kaj mu je Coppola rekel glede prizora v operi, ko kot morilec Mosca, oblečen v duhovnika, z nožem zakolje Sofio Coppola, hčerko don Michela Corleoneja. Odgovoril mi je: »Mario, spelji prizor tako, kot ti čutiš, da bo najbolje …« Ko ji je Mario sunil nož v telo, je še obrnil zapestje, tako da je dal vtis, da ga ji je porinil globoko v trebuh. Ona je obležala umirajoča na tleh, on pa je izginil s prizorišča.
Foto 17 – Prihod mladega para na železniško postajo v Krepljah
Mene so njegove besede dale misliti. Spraševal sem se, kako bi mi zrežirali tak prizor. Ker ni bilo pisano v scenariju, da obrne zapestje in porine nož globoko v telo, bi prizor prekinili. Hoteli bi, da igralec naredi tako, kot je zapisano. S tem pa bi se odpovedali eni bistveni zadevi: da je kreativnost večkrat povezana z naklučjem in improvizacijo. Večina evropskih filmov potrjuje to pomanjkanje svobode. A je v nogometu kaj drugače?
