27. poglavje
Srečanja z Wielom Coerverjem: obisk Ajaxa
Foto 1 – Arhiv občine Kerkrad. Seznam prebivalcev in družin med leti 1795 – 1946
Predno bi obravnaval odnos do Wiela Coerverja, bi se splačalo vsaj bežno pregledati njegov življenjepis. Lotil sem se pisati njegovo biografijo, ker se strinjam z nevroznanstvenikom Antoniom Damasiom, da so lahko tudi subjektivne, osebne in privatne izkušnje predmet študijske obravnave. »Misel, da osebne izkušnje niso dostopne za znanstveno raziskavo, je absurdno,« pravi ameriški znanstvenik. Celotno Coerverjevo delo temelji na neposredni izkušnji in v teh Damasievih besedah lahko najdemo sledove njegove izvirne vadbene metode.
1. Prvo Coerverjevo spoznanje: »Na vsaki tekmi vsako moštvo poiskusi napadati od 200 do 300 (tudi več op.av.), a na koncu je rezultat še vedno 0:0 ali kvečjemu eno od moštev doseže kak gol ne zaradi znanja, ampak zaradi evidentne napake nasprotnikovega moštva. Zakaj pride do tako hitre izgube in izmenjave žoge?«. Coerver je ugotovil, da do tega pride, ker posamezniki nimajo dovolj oblikovanih tehničnih osnov, ki se jih ne da naučiti med samo tekmo. Brez obvladanja žoge je nemogoče izpeljati zamišljene akcije, zatorej je vadba tehnike nujna.
2. Drugo načelo, ki izhaja iz zgornjega, pa se glasi: »Zakaj nekateri igralci žoge ne izgubijo tako pogosto kot ostali? Ali je to samo stvar talenta? Ali ne bi bilo primerno vaditi tako, da bi posnemali njihova gibanja, namesto da bi šprintali in tekli kroge brez žoge, streljali na gol brez nasprotnika itd. Da bi po 25 letih igranja ugotovili, da nekateri igralci se niso naučili preigrati niti enega nasprotnika. Ali ni v taki vadbi nekaj zgrešenega? Kdo je za to kriv. Odgovor je bil Coerverju jasen: »Izobraževalni sistem, ki kljub evidenci noče sprejeti moje metode«.
Ali ni v njegovih besedah nekaj resničnega? Gre samo zato, da jih pravilno interpretiramo, čeprav zvenijo vsevedno, arogantno in domišljavo. Hotel sem zvedeti nekaj več kot samo to, kar sem prebral v medijih. S takimi mislimi sem šel na obisk nizozemskega mojstra. Po dveh desetletjih lahko rečem, da mi je njegova metoda zaradi poznavanja biografskih korenin veliko bolj razumljiva.
Foto 2 – Matična knijga: Družina Coerver
Wiel Coerver se je rodil 3. decembra leta 1924 v zaselku Vetschau v občini Laurensberg(ZRN), ki danes spada pod aachenski okraj. Njegov oče Dionis Coerver je bil po poklicu zidar in je prihajal iz sosednjega Bocholtza (NL), materi pa je bilo ime Maria Hendricks. Družina Hendricks je v Vetschau imela kovačnico in tu so malega Wiela krstili kot Wilhem Josef. Imel je še sestro in tri brate: Maria Katherina ali Nettie, Johannes Mathias ali Hens ter Jozef Wilhem ali Wielsche. Oba brata sta se tudi ukvarjala z nogometom, Wielsche kot fizioterapevt, Hens Coerver pa je bil dolgoletni menedžer Rode. Vsi so bili pripadniki rimskokatoliške vere.
Foto 3 – Premogovnika Laura & Julija v kraju Eygelshoven. V Julii so bili poleg Coerverja zaposleni številni Slovenci
Bili so to obmejni kraji, sorodni našim. Ljudi je na eni in drugi strani meje sicer družila ista zgodovina, vendar so bili ločeni na tri države: Belgija, Nemčija in Nizozemska. Nizozemščino se je naučil v šolskih klopeh, jezik sporazumevanja je bil v domačem okolju nemški dialekt, z leti se je naučil tudi angleško. Limburg je bil pred odprtjem rudnikov tradicionalno agrarna in katoliška dežela, a ko so začeli industrijsko izkoriščati premog, se je s prihodom desettisočih migrantov vse spremenilo. Delavci so prišli iz Prusije, Poljske in nekdanjih dežel Avstro-Ogrske. Med njimi je bilo tudi na tisoče Slovencev. Domneval sem, da sem edini, ki se zanima za to najbolj južno deželo nizozemske države. Po naključju sem l. 2017 zasledil slovensko knjigo S trebuhom za kruhom, ki jo je izdala Slovenska izseljenska matica leta 2010. Odkril sem, da se je tudi diplomirana novinarka Milena Mulders lotila odkrivati preteklost svojih staršev in vrsto trpkih usod slovenskih migrantov, ki so v Limburg prišli kot rudarji v polnem industrijskem razcvetu premogovništva med 19. in 20. stoletjem. V enem od teh premogovnikov – Laura & Julia – je bil zaposlen tudi Wiel Coerver. O njegovi rudarski preteklosti nisem prej vedel ničesar. Mislim, da je prav rudarstvo močno determiniralo njegov trdi značaj.
Foto 4 – Cerkev v Eygelshovnu. Kip sv. Barbare, zaščitnice rudarjev. V tem kraju živijo še potomci slovenskih rudarjev.
Sredi mestnega trga le kakšno minuto od Coerverjevega stanovanja stoji bronasti kip rudarja, ki simbolizira zgodovino Limburga in mesta Kerkrade. Ponazarja rudarsko preteklost tega kraja in simbolično združuje te anonimne ljudi v širšo skupnost. Tudi Coerver je opravljal rudarski poklic do 41 leta. Šele ko sem vzpostavil bolj oseben stik z njim, sem lahko razumel, v kolikšni meri je prav ta preteklost oblikovala značaj večine prebivalstva, ki so bili zaposleni v limburškem rudarskem revirju. Meni gre za to, da njegovo zgodbo iztrgam pozabi. In če velja za Muldersovo, da zdaj nihče ne more več prezreti prispevka, ki so ga slovenski ljudje prispevali in ga še prispevajo Nizozemski in so s tem postali “del nizozemske zgodovine, identitete in prihodnosti”, bi veljalo tudi o Coerverju trditi, da je prav tako tudi njegov doprinos k nogometu prelomen. Ta vpliv pa je mogoče vsaj deloma raziskati in opredeliti preko zgodovinskih virov: nogometno pot od anonimnega rudarja do mednarodne uveljavitve. Njegov sin Ben (Benediktus) pravi, da je bil »idealist«. Veljalo bi mu v celoti pritrditi. Ni hotel vse življenje »gniti« v temačnih globinah rudnika, ampak je iskal pot, kako uiti pred neizbežnostjo usode, ki je čakala večino rojakov. Na rudarski način: s prizadevanjem, znojem in delom.
Foto 5 – Bleijerheide: stara šolska fotografija. Z rdečo linijo označen mladi Wiel Coerver
Družina Coerver se je po prvi vojni in odprtju prvih rudarskih obratov preselila onkraj meje v varnejšo Nizozemsko. Nastanili so se v delavski četrti Bleijerheide v občini Kerkrade in tu je mali Wiel preživel otroštvo in mladost. Njegov oče je bil sicer po poklicu zidar, a tudi amaterski vratar. »Vsem trem otrokom nam je posredoval ljubezen do nogometne igre,« piše Coerver v svoji biografiji. Že pred vojno je postal standarden član domačega moštva in po vojni njen kapetan. Petdeseta leta so ključna leta, ker sovpadajo z uvajanjem poklicnega nogometa na Nizozemskem. Dežela Limburg je bila prava kovačnica nogometnih talentov, ki so preživljali dan globoko pod zemljo. Nogomet je predstavljal večkrat edini izhod do boljše zaposlitve. Bleijerheide je bilo amatersko moštvo, a leta 1956 se je glavnina priključila novoustanovljenemu poklicnemu moštvu Rapida JC. Že prvo leto so postali nizozemski prvaki. Igrali so celo v Pokalu državnih prvakov in doživeli dva tesna poraza s strani Cervene zvezde. Po končani nogometni karieri je leta 1959 začel trenirati najprej domače moštvo SVN iz Nieuwenhagena (Kerkrade), kasneje še Rodo JC.
Foto 6 – Igrišče v Niewenhagenu v občini Kerkrade. Že leta 1959 je Coerver treniral individualno, kar potrjuje spodnja fotografija. Večina mladih je bila zaposlena v rudnikih.
Njegov življenjepis pravi, da je že zgodaj del treninga posvečal posameznikom. Tako piše novinar leta 1965: »Novost je, da je poleg moštvenega Coerver uvedel tudi individualne treninge«. Kako je to opravičil? »V to sem prisiljen zaradi zahtev sodobnega nogometa. Vsak dobi svojo priložnost. Individualen trening mi nudi vpogled v to, česa igralci zmorejo in česa ne. Tako se lahko lotijo svojih šibkih točk. Zato tega dinamičnega človeka najdemo ves dan v športnem parku«. Tej programski viziji je ostal zvest celo življenje. »Kolektivni duh ima svoj izvor v osebni pobudi,« je bil njegov moto.
Foto 7 – Diploma A je označevala poklicnega trenerja. Coerver je bil eden prvih poklicnih trenerjev na Nizozemskem.
Bil je med prvimi, skupaj z Rinusom Michelsom, trenerjem Ajaxa, Barcelone in znamenitega nizozemskega moštva iz leta 1974, ki je opravil izpit poklicnega trenerja. Ko so mu ponudili možnost, da trenira moštvo Šparte iz Rotterdama, je zapustil rudarsko službo in se leta 1966 v celoti posvetil nogometu. Po štirih letih je leta 1970 prevzel mlado moštvo NEC-a iz Nijmegena. Ker je krožila vest, da zna delati z mladimi nogometaši, je leta 1973 dobil ponudbo Feyenoorda iz Rotterdama, ki je nekaj let prej bil prvak v Pokalu državnih prvakov, nato še medcelinski prvak sveta. Tu je ostal dve leti, zmagal leta 1974 nizozemsko prvenstvo in Pokal Uefa. Leta 1975 je zapustil Nizozemsko in prevzel vodenje indonezijske reprezentance, da bi jo pripeljal na olimpijske igre v Montreal, a je nesrečno izgubil finale proti Severni Koreji. Sredi 70 let so se začele tudi težave s srcem, zato je moral začasno prekiniti s treniranjem. Težave so se tako stopnjevale, da so ga morali operirati v ZDA. Nekaj časa je še prevzel moštvo Go Aheada iz Deventerja, a zdravniki so mu leta 1978 odsvetovali sesti na klop predvsem zaradi emotivnega temperamenta. Umaknil se je iz igranega nogometa in vso energijo posvetil temu, kar je smatral za bistveno pomanjkljivost: učenje nogometne tehnike. Bil je eden prvih, ki je uvidel, da se je s potrošništvom družba temeljito spremenila. S tem so se spremenile tudi navade ljudi, otroci niso več kot prej brezskrbno igrali na cestah. Prijatelj Joep Haan pravi, da je doživel razsvetlitev, potem ko se je pogovoril s kolegom Ernstom Happlom, ki mu je tako odgovoril, potem ko ga je Coerver vprašal: » Povej mi, kako lahko izboljšam kvaliteto igralcev«? Potem ko se mu je zasmejal, češ »Ne bodi nor!«, mu je odgovoril: »Poglej, kaj delajo vrhunski igralci«! Že misel na nekaj takega je neverjetna. Kaj šele, da bi jo kdo hotel uresničiti. Gre za izziv, ki nima para v zgodovini nogometa. Trener, ki gre proučevati na desetine vrhunskih igralcev tudi takih, ki so že pokojni. Če ni to blazno! V 80. letih, ko je Happla spet obiskal v Hamburgu, je rekel novinarju:« Zdaj mu bom dokazal, da je napačno mislil, ko mi je rekel, da to ni mogoče!«.
Foto 8 – Demonstracija aparature, ki je streljala žoge, imenovana Strokers Football Tacticus”. Ustvaril jo je Gerrie Strocker.
Zgodovinski viri potrjujejo, da on ni bil prvi trener na Nizozemskem, ki je tako razmišljal. Gerrie Strocker je celo sestavil seznam igralcev, vrednih posnemanja, potem ko je bil sredi petdeset let na študijskem obisku v Londonu, Dunaju in Budimpešti. A Coerver je šel korak naprej: ugotovil je, da se da izvirna gibanja v praksi posnemati. Vladalo je namreč mnenje, da se ne da reproducirati potez nogometašev. Coerver pa je mislil drugače: ne samo, da se jih da ponoviti, ampak je kopija včasih celo boljša od originala. Marcelo Bielsa je eden najbolj cenjenih trenerjev v svetovnem merilu. On se sicer strinja s Coerverjevim principi, a ne verjame, da se da gibanja naučiti, češ da je to zelo osebno in neizvedljivo dejanje. Danes na milijone otrok v vsakem kotičku sveta dokazujejo to, kar je Coerver odkril: vsak lahko ob pravilnem pristopu posnema, čeprav rudimentarno, gibanje priljubljenega nogometaša. Tudi v mojih časih je bilo podobno. Užitek, ki ga otrok ima ob posnemanju gibanj, je neopisljiv. S tem pa smo že pri Aristotelu in Platonu, ki sta kreativnost in učenje interpretirala diametralno nasprotno. Platon kot nekaj napačnega in daleč od resničnega sveta idej, Aristotel pa kot najvišjo formo spoznanja, ki je prirojena otrokovi naravi.
Foto 9 – Prvo srečanje avgusta 2006
Bila je nedelja, 20. avgusta 2006. Svojo nastanitev sem si izbral v kraju Roermond, nizozemskem mestecu, ki se nahaja ravno na poti v smeri Amsterdama. Načrtoval sem, da ko bom potoval na sever, se bom posluževal vlakov, ker so parkirni prostori na Nizozemskem zelo dragi. S sabo sem imel priporočilno pismo NZS, v katerem je pisalo, naj mi pri Ajaxu omogočijo ogled njihovega mladinskega centra. Ker sem potoval v Amsterdam v ponedeljek 21.avgusta, sem izkoristil priložnost za obisk Kerkradeja. Predvideval sem, da se bom po prvem spodletelem poiskusu končno srečal s trenerjem Coerverjem. Bil sem trdno odločen, da tokrat ne bom zamudil priložnosti za obisk. V centralni mestni kavarni sem zaman vprašal po Wielu Coerverju. V telefonskem imeniku sem sicer zasledil priimek Coerver in ulico, kjer naj bi živela oseba s takim priimkom. Naslov stanovanja ni bil daleč od središča mesta. Opogumil sem se in pritisnil na zvonec. Kmalu se je prikazal starejši gospod, ki je bil sicer podoben Wielu Coerverju. Sklepal sem, da je njegov brat. Povabil me je v stanovanje, za darilo sem mu dal steklenico vina in ga vprašal, če ve, kje stanuje znani trener Coerver. Odgovoril mi je, da je on sicer njegov mlajši brat Wielsche in da Coerver stanuje na drugi strani glavnega trga v rezidenci Lambertus v ul. Kerkplein. Predno sva se razšla, mi je še povedal, da ga bo telefonsko obvestil, da prihajam. In tako se avgusta 2006 začne moje sodelovanje z enim od najbolj znanih trenerjev sodobnega časa.
Foto 10 – Kerkrade center. V rezidenci Lambertus je na št. 37 stanoval Wiel Coerver
Če dobro pomislim, se v mojem primeru nič ni zgodilo slučajno. Pot me je sama pripeljala do človeka, ki sem ga zaman iskal že 15 let, od takrat, ko sem prvič videl njegovo kaseto. V spomin so se mi živo vtisnila gibanja, ki jih je prikazoval mladim nogometašem: podobno plesnim korakom. Z eleganco izurjenega plesalca je premikal žogo naprej in nazaj okrog sebe, vse to v usklajenem in izvirnem ritmu, ob upoštevanju posnemanja gibanj vrhunskih igralcev. Z lahkoto, kot da bi lebdel nad tlemi. Deloval je kot bi se on sam prelevil v vrhunskega igralca. Do takrat nisem pri nobenem trenerju zasledil kaj podobnega, da bi se tako vživel v določeno specifično gibanje in ga ponazoril s tako prepričljivostjo. Kot da sem se sam znašel pred Cruyffom ali Beckenbauerjem, ki mi kažeta, kako naj opravim lažno gibanje. Nisem si mogel predstavljati, da je vse to gibalno bogastvo rezultat naključja. Sodil sem, da stoji za vsem tem natančno določen načrt. Kot sistematičen preučevalec telesnih gibanj je celoten sistem vaj ponazoril tako, da sem v tem zaznal hkrati umetniški učinek in premišljen znanstveni pristop. Coerver je prikazal specifičen gib, ki so ga mladi nogometaši do potankosti posnemali. Name je učinkoval tudi estetsko, zato se mi ne zdi primerno uporabiti izraza reproducirati, ker spominja bolj na neki industrijski proizvod. Bolj konsistenten je izraz ponazoriti ali na novo kreirati dejanje nečesa videnega. Ne gre za mehanično kopiranje, ampak avtentično delovanje.
Foto 11 – Ob prvem srečanju: Coerver je vzpostavil do mene prijateljski odnos brez odvečnih formalizmov.
Med potjo do Coerverja sem se spomnil Janeza Zavrla, s katerim sem sodeloval v Oblakovi šoli. On me je povabil v začetku 90. let na dom in mi pokazal kaseto neznanega trenerja. Čudilo me je samo, kako je bilo mogoče, da ga nisem prej srečal. Pravzaprav sem o sebi mislil, da sem seznanjen z evropskim nogometom, še zlasti nizozemskim. Nenazadnje sem v Nemčiji celo gledal Nizozemsko med svetovnim prvenstvom leta 1974. Coerver je le dva tedna prej postal državni in evropski prvak. Kako da sta njegovo ime in delo krožili le med nekaterimi izbranci? Splošno vzeto ni bil znan v nogometnih krogih. Nihče me nanj ni opozoril oz. o njem nisem nikoli ničesar prebral. Ne morem verjeti, da je šlo za zaroto. Dejansko sem o njem prvič slišal v začetku devetdesetih let v stanovanju Janeza Zavrla. »Kaj če tisti dan ne bi Janeza obiskal?« sem razmišljal, ko sem hodil proti Coerverjevemu stanovanju.
Medtem sem peš prišel do stanovanjske rezidence Lambertus in zagledal Coerverja, ki me je čakal ob odprtih vratih. Predstavil sem se in on me je brez formalnosti povabil v stanovanje. Predstavil me je ženi Marii Junggeburt, ki se je ravno odpravljala, da gre na obisk. Imel sem občutek, da je med njima vse dogovorjeno. Ko ima mož obiske, ona zapusti stanovanje. Kot sem že v prejšnjem poglavju povedal, ni bil moj obisk nogometne, ampak prej kulturne ali če želimo, filozofske narave. Coerver je v nekem smislu racionaliziral celoten sistem vadbe s tem, ko je vzel za idealni model vrhunsko znanje nogometaša, ne pa razporeditev moštva na terenu. Osredotočil se je na področje tehnike, saj je menil, da jo igralec najbolj pogreša in potrebuje. Kot bomo lahko videli, predno je prišel do tega spoznanja, je opravil dolgo pot iskanja. Šele nekaj let po njegovi smrti sem odkril, da je bil Coerver prvi trener na Nizozemskem, ki je, verjetno po nemškem vplivu, sam načrtoval v Rotterdamu in Nijmegenu prvi fitnis center za nogometaše. Bil je tudi prvi, ki je tesno sodeloval z Janom Albertom Vosom, predstojnikom fiziologije na univerzi v Nijmegenu, in dolgoprogašem Josom Hermensom. Naj navedem, da je uvedel rabo kolesa, ki je predstavljala del kondicijskega treninga. Toliko o poti, ki jo je prehodil, da je prišel do spoznanja, koliko je učenje tehnike neobhodno potrebno za razvoj nogometaša.
Foto 12 – ABC je bil program tehničnih vaj, ki ga je uporabljala NZS. Za sestavo dvd-ABC sem potreboval skoraj 15 let.
Najprej je sprejel mojo skromno darilo, in sicer dvd ABC: osnove tehnike. Potem pa sem se še z njim fotografiral na njegovem balkonu z zastavico Slovenije. Povedal sem mu še, da po mojem predstavlja njegova metodika vadbe najboljši model za učenje nogometa. Tudi sam sem se želel z ABC-jem nekoliko približati njegovi viziji, a le toliko, da lahko rečem, da sem šele začetnik. Ko me je vprašal, kdo mi je pri tem pomagal, sem mu odgovoril: »Vi ste mi pomagali. Gledal sem vaše kasete in se sproti učil, dokler ni prišlo do realizacije ABC-ja«.
Od Platonu preko Aristotela do Stanislavskega
Pogovor je še stekel o Aristotelevem pojmovanju »mimezisa« oz. posnemanja in pomenu gledališke metode Stanislavskega. Pričakoval sem, da on o tem ve malo, vseeno me je radovedno poslušal. Niti sekundo nisem čutil, da me gleda zviška ali podcenjuje, ampak ceni to, o čemer sem mu pripovedoval glede sorodnosti med njegovo metodo in delom Stanislavskega. Potem je nadaljeval s pogovorom, še prej mi je daroval njegovo zadnje delo De komplete Werke. Približal se je tv-rekorderju, vstavil dvd in ko so se prikazali posnetki, pritisnil na pavzo. Bil sem namreč seznanjen z vsemi njegovimi deli, zadnjega pa nisem poznal, ker ga je zrežiral komaj kakšen mesec prej v glavnem egiptovskem mestu Kairu.
Foto 13 – Aristotelovo Poetiko je prevedel prof. Kajetan Gantar. Bila mi je teoretična osnova za tolmačenje Coerverjeve metode.
Še predno sva začela z razpravljanjem, je iz omare potegnil gumijasto žogo, jo položil na tla in mi rekel, naj se mu približam: » Ali ste mi sposobni vzeti žogo,« je nadaljeval. » A vidite, da ne morete do nje, ker jo varujem s telesom. Poglejte, kaj naredim s stopalom.« Stopil je na žogo in jo na lahko brez napora usmeril skozi razkorak s sprednjim delom stopala v trenutku, ko se je obračal. Med izvajanjem vaje se je posluževal še tega, kar sem pozneje videl, da je bil njegov značilen način spodbude. » A vidiš, da mi je nisi sposoben vzeti.« Nisem bil užaljen, ker mi je bilo takoj jasno, da gre za tipičen način, kako izzvati nasprotnika. V nekem trenutku, ko se je obračal, sem hotel z nogo intervenirati, a se je bliskovito obrnil, zahakljal žogo in jo dobesedno skril pod stopalom. Med mano in njim je bilo njegovo telo, zato nisem mogel poseči. »To je še hitrejši način obvladanje žoge v primerjavi s tem, kar sem pogruntal do danes. Ko doživite pritisk s strani nasprotnika, se poslužujte tega enostavnega gibanja. Imenoval sem ga gibanje Zidane. Bi ga lahko imenoval z drugim imenom, recimo Cruyff, a ne gre za to. Dejansko, kar se zgodi, je to, da nasprotnik ne more do žoge.«
foto 14 – Coerver med vajami osnovne tehnike. Njegova izvedba je brezhibna.
Potem je začel z razlago. »Ko ima moštvo žogo v posesti, obstaja samo en cilj: ustvariti priložnosti za gol. Na nobenem izobraževalnem tečaju pa se ne govori o tem, katere kvalitete so potrebne za ustvarjanje priložnosti za zadetek. Kaj se v začetni fazi dogaja na dvd-ju? Vi morate biti najprej v stanju žogo nadzorovati (imeti pod kontrolo): jasno je, da če je kdo prost in v boljšem položaju, mu jo podate ali žogo centrirate. Znati morate tudi presenetiti nasprotnika, s tem da ga preigrate. Vse te kvalitete lahko vidite na mojih videokasetah. Te niso prikazane na nobenem trenerskem tečaju v smislu, o katerem se zdaj pogovarjava. Ampak kažejo igralce, kako šprintajo in tečejo brez žoge, raztegujejo mišiče, »laufajo« nepotrebne kroge, streljajo na gol brez nasprotnika itd. To dajem kot primer. Če pa treniraš kvalitete nogometnih mojstrov, postaneš vedno bolj mobilen in hitrejši ter pridobiš najboljšo kondicijsko formo. Vse to dobiš zastonj, če treniraš (posnemaš) samo kvalitete vrhunskih igralcev. Enostavno ali zapleteno?« Ni mi preostalo drugega, kot potrditi: »Zelo enostavno«.
» … Posnemanje je ljudem prirojeno že od otroških let. Po tem se ljudje tudi razlikujejo od drugih bitij, saj je človek bolj kot vsa druga bitja nagnjen k posnemanju, s posnemanjem se dokoplje do prvih spoznanj, posnemani predmet zbuja veselje vsem ljudem … če vidimo predmet najbolj natančno upodobljenega, zbudi v vas svojevrsten občutek … ,« piše Aristotel v četrtem poglavju Poetike.
Foto 15 – Žiga Camernik na odru. Igralec mora dati resnično vtis, da telefonira, čeprav tega ne naredi.
Gre za programsko misel, za svetovni nazor, do katerega se je Coerver sam dokopal po dolgih letih igranja in treniranja. Meni je bilo to blizu že od otroških let, ko sem posnemal Sivorija, a nisem znal tega občutka formulirati na način, ki ga je v svoji Poetiki definiral Aristotel v tako jasni in plastični obliki. Aristotel se ne nanaša le na pesniško umetnost, ampak kot ugotovi prof. Gantar, mimezis ni samo formalno posnemanje, temveč hkrati aktivno ustvarjanje. Sam pomen besede ποιεΐν ( Poetika prihaja iz glagola poiein) prvotno pomeni narediti, ustvariti. Ne gre za kopiranje ali mehansko reproduciranje, ampak za to, da se ustvarjalec vživi v to, kar posnema, sooblikuje in soustvarja snov z lastno inventivnostjo, dejansko postane »njegova druga narava« (Goethe). Najvišjo obliko doseže takrat, ko prikaže posnemovalni predmet v izvirni luči, kot ga je videl upodobljenega. Če dobro pomislimo, se v zgodnjem otroštvu nihče ne more izogniti posnemanju. Medtem ko otrok posnema, sprejema sproti tudi nov način obnašanja, ker doživlja psihično spremembo, ki seže globoko v njegov možganski in telesni aparat. Kot pravi Aristotel, »posnemanje v njem vzbuja veselje in užitek«.
Mislim, da ne moremo tudi danes govoriti o sočutju, katarzi in grozi in biti med izvedbo dramskega besedila čustveno hladni, kot da se nas dogodki, ki smo jim priča na odru, se nas ne tičejo. Če bi Aristotel med izvedbo opazil igralca razpoloženjsko brezbrižnega, bi ne mogel pisati o »očiščevanju«. Če želi biti katerokoli dramsko besedilo učinkovito, je nujna uprizoritev in nastop. Branje je sicer koristno, a ne more nadomestiti neposredne igralčeve izvedbe. Nad emotivnim stanjem se zgraža tudi Platon v svojem mladostnem delu Ion, ko rapsod Ion v navalu žalosti poje Homerjeve verze in se skupaj z gledalci joče, globoko v sebi pa se smeje, ker ve da lahko vpliva na publiko. To Platon smatra za laž in etično nedopustno, za Aristotela pa je tragičen občutek biti najvišja oblika umetniškega izražanja. V izvedbi dramskega igralca vidim nekaj sorodnega z nogometašem: tudi on če želi določeno vrhunsko potezo izpeljati, jo mora v lastni imaginaciji obdelati in jo kot pogojni refleks izvesti ob točno določeni situaciji. Tudi njemu morajo določene vrhunske poteze postati »njegova druga narava«. Postati mu morajo avtomatizem, ki se sproži prav takrat, ko on to potrebuje.
Foto 16 – Epidauer; v takem prostoru so se odvijale grške tragedije in komedije.
Tako je bilo moje znanje, ko sem se srečal s Coerverjem. Na pogovoru sem ostal šest ur, potem sva se razšla z obljubo, da se pri vračanju še enkrat zglasim pri njem. Večina je še zmeraj prepričana, da je biti dober nogometaš stvar sreče in talenta. Moje spoznanje je, da je to mnenje površno in v isti meri prisotno tako v ljubiteljskih kot poklicnih krogih. Kot da bili ljudje slepi in bi jim odpovedal čut opazovanja. Sploh ne zaznajo, da je nadarjenost odvisna od dela oz. vneme, ki jo posameznik investira vase v otroški dobi in nadaljuje v vseh obdobjih življenja. Moje spoznanje je naslednje: obstaja, sicer talent, a to je le minimalen del celote. Veliko pomembnejše je smotrno delo učitelja, vaditelja, trenerja, ki ta talent oblikuje in transformira v ključnem obdobju njegovega razvoja: v zlati dobi učenja in posnemanja.
Foto 17 – Preigravanje za stojno nogo
Coerver me je izučil, da bi moral glede na spremenjene družbene okoliščine proces učenja potekati drugače kot nekoč. V prvem desetletju nisem srečal niti enega trenerja, ki bi podprl to, kar sem imel za najboljši model vadbe. Sprva so skoraj vse nogometne zveze odklanjale Coerverjev pristop. Niti FIGC niti NZS niti Zeist niso izjema. Pred dvema desetletjema so bile zveze s tistimi, ki smo to zagovarjali, na bojni nogi. Da ne govorim, kakšno šikaniranje je moral preživeti nizozemski trener. Kar me boli, je to, da tisti, ki so temu nasprotovali, se danes prikazujejo kot nosilci novega: »Saj smo to vedno zagovarjali!« Danes sem še bolj prepričan, da je nogometno znanje v veliki meri odvisno od posameznega trenerja in od njegove pedagoške strokovnosti ter načina, kako zna naučeno posredovati nogometašem. To ne velja le za otroke, ampak tudi odrasle. Trener, ki predlaga, naj otroci igrajo s prve ali na dva dotika, bi mu morala trenerska organizacija odvzeti licenco.
Neštetokrat sem slišal iz Coerverjevih ust »besedno zvezo« Überzeungungkraft, kar bi prevedli z izrazom prepričevalna moč. Kvečjemu sem le Janeza Vajevca slišal reči igralcu: »Premalo verjameš v imaginarno realnost!« Kar bi z drugimi besedami pomenilo, da ne verjame v to, kar sam čuti. Dvomi. To je »miselni črv«, ki razjeda zaupanje posameznika in je najhujši nasprotnik Coerverjeve metode.
Foto 18 – Ob predstavitvi knjige Učni program za idealnega nogometaša. Na sliki Cruyff, Coerver in Van Hanegem.
Predno sem odpotoval domov, sem se ob vrnitvi iz Amsterdama znova ustavil pri njem doma. Bila je priložnost, da sva se spet pogovorila o Ajaxovem izobraževalnem sistemu, ki je bil leta 2006 svetlobna leta oddaljen od tega, kar je Coerver pričakoval od njihovega sistema vadbe. V nemščini sem mu že nekaj dni prej med telefonskim pogovorom rekel: »Es war ganz anders.« Bilo je popolnoma drugače od tega, kar sva se pogovarjala. Tudi Ajaxov izobraževalni sistem kljub odličnim pogojem, je po mojem takrat taval v temi. Da to drži, pričata sam Cruyff in njegov pomočnik Wim Jong. V ozadju je šlo dejansko za spopad dveh nasprotujočih si konceptov vzgoje mladih igralcev, ki jih je na genialen način opredelil sam Coerver: učenje posameznika preko tehničnega detajla ali učenje preko igralnih oblik oz. moštvene taktike, kot je svoj koncept branil Louis Van Gaal. Neke vrste bojni spopad dveh velikanov v obliki »noč dolgih nožev«. Spor se je končal celo na sodišču. A Cruyff ni mogel zaobiti Coerverjevega dela, kot so to namerno naredili na sedežu Kraljeve nacionalne nogometne zveze v Zeistu, ko so že v 70.letih izključili Coerverja iz splošnega procesa poučevanja. Tako pravi Cruyff v svoji avtobiografiji My turn. »Ajax sicer sledi enotni filozofiji in v tem duhu delujejo ekipe, a je delo s posameznikom vedno bolj zapostavljeno.« Kot da bi te besede izustil Coerver, ki pa je bil že pet let mrtev, ko je izšla Cruyffova avtobiografija.
Foto 19 – Coerverjev zadnji nastop
Rad bi podčrtal, da sem nanj vedno gledal kot na razmišljujočega intelektualca, celo raziskovalca, ne le trenerja: širše vzeto kulturnika, ki je bil uročen z nogometom. Imel je z razliko od drugih zelo nekonvencionalen življenjski stil in širok vpogled v nogometno stroko, bliže »vzhodnemu« oporečniku ali verskemu heretiku. Ni se pustil utišati ali podkupiti. Bil je finančno samozadosten, da mu ni bilo potrebno prositi ali živeti od finančne podpore enega ali drugega nogometnega lobija. Upal si je glasno povedati to, česar večina za to ne najde poguma. Ob Johanu Cruyffu je bil najbolj svoboden in kritičen glas nizozemskega nogometa. Podzavestno me je prevzel njegov svoboden način razmišljanja. Preteklo je že nekaj desetletij od obdobja 70.let, ko je nizozemski nogomet stopil na svetovno prizorišče: nekateri protagonisti še živijo, zato je zdaj zadnji čas, da se nekaj o tem napiše, tudi v nasprotju od tega, kar nam je znano in splošno sprejeto. S tem želim v prvi vrsti zadostiti zgodovinski resnici, ne pa slepo sprejeti že zakoreninjene resnice, kot je teza, da je oče totalnega nogometa Rinus Michels. Tega vprašanja se bom lotil v enem od naslednjih poglavij. Ne smemo namreč pozabiti, da se Coerverjevo ime kot njegova metoda čedalje bolj širita v svetu: njen vpliv je čutiti tudi v Sloveniji, Italiji in bližnjih sosedskih državah.
