PROSEK – Združenje slovenskih športnih društev v Italiji je priredilo v soboto, 23. aprila 2022 tečaj za športne poročevalce v Kulturnem domu na Proseku (Prosek št.2 – Trst).
Tečaj je bil namenjen vsem, ki bi se radi preizkusili v športnem komentatorstvu: tistim, ki so že kdaj komentirali tekmo po spletu ali drugem mediju, tako kot tudi tistim, ki so brez izkušenj, a bi se radi preizkusili na področju športnega komentatorstva.
Delavnice so vodili izkušeni mentorji radijskega in televizijskega športnega novinarstva:
– Sergio Tavčar, nekdanji urednik športne redakcije italijanskih programov TV Koper-Capodistria, priznani športni poročevalec in kolumnist Primorskega dnevnika
– Arden Stancich in Tommaso Manià, športna novinarja TV Koper-Capodistria
– Niko Štokelj, novinar slovenskih informativnih programov Deželnega sedeža RAI za Furlanijo – Julijsko krajino
– Ivan Peterlin, predsednik ZSŠDI in publicist z radijskimi izkušnjami
– Evgen Ban, operativni tajnik ZSŠDI in radijski ter televizijski voditelj
Mlajši in starejši športni navdušenci so na tečaju spoznali tehnike najboljših športnih komentatorjev, odkrili dobre prakse na prodročju radijskega in televizijskega novinarstva, se vživeli v vlogo športnega poročevalca.
Program:
9.00 – 9.30: prijava
9.30 – 10.00: uvodna delavnica – IVAN PETERLIN
10.00 – 11.00: delavnica – SERGIO TAVČAR 1. del
11.00 – 11.15: odmor
11.15 – 12.45: delavnica – SERGIO TAVČAR 2. del
13.00 – 14.00: kosilo
14.15 – 15.30: delavnica – NIKO ŠTOKELJ
15.30 – 15.45: odmor
15.45 – 17.00: delavnica – ARDEN STANCICH in TOMMASO MANIA’
17.00 – 18.00: zaključki in dodatne vaje – EVGEN BAN in SERGIO TAVČAR
18.00: konec delavnicTečaj za športne poročevalce je brezplačen, vključno s kosilom, pijačo in prigrizki.
Poseg predsednika ZSŠDI Ivana Peterlina
Vse, kar bom danes povedal in vse, o čemer bom z vami na glas razmišljal, je izključno sad osebnih izkušenj iz obdobja, ki je sicer že zelo daleč za menoj. Dobro se spominjam, bilo je leta 1963, ko sem zamaknjeno in navdušeno poslušal po valovih Radia Trst A reportažo s tržaškega stadiona Valmaura, kjer sta se v okviru Pokala sejemskim mest (Coppa delle Fiere) pomerila turinski velikan Juventus in NOK Beograd. Reportažo tekme je opravil takrat še mladi Dimitrij Volčič in njegovo poročanje je bilo res nekaj edinstvenega, da je mene, majhnega fantiča, povsem prevzelo. Kar pa se ostalih stikov z reporterstvom tiče, pa moram tja v sedemdeseta leta, ko sem približno deset let vsako nedeljo sodeloval s slovenskim časnikarskim uredništvom Radia Trst A v oddaji Šport in glasba. Na sporedu je bila ob nedeljah popoldne in je obravnavala športne dogodke v svetovnem merilu, posebno pozornost pa je posvečala predvsem dogodkom, ki so bili odraz našega slovenskega športa v Italiji, ki je bil že takrat v polnem razcvetu. Oddaja je še danes na sporedu ob nedeljah in bo kmalu dosegla častitljivo zaporedno številko 2.100!
Oddajo si je zamislil danes že pokojni novinar Saša Rudolf, pri njej pa so sodelovali poklicni novinarji Radia Trst A Sergij Pahor, Sergio Canciani, Danilo Lovrečič, Miro Oppelt, kasneje še Drago Legiša in Boris Simoneta, ob njih pa še zunanji sodelavci Giani Furlanič, Mario Šušteršič, Ingrid Kalan, Branko Lakovič in jaz.
Vsak od zunanjih sodelavcev je pokrival tisto športno področje, ki ga je najbolj poznal. Meni pa je pripadla naloga, da sem se oglašal preko mobilnega studia v radijskem avtomobilu, s katerim sva se s tehnikom podajala na razna športna prizorišča. V živo torej v neposrednem prenosu sem spremljal in komentiral eno izmed nogometnih srečanj naših amaterskih nogometnih ekip. V glavnem sem torej v živo spremljal naš nogomet, doletela pa me je tudi ta velika reporterska čast, da sem spremljal v živo tudi kar nekaj tekem Triestine in to v eni njenih zlatih dob (bila je to doba takratnega neustavljivega bomberja v B ligi De Falca). Pred svetovnim nogometnim prvenstvom v Španiji, ki ga je osvojila Italija, sem na rimskem Olimpicu komentiral tekmo pripravljalnega značaja med Italijo in Jugoslavijo. Italija takrat ni igrala dobro in nihče si ni mislil, da bo čez nekaj tednov postala svetovni prvak!
Veliko radijskih reportaž, torej. Pa si nikakor ne mislite, da je reportaža v živo, pa naj gre za katerikoli športni dogodek, nekaj enostavnega. Sploh ne!
Na komentar o kateremkoli športnem dogodku se mora poročevalec pošteno in poglobljeno pripraviti. Preden se sploh poda na športno prizorišče, od koder bo poročal, mora imeti pripravljeno zelo bogato agendo z vsemi možnimi podatki o vseh udeležencih športnega spopada. O vseh nastopajočih mora vedeti čim več, da bo lahko med poročanjem svojim poslušalcem in gledalcem ponudil veliko zanimivih podatkov in s tem svojo reportažo obogatil. Izbor podatkov je zlata vreden vir pomoči prav v trenutkih, ko se na igrišču s tekmovalnega vidika ne dogaja nič posebnega. V takih trenutkih pavze poročevalcem ne sme zmanjkati argumentov, saj ob morebitni poročevalski »luknji« pri poslušalcih neusmiljeno pade zanimanje, da bi še naprej spremljali ta športni dogodek preko reportaže.
Športna reportaža mora biti živahna in pri njej ni dovoljena nikakršna improvizacija. Preprečiti je treba, da bi ob dolgočasnem prenosu poslušalec poiskal druge programe in se oddaljil od tvojega dogodka.
Pri vnaprejšnjem zbiranju podatkov, ki bodo pri reportaži uporabljivi, mora biti športni reporter originalen, radoveden, izviren in iznajdljiv. Poglobiti se mora v tiste podatke in informacije, ki jih poslušalci ali gledalci ne poznajo dovolj.
Kot sem že poudaril, se mora športni reporter pri poročanju v živo nujno izogibati pavzam, da poslušalec niti slučajno ne zasluti, da mu reporter nima kaj povedati. Zato je nujno, da ima ob sebi rešilni dopolnilni material.
In kaj je dopolnilni material? Športni reporter mora imeti ob sebi nekaj dosjejev s podatki o športni poti nastopajočih, podatke o zgodovinski rasti posameznika, društva ali društev, ki se na prizorišču borijo za zmago. Dobro je imeti tudi bogate podatke o kraju, kjer se športni dogodek odvija, lepo je imeti tudi zgodovinski prerez prireditve od njenega nastanka dalje.
Športni reporter mora imeti ob sebi tudi slovarček pravilnih športnih izrazov panoge, o kateri poroča. Da! Pravilni športni izrazi! Ob poročanju v živo prav ti velikokrat izginejo iz spomina in v iskanju pravilnega se reporter zmede, jezik se mu zapleta in začne ponavljat stavke brez pravega logičnega smisla. Zato: pogled na papir na mizi je prav lahko njegova rešilna bilka.
Pri reportaži je bistvenega pomena tudi ritem pri podajanju. Vlečenje stavkov brez nekih posebnih poudarkov in brez ustvarjanja neke vrste suspanceja je za poslušalca nadvse dolgočasno, nezanimivo in celo utrudljivo.
Četudi na športnem prizorišču v določenem trenutku ni nobenega žgečkljivega dogajanja, si ga mora reporter ustvariti sam in znati mora pričarati in vzbuditi v domišljiji tistih, ki ga poslušajo, športne prizore, ki so razburljivi.
Zdaj pa še eno vprašaje: kaj je lažje? Poročilo o nekem športnem dogodku napisati, ko je dogodka že konec, ali o njem poročati neposredno v živem prenosu?
Odgovor ni ne lahek ne enostaven. Po eni strani je lažje o dogodku, ki smo mu sledili, nekaj napisati. Poročevalec ima na razpolago več časa za premislek in zato se bo na papir prelila objektivnejša analiza tega, kar je gledal.
Neposredni prenos dogodka pa daje športnemu reporterju možnost, da dogodek z besedo popestri in se lahko tudi spusti v oceno, ki je lahko napačna, a je poslušalec ne dojame kot tako in nima ne časa ne možnosti, da bi repliciral. Besede namreč odletijo v eter in se v etru tudi razblinijo.
Saj veste, kaj pravi stari latinski pregovor? Verba volant, scripta manent. Če je stvar napisana, jo lahko dalj časa preverjamo, če pa nekaj rečemo, se besede velikokrat v zraku izgubijo.
No, tako ali drugače: oboje je težko in od spremljevalca dogodka zahteva veliko mero odgovornosti. Športni reporter mora biti vsekakor pri svojem poročanju pošten, objektiven in nikakor ne sme pisati ali poročati »po naročilu«. Dogaja se namreč tudi to, kar pa je prav gotovo znak velike pristranskosti in etične nepoštenosti. Zapadanje v navijaštvo zahteva od odgovornih za poročanje takojšnjo odstavitev nepoštenega reporterja z vseh športnih prizorišč!
Pri strokovni rasti so lahko reporterjem v veliko pomoč izvedenci z drugih področij, na primer jezikoslovci, pa tudi drugi starejši izkušeni novinarji, katere naj začetnik zaprosi, naj ga poslušajo in mu posredujejo morebitne pripombe. Športni reporter naj kritikam prisluhne in jih osvoji in to brez vsake užaljenosti, saj drugače do strokovne rasti ne bo nikoli prišlo.
Pa še nekaj! Na prizorišče športnega dogodka, o katerem bomo poročali, mora reporter prispeti nekaj časa pred začetkom dogodka, da se pravočasno informira o morebitnih novostih, ki so morda nastopile tik pred zdajci. Svoje poročanje bo tako začel z večjo umirjenostjo in prepričanostjo.
Pa še en nasvet: športni reporter naj se ne zapleta v komentarje s publiko ne pred ne po dogodku. Dogovori pa naj se z morebitnimi gosti, ki jih bo med poročanjem povabil pred mikrofon. Reportaži bo dalo to še poseben ton in čar.
Pri svojem poročanju mora biti športni reporter vseskozi značajsko suveren. Biti mora povsem prepričan v to, o čemer pripoveduje. Iz njegovega glasu mora izzveneti prepričanje, da je njegova reportaža edinstvena in v vseh ozirih povsem realna.
Foto Slosport
