Opčine; 51. občni zbor ZSŠDI: predragoceno delo in skrb za slovenski jezik

OPČINE –  V četrtek, 28. aprila 2022, je v Prosvetnem domu na Opčinah (Ul. Ricreatorio 1) potekal 51. redni občni zbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Ob 73% odstotni udeležbi (38 od skupnih 52 društev) se je predsednik naše krovne športne organizacije Ivan Peterlin  prisotnim predsnikom in predstavnikom športnih društev ter gostom zahvalil za prisotnost. Nakar je sledila izvolitev organov občnega zbora. Ob predsedniku sta za mizo sedela še organizacijski tajnik Evgen Ban in blagajnik Jan Gregori.
Sledila je podelitev priznanj ZSŠDI. Priznanja  so prijeli: društvi AŠD Juventina za 75 let  in AŠD Sistiana Sesljan za 50 delovanja, ter lposamezniki Marco Kerpan (Juventina), Marko Piccini (SK Brdina) in Mirko Kante (Sloga). (Posebej sledijo utemeljitve)
Zelo izčrpno in občuteno poročilo je v imenu izvršnega odbora podal predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin (njegov poseg objavljamo posebej).
Sledili so pozdravi gostov. Za mikorofon so stopili: naša senatorka Tatjana Rojc, predsednik krovnih organizacij SKGZ Ksenija Dobrila in SSO David Bandelj, delegat deželnega CONI Jure Kufersin, predsednik ZKB Trst Gorica Adriano Kovačič, pisno asporočilo pa je poslal deželni svetnik Igor Gabrovec. Vsi govorniki so pohvalili izredno delo, ki ga opravlja naša športn akrovna organizacija in izpostavili predvsem skrb za slovenski jezik.
Sledili sta blagajniško in poročilo predsednika nadzornega odbora Jana Gregorija oz. Pavla Vidonija.
V razpravo, žal, ni posegel nihče, vsi pa so soglasno odobrili predložene dokumente.

Predsedniško poročilo – Ivan Peterlin

Spoštovani predsedniki in predstavniki društev, cenjeni gostje!

Že po prvih odstavkih in zbranih mislih tega poročila, boste zlahka dobili občutek, da je letošnje poročilo veliko veselejše od lanskega in neprimerno manj obremenjeno z grenkobo neke skoraj latentne nemoči in težko prikritega pesimizma, kako gledati v naš skupni jutri, kako načrtovati delo, ko pa smo tako neusmiljeno stisnjeni ob tla in nimamo pravih odgovorov na vprašanje, kdaj in za kakšno ceno bo epidemija koronavirusa popustila, se umaknila in bomo spet lahko prosto zadihali. Naše lansko poročilo je polno prav teh vprašanj. Letos pa smo ob sestavljanju poročila imeli veliko blažji občutek, saj se vojna s smrtonosnim virusom vendarle umirja, njegovi napadi popuščajo in po dolgih mesecih pravega mrka, ko smo se počutili skorajda kot živi mrliči, se nam odpira novo in predvsem prenovljeno življenje in v jutrišnji dan gledamo z obnovljeno energijo in velikim optimizmom. Saj ni, da bi se morali danes v našem športu pretirano razjokati nad zamujenim v preteklih dveh letih, sploh ne! Nasprotno! S tega mesta naj gredo vsem vam, dragi predstavniki društev, naše iskrene čestitke za vzorni način, s katerim ste se bojevali s skritim sovražnikom. Bili ste res učinkoviti in prav vsi ste še enkrat nedvoumno dokazali, kolikor je bilo to sploh potrebno, iz kakšnega izvrstnega testa ste zgrajeni. V strogi disciplini, ob doslednem vsakodnevnem upoštevanju vseh določil, ki so jih narekovale posamezne športne zveze in sama država, ste znali in zmogli svoj športni stroj gnati naprej in nič, prav nič se ni ustavilo, nobena panoga ni obupala in nobena ni dvignila bele zastave. Pri svojem delu ste bili z organizacijskega vidika za zgled! Bili ste neverjetno iznajdljivi in dokazali ste, da je tudi takega sovražnika, kot je zahrbtni virus, mogoče premagati ali se vsaj z njim enakovredno kosati. Res, še enkrat, iskrene čestitke!

Seveda pa imate popolnoma prav, ko se skupaj z vsemi dejavniki širše človeške družbe z upravičeno zaskrbljenostjo sprašujete, kakšne bodo posledice, ki jih bo epidemija koronavirusa pustila za sabo in to predvsem pri mladih, ki so prav gotovo plačali največji davek tej kugi današnjega časa. To, da je bilo odraščajoči mladini odvzeto prav tisto, kar je osnovni vir njihove rasti in razvoja – možnost druženja in stalne konfrontacije drug z drugim, da naenkrat ni imela več pravih priložnosti za razgovor, da je vse potekalo za zaprtimi vrati in preko spleta, da se naši najmlajši še v obraz niso mogli pogledati in se zazreti drug v drugega, saj so bili obrazi skriti za maskami, vse to je mlade duše velikokrat zamorilo in v njih je nasilno ugasnila vsaka iskrica življenjske radovednosti. Veliko časa, morda celo let, bo moralo preteči, preden se bodo mladi rodovi spet prikopali do vabljivega življenjskega ravnotežja in preden bodo spet zavestno začutili, da so prijateljstvo med mladimi, pogovori in skupna iskanja zadovoljstva in sreče veliko večvredni od pasivnega ogleda poplitvenih vsebin na svetovnem spletu.

Tudi mi, športniki, stojimo pred zahtevno nalogo! Svoje energije moramo intenzivno usmeriti v ustvarjanje takih pogojev, v katerih si bodo mladi znali poiskali svojo skupno pot v jutrišnji dan. Šport je resnično tisto idealno področje, na katerem se ustvarja zdravo druženje, kjer se ob strogih športnih pravilih prav lahko gradi čut pripadnosti neki skupnosti, ki ima iste cilje in ambicije in kjer je vsakdo soodvisen do drugega. Če k temu vidiku dodamo še za vse nas bistveno komponento zavestnega utrjevanja našega slovenskega jezika, ki je, žal, večkrat ogrožen, in oblikovanje vse te organizirane skupnosti v družbo trdnih in narodnostno zavednih Slovencev, potem je povsem jasno, na katero pot naj naš šport stopa v bodoče.

In prav gotovo je izbira take poti močno ležala v srcu tudi tistih naših športnih delavcev, ki jih, žal, ni več med nami. Prav je, da si v spomin tudi danes prikličemo njihovo slovensko športno pokončnost, saj so našemu slovenskemu športu v Italiji veliko dali in bodo zato v naših analih ostali zapisani z zlatimi črkami.

Tako naš slovenski šport žaluje za Mijo Ušaj Češčut. Še posebno naš goriški športni prostor bo začutil veliko praznino, ki jo Mija pušča za sabo. V hvaležnem spominu na njeno opravljeno delo ne moremo mimo dejstva, da je v naša društva vnesla veliko novosti predvsem na športno – ritmičnem gimnastičnem področju, saj je pravzaprav čisto sama s svojo izpiljeno strokovno podkovanostjo v bistvu iz niča zgradila pravo šolo na tem področju in na obzorju še ne vidimo osebnosti, ki bi zmogla ustvariti kaj takega, kar je uspelo njej. Zelo jo bomo pogrešali!

Poslovil se je tudi dolgoletni steber Kontovelove odbojke Riko Majowski. Da se je ženska odbojka tako globoko zasidrala in se razvila na področju Zahodnega Krasa moramo prav gotovo šteti v čast njegovi izvrstni organizacijski žilici. Riko Majowski je bil človek z velikim čustvenim smislom za dialog. V vsako vsebinsko srečanje je znal vnesti kanček čistega humorja in razvedriti vsako, še tako naelektreno ozračje. Skratka, edinstvena osebnost, ki smo jo vsi imeli radi.

Zelo boleče je odjeknil v vseh naših športnih krogih resnično prerani odhod predsednika Brega Valterja Mocorja. Vedeli smo, da je hudo bolan, pa vendar smo bili vsi grenko presunjeni, ko se je tako hitro poslovil od vseh nas. Valter Mocor je bil skozi vse življenje zgled dobrega človeka, ki ni nikomur znal odreči svoje pomoči, kateremu je bilo prijateljstvo prava svetinja, ki je ni nikoli poteptal ali izdal. Bil je to resnično človek našega športa. Ob ustanovitvi našega Združenja je postal kot zelo mlad fant eden prvih odbornikov in je že takrat veliko pripomogel k vsesplošni vidljivosti naše organizacije.

Dragi predstavniki društev! Po teh težkih spominih, ki nas puščajo z grenkobo v srcih, preidimo k analizi opravljenega dela pri našem Združenju. Naš prvi pogled naj se zazre na šolsko področje. Veliko energij in strokovne pripravljenosti smo vnesli v gibalne projekte, ki smo jih povsem zastonj ponudili našim slovenskim osnovnim in nižjim srednjim šolam. S Skokičinim vrtiljakom, z igro med dvema ognjema in z Jezikovnim poligonom smo osrečili malodane vse naše šole od Doline do Špetra. Ponekod smo pripravili tudi zaključne športne dneve in povsod sta nas spremljala veliko navdušenje in želja, da bi se spet čimprej srečali. Dejstvo, da smo spoznali na stotine otrok, je vsekakor velik in pomemben rezultat, ki je Združenju lahko samo v ponos! Vsega tega pa ne bi mogli izpeljati, če v vrstah naših operativnih tajnikov in tistih, ki pri nas opravljajo civilno službo, ne bi imeli tako sposobnih in strokovno podkovanih ljudi, katerim moramo biti res hvaležni za veliko opravljeno delo in na ta naš kader smo upravičeno lahko ponosni!

Z velikim elanom so se dela lotile vse naše panožne komisije, ki so vse deželnega značaja. Naj jih naštejem: to so nogometna, odbojkarska, smučarska, košarkarska in komisija za estetske športe. Verjemite, da je sejam komisij res prijetno slediti, saj predstavniki društev, ki so člani teh forumov, prihajajo na srečanja strokovno pripravljeni, z dobrimi predlogi in s projekti, ki vsi po vrsti upoštevajo skupno rast vseh društev, ki se ukvarjajo z isto panogo. Nikoli ne moremo govoriti o nekem individualizmu, kjer bi vsakdo rad vlekel vodo na svoj mlin, ampak so za debatno mizo postavljeni predlogi, ki težijo k skupni rasti naših društev. To pa je nekaj zelo pomembnega in lepega! Da lahko v komisijah zasledimo in opazujemo tako zdravo aktivnost, pa si lahko razlagamo z ugotovitvijo, da si vsi želijo iz virusnega močvirja z obnovljenim elanom čimprej na površje. Skratka: lahko si samo želimo, da bi vse komisije še naprej ohranile svojo dosedanjo svežino, saj je prav ta porok za še nadaljnjo kakovostno rast našega športa.

Izvedli smo tudi vse načrtovane izobraževalne programe. Seminar za odbornike je še pred nami in bo na vrsti v mesecu maju. Letošnji seminar bo nekoliko drugačen, saj bomo nanj povabili osebno predvsem predsednike društev in njihove »desne roke«. Tečaj bo zelo kvaliteten in se bo dotaknil področij, ki jih do danes še nismo obravnavali.

Pred nekaj dnevi smo spravili pod streho izobraževalno novost: priredili smo tečaj za športne poročevalce in ga namenili v glavnem tistim, ki danes poročajo o športnih dogodkih svojega društva neposredno preko spleta. Prisotnost je bila zadovoljiva in morda bi veljalo razmišljati še o nadgraditvi takega novinarsko obarvanega tečaja.

Športnim društvom – torej vam – smo se želeli še bolj približati. Zato smo zasnovali mesečno spletno oddajo z naslovom ZSŠDI kliče. Tudi preko teh srečanj smo se z gosti, strokovnjaki na posameznih področjih, spustili v obravnavo marsikaterega vidika športnega delovanja na terenu in skušali smo poiskati ustrezne in zadovoljive odgovore na vsaj nekatera žgoča vprašanja. Ogled na spletu z vaše strani je bil na vsakem srečanju dober, kar dokazuje, da je tudi taka formula vsebinsko – strokovnega dialoga vabljiva in na mestu, skratka, da velja z njo nadaljevati.

Niti ukrajinska tragedija ni šla neopaženo mimo našega Združenja. V tesnem sodelovanju z našima članicama Skladom Mitja Čuk in AŠD Vesna smo v Križu priredili lep športni dan za mlade nesrečneže, ki so se zaenkrat pred napadi zatekli v Trst. Kar nekaj teh otrok se je že vpisalo v naše slovenske šole in srčno upamo, da jih bodo naša društva znala pritegniti v svojo sredo in jim pomagati, da končno spet zaživijo normalno otroško življenje.

Iz finančnih dokumentov, ki jih bomo članstvu predstavili v nadaljevanju večera, boste lahko zlahka razbrali, da je odbor v mejah svojih razpoložljivih finančnih sredstev skušal pomagati vsem včlanjenim društvom. Pomagali smo pri izpeljavi tečajev, poletnih kampov, priprav, veliko sredstev smo vložili v soorganizacijo športnih dogodkov, pomagali smo pri kritju stroškov vsega trenerskega kadra in pomagali smo tudi pri zelo dragih prevozih naših športnikov na najrazličnejša športna prizorišča v Italiji in Sloveniji.

V res občuten ponos pa nam je tudi dejstvo, da smo preko Solidarnostnega sklada ob divjanju koronavirusa zbrali 30.000,00 evrov, ki smo jih do zadnjega centa porazdelili našim društvom, ki so za to pomoč zaprosila, in jih usmerili v delovanje mladinskih odsekov.

Spremembe so se dotaknile tudi naših sedežev. V Gorici smo se iz KB centra preselili v bivšo Feiglovo knjižnico in z novo lokacijo naših goriških uradov smo zelo zadovoljni. Še vedno pa je odprto vprašanje našega sedeža v Trstu. Iz sedanjih prostorov se bomo morali kmalu izseliti in že kar nekaj časa intenzivno iščemo novo streho nad glavo. Na obzorju se sicer nekaj svita, a dogovorjenega zaenkrat ni še nič in ta naloga čaka odbor v prihodnjih mesecih.

Če spregovorimo še o naši »zunanji politiki«, moramo poudariti, da so naši odnosi z Olimpijskim komitejem Slovenje – združenjem športnih zvez resnično prijateljsko odlični, kot so tudi odlično obarvani odnosi z Uradom Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Odličen dialog imamo tudi z Deželo Furlanijo Julijsko krajino, pri kateri smo naleteli na veliko razumevanje in pomoč za organizacijo Iger prijateljstva in Europeade.

Obe naši krovni organizaciji SKGZ in SSO bosta v kratkem imeli svoj kongres in deželni svet z volitvami in torej obnovitvijo svojega deželnega vodstvenega kadra. Z obema krovnima organizacijama ima naše Združenje zelo dober in vsebinsko poglobljen dialog in na obeh deželnih zborih, na katere se tudi mi vneto pripravljamo, bomo brez zadržkov podprli tisto opcijo, ki bo znala nadaljevati vsebinsko in politično strokovno obarvano delo, ki zadovoljuje vso našo narodno skupnost v Italiji, tako kot se je to uresničilo ob skupnih naporih z vrnitvijo Narodnega doma v Trstu.

Ob ugotavljanju trenutnega zdravstvenega stanja naše organizacije pa se nam zdi primerno, da se vsaj za hip zazremo tudi v jutrišnji dan. vedno bolj se v nas utrjuje prepričanje, da bi morali začeti stremeti k posodobitvi, kar pomeni, da bi morali našo krovno športno organizacijo še bolj profesionalizirati. Vodenje tako velike organizacije, kot je danes ZSŠDI, in uresničevanje vseh začrtanih programov, ki so njen življenjski sok, zahtevajo konkretnejši profesionalni pristop. To par pomeni, da bi morali člani izvršnega odbora, ki naj udejanjijo na terenu dogovorjene načrte, dela prosti ljudje, saj je danes res nemogoče, da bi samo iz veselja do prostovoljnega dela žrtvovali toliko ur in dni svojega časa za uresničevanje nečesa za skupno dobro. Resnično se nam zdi, da tega ne moremo in ne smemo več zahtevati. Mnenja smo, da bi morali v organizacijsko kolesje ZSŠDI nujno vnesti lik profesionalnega generalnega direktorja, ki naj službeno skrbi s sodelavci, ki so že danes v službi pri našem Združenju, za udejanjenje vseh sklepov izvršnega odbora, ki vodi programsko politiko naše krovne organizacije. Ta izziv je pred izvršnim odborom, ki se bo v tej smeri moral premikati naprej. Preden bo prepozno in nas bo čas prehitel!

Zdaj pa še eno bistveno poglavje, ki nas zelo skrbi in povzroča hud glavobol. Zelo nenavadno bi bilo, če bi iz današnjega poročila izpadel vsaj malenkostni namig, da ves naš tržaški športni svet še vedno čaka na začetek del nove športne dvorane in da se glede tega podviga še ni v nič otipljivega premaknilo. V našem dnevnem časopisju in televizijskih poročilih se že nekaj časa pojavljajo prispevki v odprtih tribunah in cela vrsta intervjujev na temo globokega molka o gradnji sami, a nečesa dokončno dorečenega še ni! Naš tržaški športni svet razočarano čaka in počuti se tako, kot da bi ga nekdo brez napovedi in vzroka premlatil in ga pustil ležati na tleh. Počutje je res pri vseh, ki bi novo športno dvorano krvavo potrebovali, moreče in v globokem razočaranju stisnjeno ob tla. Po že neskončno dolgih petih letih, odkar je v našo javnost prišla vest, da bomo slovenski športniki v Trstu dobili nov športni center in je v naših športnih krogih zavladalo veliko navdušenje, se stvari na tem področju niso premaknile, nasprotno! Zavladala sta molk in tišina in kljub pregovorni potrpežljivosti naših ljudi se v njih oglašata jeza in iz dneva v dan naraščajoče razočaranje. Po tolikih letih stopicanja na mestu je res že napočil čas, da stvar korenito vzameta pod svoj nadzor obe naši krovni organizaciji SKGZ in SSO v tesnem organizacijskem objemu z vsemi tistimi našimi športnimi sredinami, ki naravnost hrepenijo po novih prostorih, in skušata pretrgati ta nerazumljivo dolg organizacijsko – delovni vacuum, in s tem dokažeta svojo resnično krovnost, naredita red na terenu in končno poženeta projekt v uresničitev. Naša krovna športna organizacija z vsemi svojimi članicami želi prav to in javno naproša omenjene forume, da čimprej sprožijo intenzivno akcijo in to preden se nam bo italijanski športni svet začel rogati in se nam škodoželjno smejati.

Spodobi se in prav je, da se ob koncu našega poročila posvetimo tudi nekaterim bistvenim zahvalam.

Naša občutena javna zahvala naj gre vsem tistim gospodarskim dejavnikom, in teh je na srečo res veliko, ki našemu športu stojijo ob strani, ga krepko podpirajo in mu nudijo prepotrebni finančni kisik, da se sploh lahko razvija, raste in v celoti preživi. Brez njihove dragocene pomoči bi naš šport niti od daleč ne zmogel doseči takih razsežnosti. Zato: iskrena in srčna hvala!

Javno zahvalo moramo izreči tudi našim medijem, ki nam sledijo res vestno in strokovno. Brez njihovega bistvenega doprinosa naše vidljivosti ne bi bilo in naša javnost sploh ne bi bila obveščena o tem, kaj naš šport dnevno počne, v katero smer vsebinsko pluje in kaj zmore nuditi predvsem naši mlajši populaciji. Zato res iskrena hvala za izkazano pozornost uredništvom Primorskega dnevnika, Radia Trst A, slovenske televizijske postaje RAI, Novega glasa, Novega Matajurja, Doma, ter spletne strani slosport.org. naša zahvala naj gre tudi uredništvoma radia in televizije Koper – Capodistria, ki dajeta naši športni stvarnosti mednarodno vidljivost in razsežnost.

Hvala za pozornost!

Priznanja ZSŠDI

AŠD Juventina: za 75 let delovanja
AŠD Sistiana Sesljan: za 50 let delovanja

PRIZNANJE ZA DOLGOTRAJNI TRUD V KORIST SLOVENSKEGA ŠPORTA V ITALIJI

MARCO KERPAN

Juventina proslavlja letos 75-letnico svoje ustanovitve, Marco Kerpan pa četrt stoletja svojega predsedovanja, ki je tudi najdaljše v društveni zgodovini. Postal je predsednik leta 1997, pri triintridesetih letih, potem ko je v domaći Juventini kot igralec odigral vsa prvenstva, od mladinskih lig do članske ekipe. Pri vodenju društva se je izkazal predvsem kot odličen poznavalec deželnega nogometa ter kot odličen organizator in koordinator dejavnosti v njem. Pod njegovim predsedovanjem je člansko moštvo Juventine vedno nastopalo v najprestižnejših deželnih ligah. V letošnji jubilejni 75. sezoni se članskemu moštvu ponovno nasmiha preboj v najvišjo deželno ligo kar bi predstavljalo največje poplačilo za trud, prizadevanje in vztrajnost , ki jih je s svojim življenjskim delom Marco vložil v domače društvo.

Foto Slosport in Damjan Balbi