Dario Frandolič: Moj magični nogomet, 30. poglavje
Drugi del
»Otroci so zlato« z epilogom
Leta 2008 me je spet obiskal v Doberdobu. Tokrat je prišel v družbi z Joepom Haanom. Medtem sem tako poglobil njegov pristop, da je on sam hotel videti, do katere stopnje sem sposoben izpeljati trening. Posvetoval sem se telefonsko z njim in ko je prišel, smo na igrišču v Doberdobu organizirali skupno demonstracijo, na kateri je sodelovalo skoraj 100 otrok in 300 staršev iz najrazličnejših klubov tako iz Slovenije kot Italije. Demonstracijo, ki sem jo sam vodil, sem izpeljal s pomočjo Medobčinske novogoriške nogometne zveze in deželnega AIAC-a – Zveza italijanskih trenerjev. Prisotna sta bila tudi Branko Lakovič in novinar Fabio Gergolet. Pomagali so mi še: Luka Cijan, Fulvio Battistutta, Marjan Horvat, Bogdan Komel, Goran Sivec. Sodelovali so tudi številni italijanski trenerji goriške nogometne sekcije. Sam sem bil precej vznemirjen, a prišel mi je prav pogum, ki sem si ga nabral v dolgih letih samostojnega dela. Vedel sem, koliko je Coerver kritičen do vsakega trenerja, še zlasti če se loti predstavitve njegovega dela. Ob upoštevanju danih okoliščin sem se upal razkriti svoje trenersko znanje in pokazati, kako razumem njegovo metodiko. Mislim, da sem (bil) eden redkih, ki mu je dovolil, da lahko njegov material uporabljam in interpretiram. Razen izjem je bil do vsakega, ki se mu je »oportunistično« približal, oster, piker, celo žaljiv: do mene je pa bil razumevajoč in prizanesljiv. Že res, da sem se do njega vedno obnašal kot vedoželjni učenec, kar sem navsezadnje tudi bil. Niti enkrat me ni obšel simptom dvomljivca, da to, kar Coerver piše, govori in predava ne bi bilo uresničljivo v praksi, čeravno bi se zdel njegov nauk neuresničljiv. Moja vera v njegovo delo je bila popolna in še vedno je taka ostala. Na prvi videz za marsikoga naivna, a daleč od tega, da bi bil od tega zaslepljen.
2. foto: Coerver v gostilni Pri Brankotu na Poljanah v družbi trenerjev. Srečanje je organiziral Igor Juren.
Ena stvar mi je medtem postala jasna: ni mogoče izpeljati tudi najbolj enostavne vaje, če jo sami prej ne utelesimo. Utelesimo pravim zato, ker morajo vaje »postati naša druga natura«, kot pravi Goethe. Torej veliko bolj zahtevno, kot bi se zdelo nekomu, ki to gleda z razdalje in reče: »Danes pa bomo naredili nekaj vaj po Coerverju«. »Jok, brate!« bi mu odgovoril. S tem šele trenerji pokažejo, da premalo poznajo težavnostno stopnjo kateregakoli učnega procesa, zlasti nogometnega. S tem šele degradirajo ne toliko Coerverja, ampak sebe, ker menijo, da gre le za miselno odločitev oz. za neki mehanični proces osvajanja znanja. Coerver ni sodil ljudi po tem, kar oni govorijo, ampak po stopnji vneme, ki so jo kazali, ko so govorili o nogometu. Sladkih besed je imel dovolj. Raje se je družil z outsiderji kot pa s poklicnimi nogometaši, čeravno so ga vabili vsepovsod. Ni bil rad v družbi dvomljivcev in oportunistov, tistih, ki jim je manjkalo navdušenja, prepričanja in vere.
3. foto: Odnos učitelj: učenec. Na ploščadi v Ljubljani. Na vsaki površini je mogoče prenašati znanje. Potrebno je vajo poznati in jo začutiti.
S tem se Coerverjeva metoda izkaže kot najbolj preverljiva oblika vadbe, saj je prej ni mogoče prakticirati, dokler ne poznamo mehanizma izvora vaj, njihovih kombinacij in izpeljave. Situacijsko vadbo je lažje izpeljati, ker ko enkrat damo navodila, jo vsak izpelje dejansko, kot ve in zna, upoštevajoč trenerjeva navodila. Pri Coerverju pa je trenerjev odnos veliko bolj participativen in sodelovalen. Pri njem je rigoroznost izpeljave vaje veliko bolj upoštevana. Do (samo)spoznanja, do (samo)zavesti. Spoznal sem, da je to ključen vzrok, zakaj ni priljubljena oz.sprejeta med trenerji, ker do matematične natančnosti pokaže, do katere stopnje je trener v praksi seznanjen z vajami tehnike in posredno tudi taktike. In kakšno sposobnost transferja ima pri prenosu znanja. Dejansko razkrije stopnjo znanja posameznega trenerja na področju tehnike in istočano neusmiljeno pokaže, koliko je tudi nogometaš sposoben razumeti trenerjeva navodila.
4. foto: Vatikanski muzeji: Raffaello Sanzio je poslikal Atensko šolo. Na sliki vidimo Platona, podoben Leonardu da Viciju, ki s prstom kaže proti nebu v svet idej in onostranstva: njegov učenec Aristotel pa drži v roki Etiko in z odprtjo dlanjo priča o tostranstvu in principu racionalnosti.
Če želimo njegovo metodo uporabiti, se trener demonstrator mora vživeti v vajo oz. gibanje in ga osebno doživeti. Odtod podobnost z veščino filmskega ali gledališkega igralca. Tudi filozof iz Stagire Aristotel je moral biti seznanjen z neko metodo igranja: recimo, kako mora igralec v vlogi Ojdipa ali kakšnega drugega lika na odru funkcionirati, če želi biti verodostojen. Nenazadnje je moral v isti predstavi odigrati več vlog. V vsaki biti drugačen, prepričljiv, verjeten in resničen. Če bi bil metodičen postopek vživitve Aristotelu tuj, ne bi mogel napisati slavnega priročnika, ki v originalu nosi naslov O tehniki oz. veščinah pesniškega (umetnostnega) ustvarjanja. Na fenomenu vživitve ter pojmu tragičnega je zgrajena celotna zahodnoevropska civilizacija. Če ni vživitve, ni poistovetenja in je katarza nemogoča.
5. foto: V telovadnici v Biljah: »Tekme odločajo vrhunski igralci«.
Naslednji dan sem v telovadnici v Biljah v dogovoru z MNZ Nova Gorica priredil za lokalne trenerje še eno predstavitev njegove metode. Bila je tudi priložnost, da je novinar Edvin Čurlič z RTV-ja v osrednjem dnevniku predstavil nizozemskega trenerja in njegov pogled na nogomet. Dan zatem pa sem s Coerverjem potoval v Padovo, kjer je vodja njihove nogometne šole Giorgio Molon sklical klubske trenerje z namenom, da bi se srečali z njim. V balonu smo prikazali serijo vaj za trenerje iz Veneta. Mali Miha Zajc je deloval kot moj »demonstrator«. Nastop se ni najbolj posrečil. Če pa pomislim na okoliščine – nogometaše sem sploh prvič videl – sem bil vseeno zadovoljen. Več nisem mogel pričakovati. Če k temu dodam še brezbrižnost njihovih trenerjev, ki niso bili seznanjeni s strani vodje nogometne šole s potekom vaj, pove vse o Coerverjevi nezadovoljnosti. Mene ni njegova reakcija niti malo presenetila, ker sem vedel, da delam takorekoč v nemogočih pogojih. Vsekakor je Coerver s svojim nastopom očaral tudi njihove trenerje. Naslednje jutro sem ga odpeljal do Bergama, odkoder je odletel v Eindhoven v Haanovi družbi.
6. foto: Coerver je imel stike z neštetimi trenerji: tu ga vidimo v družbi Coo-ja Adriaanse-ja, trenerja Ajaxa, Porta, Red Bulla, AZ iz Alkmarja in Twenteja. Dolga leta je Adriaanse vodil Ajaxovo nogometno šolo. Njegov asistent je bil Chris Kronhorst, Coerverjev pristaš.
Dialog s Coerverjem pa se ni prekinil, celo več, še pogosteje sva se slišala po telefonu. Obseden je bil z idejo, da njegov sistem vadbe še ni dokončan, kajti dalo bi se ga še izboljšati. Medtem je sam stopil v kontakt z eno nogometno najbolj razvijajočih sredin v Evropi: z Red Bullom. Omenil mi je tudi stike z Real Madridom, a nisem mogel vedeti, če to, kar govori, odgovarja resnici. Že prej je bil preko asistentov v kontaktu z najpomembnejšimi klubi v Evropi: Manchester United, Porto, Tottenham, Ajax, Schalke 04 itd., da omenim le najbolj znane. Tam so vodili mladinski pogon igralci ali trenerji, ki so ga poznali ali z njim že sodelovali. Omenim nekatere: Rene Meulesteen, Martin Jol, Chris Kronhorst, Ricardo Moniz, Jan Jansen, Percy van Lierop, Peter Schreiner, Mihai Cocujaru, Gerhard Offermans … Omenil sem najbolj znane, ampak je bilo gotovo še veliko takih, ki so delovali v lokalnih klubih in so lahko profitirali že s tem, če so skušali vsaj parcialno uresničiti, kar je Coerver predlagal na svojih predavanjih in kasetah. Eden takih sem bil tudi jaz.
7. foto: Coerverjev televizijski intervju v Salzburgu. Avtor intervjuja je Percy van Lierop, vodja nogometne šole.
Septembra 2009 meseca me je spet obiskal. Tisto leto sem deloval kot demonstrator v furlanskem društvu Corno di Rosazzo. Vodenje moštva v tradicionalnem smislu me ni več zanimalo. Bil je to klub, ki je sodeloval z videmskim Donatellom in Manzanesejem ter bil povezan z nekaterimi italijanskimi prvoligaši. Izbral sem ta klub, ker sem so prihajali tudi nekateri selekcionirani igralci iz širše okolice. Povabil me je Luca Ranocchi in ko sem jim predstavil svojo vizijo, so me angažirali kot demonstratorja tehničnih veščin (maestro di tecnica). Ker sem vedel, da bo Coerver prišel septembra meseca, sem prosil predsednika Clocchiatija, če mi lahko da na razpolago moštvo mladih, s katerim bi čez poletje nekajkrat treniral in se tako bolj v miru pripravil na Coerverjev prihod. Nekateri trenerji so godrnjali, da sem jim jemal igralce, a predsednik me je vseeno podprl. Ko je Coerver prišel, mi je uspelo vključiti njegov prihod v širši kontekst srečanja z deželnimi trenerji, ki so se odzvali vabilu deželne FIGC. Nisem si pa predstavljal, da bo to zadnji njegov nastop. Doma hranim kratek videoposnetek, v katerem na hudomušen način predstavi svojo vizijo nogometa.
8. foto: Z deželnimi trenerji na igrišču v Corno di Rosazzo. Gino in Livio Vidoz, Luca Ranocchi, Dario Frandolič, Wiel Coerver, dva neznanca, Silvano Pravisano, Joep Haan, Franco Ledri, Agostino Moretto, predsednik Giorgio Clocchoiatti, Libri Antonio. Spodaj naraščajniki društva Corno.
Tako pravi: » Med tekmo pride do 400 napadov obeh moštev, a rezultat je še vedno 0:0. Znanje odvisi od kvalitete treninga. V začetku deluje moj nasprotnik kot moj partner. Ko imam žogo, mi je ne izbije, ampak me spodbuja, naj ga preigram; ko pa on ima žogo, se zgodi nasprotno. Gre za medsebojno spodbudo, da preigravanje izvedeva čim boljše. Na ta način se oba učiva. Iz treninga v trenig je naloga trenerja, da poskrbi, da je pritisk na nosilca žoge vedno večja. Bolj je napadalec močan na žogi, bolj je nasprotnik agresiven. Doma v spalni sobi ima otrok koledar, na katerem si zapisuje, kaj se je naučil in tako evalvira svoj napredek«. Poslušalci so ga pazljivo poslušali. Predno se je poslovil, je še hudomušno dodal:« Če govorimo o lepih ženskah, mi ne preostane drugega, kot da molčim, če se pogovarjamo o politiki, se prav tako zavijem v molk: če pa se pogovarjamo o nogometu, sem jaz številka ena!« Ob splošnem smehu in aplavzu smo se odpravili do avtomobila. Bilo je okrog 19.00. Ob 22.30 smo bili že v Salzburgu v hotelu Sheraton. Tam smo se prijavili, Coerver me je še za trenutek povabil v svojo sobo na razgovor in še enkrat razložil, zakaj smo gostje Red Bulla. Drugo jutro nas je na zajtrku čakal Percy van Lierop, vodja salzburške mladinske šole. Ne bom se spuščal v detajle, vsekakor prišlo je dogovora med avstrijsko multinacionalko in Coerverjem za izdajo dvd-ja, ki naj bi ga prodajali za en evro. A je bilo to sploh organizacijsko izvedljivo, je drugo vprašanje.
9. foto: Na Areni v Salzburgu: Coerver, Van Lierop in Frandolič
Coerver je bil že krepko čez osemdeset in njegov kratkoročen spomin oslabljen. Kako naj bi to izpeljal, si je bilo zame nemogoče predstavljati, saj razen njega, ni bilo človeka v svetu, ki bi bil sposoben dokončati tako zahteven projekt. Šlo je tudi za vprašanje avtorskih pravic, saj je Coerver svoje ime prodal angleško-ameriški firmi Coerver Coaching, ki je njegovo ime tržila kot blagovno znamko in s katerimi je bil v sporu. Tudi oni so se takoj oglasili in tako je projekt propadel, še predno se je sploh začel. V zadnjih 15 letih se je Red Bull uveljavil ne le kot blagovna znamka pijač, znana pri podpori ekstremnih športnih dosežkov, ampak kot eden najboljših nogometnih centrov v Evropi. Danes njihova akademija zaradi odličnega šolskega sistema, lahko konkurira z najboljšimi vzojno-izobraževalnimi centri v svetu. Preko nje se je uveljavilo v mednarodnem nogometu veliko mladih vrhunskih nogometašev: recimo Mane, Keita, Haaland, Kampl … Če ne bi poznal ozadja, bi teh naslednji vrstic ne napisal. Ampak, ker sem bil dvakrat skupaj s Coerverjem na razgovoru z odgovornimi kadri Red Bulla, bom napisal še svojo verzijo. Da je prišlo do tega, da lahko Red Bull konkurira z Ajaxovo mladinsko šolo, je vzrok predvsem v tem, ker je Nizozemec Percy van Lierop vodil šolo sedem let: od leta 2005 naprej. Ker je še vedno navdušen občudovalec Coerverjeve metode, je skušal celotno piramido vzgoje in izobraževanja utemeljiti prav na Coerverjevi didaktiki. Sam sicer ni bil sprva največji poznavalec Coerverjeve metode, a ker je bil zelo zagnan, je predlagal vodilnim, da so med leti 2005-2012 angažirali samo nizozemske trenerje, prav take, ki so simpatizirali s Coerverjevo vizijo. Ta je izhajala iz predpostavke, da je potrebno največjo investicijo narediti v spodnjem delu piramide, ko otrok še ni znan in rad posnema. Zato je bilo potrebno angažirati najboljše trenerje prav za to obdobje in si v članskem moštvu, kamor so se stekali najboljši talenti, zagotoviti trenerje, ki ne bodo rušili sistema, ampak ga podpirali. V nekem smislu so izbrali pot, da bodo sami doma vzgajali lasten kader z odpiranjem šol po vseh kontinentih, kjer naj bi selekcionirali take vrste mladih, ki bodo lahko konkurirali z najboljšimi talenti v Evropi. Začetna selekcija je ključna, ampak še pomembnejša je njihovo nadaljnje šolanje. In prav na tej točki so se Coerverjeve ideje idealno povezovale s tem, kar je lastnik Red Bulla Dietrich Mateschitz in njegovi pomočniki tudi zagovarjali. Selekcionirati mlade igralce, jih vzgojiti in ko so pripravljeni, jih takoj vključiti v tekmovalen sistem, da konkurirajo najprej v rezervnem, potem še v prvem moštvu. Sledi premestitev v istoimensko moštvo v Leipzig in poznejša prodaja največjim evropskim klubom za desetine milijone evrov. Johan Cruyff je pri Ajaxu imel zelo slično idejo, ko je forsiral, da mora izobraževanje otroka temeljiti na tehniki oz. na tehničnem detalju. Večji pomen je treba posvetiti izobrazbi posameznika kot izboljšati dosežke skupine. »Coeverjev pristop v tem primeru zadostuje tem potrebam«. »Če to reče Cruyff, bo to gotovo držalo,« sem pomislil.
10. foto: V Salzburgu, Coerver razlaga svojo vizijo Percyju van Lieropu, vodji nogometne šole Red Bulla.
Mene sploh ne čudijo dosežki mladinskih šol Red Bulla. Vem, da celoten izobraževalni sistem temelji na trdnih temeljih, ki imajo en sam idejni izvor, to je preverjeno metodo. Da je Coerver eden od očetov te metodike, je neizpodbitno. Tako so v Red Bull prišli naslednji nizozemski trenerji: Huub Stevens, Coo Adriaanse, Ricardo Moniz ter asistenti kot Cris Kronhorst, Peter Hyballa, sam Van Persie in še drugi, ki jih nisem poznal. Sam Ricardo Moniz je poleg običajnega dela s prvim moštvom demonstriral tehnične veščine trenerskemu kadru ne le v Salzburgu, ampak tudi na drugih kontinentih, kjer so medtem odprli svoje podružnice. Če ne bi bilo generalnega znanja, kako se do tega pride, ne bi tega morali opraviti. Dokler je bil tam Giovanni Trappatoni, ki je prav tako zmagal avstrijsko prvenstvo, tega projekta niso mogli izpeljati. Šele s prihodom Van Persija je bilo mogoče to vizijo uresničiti v praksi. Res je, da se je Persie van Lierop skliceval na Ajaxovo šolo, a brez ključnega doprinosa Coerverjeve vizije, ne bi mogel priti do tako briljantnih rezultatov. Šele za tem so prišli Nemci in Ralf Rangnick, ki so našli že strukturiran model in ga »izboljšali« (???). Ob njegovi smrti se je ga je marsikdo spomnil, a najboljši nekrolog je izrekel Coerverju prav sir Alex Ferguson, ki je podčrtal njegov ključen doprinos v zgodovini njihovega kluba.
11. foto: V restavraciji Red Bulla, Wiel Coerver razlaga svojo vizijo: ob njem vodja šole Van Lierop in Chris Kronhorst, dolgoletni asistent in dober poznavalec Coerverjeve metode.
Po sporu med Ricardom Monizem in vodilnimi, je leta 2012 moral odditi tudi Van Persie, ki je obžaloval, kot mi je osebno povedal, da je do tega prišlo. Padel pa je iz dežja pod kap. Postal je vodja mladinskega sektorja Ajaxove šole, danes pa vodi Baslovo oz. Hartbergovo nogometno šolo v Avstriji. Toliko o tem, kaj pomeni didaktično analizirati in metodološko poglobiti Coerverjev model vadbe. Kot lahko bralec sam ugotovi, gre za mnogo kompleksnejšo prenovo, kot bi bilo le specialistično poznavanje Coerverjevih vaj. V poznavanju teh vaj gre še za vzporedno obogatitev. Da je mogoče kasneje, ko je model trdno zgrajen tudi ekonomsko profitirati pod pogojem, da so na ključnih mestih ljudje, ki ta model znajo tudi ceniti. Tako pri Ajaxu kot pri Red Bullu jim je to uspelo. Ne v Italiji ne v Sloveniji ne bo to nikdar mogoče, ker tisti, ki so za to zadolženi nimajo ne pogojev ne kulturnega zaledja, še manj potrebnega znanja, da do tega pridejo, saj živijo od danes do jutri. Odtod ogromno denarja vrženega skozi okno. Nenazadnje je prav to, kar dejansko hočejo. Da se služi denar brez zaslug in meritornosti.
12. foto: Na Rogli, Branko Zupan je eden redkih trenerjev, ki se je redno ukvarjal s Coerverjevo metodiko in ji pripisal ključno vrednost pri razvoju otrokovega značaja.
Če kronološko pogledamo, Coerverju ni uspelo realizirati, tudi zaradi vedno hujšega stanja alzeimerjeve bolezni, nobenega posnetka več, a njegove ideje, da je treba realizirati doma bodoče talente, se je oprijelo v mnogih klubih v Evropi, še najbolj v Nemčiji, Avstriji, Angliji … Na vseh kontinentih je Coerverjeva metoda danes najbolj znani program za učenje nogometa. Še dvakrat sem ga obiskal v domu za ostarele v bližini Kerkradeja. Umrl je 24.aprila 2011. Z njegovo smrtjo pa sem šele začel poglabljati njegovo delo. V zadnjih letih sem veliko svojega časa posvetil pisanju njegove biografije. Mislim, da bo šele njegov življenjepis razkril veličino njegovega doprinosa nogometni igri. Obiskal sem ga še dvakrat malo pred smrtjo. Tudi v tako težkih bolezenskih razmerah mi je najprej rekel: »Dario, kako je s treningom tvojih otrok? Odgovoril sem mu: » Vaše vaje so za otroke zdravilne. Delujejo v praksi.« On pa: »Otroci so resnično zlato!« Izpod blazine je vzel papir in začel: » Pripravil sem nekaj novih vaj … Še boljše so, kot sem jih do zdaj naredil … «.
13. foto: Bleijerheide: pokopališče. Tu počiva Coerver skupaj s svojo ženo Mario Junggeburt.
EPILOG: Kako naprej?
Ko sem se podal po priporočilu Branka Lakoviča v to spominsko pustolovščino, nisem pričakoval, da bom prišel s tako lahkoto do konca. Pišem lahkoto, ker si mi ni bilo treba preveč truditi in ničesar izmišljevati. Kot izvir vode, ki priteka na površje skozi skale, prav tako je iz mene privrelo teh tridesetih poglavij. Brez napora, brez imperativne dolžnosti, brez vnaprejšnjega načrtovanja. Kot podtalna voda, ki bruhne na dan, ko se prostor, kjer je nastanjena, napolni.
A bolj kot od vsega so mi bili v pomoč spomini na nekdanje srečno otroštvo, za katerega bi si včasih želel, da bi se spet vrnilo, čeravno racionalno vem, da je to nemogoče. Z veseljem se spominjam še obdobja odraščanja, mladosti ter šolskega časa. Ta čas se je potem zavlekel in se spremenil v poklic, ki sem ga z veseljem opravljal do upokojitve. Poleg dramske igre je bil šport tisto področje, ki mi je dal potrebno energijo, da sem preko njega spoznal ljudi, ki so mi omogočili, da sem gledal na življenje z optimizmom. Teh je bilo na desetine, mnogi so mi stali ob strani in me navdihovali, četudi se tega niso zavedali. O njih sem rad spregovoril v knjigi. Še najraje se spominjam otrok, ki so radi prihajali k mojim uram, da bi se nekaj naučili. Njim sem najbolj hvaležen. Preko njihovega gibanja sem spoznal proces dela, njim sem najraje razložil in pokazal skrivnosti te čudovite igre, ki ji pravimo nogomet. Nisem se srečal otroka, ki prihaja na trening, da ne bi želel pokazati, do katere mere je sposoben posnemati gibanja velikih igralcev. Če ste do njega pošteni, vam vrne zaupanje z obrestmi vred. Coerver je spoznal, da se pri nogometu vse začne v zgodnjih letih, v času ko še verjamemo v moč »vživitve«. Zato je otroke imenoval »real gold«, resnično zlato. Znal je vzpostaviti sočuten odnos do njih. Rad je ponavljal, da so mu podaljšali življenje, še zlasti potem, ko je doživel operacijo na srcu.
Na koncu pa se spomnim tudi tistih, ki so mi nasprotovali in metali polena med noge. Njihova imena nisem hotel izrecno izpostaviti, saj bi jim nudil pozornost, ki se je ne zaslužijo. Z nasprotovanjem so mi nudili še večjo energijo, da vztrajam na poti, ki mi je bila po svoje usojena.
Nazadnje se zahvalim še svojim staršem, ki jih ni več, moji ženi, ki me je morala potrpežljivo prenašati in družini, ki mi je stala ob strani. Moja zahvala pa gre zlasti dvema prijateljema, ki ju ni več med nami: bila sta edina, s katerima sem lahko komuniciral, ne da bi enkrat odložila telefon ali rekla: »Zdaj ne moreva!«. V mislih imam mojega sopotnika Janeza Vajevca in učitelja nogometa Wiela Coerverja. Brez njiju bi ta knjiga nikoli ne nastala. Z njima se še vedno pogovarjam, zvesto me spremljata in mi vedno modro svetujeta, ko se mi je kje zaplete. Upam, da bodo bralci, ki bodo knjigo prebrali, začutili to, kar sem tudi sam čutil: ljubezen do tega, kar sem v življenju rad počenjal brez vnaprešnjega pričakovanja, kalkulacij in skrivne koristi.
14. foto : Wiel Coerver »Človek, ki ne gori, ni sposoben drugemu prižgati ognja«
