TRST – V starosti 70 let nas je za vedno zapustil cenjen okulist in zaslužni športni delavec Franc Mahnič. Strla ga je neizprosna bolezen.
Po Primorskem dnevniku (30.11.2022)
Nekaj tednov potem, ko je praznoval 70. rojstni dan, se je za vedno poslovil Franc (Francesco) Mahnič, tržaški okulist in nekdanji predsednik Jadralnega kluba Čupa iz Sesljana. Usodna mu je bila neizprosna bolezen.
Doktor Mahnič je bil v mestu znan in cenjen okulist, dolga leta tudi predstojnik očesne klinike v bolnišnici Sanatorio Triestino. Kdor je zahajal v njegovo ordinacijo nedaleč od tržaškega sodišča ali v omenjeno kliniko na Rossettijevi ulici, je cenil natančnost, s katero se je posvečal pacientom. Z njimi se je pogosto pogovarjal in jim razlagal, kaj vidi v njihovih očeh, kaj se dogaja z njihovim vidom. Kljub mestoma strogi profesionalni drži je bil prijazen, uglajen gospod.
Mahnič je že kot otrok vzljubil morje, baje takrat, ko je pri treh letih padel z zračne blazine in pod savudrijsko gladino zagledal dva ježa in morski zvezdi, kot je pred leti zaupal v intervjuju za Primorski dnevnik. Ob prehodu v novo tisočletje se je namreč angažiral v zamejskem športnem gibanju in bil od leta 2001 do 2009 predsednik sesljanske Čupe, katere član je bil sicer vse od ustanovitve (1973). Z ostalimi člani odbora si je zelo prizadeval za nov društveni sedež in bil sedaj, skoraj 20 let kasneje, zalo zadovoljen, da so ga v zalivu končno začeli graditi. »Zelo mi je žal, da ne bo videl končnega sedeža, ko sem mu povedala, kako napredujejo dela, je bil navdušen, videti je bil iskreno zadovoljen,« nam je zaupala sedanja predsednica JK Čupa Nada Čok. »Vedno je dal kak dober predlog.
Kot predsednik pa si je, tako kot sicer tudi njegov predhodnik Marino Košuta, prizadeval, da bi Čupa uživala ugled tako v slovenskem kot v italijanskem prostoru. Mislim, da mu je to uspelo.«
Tako v intervjujih kot na primer na športnih posvetih je Mahnič odločno zagovarjal odpiranje vrat slovenskih društev tudi italijanskim športnikom. Prepričan je bil, da se morajo Slovenci sosedom odpreti s ponosom, ne pa zapirati »v nek srednjeveški geto«, iz katerega bi, tako je menil, mnogi mladi Slovenci najraje pobegnili. Najbrž je zato imel rad morje, po njem jadral in se vanj tudi potapljal. »Morje je biološko vir življenja, filozofsko pa sredstvo povezave med kulturami in narodi,« je dejal v omenjenem intervjuju. »Ne smemo namreč pozabiti iz zgodovine človeštva, da morje povezuje, gore ločujejo.« (pd)
