Po seriji člankov o knjigi Moj magični nogomet nas je naš nogometni strokovnjak Dario Frandolič obogatil z novim prispevkom, ki ga z veseljem tudi objavljamo.
Trenerski poklic in njegovo poslanstvo
Letos je NZS v sodelovanju z ZNTS (Zvezo nogometnih trenerjev Slovenije) spet po dveh kovidnih letih organizirala izobraževalni seminar za poklicne in amaterske trenerje. V Portorožu so se zbrali tisti trenerji, ki potrebujejo licenco za vodenje klubov prve in druge lige ter opravljajo vlogo vodij nogometnih šol. Prvi sklop je bil namenjen trenerjem Pro, Uefa Pro, Uefa A, ki so vsako leto dolžni potrjevati licenco, ki jo dobijo ob koncu dvodnevnega izobraževanja. Tudi letos je Portorož gostil kakih 500 trenerjev in trenerk. Tema letošnjega seminarja so bile teoretične osnove in metodika učenja sodobne igre. Predsednik NZS Rade Mijatovič je po pozdravih vsem zaželel uspešen seminar, prav tako je novi predsednik trenerske organizacije, ki ima 1800 aktivnih članov, Bojan Prašnikar, poudaril smisel seminarja, ki mora slediti sodobnim trendom v nogometu oz. iskanju modelov posnemanja v tistih državah, ki so nam lahko za zgled. Sledil je pogovor selektorja Matjaža Keka z Branetom Elsnerjem ml. o delu in težavah, ki čakajo reprezentanco v kvalifikacijah na evropsko prvenstvo EURO 2024.
Letos sta bili predstavljeni dve nogometni šoli, in sicer Dinamo iz Zagreba in Borussija iz Dortmunda. Na koprskem stadionu Bonifiki pa je po teoretičnem jutranjem delu potekal tudi praktični del, v katerem je zagrebška nogometna šola pokazala svoj specifični način izobraževanja za kadetsko in juniorsko kategorijo, torej za obdobje med 16 in 19 letom starosti. Gre za ključno obdobje, ko pride do velikega opuščanja oz. ko nekateri posamezniki ob dobrem delu lahko podpišejo prvo poklicno pogodbo oz. konkretno potrkajo na vrata prvega moštva. Zagrebško šolo vodi Tomislav Butina, ki je imel kot vratar in zdaj kot vodja šole bogato mednarodno kariero.
Velik vtis je zbudila tudi predstavitev dortmundske šole, ki jo je predstavil njihov direktor Lars Ricken, ki se ga spomnimo kot napadalca, ker je dal enega od odločilnih golov proti Juventusu v finalu Lige prvakov leta 1997. Natačno je prikazal tako funkcioniranje kot proces dela na mladinskem področju. To je dortmunsko moštvo pripeljalo do tega, da je v zadnjih letih produciralo številne odlične posameznike, ki jih kasneje prodajojo v najprestižnejše evropske klube. Spomnil bi le Hallanda, norveškega reprezentanta in najboljšega strelca angleškega prvenstva, ter perspektivnega Bellinghama, ki si ga želijo vsi najboljši evropski klubi. Pa ne smemo pozabiti še na Lewandovskega, ki je z Dortmundom bil dvakrat nemški prvak.
Po portoroškem seminarju pa ZNTS organizira vsako leto še specifične seminarje, ki so večinoma posvečeni trenerjem Uefa C in B, ki vodijo amaterska in mladinska moštva. Ker končujem knjigo Moj magični nogomet, za katero sta spremni besedi napisala trenerja Zdenko Verdenik in Branko Zupan, je tudi mene doletelo vabilo, da bi predstavil svoj pogled glede nogometnega poučevanja otrok. Tematika je zelo široka in zadeva najrazličnejša področja metodike in didaktike učenja. Letos sem predaval o vlogi občutka in pomembnosti, kako do njega sploh »zavestno« pridemo v otroštvu. Damir Rob, trener in vodja MNZ-ja v Lendavi me je predstavil kot očeta Coerverjeve metode v našem širšem prostoru. Če trditev drži, mi je njegova ugotovitev v velik ponos. Še posebno, ker sem zadnjih 20 let posvetil Coerverjevemu delu veliko časa. V želji, da bi odkril izvor njegove kreativnosti. Če k temu dodamo, da se že nekaj let ukvarjam s kompleksnim življenjepisom nizozemskega trenerja, me Damirjeve besede prijajo, ker ovrednotijo moje nesebično delo in mu dajejo historični pečat.
Italijanski filozof in psiholog Umberto Gallimberti, ko govori o Nietzscheju pravi, da se je nemški filozof z razliko od ostalih stalno spraševal »Kako nekaj nastane, odkod nekaj izvira«, npr. v nogometu, recimo, kreativnost. Zakaj so nekateri izjemni posamezniki sposobni ne samo to gibalno kreativnost izraziti, ampak jo tudi v najtežjih situacijah replicirati? Coerver je bil celo mnenja, da se da ta kreativna gibanja ponavljati ob upoštevanju določene didaktike in metodike dela, ki jo je odkril in uzakonil. Danes mu celo znanost daje prav, ko ugotavlja, da je poleg ostalega človek posnemovalno bitje in da preko posnemanja prihaja do ključnih spoznanj, ki mu pomagajo v življenju. Seveda, je pojem posnemanja veliko bolj zapleten, kot samo neke vrste mehansko kopiranje brez osebne interpretacije. Podobno se dogaja tudi vrhunskim igralcem. Že kot otroci se naučijo posnemati gibanja kvalitetnih igralcev in jih kasneje celo presežejo, skratka na tem področju je lahko napredek tako rekoč brezmejen. To opažam vsak dan med delom z otroki. Posnemanje je pri otrocih vir užitka, zadovoljstva, ne prisile, kot si večina trenerjev predstavlja. Otroci ob vsakodnevnem soočenju s priljubljenim modelom napredujejo in ga ob pravilni spodbudi celo presežejo, ne da bi se kasneje spomnili ali zavedali, kako je sploh prišlo do njihovega znanja.
Letos sem za MNZ Celje, Velenje, Nova Gorica, Murska Sobota in Ptuj pripravil seminar v obliki videozapisa, v katerem sem zagovarjal tezo, da pridemo prej do kakovostnega znanja, če uporabljamo tak način učenja, kjer trener aktivno nastopi in pri tem predstavi določeno gibanje, ki ga otrok lahko poveže s specifičnim modelom. Če samo razloži gibanja, je to premalo. Naj še povem, da sem tovrstnih praktičnih seminarjev za NZS in FIGC opravil kar nekaj deset.
V konkretnem pomeni, da ko pridemo na igrišče in načrtujemo trening, je naša predhodna dolžnost, da se prej doma pripravimo in si prizadevamo natančno ponazoriti določene gibalne vzorce svojim varovancem. Priporočljivo je predstaviti tiste nogometne osnove, ki jih producirajo oz. ustvarijo vrhunski igralci. S tem nam je delo olajšano, saj večina otrok, ki prihaja na trening ne pride le zaradi tega, da igra, ampak prvenstveno, da posnema in se primerja z vrhunskim igralcem, ki je na posameznega otroka naredil »emotiven« vtis. Ni čudno, da skoraj vsak – to delam že trideset let – otrok ima svojega junaka. Navadno želi posnemati takega igralca, ki je napadalno usmerjen, gre pa tudi za otroke, ki imajo kot model vrhunskega vratarja, ki te napade prepreči. Imena teh igralcev so znani vsem: Messi, Ronaldo (brazilski), Ronaldo portugalski, Romario, Lewandovski itd. Skratka otrok pride na igrišče predvsem zato, ker želi biti podoben zgoraj omenjenim igralcem, torej želi igrati na način, kot na igrišču ravnajo zgornji vrhunski igralci. Meni je bil blizu Omar Sivori. V svoji monografiji Moj magični nogomet posvečam eno poglavje tudi argentinskemu asu, ki je bil odlikovan z Zlato žogo tudi kot najboljši evropski igralec daljnjega 1961.leta.
Moram priznati, da so udeleženci zbrano sledili seminarju in me tudi spraševali, o tem, kar sem predaval. A moj občutek na koncu teh seminarjev ni bil dober, saj se mi zdi, da je trend nogometne stroke pri NZS drugačen od tistega, ki sem ga sam predstavil že pred dvajsetimi leti in ima v metodi posnemanja svoj zgled. Inštruktorska služba zdaj zagovarja nekoliko spremenjen princip, o katerem sem že pred več kot petnajstimi leti predaval na seminarju v Ljubljani. Inštruktorska služba je kot model izbrala španski način šolanja. Ključna dilema se glasi: »Ali se prej naučimo, če več časa posvečamo igri ali predno začnemo igrati, rigorozno opravimo tiste osnovne tehnične korake, ki jih predvideva Coerverjeva metodika?«
Pri meni ne obstaja dilema, ker sem obe metodiki tudi didaktiktično preveril in ju tedensko prizkušam že trideset let. Če bi mi pred 30. leti rekli: »Dario, uči na tak način in vključuj čim več igralnih oblik!« bi to poslušno naredil brez ugovarjanja v prepričanju, da delam prav. Saj sem se sam naučil največ s tem, da sem ure in ure igral tudi sam »pimplal« žogo. V ozadju pa nisem nikoli pozabil, da je bil nezavedno Sivori izvor mojega znanja. Danes pa sem popolnoma nasprotnega mnenja. Obe metodiki vadbe sem namreč preizkusil v praksi. Kdor se prej poslužuje osnovne tehnike ne le kot ogrevanje, ampak najmanj 45-60 minut posnema gibanja velikih igralcev, se veliko prej nauči obvladati žogo kot po starem modelu igralnih oblik. Naj samo razkrijem dvomljivcem podatek, da se med tovrstno vadbo otrok dotakne žoge do par tisočkrat in mu uspe narediti od 200 do 300 kreativnih lažnih gibanj. Še zlasti, če trener vaditej in demonstrator spodbujata kreativna gibanja in jih zahtevata med igro. Po prvem modelu pač igra, dokler v igri uživa, po drugem pa ima pred sabo model, ki se mu mora približati in celo preseči. Tudi največji skeptiki lahko odgovorijo, kateri model je učinkovitejši.
To sem tudi prikazal na tak način, da sem kot način učenja izbral ameriškega igralca košarke Damiana Lillarda. A tudi Dončić nam to vseskozi dokazuje. Oba posvečata ogromno časa piljenju individualne tehnike. Zakaj ne bi to naredil tudi igralec nogometa?
O tem in še več boste lahko podrobno brali v moji monografiji MOJ MAGIČNI NOGOMET, ki bo izšla v kratem.
