V Jamljah 52. občni zbor ZSŠDI: izvolili nov izvršni odbor in podelili priznanja

Spoštovani!

Kaj bi skrivali! Dvoletje, ki ga puščamo za sabo, v vseh nas pušča malce grenak priokus, saj je potekalo v znamenju neenakega in dokaj težavnega boja z epidemijo koronavirusa, ki je zarezala v socialno tkivo globoke in boleče rane. Kar naenkrat in povsem nepričakovano nič ni bilo več tako kot še zelo malo časa prej in če si res iskreno priznamo: na tako strahovite spremembe v našem vsakdanjem življenju nismo bili prav nič pripravljeni. Povsem so nas presenetile in nas dobesedno priklenile na zelo trda tla! Epidemija ni izbirala področij svojega napada. Vsa družba se je čez noč znašla v hudem boju s sovražnikom, ki ga ni poznala in ki se je marsikje ponašal s svojo nepremagljivostjo. Država je v svoji očitni onemoglosti uvajala celo vrsto ukrepov, da bi učinke epidemije vsaj omilila in zajezila, če je že premagati na hiter način ni zmogla. V tem kaotičnem in prevečkrat celo zelo težko organiziranem novem režimu našega vsakdana se je znašel tudi svet italijanskega športa in seveda tudi naš! Težko je bilo kljubovati razmeram, v katere smo bili pahnjeni, in res je bilo težko preživeti. Pa vendar lahko danes z velikim ponosom in povsem utemeljeno zasidranim zanosom poudarimo, da je naš slovenski šport to nepričakovano hudo uro, ki se je znesla nad vsemi nami, uspešno premagal in preživel v povsem pokončni drži. Strah, ki se je zasidral v duše vseh naših športnih voditeljev, da se nam bo podrlo vse, kar smo toliko desetletij kot pridne mravljice gradili, je bil hvalabogu odveč! Naši športni prostovoljci, naši terenski Krpani so znali in zmogli tudi tokrat krepko zavihati rokave in spričo nastalih razmer so se ponovno prelevili v pridne in marljive mravljice in z veliko mero iznajdljivosti so dan za dnem ob zelo dobrem strokovnem delu in ob podpori in navodilih raznih športnih zvez in političnih oblasti, uspešno izbojevali zmago z zahrbtnim nasprotnikom. O tem nam zelo jasno priča tudi naša najnovejša raziskava, ki nam potrjuje, da je naš šport tudi številčno preživel, da so postojanke na teritoriju obstale, skratka, da smo še vedno živi in prežeti s pozitivno energijo. Prepričani smo, da je to eden bistvenih pozitivnih rezultatov, ki ga z velikim ponosom lahko pokažemo tudi na današnjem občnem zboru vsej naši javnosti. Lahko smo ponosni na svoje športne kadre, ki so prisotni povsod, kjer živimo Slovenci in nedvoumno dokazujejo, da jih je zelo težko spraviti na kolena. Naš šport je dolgoletni zahrbtni napad zaenkrat povsem uspešno odbil. Ob zaključku tega uvodnega razmišljanja lahko torej mirno zatrdimo in ugotavljamo, da smo še tu, da je naš šport živ, sicer spričo razmer malce načet, a moralno trden, veder in prepojen z energijo!1

A da ta uvod v današnje poročilo ne bi izpadel preveč evforično, moramo tudi poudariti, da bi bilo zgrešeno misliti, da smo odnesli celo kožo zelo poceni in brez nekaterih prask. Ne! To pa ne! Če so naša društva številčno zdržala in se naše vrste niso drastično zredčile pa je epidemija koronavirusa silovito udarila po drugih bistvenih dejavnikih našega vsesplošnega delovanja. Posebno hudo je zaznati težke posledice na področju, ki je za obstoj in razvoj naše dejavnosti v bistvu življenjskega pomena. S tem mislimo na gospodarsko-finančni vidik našega gibanja. Tako kot druge dejavnosti, s katerimi se v pošolskem času ukvarjajo naši mladi, pa tudi manj mladi, tudi športna dejavnost ni in ne more biti samo zastonjska zabava. Kdor želi razvijati športno kulturo in dejavnost na tem področju, mora nujno razpolagati vsaj z zadostnimi finančnimi sredstvi. Če teh ni na razpolago, potem je športna dejavnost obsojena, da ostaja samo na papir napisana pobožna želja in žalostno sameva samo v srcih. Koronavirus je usekal tudi po vseh tistih, ki so desetletja – to dobro vemo in je prav da poudarjamo – vlagali finančna sredstva v naš šport, ga s tem podpirali in imajo neizmerne zasluge za njegov razvoj in za do danes doseženo zelo visoko vsestransko rast. Epidemija je ohromila vse gospodarstvo in kajpak tudi naše! In ker se nadloge ne pojavljajo same in izolirane, je istočasno s koronavirusom močno počilo še na drugem prizorišču, ki sicer z epidemijo nima nič skupnega, pa je zato situacija še hujša. Tu mislimo na vojno tragično dogajanje na vzhodu Evrope, kjer smrtonosni boj bijeta Ukrajina in Rusija. Ta vojni spopad pa je pomenil tragični uvod v svetovno krizo, ki je zajela malodane vse svetovno gospodarsko področje. Med »žrtvami« je tudi naše gospodarstvo, ki plačuje temu vojnemu stanju tudi svoj zelo visok davek. Nepošteno, predvsem pa naivno bi bilo v takih življenjskih okoliščinah pričakovati, da bodo naši gospodarski krogi velikodušno podprli naše športno gibanje tako kot v preteklosti. Kako naj bi, če pa še sami ne vedo, če bosta njihovo podjetje, oziroma njihova gospodarska dejavnost sploh preživeli in če bodo sploh aktivno priromali do konca meseca! Povsem razumljivo je, da so mnoga naša društva kar naenkrat ostala brez mecenov oziroma pokroviteljev. To se še kako krepko pozna pri športnih dejavnostih naših najmlajših, saj se članske vrste lažje dokopljejo do reklamne pomoči, saj lahko nudijo v javnosti veliko večjo vidljivost in so z vidika doseženih rezultatov veliko bolj vabljivi in vidnejši kot pa so to lahko najmlajši.

S tega vidika časi torej niso najbolj rožnati. Prej nasprotno! Naše Združenje se dobro zaveda težav, s katerimi se danes soočajo njegove članice. Ni ostalo gluho ob klicih na pomoč, ki prihajajo od vsepovsod s terena. A ker zaenkrat ZSŠDI še zdaleč ne razpolaga s tolikimi finančnimi sredstvi, da bi lahko samo priskočilo na pomoč, se je naš dosedanji izvršni odbor odločil, da se v tem težkem trenutku poda na povsem drugačno pot, in sicer da se za pomoč obrne do našega človeka, do naših ljudi in jih zaprosi za finančno pomoč. Ideja je padla na rodovitna tla. Naši ljudje dokazujejo, da imajo naš šport, predvsem mladinski, zelo radi in veliko je takih, ki je že prispevalo svoj finančni dar v ustanovljeni solidarnostni športni sklad Skupaj zmoremo. Sklad bo odprt vse do konca sezone, potem pa bo vodstvo ZSŠDI zbrano podporo porazdelilo tistim našim društvom, ki bodo za podporo zaprosila in si bodo z izpeljavo svojih letnih programov, ki slonijo na sodelovanju med društvi in vzgojno inovativnih prijemih, ter z doseženimi rezultati tudi zaslužila. Pomoč bo po dogovoru vodstvo ZSŠDI-ja namenilo izključno v delovanje na mladinskem področju, članska raven ne pride v poštev!

Tudi v dvoletju, od katerega se poslavljamo, je odhajajoči izvršni odbor posebno pozornost usmerjal v proces vzgojno strokovnega izobraževanja naših vodstvenih kadrov. Načelno se je držal prepričanja, da brez učenja in na novo pridobljenega znanja ne more biti napredka. Če ohranjamo tradicionalno zakoreninjene ugotovitve in zgolj ustaljene procese delovanja, potem sicer resda žrtvujemo ogromno svojega prostega časa in navdušenja za predanost prostovoljnemu delu, a v bistvu stopicamo na mestu in v resnici sploh ne napredujemo, ampak celo nazadujemo! Takega načina dela, ki preveč spominja na dobo čitalništva, ne smemo pasivno sprejemati, ampak se moramo miselno odpreti, v bistvu stremeti za novim in še nepreizkušenim in se ob učenju novih prijemov in spoznanj pognati v jutrišnji dan. Zaostajati v poznavanju novih vidikov vodenja društva, pomeni izgubljati teren in ko nam bo prišlo do zavesti, da nas drugi prehitevajo, bo to že prepozno! Žal, poti nazaj ni! Vsi moramo biti malce bolj skromni, sestopiti moramo s prestola vsevednosti, poslušati in posnemati moramo tiste, ki nam ponujajo nove vzorce dela, tiste, ki vedo veliko več od nas samih! Zelo napačno bi bilo, če bi se zibali v prepričanju, da že obvladamo vse in da vse poznamo in vemo. Naša krovna organizacija je tako lani kot letos pripravila izjemno zanimiva srečanja in to na zelo visoki celo akademski ravni. Novost letošnjega leta je vsekakor ta, da smo kot organizacija sklenili tesno strokovno sodelovanje s SLOVIK-om in Mladinskim domom iz Gorice, ki sta prav v izobraževanje vodstvenih kadrov zastavila temeljna programska izhodišča svojih dejavnosti. Z udeležbo predstavnikov naših društev na teh srečanjih smo lahko zmerno zadovoljni, a pričakovali bi s strani društev vsekakor večjo zavzetost in višjo udeležbo. Bistvene važnosti je predvsem to, da takih priložnosti ne zamujajo mladi kadri, tisti, na katerih ramenih se bodo društva razvijala v prihodnjih letih. Ko omenjamo novosti, se nam zdi pomembno, da izpostavimo tudi to, da bo del letošnjega izobraževalnega procesa potekal v Sloveniji, saj bodo udeleženci seminarja preživeli dva učna dneva v Zrečah, 2. in 3. junija.

Kljub zelo otežkočenim pogojem dela je naše Združenje v dveletju opravilo in izpeljalo celo vrsto pobud in projektov, ki so njegov ugled še bolj utrdili in ga velikokrat postavili v središčno pozornost dogajanja v našem prostoru. Naša nogometna reprezentanca, ki si je nadela ime Žile, je nastopila na evropskem prvenstvu jezikovno avtohtonih manjšin na avstrijskem Koroškem in je zmogla prav ob dobrih doseženih rezultatih sprožiti okoli sebe veliko zanimanja, tako na našem slovenskem manjšinskem prostoru, kot tudi v – širše gledano – okoljih, ki slovensko niso obarvana. Za naš evropski nastop so pokazali veliko zanimanja tudi italijanski krogi. O nas so poročali tudi italijanski mediji in kot manjšinska skupnost smo prav preko nogometa postali zanimivi celo za našo deželno furlansko govorečo skupnost. Prav naši dosežki so pripomogli k temu, da si na evropsko manjšinsko prizorišče na nogometnem področju želijo tudi oni. Da prihaja do nečesa takega, si naš slovenski šport lahko šteje samo v čast, saj bi tako srečevanje na športnem področju lahko bilo velika pridobitev za obe manjšinski skupnosti, ki sobivata v naši deželi. Glede na tako velik odmev, ki ga je nastop naših Žil imel ob nastopanju na evropskem prvenstvu, je naš zdajšnji izvršni odbor sprejel sklep, da se udeleži tudi prihodnje Europeade, ki bo na sporedu leta 2024 v Nemčiji. Odločilno je k sprejetemu sklepu prispevala odločitev deželnega odborništva, ki ga vodi Pierpaolo Roberti, da nam bo dežela FJK tudi ob tem novem nastopu stala finančno trdno ob strani.

Delovanje ZSŠDI-ja v optiki mednarodne dimenzije moramo ocenjevati tudi skozi uspešno izvedbo 18. Iger prijateljstva, ki jih je naše Združenje v letošnjem letu ob temeljni finančni podpori FJK izpeljalo v naši deželi. V različnih športnih panogah se je pomerilo nad 400 mladih športnikov iz Novega mesta (Slovenija), Unsko-Sanskega kantona (Bihać), Primorsko-Goranske županije (Reka) in Furlanije – Julijske krajine, ki so jo v glavnem zastopali športniki naših slovenskih športnih društev. Čeprav je bila izpeljava iger tako z organizacijskega kot s finančnega vidika zelo velik in zahteven projekt, pa lahko zatrdimo, da si je naše Združenje utrdilo sloves odličnega organizatorja, saj so na račun ZSŠDI prihajale od vsepovsod same pohvale. V letošnjem letu sloni organizacija iger na ramenih Novega mesta in naš zdajšnji odbor je svoj nastop na igrah že potrdil. Tako za naš nastop na Europeadi kot tudi pri organizaciji Iger prijateljstva nosita velike zasluge obe naši krovni organizaciji, tako SKGZ kot SSO, ki sta v odnosu med Deželo in našim Združenjem odigrali vlogo pravega povezovalnega člena.

Ko omenjamo mednarodno razsežnost delovanja našega Združenja, nikakor ne moremo mimo velikega priznanja, ki ga je bilo deležno naše športno gibanje v Italiji s tem, da sta bila na čelo Komisije za zamejski šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije-Združenju športnih zvez imenovana kar dva člana pripadnika slovenskega športa v Italiji, eden celo na predsedniško mesto. Zgodilo se je prvič, da je osrednja športna institucija v matični domovini priznala pomembnost slovenskega zamejskega športa v Italiji in mu dodelila mesto v vrhovih vseslovenskega športa. V komisiji za zamejski šport pri OKS-u sedijo poleg naših dveh predstavnikov še predstavniki slovenskih športnikov iz Avstrije, predstavnik krovne organizacije Slovencev na Madžarskem in predstavnik Slovencev iz Hrvaške, v odboru pa so tudi pripadniki obmejnih športnih zvez, ki delujejo v sklopu OKS, v odboru pa ima mesto tudi predstavnik Fakultete za šport in predstavnik Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Veliko projektov smo v tem dveletju izpeljali v naših slovenskih osnovnih in nižjih srednjih šolah, od Špetra v Benečiji, preko goriškega območja do Trsta in Milj. Veliko naših mladih in najmlajših smo razveselili z našim Skokičinim vrtiljakom, in z deželnim tekmovanjem v igri med dvema ognjema. Poseben poudarek slovenskemu jeziku pa smo kot športniki dali z izvedbo Jezikovnega poligona, kjer je prav slovenski jezik dosegel visoko izobraževalno dostojanstvo ob tesnem sozvočju s telesnimi sposobnostmi naših mladih. Naši operativni tajniki so odigrali vlogo prve violine kot organizatorji cele vrste športnih dnevov na slovenskih šolah v naši deželi, za letošnjo šolsko sezono, ki je še v teku in za prihodnjo, pa zdajšnji odbor načrtuje v tesnem sodelovanju z Ministrstvom Republike Slovenije za gospodarstvo turizem in šport telesnokulturni projekt »Zamejska športna šola«, ki ga naša organizacija ponuja povsem brezplačno vsem osnovnim šolam s slovenskim učnim jezikom v deželi FJK.

V tem dveletju je prišlo do velikih sprememb tako v kadrovski zasnovi dela našega Združenja kot tudi z zornega kota logističnega vidika dela naših uradov. Tako v Gorici kot v Trstu. Če se za trenutek zaustavimo pri kadrovskih spremembah, potem moramo nujno omeniti dejstvo, da je po kar nekaj desetletjih zapustila službo naša dolgoletna operativna tajnica Ksenja Slavec, pravi ekspert na področju športnih fiskalnih obveznosti. Zelo jo bomo pogrešali. Njeno mesto je prevzela nova delovna moč, in sicer Svetlana Tul, za katero smo prepričani, da bo v zelo kratkem času postala temeljni delovni partner večine naših športnih društev.

Zdajšnji odbor Združenja si je od same svoje nastavitve srčno želel, da bi bila servisna ponudba krovne organizacije v odnosu do včlanjenih društev in do celotnega okolja, v katerem deluje čim kvalitetnejša in eden temenljnih členov celotnega organiziranega kolesja, ki deluje v sklopu naše narodnostne skupnosti. Že prejšnji odbori, tudi tisti, ki jih je kot predsednik še vodil Jure Kufersin, so s časoma prišli do spoznanja, da je breme vodenja korvne organizacije predvsem s časovnega vidika za člane odbora velika obremenitev, ki so ji zelo s težka kos, saj so sami močno obremenjeni na svojem vsakdanjem delovnem mestu, v lastnih družinskih dinamikah in ne nazadnje tudi s svojim prostovoljnim delom pri športnem društvu, kateremu pripadajo in še s celo vrsto drugih vsakodnevnih zadolžitev. Zato so se razvila intenzivna razmišlajnja o tem, da naša krovna organizacija na deželni ravni nujno potrebuje višjo stopnjo profesionalizacije lastnih uslužbenskih kadrov. Do tega prepričanja se je prebil tudi zdajšnji odbor Združenja, ki je – kot dobro veste – predlagal tudi skupščini predsednikov umestitev deželnega ravnatelja v svoj lastni profesionalni službeni krog. Ta lik naj bi vsaj deloma zakril vrzeli, ki se pojavljajo pri koordinaciji in uresničitvi načrtovanih projektov na teritoriju in s tem vsaj delno razbremenil obremenitve posameznih odbornikov in samega predsednika Združenja. Zelo nam je žal, da je predlog povzročil v vrstah naših članic skorajda neke vrste razkola, za katerega pa smo prepričani, da ne bo imel dolgotrajnih posledic. Po svoje je tudi to, da se društva na terenu oglasijo tudi z zelo kritičnimi pripombami, pa čeprav so v časih iz trte izvite, v glavenm zaradi nepoznavanja problematike, znak velike članske demokracije, ki ima možnost, da izraža svoje mnenje in s stem tudi vsmerja vsebinsko-organizacijske odločitve izvoljenega izvršnega odbora.

Zdaj pa logistika! Tako v Trstu kot v Gorici se je naše Združenje znašlo naenkrat povsem nepričakovano brez strehe nad glavo in moralo je poiskati novi zatočišči. V Gorici se je zaradi nujnih obnovitvenih del Združenje moralo izseliti iz KB centra in je nov dom našlo v bivši Feiglovi knjižnici, ki se je preselila v obnovljene prostore Trgovskega doma. Združenje tako v tem trenutku razpolaga v Gorici z zelo lepimi in uporabnimi prostori.
Tudi iz tržaškega sedeža, v katerem je Združenje domovalo kar nekaj desetletij, se mora izseliti. Lastnik zdajšnjega lepega, prostornega stanovanja je te prostore namreč prodal in treba je bilo stopiti na nepremičninski trg in poiskati nov ustrezni sedež. Za tržaške razmere to ni bila enostavna stvar, a imeli smo res veliko srečo. Pri našem iskanju novih prostorov smo naleteli na veliko razumevanje in izostreno tenkočutnost upravnega odbora Zadružne kraške banke Trst Gorica, s katerim smo podpisali dogovor, da bomo svoj novi dom uredili v prostorih bivše stavbe openske Hranilnice in posojilnice, ki stoji na glavni prometnici, ki pelje skozi Opčine proti Sloveniji. Domenili smo se za ustrezno in sodobno prenovo prostorov v pritličju, kleti in prvem nadstropju. Prenovitvena dela so v polnem teku in s hvaležnostjo in veseljem lahko danes povemo, da imamo na Tržaškem ob izjemni pomoči ZKB novo, lepo streho nad glavo. Že v kratkem bomo novi sedež tudi slavnostno otvorili in prepričani smo, da bo to velik praznik za ves slovenski šport na Tržaškem.
Ne skrivamo, da smo na račun naše izbire morali požreti že marsikatero žolčno kritiko, češ da bežimo iz mestnega središča Trsta in se bomo odslej anonimno skrivali na našem, sicer slovenskem, podeželju. Naš selitveni korak na Opčine naj bi bil z narodnostno-političnega vidika povsem zgrešen! Te izrazito polemične kritike naše Združenje odklanja in javno odgovarja nanje, da svojega dosedanjega sedeža v središču mesta ne zapuščamo po lastni izbiri, ampak da so nas v to prisilile nastale razmere, saj je lastnik stanovanja, v katerem smo domovali, ki je izraz naše slovenske narodnostne skupnosti, nepremičnino prodal. Mi pa razmišljamo tudi tako, da če se selimo na Opčine, to še ne pomeni, da svoj novi dom gradimo nekje v osrčju Afrike, kjer nihče ne ve nič o nas! Opčine so, kot je vsem vam prav gotovo znano, eno najbolj dinamičnih predelov tržaškega predmestja, kjer se dogaja zelo veliko odmevnih stvari, kjer – slovensko gledano – domujeta dve kulturni zelo visoki umetniški delovni enoti, saj spadata tako KD Tabor in Finžgarjev dom v sam vrh našega vsesplošnega kulturnega osrčja Slovencev v Italiji. Na Opčinah se odvijajo že desetletja tradicionalni študijski dnevi Draga, kjer se zbirajo slovenski ljudje iz vseh kontinentov. Opčine so tudi tradicionalno prizorišče odmevnega Kraškega pusta, na katerega ogled prihajajo tisoči. Na Opčinah ima svoj sedež tudi peterica športnih društev, ki vsa po vrsti spadajo v Olimp našega slovenskega športa v Italiji: AŠD Polet, SK Brdina, AŠZ Jadran, Sklad Mitja Čuk in AŠZ Sloga. Da je kulturni živelj na Opčinah celo leto močno utripajoč pričajo tudi lepe prostorne dvorane, ki jih uporabljajo Slovenci, pa tudi italijanski živelj, ki ima svoj dom na tem območju. S tem mislimo na Prosvetni dom, na Finžgarjev dom, na dvorano ZKB in na čudovito, danes že svetovno kotalkarsko prizorišče na Pikelcu. Pa naj ne pozabimo na slovenski gospodarski utrip. Na Opčinah predstavljajo prav Slovenci večji del podjetniško gospodarskega gibanja. Tu je tudi edini slovenski deželni bančni zavod, ki je danes ponos vseh Slovencev pa tudi italijanskih someščanov. Na Opčinah stoji velika farna cerkev, ki jo vodijo povsem slovenski duhovniki-salezijanci. Opčine premorejo tudi enega najbolj množičnih slovenskih otroških vrtcev Andrej Čok, osnovno šolo Franceta Bevka in številčno bogato nižjo srednjo šolo Srečka Kosovela. In kaj bi skrivali: Opčine imajo v tržaškem poimenovanju tukajšnjih krajev zelo bogato zgodovinsko kulturo in celo legendarni openski tramvaj, ki je ponarodel in dobil svoj prostor v širši glasbeni literaturi. Iz vsega povedanega sledi, da se ne selimo v nek nepomembni obrobni kotiček, ampak v kraj, ki bo – to si zelo želimo – tudi z našim doprinosom še bolj zaživel. To je tudi naš osnovni cilj!

Ob vsem povedanem pa še to: nobene skrivnosti ne odkrivamo, saj smo to tudi večkrat že javno poudarili, da naše Združenje pričakuje, da bo lahko v bodoče svoj institucionalno-reprezentančni dom dobilo v prostorih tržaškega Narodnega doma v Ulici Filzi. Saj nam je to bilo že večkrat obljubljeno in to prav s strani Fundacije Narodni dom. V Narodnem domu je pred samim požigom stala tudi telovadnica Sokolov in je bil torej Narodni dom zgodovinsko gledano široko odprt že pred več kot enim stoletjem do potreb slovenskih športnikov. Vemo, da bo pot do končne vrnitve Narodnega doma v povsem slovenske roke še zelo dolga, mogoče desetletje in še več, a mi smo globoko prepričani, da v tem času, ko nas ne bo več na ulici Cicerone, naši someščani italijanske narodnosti na naš slovenski šport ne bodo pozabili. In prav gotovo ne bomo padli v očitano anonimnost. Za to bomo poskrbeli prav športniki sami: z delom, z zagnanostjo in inovativnimi prijemi na področju, ki nam pripada.

Odprta krvaveča rana pa še vedno ostaja prazno gradbišče novega vseslovenskega športnega centra, o katerem že kar nekaj let sanjajo naši slovenski športniki. Kljub dodeljenim in razpoložljivim finančnim sredstvom in kljub izbiri lokacije, kjer naj bi nova športna dvorana stala, je za enkrat še vedno ostalo vse pri besedah in »dobrih namenih«. Premaknilo se ni nič in naše športne odločnosti, ki so računale na te prepotrebne nove dvoranske prostore, ostajajo še vedno v pričakovanju nečesa, kar se izmika kot neke vrste Fata Morgana. Prav gotovo je že davno napočil čas, da se tudi mi športniki sami globoko zamislimo ob tej svoji dokazani nemoči in nesposobnosti, da bi si zgradili nov dom, pa čeprav nismo še nikoli bili tako blizu njegove uresničitve v celem povojnem času kot tokrat.
Globoko pa se moramo tudi zamisliti nad tem, kaj bomo rekli našim mladim, katerim stalno dopovedujemo, da morejo prevzemati nase bremena vodenja naše družbe in tako počasi razbremeniti »staro gardo«. Kaj naj jim rečemo danes, potem ko jim že vrsto let obljubljamo nove sodobne športne prostore, nekaj kar naj bi jim olepšalo tudi športno bodočnost v našem prostoru.

Naj se povrnemo k odmevnejšim dogodkom, ki so se odvijali pod pokroviteljstvom in v režiji našega Združenja v tem dveletju. Nikakor ne moremo mimo omembe že tradicionalnega nagrajevanja naših najboljših športnikov, ki so obenem tudi zelo dobri dijaki. Gre za deželno prireditev Nagrada šport in šola, ki jo že kar nekaj desetletij prirejamo v tesnem vsebinskem sozvočju z Zadružno kraško banko Trst-Gorica. Prav tako ne moremo mimo naše zelo vidne prisotnosti na osrednjem jesenskem športnem mestnem dogodku, na Barcolani, kjer skozi cel teden z najrazličnejšimi športnimi vsebinami opozarjamo nase. Zelo aktivno smo vpleteni v odlikovanja naših najboljših športnikov, predvsem na prireditvi Naš športnik, ki je celo slovensko meddržavnega značaja. Pogovarjamo se tudi o tem, da bi po covidnem zatišju v sozvočju s Primorskim dnevnikom ponovno priredili nagrajevanje naših najboljših na prireditvi Zlati let.
Upravičeno smo lahko zadovoljni tudi z našo izdajateljsko dejavnostjo. To podčrtujemo zaradi tega, ker nam je uspelo, da vsej naši športni javnosti ponudimo zelo originalno leposlovno delo, ki med naše športnike in nešportnike prihaja izpod peresa našega goriškega nogometnega navdušenca Daria Frandoliča. Naše navdušenje izhaja tudi iz ugotovitve, da je Frandoličevo delo »Moj magični nogomet« prvi športno-literarni utrinek z nogometno vsebino v našem slovenskem prostoru. Knjigo lahko jemljemo tudi kot izredno zanimiv zgodovinski dokument, saj pisanje sega v samo središčno dogajanje našega socialnega življenja v zadnjih desetletjih. Naj gre s tega mesta tudi naša javna zahvala avtorju Frandoliču, ki je poskrbel za našo vsestansko športno obogatitev.

Čisto ob koncu pa še zadnja misel, ki ima nekaj grenkega priokusa. Verjemite, da se dobesedno vsak dan zelo trudimo, da bi bil naš slovenski šport v Italiji vsebinsko in s priznanjem vpleten v vsesplošno strategijo našega celotnega slovensko-narodnostnega izobraževanja naših mladih pri nas. Če se ozremo na številke zadnjih dveh let, potem moramo izpostaviti, da so se naša društva v sodelovanju s svojo krovno športno zvezo močno potrudila, da bi našim mladim in najmlajšim v času, ko je napad epidemije covida nekoliko ohromel, nudili čim bogatejšo pošolsko organizirano dejavnost, tako, pri kateri naj mladi spet dobijo to, kar jim je bilo na silo odvzeto: to pa je lep prijateljski človeški stik in druženje, ki naj mlade krepi v čistem slovensko-narodno obrambnem smislu. Poletnih tečajev, ki gredo od jadranja, nogometa, košarke, odbojke, ritmične gimnastike, cheerlidinga, družbenega preživetja počitnic v gorah in tečajev splošne telovadbe, pa vse do poletnih športnih priprav, ki jih naša društva prirejajo z veliko strokovnostjo tako pri nas kot v Sloveniji, se je v zadnjih dveh letih udeležilo 3.000 naših mladih. To niso izmišljene ali napihnjene številke, prirejene za naš današnji občni zbor, ampak so živa realnost, s katero se naš šport lahko samo ponaša in je nad doseženim radostno zadovoljen. Ko navajamo ta dejstva, si v resnici želimo, da bi bila naša vzgojno izobraževalna dejavnost priznana s strani vseh naših odločujočih forumov, da bi bili torej vsaj primerljivi z drugimi dejavniki, ki naše mlade izobražujejo, kot so to lahko naši dijaški domovi, ki pa se prav gotovo s takimi številkami, kot jih lahko posreduje naš šport, ne morejo primerjati. Trdno smo prepričani, da  bo tudi to naše razmišljanje naletelo na plodna tla, saj neskromno lahko poudarimo v tem svojem zaključku, da si to tudi zaslužimo!!!

A dovolite nam ob koncu našega poročila še kratko vsebinsko razmišljanje, ki bo narodnostno- strateško obarvano. Spoštovana društva. Če je res, da nam naša zadnja raziskava dokazuje, da smo kljub covidnim težavam še vedno polni energije in vsekakor živi, pa nam po drugi strani ponuja tudi zelo zaskrbljujoč podatek: v naših društvih močno narašča prisotnost neslovensko govorečih športnikov. Ponekod ti odstotki celo presegajo 50 odstotno mejo. Vprašati se moramo zelo resno in poglobljeno, kam nas to pelje! Če je res, da tiči razlog porasta ne slovensko govorečih športnikov prav v obdobju covidnega razsajanja v tem da so italijanske družine zaslutile, da so naša slovenska društva odlično bojno pripravljena na spopad in da so z organizacijsko-varnostnega vidika veliko bolj strokovno organizirana kot italijanska in so ta otroka vsmerila v območje našega športa, pa je tudi res, da morejo ti visoki odstotki zaskrbljati, saj porivajo uporabo slovenskega jezika na stran pot. Pa saj pri tem pojavu nismo sami! Na hodnikih naših osnovnih in drugih šol odmeva v pogovorih med učenci in dijaki italijanščina. Naj gre tudi s tega mesta apel na naše strokovne ustanove in na vse forume, ki se ukvarjajo s strasteškimi prijemi ohranjanja slovenstva na teh tleh, naj čimprej poskrbijo za uvedbo in priopravo ustreznih mehanizmov in uresničljivih receptov, ki naj ta negativni trend vsaj zaustavijo, če ga že odpraviti ne morejo.

Ob samem koncu pa še dolžnostno-srčna zahvala. Javno izrekamo občuteno zahvalo vsem, ki nas tudi finančno podpirajo, ker verjamejo v naše delo, nam zaupajo in prav v nas vidijo idealnega ambasadorja svojega podjetniškega poslovanja. Tako naj gre naša iskrena zahvala upravnemu odboru Zadružne Kraške banke TS-GO, trgovskemu podjetju Area sport, podjetju Bar G, podjetju Conad Nova, avtobusnemu podjetju Edo tours, podjetju Aluboma, podjetju Minimax, podjetju Grafica Goriziana in ne nazadnje Uradu za Slovence v zamjestvu in po svetu in Deželi Furlaniji-Julijski krajini, predvsem odborništvu, ki ga vodi Pierpaolo Roberti.

Hvala za pozornost!

Utemeljitve za priznanja ZSŠDI

PRIZNANJE ZA ZVESTOBO SLOVENSKEMU ŠPORTU V ITALIJI

Paola Uršič

Vsakokrat, ko se v naših, predvsem odbojkarsih krogih, v pogovorih obregnemo ob ime Paole Uršič, se nam kar same od sebe zaiskrijo oči. Gre namreč za lik športnice, ki mu težko najdeš enakega. Paola Uršič je namreč zgleden primer odbojkarice, ki je zrastla v naših slovenskih goriških odbojkarskih vrstah, se iz začetnice v letih razvila v odlično predvsem tehnično izpiljeno igralko, ki je na svoji igralski poti zelo veliko dosegla in močno pripomogla k rasti celotne goriške slovenske ženske odbojke. Že pred časom se je odločila, da bogatih izkušenj ne bo zaklepala vase, ampak da jih bo kot trenerka posredovala mlajšim generacijam, ki prav v njej lahko vidijo svetal primer velike predanosti našemu slovenskemu športu. Odlično se uveljavlja tudi kot organizatorka športnih dogodkov in v goriškem športnem prostoru postaja ena nezamenjljivih odbojkarskih strokovnjakov, in je živ dokaz, da naš šport sloni na temeljih, ki so se začeli utrjevati v zelo mladih letih.

Nicholas Privileggi

Težko najdeš v našem športnem prostoru športnika, ki je bil od mladih nog tako rekoč športno univerzalen, saj je kalil in gradil svojo športno osebnost preko več športnih disciplin. Smučal je pri SK Brdina in SK Devin, s košarkarsko žogo se je soočal pri AŠD Kontovel in AŠD Sokol, za nogometno žogo pa se je podil tako pri AŠD Primorje kot pri AŠD Vesna. Svojo športno vrhunskost pa je doživel pri AŠD Sloga, kjer mu je življenjski izziv postala odbojkarska žoga. Na mladinskem področju je dosegel vrsto odličnih rezultatov. Veliko let je igral v članskih vrstah društva in se kot igralec uveljvil tudi na državni ravni, saj se je z ekipo povspel do B lige. Pred iztekom igralske kariere pa se je odločil, da bo nabrane bogate igralske izkušnje kot trener posredoval mlajšim generacijam. V letošnjem prvenstvu je z žensko izbrano vrsto Zaleta segel po odličnem 4. mestu v deželni C ligi.

Podelitev nagrade dajemo kot zgled tudi drugim, saj gre za lep primer predanosti športnemu svetu, ko dober igralec ob koncu igralske kariere stopi v vrste trenerskega kadra. Upamo, da bo temu zgledu sledili še drugi.

PRIZNANJE ZA DOLGOTRAJNI TRUD V KORIST SLOVENSKEGA ŠPORTA V ITALIJI

Renza Pelesson

Renza Pelesson uteleša podobo neutrudne, vztrajne in slovenskemu športu popolnoma predane športne delavke, ki ji prostovoljno delo v goriškem športu pomeni pravzaprav življenjsko poslanstvo. Preko 35 let je zvesta tajnica Amaterskega športnega združenja Dom Gorica in odbornica njenega glavnega odbora. Svojo zvestobo slovenskemu športu in izjemno navezanost na goriško športno stvarnost je dokazala tudi takrat, ko je poleg tajniškega dela prevzela nase še večje odgovornosti v svojem društvu in drugih športnih sredinah na Goriškem. V letih 90- je bila namreč za en mandat predsednica goriškega belordečega športnega kluba, tajniške posle pa je opravljala tudi pri odbojkarskem klubu Val iz Štandreža. Redno je spremljala košarkarsko dejavnost, bila je med glavnimi akterji, ko je Jadran igral v Gorici in bila je tudi odbornica upravnega odbora goriškega Kulturnega doma kot načelnica za telesnokulturne dejavnosti v telovadnici slovenskega kulturno- športnega središča v Gorici. Še danes je Renza Pelesson ena temeljnih članov slovenskega goriškega športa v Italiji.

Dario Štolfa

Malo je naših ljudi v športnem svetu, katerim je vodstvena vloga tako rekoč napisana na kožo. Ena od takih osebnostih je prav gotovo Dario Štolfa, človek, ki je z dušo in telesom, pa še s čim drugim globoko zasidran v samo jedro SK Devin. V klubu je dolga leta kot odbornik vodil kolesarski odsek, potem ko je ta nekoliko zamrl, pa se je povsem posvetil drugim obveznostim in je kot dolgoletni predsednik kluba ogromno pripomogel, tudi kot mecen in pokrovitelj, k smučarski rasti in uveljavitvi društva, ki je danes ena najlepših smučarskih sredin v naši deželi. Pa da ne bi mislili, da se po tolikih letih tako intenzivnega dela in toliko uspehov ta človek danes posveča samo samemu sebi in stvarem, za katere je bil toliko časa prikrajšan! Ne! Po desetletjih predsednikovanja je to vlogo res prepustil mlajšim silam, a društvu še danes stoji ob strani kot nadzornik, predvsem pa kot svetovalec in ponudnik zelo bogatih izkušenj, ki si jih je v dolgih letih vodenja nabral.