ZSŠDI
Rubrika
“Mnenja”
5. marec 2014
Ivan Peterlin:
“Razmišljanja o naši zamejski stvarnosti”
Uvodoma moram poudariti, da teh vrstic in misli ne iznašam po neki lastni želji, iz nekega osebnega narcizma, ker bi želel spregovoriti širši publiki, ampak zato, ker so me za to prosili drugi. V naši organizirani družbi – tako pravijo tisti, ki so me prosili za poseg – veljam za človeka, ki noče slepomišiti, za človeka, ki pove, napiše in se tudi podpiše pod svoja razmišljanja. Ta v resnici velikokrat naletijo na dokaj kritične odzive in na mnenja, ki so v kričečem nasprotju z mojim, pa nisem zaradi tega čisto nič užaljen, kvečjemu počaščen, da mi je sploh kdo prisluhnil. Zato sem sprejel ta izziv, da tudi sam napišem nekaj vrstic o tem, kako gledam na “naše” stvari, kaj si mislim o našem organiziranem vsakdanu, posebno sedaj, ko predsedujem tako močni organizaciji kot je ZSŠDI in sem veliko prisoten na terenu, se veliko pogovarjam z ljudmi in ko je ZSŠDI – kot ena izmed krovnih ustanov – eno tistih, ki mora vsebinsko in strateško razmišljati predvsem o našem jutrišnjem dnevu.
Stvar bom začel tako: velikokrat se sprašujem, zakaj neki nosimo v naših srcih skoraj kot prirojeno velik talent rušenja vsega, kar ne spada v osebno logiko razmišljanja! Sprašujem se, kako je mogoče, da tako kulturno razgledani ljudje – kot v resnici smo – nismo nikakor sposobni nekega kulturnejšega kresanja mnenj, nismo sposobni ustvarjati dialoga, podkrepljenega z argumenti, in da nikakor ne zmoremo tiste osnovne intelektualne ravni, ki omogoča iskren pogovor med različno – tudi nazorsko – nastrojenimi osebki, da bi tako lahko poiskali recepte, formule in sinteze razmišljanj, ki bi lahko vsaj v osnovah zadovoljile vse, ki so zaobjeti v razpravi. Ne! Tega mi nikakor ne zmoremo! Nasprotno! V svoj prav smo tako zaljubljeni, da si pravzaprav že samim sebi prigovarjamo, da do sinteze med vsemi – tudi različno mislečimi – ne bomo mogli priti po vseh verjetnosti prav nikoli. In tako ostajamo zasidrani na mestu, zakoličeni v svojih prepričanjih, povsem neelastični in konec koncev brez sogovornikov, ker govorimo vedno in samo samim sebi! To, da so se zidovi že zdavnaj porušili, da so se ravnotežja spremenila, da se je tudi politika spremenila (in ni rečeno, da na dobro) vse to je šlo in še danes gre povsem mimo nas.
Saj je tudi res, da sedanjost izhaja iz preteklosti, da vsi mi ne bi bili taki, kot smo, če za sabo ne bi imeli točno definiranih situacij, ki so nas v letih rasti klesale, nam ustvarjale formo mentis, nas vzgajale in vzgojile, da smo taki, kot smo! Vse to je res! A ta velika nesposobnost in nezmožnost prilagajanja novim situacijam, to je nekaj, kar iz nas dela ljudi kot šoferje, ki vozijo s potegnjeno ročno zavoro.
Zakaj vse to pravim? V ta razmišljanja me pehajo te naše vsakodnevne blokovske razprtije, ki nikomur in nobeni stvari ne dopuščajo veliko manevrskega prostora pri vsebinsko intelektualni rasti. Mi začenjamo obravnavo stvari vedno z napačenga konca. Ne znamo si razčistiti pojmov prej, kaj sploh želimo! Ne razpravljamo (lahko bi se tudi kregali) o programskih zasnovah. Ne! Mi se skregamo že ob izbiri človeka, ki naj ga postavimo na čelo naših ustanov! In tu se začne kreganje. Naj ta človek pripada“meni” ali “tebi”. Saj res! “Moj” ali “tvoj”. Če sta pri tem oba nesposobna, ni to pravzaprav niti tako važno! “Moj” ali “tvoj”? To so resnično hamletovski dvomi, konča pa se tako, da vsi ostanemo nezadovoljni in stopicamo na mestu z mrtvaško lobanjo v rokah! Hočem reči, da v naših krogih ni bistvene razprave o tem, če je nekdo strokovno bolj usposobljen od drugega in bolj pripravljen ali ne. Ne! Bistvo je “moj”- “tvoj”.
Kaj šele, da bi zmogli spregovoriti o programskih zasnovah! Da bi se vprašali, če je to, kar počnemo in kar nudimo našim ljudem, vsaj cenjeno in če imajo naši ljudje to sploh radi! Ne! Tega vprašanja si ne postavljamo, zato pa je tudi toliko stvari nerazčiščenih in nerešenih. V našem gledališču novih abonentov ni, kot mi pravijo tudi naročniki Primorskega dnevnika niso v nekem skokovitem porastu, kot tudi pri drugih naših medijih ne; vsebinsko ne znamo in ne zmoremo ali pa nočemo reševati šolske problematike in še in še bi lahko našteval. A glej! Na drugi strani pa zelo dobro uspeva to, kar je “ljudsko”našega: naše gledališke predstave amaterskih odrov so polno obiskane, Prešernove proslave, pa naj bodo še tako izpete, naše ljudi še vedno združujejo in še vedno zmorejo pritegniti tako pozornost, da so dvorane povsod polne, pa tudi na športnih prireditvah in tekmah srečamo veliko ljudi!
Kaj je potem narobe, če nekje vlada praznina, drugje pa je ni? Kje so napake? Sam si stvar razlagam takole: prepričan sem, da si naš človek ne želi več nekih ostrih ideoloških razhajanj in konfliktov in da to že v osnovi odvrača. Ne želi si jih in pri tem tudi srčno trpi, ko zasledi v časopisu ali pa sliši po radiu, da smo si v laseh glede reševanja naših skupnih problematik. Naš človek si misli: “Zmenite se, da bo že enkrat konec!” Ne želi si ostrih polemičnih tonov, ki nas tudi v očeh italijanskega človeka postavlja v grdo luč, ne glede na to, kdona boljši in bolj prepričevalni način uveljavlja svoj prav. Naš človek si gotovo že v svoji intimi želi predvsem kulturno obarvanih dogovarjanj, želi si diskusij na podlagi programov, na podlagi predlogov, na podlagi mnenj, ki naj se kar krešejo, a naj na koncu postanejo neke vrste našega svetega pisma, katerega se moramo potem vsi pobožno in disciplinirano držati.
Naj navedem kot primer Tržaško knjigarno! Rešujmo jo (če smo res vsi za to, seveda) konkretno, strokovno, programsko in ne pavšalno, z letaki, kjer na veliko zlivamo gnojnico kar na vse, kar pri nas leze in gre! Komu na čast toliko gnoja na račun SKGZ in SSO? Če nam je to všeč ali ne, skoraj vse, kar pri nas leze in gre, leze in gre v okvirih SKGZ in SSO! Očitno je velikanski večini naših ljudi všeč, da se množično včlanjujejo preko svojih dejavnosti v društva, ta v zveze in zveze ali združenja v krovni organizaciji. In kdor danes govori o tem, da sta naši dve krovni organizaciji dva povsem nelegitimna osebka, ki ne predstavljata Slovencev v Italiji, ne ve, kaj govori, ali pa se dela neumnega in skuša iz nas delati neumneže! Naj bo to všeč ali ne, odbore volimo na javnih občnih zborih, vodstva krovnih sektorialnih organizacij in združenj prav tako volimo na javnih občnih zborih in tudi vodstva obeh krovnih organizacij izvolimo na občnih zborih, ki so prav tako javni: vse je v rokah članstva, ki ima pravico do volitev, saj je bilo prav tako izvoljeno na povsem demokratičen način! In to so neovrgljiva dejstva! Da nismo zadovoljni s tistimi, ki nas vodijo? Tudi to se lahko zgodi, zato pa imamo jezik, svinčnik, pero in papir, predvsem pa glavo, razum in roki, da se sami direktno vključimo v dogajanja in postanemo soustvarjalci našega vsakdana! Nič narediti, prav nič svojega žrtvovati, ampak se samo skrivati za nekimi polemikami in povrhu vsega z navajanjem netočnih, izkrivljenih in lažnih podatkov, vse to ni znak neke intelektualne zrelosti, ampak znak načrtnega izpodkopavanja sožitja in še tistega malega dialoga, ki v naši sredini še obstaja.
Vsako zdravo taktično načelo, vsak učbenik o strategiji uveljavljanja nekega osebka, te uči o tem, da razkrojenost nikamor ne pelje, da si veliko bolj močan, če sile združuješ in če si sposoben enotnega in temeljitega nastopa navzven! Učinek je dvojni: tak nastop utrjuje samozavest predvsem tistemu, ki nastopa, tisti, ki posluša pa zadobi vtis, da ima pred sabo sogovornika, ki točno ve, kaj hoče in ga je torej treba spoštovati in se ga po malem tudi bati! Od kod torej razmišljanja, da SKGZ in SSO nimata nobene teže, da ne predstavljata nikogar, da sta dve samovoljni organizaciji, ki skrbita sami zase. Ali se tisti, ki govorijo javnosti v takem stilu, sploh zavedajo, koliko nerešenih problemov naše narodnostne skupnosti sta zmogli – v težkem, a vendarle konstruktivnem medsebojnem dialogu – obe organizaciji razrešiti, stvari, ki jih ni zmogla in znala razrešiti politika, še manj pa neki poedinci, v glavnem čvekači!
Težko verjamem, da bi se že v bližnji prihodnosti lahko SKGZ in SSO spojili v eno samo enoto. Pa me – osebno gledano – to niti ne zanima in v taki opciji tudi ne vidim čudežnega recepta za rešitev vseh naših problemov. Tako SKGZ kot SSO imata dovolj profiliran ideološki obraz in naši ljudje prav točno vedo, kdo so eni, kdo drugi in se mirno lahko opredeljujejo za enega ali drugega, ali – navsezadnje – lahko tudi za oba! In to me prav nič ne moti: nasprotno! Zdi se mi celo imenitno, saj mi daje vsekakor možnost izbire, obe organizaciji pa mi dajeta osnove za lastno samopotrditev in pripadnost. Moti me kvečjemu nekaj drugega: prenizke frekvence dialoga. Da! Na tem področju bo treba v prihodnje delati bolj intenzivno: ko gre za naše skupne dobrine, ne vstanem od mize, dokler nimam sklenjenega dogovora! Prvenstvena naloga je predvsem ta, da našim ljudem dajemo pozitivne odgovore in ne smemo nikdar in nikoli dajati videza razkosanosti, ker to ne pelje nikamor. Brez dogovora lahko tudi osvojiš prvo bitko, ker včasih lahko prevlada logika številk, a ta zmaga je Pirova zmaga! Zato moramo prenehati z “nagajanji”! Stistniti moramo glave skupaj in ustvarjati prihodnost: vsak zatreskan v svojo identiteto, vsak – tudi ideološko gledano – na svojem bregu, kar je tudi edino pravilno, a v intelektualno in humano uravnanem dialogu, ko iščemo rešitve in recepte za rast naših organiziranih sredin. Imejmo pred očmi neizpodbitno dejstvo, da nam samo te naše organizirane sredine dajejo tako navznoter kot tudi navzven vizitko uspešnosti in življenjskosti. Vse drugo so babje čenče!
Ivan Peterlin
predsednik ZSŠDI