ZSŠDI
Rubrika
“Mnenja”
14. maj 2014
Ivan Peterlin: “Šport s projekti do uspehov”
Ne morem si kaj, da sam pri sebi ne bi že kar na glas razmišljal o tem, kako je pravzaprav mogoče, da je slovenski šport v Italiji – kljub kroničnemu pomanjkanju kisika (kar bi se tudi drugače reklo: ob pomanjkanju dovoljnšnjih finančnih sredstev) – ena izmed najuspešejših in z izrazito življenjskostjo prepojenih vej naših aktivnosti.
Postavljam si torej vprašanje, kako je vse to mogoče danes, ko se ob vsakem koraku – ob medlem in prevečkrat neučinkovitem stopicanju na mestu – sklicujemo venomer na krizo, ko si kot olajševalno okoliščino za neprodornost sami sebi ustvarjamo poceni opravičilo, da so pač časi taki, kot ti ne dopuščajo nekih velikih razvojnih poti, da je pač kriza na vseh ravneh, da nikjer ne naletimo na dialog, da ne upoštevamo več nobenih vrednot, s katerimi bi lažje lahko nadomestili luknjičavost, ki prihaja do izraza zato, ker smo ekonomsko tako zelo šibki.
To se sprašujem! Pa si tudi odgovarjam, da mogoče le ni tako kot sami refrensko poudarjamo, da je! Kot recept nam celo deželni odbornik za kulturo in šport, tisti, ki ima v rokah škarje in platno in odloča glede prispevkov in financiranja naših dejavnosti, ponuja otipljivo varianto, s katero naj bi bilo obarvano naše delo. In ta varianta nosi ime projekti. In ti projekti naj težijo k ustvarjanju skupnih interesnih območij; kjer se to da, seveda. Projekti naj težijo h grandji nekih trdnejših temeljev, na katerih naj sloni vsa naša bodočnost, projekti naj težijo k iskanju skupnih sinergij in ustvarjanju nečesa, kar nas mora združevati na vseh ravneh in ne težiti venomer samo k poudarjanju vsega, kar nas ločuje!
No, v tem pogledu nam s političnega prizorišča ne prihajajo kdove kako vzpodbudni zgledi, prej nasprotno! Politika se kot zla tekočina preliva tudi na druga področja in prevečkrat zastruplja tudi naše ozračje. Pa razmišljam o tem, da smo pravzapra v športu že dolgo vsi pod eno streho, torej ne od danes. Ramišljam o tem, da pravzaprav pri našem športu že povsod in na vseh področjih govorimo ravno o projektih, o skupnih načrtih, o piramidalnem sistemu gradnje naše bodočnosti, o združitvenih procesih in silnicah, ki so obarvane s pojmom sodelovanja. To so danes velike prednosti in pomembne vsebine našega športa. In prav v teh vsebinah tičijo – po mojem – vsi razlogi za naše dosežene uspehe. In ti so na dlani! So otipljivi!
Pa spet razmišljam: zakaj pa nismo pri našem športu nikoli ustrezno poplačani za to? Zakaj je v odnosu do našega športa in vsega, kar tudi danes naš šport predstavlja, še vedno tako mačehovski odnos? Mislim si in se prepričujem, da je to pravzaprav nalašč izbrana tehnika prav zato, da vsi ostajajo nekako na površju: dobri, pa žal, tudi povprečni!