Dragi predsednik!
Oglašam se z nekoliko neobičajnim pismom, s katerim želim sprožiti pri vseh odborih naših društev intenzivnejše razmišljanje o tem, kaj vsi skupaj počnemo, kaj gradimo, kakšne perspektive ustvarjamo vsem tistim, ki nas bodo v letih – na vodilnih mestih – nadomestili in sami prevzeli nase “breme” vodenja našega športa.
Seveda se – ko se obračam na vse predsednike – ne mislim spuščati v tehnične analize stanja na posameznih področjih, ker je to delo stvar in domena panožnih strokovnjakov, ki morajo sami presoditi, kam se moramo usmerjati in kje so področja, kjer imamo še otipljivo prihodnost in kje in katera so področja, ki so že preživeta in pravzprav nima veliko smisla, da jih umetno držimo pri življenju samo zaradi neke zgodovinske tradicije, ki pa nam – strateško gledano – ne prinašajo ničesar več.
Ne! Danes se s temi vrsticami spuščam v argument, ki ga že nekaj časa potiskamo v ozadje in mu ne posvečamo prevelike pozornosti, pa čeprav predstavlja enega temeljev našega obstoja in je obenem tudi jamstvo za našo prihodnost. Tu mislim na sestavo naših društvenih odborov, o katerih zelo malo govorimo in pri katerih smo zanemarili enega bistvenih vidikov. Seveda ne mislim tu na številčnost sestavov, ampak na njihov narodnostni in jezikovni sestav. Informacije, s katerimi razpolagam, mi jasno in nedvoumno nakazujejo, da je v naših društvenih odbornih že kar “lepo” število ljudi, ki niso izraz naše slovenske narodnostne skupnosti in ki našega jezika – kljub temu, da živijo med nami že zelo dolgo – ne poznajo in se mu tudi nočejo pravzaprav intenzivneje približati.
Pa boste rekli, da so to “zlati” ljudje, ki ogromno pomagajo, celo več kot “naši” in da jih moramo vključiti v naše odbore. Po svoje so take izjave tudi lahko upravičene in mogoče tudi pravilne, vendar izključno v egoistično–operativnem smislu. Nikakor pa ne more biti to izgovor, s katerim zakrivamo lastne nesposobnosti, nedorečenosti, predvsem pa nezmožnost načelnosti, ki govori o tem, da smo slovensko društvo, da nismo samo športno društvo, ampak slovensko športno društvo, torej nekaj posebnega, nekaj, kar je nastalo zato, da utrjujemo svojo narodnostno prisotnost na teh tleh in ne samo zato, da bi se samo športno udejstvovali in rekreirali.
Saj je prav v teh pojmih bistvena črta ločnica med športom nasploh in našim slovenskim športom: črto ločnico predstavlja jezik! Slovenski jezik je tisto, kar nas bistveno ločuje od ostalega športa pri nas in to je tudi osnovno poslanstvo, ki ga že desetletja udejanjamo zato, da smo sploh še tu in da s ponosom lahko še govorimo o slovenstvu.
Jezik, torej! In zdaj vprašanje: kateri je pogovorni jezik na sejah naših odborov, če tam sedijo tudi ljudje, ki slovenščine ne poznajo in ne razumejo? Smo res toliko načelni in imamo res še toliko samozavesti v sebi, da kljub temu vse poteka v slovenščini in ljudem, ki našega jezika ne razumejo, prevajamo tudi sprotno? Je tako, ali zaradi nenačelnosti popuščamo tudi tukaj in zaradi večnega pomanjkanja časa vse teče kar v italijanščini?
Če je tako, je to velikanska napaka, napaka, ki jo moramo takoj odpraviti in stopiti na drugačno pot. Tako ZSŠDI kot društva imajo v svojem DNK vraščeno besedo slovenstvo. Bodimo načelni in neomajni v osnovnih principih! Bodimo res slovensko športno društvo!
Želim vam prijetno dopustniško razmišljanje.
Predsednik
Ivan Peterlin
Foto
