OPČINE – Na nedeljskem občnem zboru Združne kraške banke je imel svoj pozdrav tudi predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin.
Pozdravni nagovor predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina
Spoštovano predsedstvo, spoštovani gostje, dragi člani!
Prinašam vam pozdrav – in to srčen pozdrav – v imenu našega slovenskega športnega sveta. Zavedam se, da vam s tem odjedam nekaj časa in da si tudi res želim nekaj minut pozornosti, pa čeprav ta moj pozdrav ne bo namenjen samo golim številkam. Kot predsednik ZSŠDI čutim namreč kot svojo neovrgljivo dolžnost, da stopim pred ta mikrofon, pred člane naše banke in vam iznesem tudi nekaj drugače obarvanih vsebinskih misli.
Verjetno že veste, ali pa si vsaj na tihem že mislite, da bodo moje besede prav gotovo obarvane z zahvalo za vso pomoč, ki jo Zadružna kraška banka zmore nuditi našemu športu. Prav mislite, saj bo tako, a ne samo tako! Moj poseg bo v svojem jedru zaobjel še nek drug vidik odnosov naših ljudi do svoje, lahko rečemo naše banke.
Poglejte: predvsem v zadnjih mesecih sem lahko prav v neke vrste stopnjevanju negativnih poudarkov pred samim občnim zborom, kar na več mestih poslušal celo vrsto dolgih razglabljanj, ki so bila po svoji vsebini vsa po vrsti usmerjena v neke vrste tragično usodo bančnega zavoda, usmerjena v skorajšnji bankrot, v razmišljanje o razsulu, o krahu, o tem, da se ponavlja scenarij propadle Tržaške kreditne banke, da smo na psu in tik pred zaprtjem.
Ta poulični besedni terorizem je nekaj grozljivega, a vendar tako tipično našega, kajne? Bolj si neuk, bolj si domišljaš, da se razumeš na bančno dinamiko, bolj se ti zdi samoumevno, da lahko seješ med ljudi nejevoljo in strah in da lahko ustvarjaš paniko! Vprašam se, čemu? Zakaj tak odnos do bančnega zavoda, ki ga s ponosom imamo za svojega, ki daje vsakdanji kruh tolikim našim družinam preko zaposlenih v bančnem zavodu, ki je dolga desetletja – in še danes to dela – krepilo v širšem pomenu besede naše gospodarstvo, našo skupno rast, da smo iz ekonomsko skromnih slojev tržaške civilne družbe lahko zrasli v ekonomsko povsem utrjeno in močno skupnost. Seveda ni zasluga za vse samo in povsem naše banke, če smo lahko danes z dvignjeno glavo sogovorniki velikemu delu tržaškega meščanskega kapitala, a vendar: nekaj zaslug si naši možje, ki so skozi desetletja vodili našo banko in jo še danes vodijo, le zaslužijo, mar ne?
In naša društva! Športna, kulturna, naše socialne sredine in vse naše organizirane enote, kjer se nekaj dogaja: bi bile to, kar so, če ne bi imeli naše banke kot oporo pri svoji rasti in obstoju? Bi bili vsi mi to, kar smo, če Zadružne kraške banke ne bi bilo? Prav gotovo ne! Zato pa roko na srce: pljuvanje v naše skupne dobrine je šport, ki ne spada v vedenje naše družbe, ki se ima za kompetentno, omikano in odprto evropsko. Načrtno poganjanje strahu v kosti ljudi ne spada v družbo, ki ima za svoj skupni imenovalec v prvi vrsti ljubezen do vsega, kar je našega in kar je slovenskega, predvsem pa do tega, kar smo s tako težavo in s potrpežljivostjo neuničljivih pridnih mravelj gradili skozi celo stoletje.
Saj je tudi res, seveda je res, da ni vse tako, kot bi si mi vsi želeli! Že v včerajšnjem intervjuju v naših osrednjih medijih s predsednikom našega bančnega zavoda smo lahko brali, da so problemi, da problemi obstajajo! In tudi v današnjih poročilih, na tem občnem zboru, nas je tudi kar nekajkrat stisnilo pri srcu. Številke niso prav nič navdušujoče. A tega nihče ne skriva! Nič ni spravljeno v predal, nobenega okostnjaka ni v omarah! Vsi smo obveščeni in točno vemo, da je tako. Pa se spet vprašam: zakaj to načrtno besedno rušenje?
Upravni odbor ZKB prireja področna srečanja s svojimi člani in prav je, da jih. Ta soočanja so zelo dobrodošla, ker vnašajo med vse nas občutek transparentnosti, predvsem pa prinašajo tehtne in umirjene odgovore, zakaj mora upravni odbor včasih opraviti tudi take korake, ki so lahko boleči in morda tudi tvegani. A če imajo pred sabo jasno zarisan nek končni cilj, da vsi lahko zagledamo ob koncu trnjeve poti svetlobo, potem vse te strategije vzemimo resno in jih spremljajmo strokovno.
Tu, na teh srečanjih je prostor, kjer lahko zmigujemo z glavo, kjer lahko postavljamo v dvom vse odločitve, kjer lahko očitamo, kjer lahko podpremo, ali pa tudi podremo neke najavljene strategije. Tam je prostor za to, ne na cesti!
Bodimo res člani in bodimo v oporo banki. Ne hodimo na ceste in ne lajajmo z otožnim glasom v luno!
Zdaj pa še to: slovenski šport v Italiji se povsem zaveda, da se recesije še nismo rešili in da smo še vedno nekje pri dnu vodnjaka. A iz njega počasi lezemo in verjamemo v jutrišnji dan, predvsem pa verjamemo v našo banko. Zato, ker je naša.
Hvala vam za pozornost.
Foto
