ZSŠDI: v Nabrežini zanimiv in ploden debatni večer na temo “Večjezično okolje šolskih in zunajšolskih dejavnosti”

Uvodne misli predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina

Najprej lep pozdrav vsem, ki ste danes v dvorani in se udeležujete tega našega večera, ki naj bo, to sem dolžan povedati že vnaprej, debatnega značaja.
Ko smo pri ZSŠDI začeli razmotrivati v podatke, ki so izšli iz raziskave, ki smo jo opravili v tesnem sozvočju s Slovenskim raziskovalnim institutom, smo takoj začutili, da so podatki dražljivi in vredni širše obravnave.
Za nocojšnji večer smo se odločili, ker nočemo, da bi vsi, po prvih začudenih vzdihljajih, zaspali, stvar potisnili v kot in na vse enostavno pozabili. Imamo namreč občutek, da se vsi – predvsem šolniki – še kako zavedamo, da so v nas samih, v naših jedrih, v družinah in v svetu, ki nas obdaja in v katerem živimo, velike spremembe. Vemo, da bi te spremembe morali začeti obravnavati strokovno, jih reševati, če so negativne, pa tega – resnici na ljubo – organizirano prav gotovo ne počnemo!
Podatki o poznavanju slovenščine naših otrok in naših mladih nasploh in podatki o uporabi slovenskega jezika – tako kot izhajajo iz raziskave – so lahko boleči, za koga tudi šokantni in hudi ali pa povsem normalno zanimivi. Kot se jih pač kdo loteva.
Pa za to šibko znanje in skromno uporabo našega jezika v javnosti imamo zdravilo? Imamo recept? Kdo nam ga je ponudil in kdo nam ga je izdelal? Odgovor je enostaven: nihče! Je morda vse prepuščeno nekim individualnim pobudam, dobri volji posameznic in posameznikov, kako reševati ta problem? Katerih načel naj se držimo? So ta načela sploh še nekje začrtana ali zarisana? In spet je odgovor negativen.
Kako govoriti o vrednotah jezikovne in narodnostne narave v naših krogih: tu mislim na kulturne kroge, športne, na šolsko območje, splošno gledano na vse naše terensko organizirane enote? V tako močno obarvanem okolju, kjer je družinski narodnostni sestav mešan in slovenstvo ni več dominanta: lahko še govorimo o slovenski narodnostni pripadnosti, o jeziku, ki spada v območje naše skupne materinščine? Kako naj se obnašamo?
To so samo nekatera vprašanja, o katerih je prav, da spregovorimo javno, predvsem pa trezno. In prav od tu pobuda za nocojšnji večer.

Nekaj iztočnic za razpravo bodo podali naši gostje, sooblikovalci nocojšnjega večera: ravnatelj Slovenskega raziskovalnega instituta Devan Jagodic, Martin Maver, ena poglavitnih duš naše raziskave in športni operater, ki je veliko na terenu in dve šolnici Valentina Destri in Aleksandra Foraus. Najprej bomo prisluhnili njihovim izvajanjem, potem pa bomo v dvorani odprli razpravo.

Ob koncu predstavitve raziskave sem si označil nekaj izhodišč, ki bi jih še enkrat izpostavil:
1. Populacija slovenskih šol je močno spremenjena (slovenski zakoni so v manjšini (35%), mešani zakoni so v večini (46%), predvsem naraščajo neslovenski (18%).
2. vpisov s strani mešanih in neslovenskih zakonov v naše šole je vedno več (po drugi strani pa en del slednjih opušča slovenske šole pred koncem šolskega obdobja).
Tu bodo morda lahko tudi šolniki povedali ali je morda napaka v tem, da pač naša šola za te predstavnike ni primerna, ali pa je strategija, način dela neprimeren, kar privede v kasnejšem obdobju do zamenjave šole.
3. mešani zakoni so v naši šolski populaciji neka stalnica, saj so v vseh krajevnih okrajih prisotni v visokih odstotkih.
Predvsem na videmskem, a tudi v mestu Trst in goriški občini so zelo prisotni neslovenski zakoni. Seveda pa je to fenomen, ki ga opažamo malodane povsod. Tudi naša vaška jedra niso več to, kar so bila in posledično tudi vse dejavnosti, ki so se v njih tradicionalno odvijale.
4. športna dejavnost je med mladimi najbolj priljubljena izvenšolska dejavnost. Glede na izsledke raziskave se velika večina naših mladih ukvarja s športno dejavnostjo (83%).
6. Družinski pogovorni jezik okarakterizira razloge, ki privedejo do izbire italijanskega (in tudi slovenskega) društva. Za otroke iz neslovenskih družin je namreč za izbiro športnega društva poglavitna bližina domu (vprašam se ali ni to tudi razlog za izbiro šole?!)
Otroci iz slovenskih družin so bolj navezani na slovenska društva, saj je njihova izbira italijanskega društva prisilna in pogojena predvsem od dejstva, da slovenska društva ne gojijo iste panoge.
5. naša športna društva, kot druge ustanove imajo še velik potencial do privabljanja učencev in dijakov naših šol predvsem med tistimi iz mešanih, še več pa neslovenskih zakonov (če je seveda v tem interes).
7. če hočemo privabiti več šolske populacije v naša športna društva moramo posodobiti in obogatiti ponudbo v nekaterih okrajih (goriška in videmska pokrajina) in v nekaterih ponudbah (ples/ženske). Zelo močan pečat je v naši raziskavi pustila priljubljenost plesnih panog med puncami, glede na dejstvo, da jo v sklopu naših društev bolj malo gojimo.
8. pri izbiri strokovnega kadra je potrebna (jezikovna) načelnost, ki je v zamejskem športu, tako je izšlo iz naše raziskave, prinesla vidne učinke pri uveljavljanju slovenščine v trenažnem procesu.

Če mi dovolite bi nanizal še nekaj prizorov, ki sem jih osebno kot športni pedagog in uslužbenec pri ZSŠDI ju doživel v zadnjem obdobju in, ki bi lahko bili povod za razmišljanje …
Kot vaditelj sem v zadnjih dveh letih vodil tečaj motorike v nekaterih vrtcih s slovenskim učnim jezikom. V meni se je ustvaril občutek, da sloni pedagoški proces – kar se tiče jezikovnih načel, na nekih improviziranih prijemih. Pa naj me kdo ne razume slabo: vzgojitelji/ce se po svojih močeh trudijo, poskušajo, da bi na čimboljši način izpeljali svoj program, ampak zamislite si: razred 20 tih otrok, med katerimi je (če bi vzeli odstotke, ki izhajajo iz naše raziskave, ki sicer ni obravnavala vrtcev in prvih dveh razredov osnovne šole, sicer bi slika bila še bolj na strani dvojezičnih in neslovenskih družin)…. No, recimo 20 otrok, 7 otrok iz slovensko govoreče družine, 9 iz mešanega zakona, 4 pa iz neslovenskih družin, ki vstopajo v prvi učno/vzgojni proces v življenju… Si predstavljamo kaj to pomeni? Vsaka čast vsem, ki se vsakodnevno spoprijemajo s temi in podobnimi težavami in ki na nje skušajo najti kak odgovor kako ravnati.
Ampak to je tudi problem, ki ga srečujemo kasneje v naših šolah, pri naših športnih in kulturnih društvih. Imamo morda športniki lažje delo? Ali naj bo jezikovna načelnost (ki jo osebno smatram za potrebno) v društvih drugačna kot tista, ki bi jo zahtevali v šoli? Saj je vendar to, kar ločuje naše šole od italijanskih in naša društva od italijanskih prav predznak “slovenski”, ali še bolje: “s slovenskim učnim jezikom”.
Vprašanje je tudi kako(!) naj uveljavljamo to načelnost. Ali morda tako kot sem slišal na eni izmed pobud, ki smo jo namenili osnovnim šolam? Bom povedal po italijansko, da dosežem močnejši učinek:” qui si parla solo in sloveno!” – saj ni bilo rečeno dobesedno tako, ampak vseeno… Ali ni morda bolje, da na igriv, spontan, zabaven način – naš jezik, oziroma jezik, s katerim smo poklicani, da se sporazumevamo in podajamo – uveljavljamo v našem prostoru? Tako, da otrok, učenec, igralec, glasbenik ali umetnik sprejme (!) jezik kot svojega in ne kot nekaj imponiranega. Saj vemo, da kar je imponirano se ne oprime zlahka. Prej odvrača, odbija. Zato, da otrok nekaj začuti za svoje je pomembno tudi to, da se dobro počuti, da je družba “prava”, se pravi, da je okolje pozitivno naravnano. Da se ne pritožujemo nad tem koliko je otrok ali da jih je premalo. Da se ne pritožujemo nad tem od kot ti otroci izhajajo. Da se ne jezimo nad tem ali so preživahni, potem preveč mirni in zaspani. Skratka, da nam ni nikoli nič prav. Prav je da se otrokom posvetimo, z njimi delamo, se učimo…
Ne kaznujmo, pač pa nagrajujmo tiste, ki si to zaslužijo. Tu mi pride na misel naš letošnji ekperiment “jezikovni poligon” in “jezikovna križanka” v sklopu projekta v osnovnih šolah “Skokičin vrtiljak”. Jezikovna križanka je bila v bistvu igra na eni izmed postaj (ostale so predvidevale športne postojanke), kjer so otroci skušali uganiti katera beseda se skriva na križanki. Tako sem tudi sam zvedel, da se učna terminologija spreminja in da prevalom ne rečemo več tako, pač pa, da se uporablja izraz “palačinka”. Ker je bila to kar pogosta napaka, sem se o stvari malce zamislil. Predvsem pa o tem, da bi lo tu potrebno okarati pedagoški kader, ki tako – neustrezno terminologijo uvaja. Je pa res, da je mladim ta izraz gotovo dosti bližji. Ampak vseeno…. kar sem hotel reči je to, da so se v tem primeru otroci zabavali. Se z jezikom igrali. Bili so srečni, ker so od tega imeli eno končno zadoščenje. Dobili so nalepko. Podobno verjetno velja za bralno značko.
Pa bom povedal še en primer: Jezikovni poligon je pobuda, ki smo jo udejanili letos prvič. Namenili smo jo mladim med 12. in 14. letom. Otroci pretečejo poligon, na katerem ena izmed postaj predvideva odgovor na vprašanje o znanju slovenščine.In pomislite do kam smo prišli: oni dan smo poligon opravljali na nogometnem igrišču in fant je moral odgovoriti na vprašanje, kako se v slovenščini reče “accappatoio”.
Nogometaš (in ne vkolikor nogometaš) nas je presenetil in odgovoril pravilno! Ali veste zakaj je na vprašanje odgovoril pravilno? Zato ker se je v šoli s sošolko, ki je na to vprašanje že odgovarjala pogovarjal o Poligonu. Si mislite? V prostem času so se pogovarjali o pravilni slovenščini!!! Verjemite, da tega izraza otrok nebo zlahka pozabil, v to sem prepričan. O njem se je pogovarjal, s pravilnim odgovorom je dosegel točke odbitka na poligonu (izbrali smo namreč nagrado za pravilen odgovor)… Temu se reče utrjevanje snovi!

Tu mi spet misel preide na našo raziskavo. Iz nje je namreč izšlo, da je ena izmed kritičnih točk, prav pogovorni jezik pri športnem udejstvovanju med sotekmovalci/soigralci, prej kot med tekmovalcem/igralcem in trenerjem. Se pravi, da mladi v pogovoru med sabo večkrat preklopijo na italijanščino. Tu pa so se pogovarjali o pravilni slovenščini. Zanimivo!
Naša raziskava, kot tudi že mnogo drugih, ki smo jih izdali Zsšdi, Slori in drugi pričajo o izjemno hitrih spremembah. Tu mislim predvsem na narodnostni sestav naših šol, ki so temelj vsega nadaljnega delovanja naše skupnosti.
Pri nedavnem sestanku med ZSŠDI in šolskimi ravnatelji je eden izmed teh prosil, da se ponudbo izvenšolske dejavnosti (v našem primeru športne) približa (fizično!) šoli. Prošnja je povsem upravičena, če vemo, kot izhaja iz naše raziskave, da je izbira slovenskega ali italijanskega društva pri otroku iz neslovenske družine pogojena od bližine ponudbe. Če želimo, da bi se naši otroci srečevali s slovenskim jezikom tudi s tem, da bi obiskovali izvenšolske dejavnosti pri slovenskih ustanovah bi bilo to zagotovo dobro.

No, tu bi videl 3 možne rešitve: otroke približat (beri prevažat) na okraj delovanja društva, objekt preseliti bližje šoli ali pa trenerja približati šoli s tem, da se vadbo preseli v kake že obstoječe, prostore v bližini šole.
Govoril sem o hitrih spremembah. Res je. Moram priznati, da se zato tudi jaz lahko premislim glede na to kar sem na primer izjavil na nekem seminarju pred osmimi leti, na katerem sem zagovarjal tezo o naših polivalentnih sodobnih zbirnih centrih s športnimi objekti, knjižnico, zdravniško službo, barom, itd…
Poleg tega, da se mi zdi, da se v manjšini z upravljanjem objektov ne ravno izkazujemo, mislim – kot rečeno – da se pri določenih stvareh bolj mudi in da je nuja drugje. Še prej kot objekti, so po mojem mnenju za nas bistveni kadri! Kadri, ki znajo podajati snov (naj bo učna, športna, glasbena) in ki tudi vedo in čutijo, zakaj jo morajo podajati v slovenščini. Tega že marsikateri pedagog iz Slovenije ne ve in ne čuti. To ni nekaj avtomatskega. Rabimo kadre, ki znajo našim mladim vcepljati ponos, da so del naše skupnosti, obenem pa tistim, ki to niso , približati slovensko besedo in se z njo nekako spoprijateljiti. Mislim, na take kadre ki so pozitivni, ki znajo ob sebi ustvariti pozitivni naboj, domače počutje v katerem se jezik prepleta z učno snovjo, z gibom, glasbo…
Pomislite. Ti kadri bi morali poleg sega še učiti, trenirati, itn.
Prepričan sem, da bi morali take ljudi še močno bolj ovrednotiti in v njih vlagati.
Prepričan sem, da bi morali pri tem tudi bolj korenito, skupaj stopiti za nekimi smernicami. Ustanove, kot je naš “partner” Slovenski raziskovalni inštitut bi morale biti postavljene v ospredje pri ustvarjanju predvsem prijemov, strategij, ki bi se jih lahko čisto vsi držali. To bi lahko bila tista vez med šolskimi in zunajšolskimi dejavnostmi, ki danes primanjkuje.
Prepričan pa sem, da se moramo pri delu držati treh načel, ki so nam športnikom vedno blizu: red (disciplina), strategija in entuziazem.

Poseg Sandre Foraus

Povabljena sem bila na okroglo mizo kot učiteljica na slovenski šoli in kot sedanja odbornica pri atletski sekciji Bor. Izhajala pa bom tudi iz svoje izkušnje kot bivša odbojkarica in trenerka pri odbojkarskem klubu Bor in nenazadnje tudi kot mama hčerke, ki obiskuje slovensko šolo in ki je dejavna v raznih slovenskih krogih.

Današnja tema je zelo zanimiva, a istočasno zahtevna, saj se je po naših šolah in društvih lotevamo že več let. Šolniki se že vrsto let izobražujemo v tej smeri in iščemo poti, da bi bili kos temu novemu izzivu. Kot dokazujejo raziskave, je večjezičnost – ali vsaj dvojezičnost – v naših šolah in društvih ustaljena realnost in nikakor ne moremo mimo nje. Lahko pa zavzamemo neko stališče in si poskusimo razjasnit, kam vse to pelje. Osebno – tudi kot bivša študentka tujih jezikov – sem mnenja, da je večjezičnost vsekakor obogatitev, katere se ne smemo bati, ne kot posamezniki ne kot skupnost, treba pa je zagotoviti dovolj močno jezikovno osnovo naših ustanov.

Vzela bi kot iztočnico pismo, ki ga je predsednik ZSŠDI-ja Ivan Peterlin lani poslal predsednikom slovenskih društev, v katerem vabi društva, da razmišljajo o tem, kaj skupaj gradimo. Konkretno je on govoril o jezikovni sestavi društvenih odborov. Zbodlo me je dejstvo, da nekateri sicer ‘zlati ljudje’ v naših društvih, kljub temu da dolgo živijo med nami, ne poznajo našega jezika in se mu niti ne nameravajo intenzivneje približati. To doživljam tudi sama v svojem poklicu s tisto komponento staršev – sicer v manjšini -, ki se pet let izgovarjajo z že znano frazo “Purtroppo non capisco”. Osebno kot mama, bi želela s svojim otrokom deliti to novo izkušnjo, kar bi morala že po sebi biti dovolj močna motivacija, da se naučim vsaj osnovne ravni slovenščine, saj gre za vse prej kot lahko izbiro. Iz osebne izkušnje lahko povem, da je največkrat ločnica med uspehom in neuspehom otroka iz italijanske družine v slovenski šoli ravno odnos, ki ga družina ima do jezika in posredno tudi, koliko je ta izbira zavestna in premišljena. Bi si upala trditi, da je tudi od tega odvisno, če se bo oseba v našo skupnost integrirala in ostala v njen. Na naši šoli, barkovljanski šoli, se v zadnjih letih vpisuje kar nekaj otrok italijanskih strašev (čeprav potem zvemo, da kakšna nona govori tudi slovensko), točnega odstotka pa v tem trenutku ne bi vedela navesti. Konkretno v razredu, kjer poučujem letos, sta 2 otroka iz slovenske družine, 4 iz popolnoma italijanske, 8 iz mešanega zakona, kjer je skupni pogovorni jezik italijanščina. Kljub temu poteka sporazumevanje na sejah s starši vedno v slovenščini in si starši pomagajo med seboj. Dve družini (italijanski starši) sta se tako dobro naučili slovenščino, da mi celo dopisujejo v slovenščini. Ni slučaj, da so njihovi otroci na zadnjem nacionalnem testiranju znanja v slovenskem jeziku dosegli najboljši rezultat, kar dokazuje, da se nam večjezičnosti vnaprej ni treba bati.

Drugo zelo pomembno dejstvo za otroka, ki se vpiše v slovensko šolo je, da zazna razlog, zaradi katerega se uči slovenščine, da občuti jezik tudi izven šole, kar je pri nas izredno težko zaradi jezika okolja, ki je italijanščina. Zgodi se mi, da mi v prvem razredu otroci direktno povedo, da nočejo obiskovati slovenske šole, ker ne razumejo nič in ker itak bodo šli na italijansko srednjo šolo. Povedo, da se učijo samo, ker morda jim bo pomagalo, da dobijo službo. Tako dolgoročna motivacja ne more na noben način privesti šestletnega otroka do uspeha! Tem staršem bi morali jasno odsvetovati to pot, ker moramo upoštevati, da je za otroka zelo zahtevna, s takim pristopom, pa bo njegova slovenščina v najboljšem primeru ostala na nivoju pidžin jezika.

Treba tudi mimo stereotipa, da itak se otrok nauči novega jezika hitro in da zanj sploh nov jezik ni problem. Še ko sem bila študentka na univerzi pri predavanjih iz psiholingvistike, sem se začudila, ko sem spoznala Krashnova spoznanja na področju zgodnjega učenja tujih jezikov, ki dokazujejo, da smo v resnici odrasli boljši učenci, saj imamo motivacijo na naši strani, izdelan kognitivni sistem in razne jezikovne kompetence v drugih jezikih, ki nam lahko pomagajo pri hitrejšem usvajanju novega jezika. Otrok ima na svoji strani le dejstvo, da je manj inhibiran in da ga torej napake psihološko ne tako pogujejo, ter seveda boljšo sposobnost, da reproducira zvoke zaradi ne še atrofiziranega fonološkega aparata.

Večkrat pozabimo tudi, da je opismenjevanje v materinem jeziku sam po sebi za vsakega otroka naporen proces, še težje ko poteka opismenjevanje dvojezično, kaj šele če poteka v jeziku, ki ga otrok sploh ne pozna na ustnem nivoju in ki ga večkrat niti ne zanima. Naj ne omenjamo frustracij, ki jih otrok doživlja, ker nima zadostnih sredstev, da bi se izražal, kar pa je v tej fazi njegova prvotna potreba, tako da je skoraj neizbežno in povsem razumljivo, da ko je nekaj otrok v tem istem stanju, preklopijo na jezik, ki ga poznajo – italijanščina. Mislim, da bi moral nujno otrok ustno obvladati dovolj dobro slovenščino, ko vstopa v prvi razred. Zakoni na žalost nam tega ne predpisujejo, pa čeprav je slovenska šola posebnost. Šolniki smo pa dolžni starše ozavestiti o težavah, ki jih bo otrok – ki vstopa brez predznanja v slovensko šolo – imel, predvsem pa jim moramo jasno povedati, da se ta izbira splača, če jo jemljemo kot dolgoročni projekt, ki se ne konča pri obveznem šolanju ali morda še prej. Jasni moramo biti v posredovanju sporočila, da je to slovenska šola, ne pa dvojezična šola, kot tudi ne tečaj slovenskega jezika, da bo otrok torej ob jeziku, spoznal slovensko zgodovino, kulturo, pesmi, običaje in praznike.

Ob vpisu moramo staršem spregovoriti tudi o potrebi, da otroke vključijo v slovenske zunajšolske ustanove, da lahko doživijo jezik v rabi in začutijo, da ga potrebujejo za sporazumevanje ter dobijo potrebno motivacijo, da se jeziku spontano približajo. Pri tem odigravajo naše zunajšolske ustanove ključno vlogo. Omenila bi npr. Dijaški dom Srečko Kosovel, ker ga kar lepo število naših učencev obiskuje. Tu otroci dodatno krepijo jezik v novih sporazumevalnih situacijah, jezikovna kopel se nezavedno nadaljuje po šoli in iz izkušnje lahko povem, da se ta izbira zelo dobro obrestuje, tudi ker polagajo vzgojitelji v tako pestrem medkulturnem okolju velik pomen sporazumevanju v slovenskem jeziku.

Nadalje so na vrsti naša društva. Govorila bom o športnih društvih, ki jih najbolje poznam. Od vedno sem v skupini imela italijanske soigralke in pa tudi trenirala italijanske odbojkarice. To ni bil nikoli problem, bile so vedno v manjšini, naučile so se nekaj tehničnih izrazov in osnovnega sporazumevanja, da so lahko nemoteno trenirale s trenerjem, ki je vedno zelo dobro obvladal slovenščino. Seveda v slačilnici je bilo drugače. Nihale smo med slovenščino in italijanščino. Trenutno sem odbornica pri atletski sekciji društva BOR. Kot verjetno veste, je dejavnost sekcije pred leti zamrla in smo jo pred sedmimi leti ponovno oživeli. Razlog je bil ravno ta občutek, da v naši skupnosti nekaj manjka. Veliko ljudi me je spraševalo, kje bi lahko njihovi otroci trenirali atletiko in se pogovarjali v slovenščini. Kot je izšlo iz prej omenjene raziskave SLORI-ja, slovenskim staršem je pač do tega, da so njihovi otroci v slovenskem društvu, da se otroci na društvo navežejo in ga doživljajo kot svoj dom, da imajo tu svojo vlogo, ki gre mimo rezultata. Tako smo začeli z delovanjem in kmalu se je pojavil nov problem: kaj storiti z otroki, ki ne obvaldajo slovenščine in ki bi se želeli vključiti v društvo. Sprejeli smo morda malo skrajni pristop, (a vmesne poti nismo našli), odločili smo se, da je italijanskih društev na Kolonji cel kup, dvojnikov ne rabimo, če smo že oživeli slovensko društvo, se bomo mi razlikovali prav zaradi jezika. Sprejemamo torej le otroke, ki obiskujejo slovensko šolo ali govorijo slovensko. Tako trenira sedaj pri Boru približno 60 otrok, njihov pogovorni jezik je slovenščina. Velik del izhaja iz italijanske ali mešane družine, so pa v slovenski šoli. Ti bi se drugače verjetno odločili za italijansko društvo, ker slovensko te panoge ni gojilo.

Zavedam se, da taka izbira ni mogoča pri ekipnih športih, kjer je število zelo pomembno, da sploh lahko sestavimo ekipo in da torej ohranimo društvo. To je v mestnih društvih pereč problem in poraja se vprašanje, ali se splača sploh vztrajati. Vtis imam, če vzamem kot primer odbojko, ki mi je bližja, da se naši trenerji trudijo, da bi posredovali vsaj minimalno znanje igralkam in da bi pogovorni jezik na treningih ostal slovenščina. Lepa se mi zdi v tem smislu tudi pobuda Jezikovni poligon, ki jo je ponudilo ZSŠDI, zelo simpatičen način, da polagamo pozornost jeziku tudi izven šole. Seveda iz tega izhaja, da mora društvo absolutno zagotoviti slovenske trenerje, ki se zavedajo njihove vloge tudi v smislu ohranjanja naše skupnosti. Najboljša rešitev bi bila, da društvo vzgoji, formira, nove kadre, bodisi trenerje kot odbornike. Včasih je to tudi možnost, da ovrednotimo vse naše člane, tudi tiste, ki morda ne dosegajo vidnejših rezultatov, jim omogočimo, da ostanejo športu in društvu zvesti v drugih vlogah, ter tako krepimo našo skupnost.

Skratka, zame ostaja jezik bistvena razlika med slovensko šolo in katerokoli drugo šolo, med slovenskim društvom in ostalimi društvi. Ne gojimo le športnikov (čeprav je treba povedati, da kljub temu dosegamo od vedno zelo dobre športne rezultate in smo povsem kompetitivni številčno in finančno dosti močnejšim društvom), ampak udejanjamo naš smisel za obstoj: ohraniti in krepiti prisotnost naše skupnosti v zamejstvu. Skrb za jezik mora biti torej prvotni cilj naših šol in društev in to moramo uresničiti tudi v praksi: pogovorni jezik na sestankih, v šoli, na treningih mora biti slovenščina, čim manj celo dvojezičnosti, le ko je potrebno, pa čeprav je to zamudno. Pozitivno moramo sprejemati večjezičnost, v smislu da spodbujamo integracijo vseh, ki se zares želijo vključiti v našo skupnost, pri tem pa ne smemo pozabiti razoga, zaradi katerega sploh obstajamo.

 

foto Lako