SOVODNJE – 54. redni volilni občni zbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji je potekal v drugem sklicanju v četrtek, 15. maja 2025, ob 20. uri v dvorani Kulturnega doma Jožefa Češčuta v Sovodnjah ob Soči (Ulica 1. maja 73).
Bil je to eden nabolj napetih občnih zborov v zgodovini naše krovne športne organizacije, ki se je končal z nepričakovano odločtvijo edinega kandidata za predsednika Ivana Peterlina, da odstopa s predsedniškega mesta.
Napoved pred občnim zborom
Delegati so volili predsednika z enim preferenčnim glasom, člane izvršnega odbora z največ osmimi preferenčnimi glasovi, predsednika nadzornega odbora z enim glasom, člane nadzornega odbora z največ štirimi glasovi ter člane razsodišča z največ petimi preferenčnimi glasovi.
Za predsednika ZSŠDI je izvoljen kandidat, ki prejme največ glasov med kandidati za predsednika.
Za člane izvršnega odbora je izvoljenih osem kandidatov, ki prejmejo največ glasov med kandidati za člane IO.
Za predsednika nadzornega odbora je izvoljen kandidat, ki prejme največ glasov med kandidati za predsednika NO.
Za člana nadzornega odbora sta izvoljena kandidata, ki prejmeta največ glasov med kandidati za člane NO.
Za suplenta nadzornega odbora sta izvoljena kandidata, ki zasedeta tretje in četrto mesto na lestvici prejetih glasov med kandidati za člane nadzornega odbora.
Za člane razsodišča so izvoljeni trije kandidati, ki prejmejo največ glasov med kandidati za člane razsodišča.
Za suplenta razsodišča sta izvoljena kandidata, ki zasedeta četrto in peto mesto na lestvici prejetih glasov med kandidati za člane razsodišča.
V primeru da dva ali več kandidatov prejme enako število glasov, je izvoljen starejši kandidat.
Seznam kandidatur
IME IN PRIIMEK, DRUŠTVO, MESTO V ODBORU
Petra Krizmancic 17/03/1973 CHEERDANCE M. ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Maja Peterin 30/08/1971 JUVENTINA ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Marko Fajt 27/02/1968 SOVODNJE ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Veronika Don 02/12/1993 BRDINA ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Alessandro Corva 06/07/1953 VAL ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Igor Civardi 13/02/1969 SIRENA ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Andrej Vremec 23/06/1964 POLET ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Paolo Gregoric 10/07/1963 ZARJA ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Silvia Callin 24/10/1962 DEVIN ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Matija Komjanc 19/06/1993 OLYMPIA ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Marko Ban 21/12/1960 ŠD KONTOVEL ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Paola Ursic 09/01/1983 SOČA ČLANA IZVRŠNEGA ODBORA
Nataša Soban 30/11/1975 VAL ČLANA NADZORNEGA ODBORA
Aleš Plesničar 15/08/1978 GAJA ČLANA NADZORNEGA ODBORA
Marco Piccini 16/12/1960 BRDINA ČLANA NADZORNEGA ODBORA
Maša Braini 18/07/1973 VAL ČLANA NADZORNEGA ODBORA
Pavel Vidoni 06/08/1964 SOKOL ČLANA NADZORNEGA ODBORA
Samo Kokorovec 10/10/1970 POLET ČLANA NADZORNEGA ODBORA
Susanna Rebula 27/01/1972 DOM ČLANA NADZORNEGA ODBORA
Franco Drassich 09/03/1944 SLOGA TABOR ČLANA RAZSODIŠČA
Giorgio Kufersin 14/07/1944 GAJA ČLANA RAZSODIŠČA
Andrej Vogric 30/08/1966 OLYMPIA ČLANA RAZSODIŠČA
Nadia Kralj 11/12/1949 DEVIN ČLANA RAZSODIŠČA
Sonia Sirk 08/07/1956 VESNA ČLANA RAZSODIŠČA
Mitja Primožič 09/09/1978 DOM ČLANA RAZSODIŠČA
Ivan Peterlin 28/08/1951 SLOGA TABOR PREDSEDNIKA
Boris Bogatec 28/07/1950 MLADINA PREDSEDNIKA NADZORNEGA ODBORA
54. občni zbor ZSŠDI: po Primorskem dnevniku
Združenje slovenskih športnih društev v Italiji (še) nima novega predsednika. Maratonski (in precej napet) 54. redni volilni občni zbor ZSŠDI, ki je bil v kulturnem domu Češčut v Sovodnjah, bo prav gotovo ostal zapisan v zgodovini. Ampak ne po dolžini trajanja (več kot štiri ure) in še manj zaradi dolgega predsedniškega govora (48 minut). Okrog polnoči in četrt (to se pravi že v petek, 16. maja) je volilna komisija preštela glasove in poročilo predala operativnemu tajniku Evgenu Banu, ki je prebral sestavo novega vodstva ZSŠDI. Edinega predsedniškega kandidata Ivana Peterlina je podprlo 32 volilnih upravičencev (na skupno 46, 12 glasovnic je ostalo belih). Podpora je bila 71,11 %. V izvršni odbor so bili izvoljeni: Igor Civardi (33 glasov, nov), Veronika Don (32, potrjena), Marko Ban (26, nov), Paolo Gregoric (25, potrjen), Maja Peterin (25, potrjena), Petra Krizmancic (23, potrjena), Alessandro Corva (21, potrjen) in Andrej Vremec (21, nov). Za predsednika nadzornega odbora so imenovali Borisa Bogatca. Nadzorni odbor pa sestavljata Marco Piccini in Pavel Vidoni, suplenta sta Samo Kokorovec in Maša Braini. V razsodišču so Franko Drassich, Nadja Kralj, Mitja Primožič. Nadomestnika pa: Sonja Sirk in Andrej Vogric.
A naposled se je zataknilo. Ko je Evgen Ban zaprosil novo vodstvo za skupno fotografijo, je predsednik Ivan Peterlin odklonil. Trenutek molka. Nekaj zmede. Po krajšem razmisleku je Peterlin zaprosil za mikrofon in … odstopil: »Odpiram krizo … (molk). Odstotek društev, ki je podprlo mojo kandidaturo, je visok (71,11 % op. av.), toda vam iskreno povem, da se ne čutim voditi izvršnega odbora, ki je bil izvoljen. Društva so izbrala izvršni odbor, s katerim se v zadnjem obdobju nisem prav dobro razumel, ne z vsebinskega kot niti iz taktično-športnega vidika. Tudi na občnem zboru so me močno kritizirali, češ da sem dajal lažne izjave. Tisti, ki bodo zdaj vodili ZSŠDI, bodo lahko vodili po svojih linijah, jaz pa se bom umaknil in bom še vedno aktiven na drugih bregovih, saj dela in idej nikoli ne zmanjka.« Razprava na občnem zboru je bila mestoma res ostra in kritična, predvsem ko sta za besedo prejela dosedanja podpredsednika Maja Peterin in Mario Adamič. Največ se je zataknilo pri dodeljevanju finančnih sredstev. O tem pa bomo več poročali v sobotni izdaji Primorskega dnevnika.
Kaj pa zdaj, ko je odstopil predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin?
V 16. členu pravilnika ZSŠDI piše: »V primeru, da poda predsednik odstavko, morata za redno delovanje Združenja skrbeti tako podpredsednik namestnik (tega seveda še niso imenovali) kot izvršni odbor: oba organa namreč ohranjata svoje naloge in funkcije do izrednega volilnega občnega zbora. Tega morajo po statutu sklicati v roku 30 dni. Izredni občni zbor se mora nato odvijati v roku 15 dni od njegovega sklicanja.« Zgodbe torej še ni konec. Na vidiku so nove volitve.
Priznanja ZSŠDI in tri društva manj
Na občnem zboru so obenem podelili priznanja ZSŠDI. Za dolgotrajni trud je likovno delo Edija Žerjala prejela Loredana Marušič (Mladost), za življenjsko delo v športu profesor in trener Franko Drassich ter trenerka Norči Zavadlav, priznanje za zvestobo slovenskemu športu pa atletski trener Vojko Cesar. Ob visokih jubilejih je vodstvo ZSŠDO podelilo priznanje AŠD Sovodnje (70 let), AŠD Breg in AKK Bor (obema ob 60-letnici) ter Shinkai Karate Klub ob 40-letnici delovanja. Iz združenja pa so črtali tri nedelujoča društva: kolesarski klub Adria iz Lonjerja, ribiški Čarnik in mažoretno skupino Doberdob.
Poročilo predsednika in izvršnega odbora
Spoštovani predsedniki, dragi predstavniki naših športnih društev, spoštovani gostje!
Minevata dve leti odkar ste izvolili sedanji izvršni odbor in ga postavili na čelo naše krovne športne organizacije. Zaključujemo torej zaupani nam dveletni mandat in danes je tudi napočil trenutek, ko boste ob naših poročilih izrekli svojo sodbo in dali oceno našemu opravljenemu delu. Iz poročil bo, vsaj upam, izzvenelo naše prepričanje, da je bil vsekakor v teh dveh letih opravljen res
obsežen volumen dela. Sedanji odbor si je s predsednikom ob svoji umestitvi zastavil visoke cilje in izdelal res ambiciozen načrt. Danes lahko z mirno vestjo v vlogi predsednika zatrdim, da smo vse naše programske zasnove uresničili, nekatere smo celo nadgradili. Tako smo se v kar nekaj vsebinsko bistvenih – med navednicami rečeno – »političnih« programov, ki so se nam sproti
pojavljali, prepričano zagrizli in jih uresničili, saj bi ponujene priložnosti nikakor ne bi smeli zamuditi.
Prebijali smo se tudi skozi zelo težke trenutke, ko smo se morali vsi, vsa naša družba – ne zgolj športna – soočiti s težkimi psihološkimi ranami, ki jih je pustil koronavirus. Premagali smo tudi to oviro in na našem športnem področju nismo beležili večjih zastojev, kaj šele prekinitve delovanja.
In ko že omenjam kugo tega stoletja, mi dovolite, da se kot predsednik potrepljam po rami.
V post kovidnem obdobju ste društva povsem upravičeno sprožila alarm, da vas tudi dolgoletni pokrovitelji in društveni meceni zapuščajo. Pri tem je bilo najhuje to, da ste izgubljali podporo predvsem na področju mladinske dejavnosti, saj to področje ni dovolj zanimivo za pokrovitelje. Naše Združenje ob klicu na pomoč ni ostalo brezbrižno in je sprožilo nabiralno solidarnostno akcijo prav v pomoč društvom, ki imajo razvito mladinsko dejavnost. Ponosen sem, da je odgovor naših ljudi presegel pričakovanja: zbrali smo trideset tisoč evrov, ki smo jih porazdelili med društva, ki so za to zaprosila. Seveda še zdaleč nismo rešili vseh odprtih problemov, a morate nam priznati, da nam je uspelo zalepiti vsaj kak obliž na rano!
A naj se povrnem k programom, ki smo jih udejanjili na terenu tako avtonomno kot, marsikje, tudi z vašo pomočjo.
Naj povem, da se je na sejah našega izvršnega odbora vedno razvijala široka debata okoli razvojnih poti naše organizacije. Besedna dialektika prav gotovo spada v pravila demokratičnega življenja in prav je, da na sejah prihaja do soočanja različnih gledišč in stališč.
A naj se povrnem k analizi opravljenega dela v tem zadnjem letu. Poglejmo, čemu smo posvetili največ pozornosti! Veliko delovnih ur, energij in sredstev smo vložili v našo slovensko šolsko populacijo. Vrsto projektov gibalnega značaja smo v pomoč ponudili našim šolskim pedagogom, ki so tudi tokrat našo ponudbo sprejeli z velikim veseljem, saj so ministrski šolski programi, žal, še danes na področju gibalne vzgoje pomanjkljivi. V naš gibalni miks smo uspešno vključili tudi tekmovanje o poznavanju slovenskega jezika. To smo izpeljali in posredovali šolam ob strokovni pomoči slovenskega raziskovalnega instituta SLORI, ki nam ob takih pobudah vedno stoji trdno ob strani, za kar smo mu dolžni tudi s tega mesta izreči občuteno javno zahvalo. Rad bi izpostzavil posodobljeno verzijo Skokičinega vrtiljaka, ki je namenjen vsem našim osnovnim šolam, deželno osnovnošolsko tekmovanje v igri med dvema ognjema ter nov projekt Športne značke za najbolj športno slovensko šolo v FJK. Bistvene važnosti se mi zdi tudi opravljeno delo na področju osnovne motorike v vrtcih.
Za našo najmlajšo športno populacijo smo preko panožnih deželnih komisij priredili tudi tekmovanja v malem nogometu, košarki, mali odbojki in smučanju.
Obrnimo stran! Naši portni vaditelji so večinoma odraz ljubezensko – prostovoljnega pristopa k operativi v društvih. A prostovoljstvo še ne pomeni, da lahko zgolj z dobro voljo in predanostjo domačemu društvu dosežemo tudi želene rezultate. Ne, to še zdaleč ni dovolj! Bistvenega pomena je namreč stalno strokovno izobraževanje. Športni svet je svet velikanske dinamike, kjer se stvari silovito hitro spreminjajo in če odbornik želi biti v koraku s časom, se mora pač sprijazniti z dejstvom, da se mora podvreči učenju in poglabljanju v izkustva tistih, ki so na širšem športnem področju uspešni. Zgledovati se moramo tudi po tem, kar nam ob razvoju športa ponujajo druge države, nenazadnje Slovenija, ki je na športnem področju prava velesila. Prav zato se nam je zdelo povsem primerno, da smo poskrbeli za izobraževalne tečaje za naše kadre. Čisto vsi ti seminarji so bili namenoma na zelo visoki strokovni ravni in so udeležencem, tako odbornikom kot trenerjem ponudili široko paleto uporabljivega strokovnega materiala, ki je nadvse primeren pri vodenju tudi naših športnih društev. Vam pa odkrito priznam, da sem nad udeležbo na seminarju, ki smo ga priredili prav tu v Sovodnjah pred enim tednom, malce razočaran. Glede na aktualnost ponujenih tem sem pričakoval veliko večje zanimanje tako odbornikov, ki morajo gledati v to, kar bo z našo družbo čez 10 let in pa nad udeležbo trenerjev, ki jih je bilo po mojem absolutno premalo, saj so bile izbrane teme v bistvu tudi za naše pojme evergreen tematika in nima smisla se pritoževati na pločnikih, ko pa ti športna krovna organizacija ponudi strokovno razmišljanje o argumentu, ta pa na
takem strokovnem srečanju ni. Vrzeli na letošnjem seminarju so mi povsem nerazumljive posebno zato, ker smo v razpisu zelo jasno priporočili društvom, da je prisotnost za vse naše članice obvezna.
Naša krovna športna organizacija si je v vseh teh letih pridobila široko vidljivost in upoštevanje svojih didaktičnih usmeritev v širokih plasteh naše organizirane skupnosti. Prav je tudi, da poudarim, da to ni zasluga samo sedanje vodstvene garniture, ampak segajo korenine te uspešnosti daleč nazaj v leta, ko so na čelu ZSŠDI sedeli tudi drugi vodilni kadri. Tako si je v naš športno – didaktični prostor zasidrala vsakoletna pobuda Šport in šola, s katero nagrajujemo športnike, ki so uspešni tudi v šoli. Pobudo prirejamo v tesnem vsebinskem sozvočju z Zadružno kraško banko Trst Gorica, mimo katere danes nihče več ne more, pa če ga še tako vznemirjata škodoželjnost in nevoščljivost!
Omeniti moram tudi mednarodno športno prireditev Naš športnik, na kateri konec leta nagrajujemo najboljše športnike, tako naše kot primorske z območja Slovenije. To je prireditev, s katero smo že zdavno prav mi športniki obšli državno mejo in smo bili predhodniki dialoga, na kar smo zelo ponosni in res ne dovolimo, da bi nas kdorkoli vsebinsko preskakoval in si pripisoval
očetovstvo, ki je na športnem področju resnično samo naše.
Zelo uspešen je bil tudi naš programski prispevek na tržaškem Slofestu, na katerem smo predvsem italijanskemu svetu predstavili uspešnost naših slovenskih športnikov, tistih, ki jim je uspelo obleči dres italijanske državne reprezentance in to v različnih športnih panogah. Posredovali smo objektivno informacijo, ki jo sicer italijanski Trst, pa tudi deželna politika, marsikdaj težko
požira. Nam se je seveda zdelo bistvenega pomena, da se o tem vsaj občasno tudi javno spregovori.
In tu je seveda tudi Barcolana. V tesnem vsebinskem sozvočju z Generalnim konzulatom Republike Slovenije v Trstu smo bili ponovno nosilci in koordinatorji slovenskega pozdrava Barcolani, »Go to Barcolana from Slovenia«, ki je na programu dan pred veličastno regato v Tržaškem zalivu.
Ta pobuda iz leta v leto pridobiva na veljavi, za organizacijo in izpeljavo pa že dolga leta skrbi prav naša članica TPK Sirena. Tudi tokrat je regata doživela velik odziv in široko medijsko pozornost, o čemer priča tudi slavnostno nagrajevanje najboljših v prestižnih dvoranah na tržaškem nabrežju, ki se ga udeležijo najvišji tržaški in deželni politični predstavniki. Te prisotnosti in priložnostni nagovori nam polnijo dušo s ponosom in navdušeni smo, da zmoremo vse to pripraviti prav mi športniki.
Velik medijski odmev je doživel tudi nastop naše nogometne reprezentance Žil na Europeadi v Nemčiji in na Danskem. Lahko smo ponosni na to, da smo stopili na evropski nogometni oder in da smo bili nekaj časa del scene, ki je našla pot v vse slovenske in italijanske medije.
Leto 2024 bo prav gotovo ostalo zapisano z zlatimi črkami v analih slovenskega športa v Italiji predvsem zaradi nastopa na olimpijskih igrah v Parizu naše jadralke Jane Germani v dresu italijanske državne reprezentance. Bila je celo blizu olimpijske kolajne, ki se ji je na koncu sicer izmuznila, vendar je že sam nastop na olimpijskih igrah v družbi najboljših na svetu res enkratno doživetje, o čemer nam je Jana ob svojem povratku v Trst tudi navdušeno pripovedovala. Mi pa že danes stiskamo pesti in ji želimo, da bi ji uspel še en veliki met, to je nastop na prihodnjih olimpijskih igrah v Los Angelesu. Za ves naš šport bi to pomenilo še eno sijajno obogatitev in ponovno potrditev uspešnosti našega športa, pa ne samo našega, ampak vseslovenskega, saj je Jana svojo jadralsko športno pot začela seveda pri naših društvih.
Izreden uspeh je na paraolimpijskih igrah v Parizu dosegel Krasov namiznoteniški igralec Matteo Parenzan, ki se je domov vrnil z olimpijsko zlato kolajno okoli vratu! Navdušeni smo tudi nad uveljavitvijo naše najboljše smučarke Caterine Sinigoi, ki je s tem , da je kot prva Zamejka nastopila v svetovnem smučarskem pokalu upravičeno postala tudi ambasadorka slovenskega športa v Italiji.
Navdušeni smo nad povratkom slovenske moške odbojke na državno raven. Za to so poskrbeli pri goriškem športnem društvu Soča, kjer so prav pred nekaj dnevi po čudovito izpeljanem prvenstvu napredovali v državno B ligo. Navdušeni smo tudi nad prestižnim rezultatom, ki so ga dosegle namiznoteniške igralke AŠK Kras s povratkom med najboljše namiznoteniške time v Italiji, se pravi z napredovanjem v A1 ligo. Grenak priokus pa nam pušča razmišljanje vodstva društva, kinapoveduje globok razmislek o tem, če bo društvo nastopilo v zahtevni A1 ligi. Stroški, ki so povezani s tovrstnim nastopom, so malodane skoraj nepremostljivi in zato pri AŠK Kras zelo trezno že razmišljajo o tem, če je sploh možno nastopati v tako elitnem državnem prvenstvu. Za vso našo slovensko družbeno angažiranost pa je žalostno, če se le-ta sprašuje ob tako velikem dosežku, če je sploh možna nuditi akterjem uspeha tudi možnost, da ga potem uživajo.
S tega mesta čestitamo tudi športnicam društva Cheerdance millenium, saj so kar štiri njene predstavnice uspešno nastopile v dresu reprezentance Slovenije na svetovnem prvenstvu v ZDA.
Zdaj pa k – med navednicami rečeno – »politično«-vsebinsko obarvanim športnim temam! Z izvolitvijo na čelo Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez Franja Bobinca je šport v štirih slovenskih zamejstvih (Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška) zadobil močno poudarjeno dostojanstvo, saj so ta pridobila naziv »enaki med enakimi«. Prvi korak do pridobljenega, predvsem moralno – narodnostnega dostojanstva, je bil narejen pred dvema letoma, ko je izvršni odbor OKS –ZŠZ pristal na imenovanje predsednika komisije za zamejski šport iz vrst predstavnika zamejskega športa. Ta poteza se je uresničila prvič in je v svoji politični razsežnosti nakazala novo smer, na katero se bo OKS podal tudi v bodoče. In tu imamo že tudi dokaze, da ta korak ni bila muha enodnevnica: na pripravo novega dokumenta Nacionalnega programa športa (NPŠ) so bili v komisijo, ki je dokument oblikovala, povabljeni tudi predstavniki zamejskih športnih sredin. Slovenski zamejski šport je tako našel svoj
prostor in uveljavitev tudi v novonastalem razvojnem dokumentu, ki stopa s privoljenjem Vlade Republike Slovenije v veljavo v letošnjem letu in bo veljaven vse do leta 2033. Gre za res prestižno uveljavitev slovenskega športa v našem zamejskem prostoru, na kar moramo biti ponosni, pa tudi hvaležni OKS za izostreni posluh do zamejske športne stvarnosti.
Naša tesna povezava z matico se lahko ponaša še z enim izjemnim dosežkom. V letu 2024 je bila ustanovljena Koordinacija zamejskih športnih organizacij s siglo ZAŠKO. Po slovenskih kmetijskih združenjih in gospodarskih krogih, ki so do podobne koordinacije prišli že pred časom, je tudi nam športnikom uspelo, da smo ustvarili nekaj podobnega. Naj se še tako čudno sliši, a prehiteli smo zamejske kulturne organizacije, ki bodo svojo koordinacijo ustvarile šele v letošnjem letu. Naša športna koordinacija je nastala ob temeljni podpori Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport Republike Slovenije, in seveda Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez. Zelo aktivno vlogo so pri tem odigrali tudi ministra Matej Arčon in Matjaž Han, državna sekretarja Vesna Humar in Dejan Židan ter Franjo
Bobinac in Miran Kos iz OKS. Novica teh dni pa je ta, da je bila na umestitveni seji ZAŠKA za predsednico imenovana funkcijonarka Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Petra Tramte, za njenega namestnika in podpredsednika koordinacije pa je skupščina izvolila mojo malenkost.
Pa to še ni vse! Veliko novost predstavlja odločitev OKS – ZŠZ, da vsa štiri zamejstva, v katerih delujejo, tesno z ramo ob rami ob gospodarskih in kulturno obarvanih enotah, tudi slovenske športne postojanke in s svojo dejavnostjo utrjujejo slovenstvo tudi na območjih izven meja matične Slovenije, vsebinsko nadgradi in obogati s tem, da povsod odpre svoje regijske pisarne. Tako se OKS
pojavlja pri Slovencih v Italiji, Avstriji, Hrvaški in na Madžarskem. Prav v kratkem bomo tudi mi, slovenski športniki v Italiji, imeli svoj urad, ki ga bomo slavnostno odprli na našem deželnem sedežu na Opčinah. V začetnem zagonu ga bo vodila naša uslužbenka Petra Basezzi, seveda pod programskim nadzorom in usmeritvami odbora naše krovne športne organizacije. Urad bodo financirali politično – gospodarski forumi matične Slovenije, s katerimi bo treba vsebinsko uskladiti projekte, ki naj bodo v oporo in podporo športnemu gibanju Slovencev v Italiji. Urad se bo lahko posluževal zunanjih strokovnih sodelavcev, ki pa bodo morali imeti preverjeno zelo visoko športno izobrazbo. Ker bodo morali projekti vsebinsko stremeti tudi po utrjevanju slovenskega jezika in narodnostne pripadnosti, bo moral kader na terenu brezhibno obvladati slovenski jezik, v katerem
se bo vsa dejavnost odvijala.
Občutek, da bomo odslej zamejski športniki tesno povezani z osrednjimi športnimi forumi Republike Slovenije, je čudovit občutek! Počutimo se obogatene in odpira se nam povsem novo poglavje slovenskega športa v Italiji. Razmišljanja in pogledi v bodočnost našega prvega predsednika, profesorja Bojana Pavletiča, se uresničujejo, saj je Pavletič ob svojem bogatem pedagoškem delu vedno izpostavljal misel o nujni popkovini, ki naj nas zamejce poveže z matično Slovenijo.
Upravičeno smo lahko ponosni, da smo sejno dvorano na našem deželnem sedežu na Opčinah poimenovali prav po Bojanu Pavletiču.
Pojdimo dalje! Ker z veliko pozornostjo sledimo vsemu, kar se dogaja v sklopu našega družbenega življenja, smo ob vesteh, ki prihajajo iz Kanalske doline, da se tam slovenski jezik vsak dan bolj utaplja v jezik večinskega naroda, smo se s predstavniki tamkajšnjih Slovencev začeli ogrevati za ustanovitev slovenskega športnega društva v Kanalski dolini. S tem bi tudi športniki dali
svoj doprinos k zajezitvi izginjanja slovenskega jezika s teh tal. Ustanovitev društva je še v razvojni fazi, izbrana pa je že bila panoga, ki naj bi se je mladi lotili. Izbira je padla na namizni tenis in projekt bomo skušali udejanjiti v čim krajšem času, seveda ob temeljni pomoči AŠK Kras, ki v nastajajoči projekt verjame in ga bo skušal predvsem strokovno podpreti. Resnično bi bili srečni, če bi do ustanovitve slovenskega športnega društva v Kanalski dolini res prišlo, saj bi se z neprikritim ponosom lahko pobahali, da tudi mi prispevamo k celovitemu uveljavljanju slovenstva v vsej deželi Furlaniji Julijski – krajini.
Naj omenim še zadnji uspeh. Prav gotovo ste seznanjeni, da je organizacija FUEN sprejela našo kandidaturo za organizacijo Europeade leta 2028 v naši deželi. Uspešni smo bili tudi zaradi naše povezave s furlansko manjšinsko jezikovno skupnostjo, še en »politični« uspeh pa predstavlja dejstvo, da je vodstvo naše Dežele zagotovilo potrebna sredstva za izpeljavo tako zahtevnega
projekta. In ker bo na Europeadi 2028 nastopala tudi nemško govoreča skupnost, ki je prav tako del Furlanije Julijske krajine, bo verjetno prav to priložnost, da bo FJK svojo manjšinsko realnost v celoti podprl in tako tudi ustrezno opravičila svojo specifiko, zaradi katere je tudi nastala kot avtonomna dežela s posebnim statutom.
Na samem začetku tega poročila sem omenil, da smo se zaradi posledic, ki nam jih je zapustil koronavirus, odločili za solidarnostno nabiralno akcijo v pomoč našim društvom. Akcija je bila uspešna, a se pri njej nismo ustavili in šli ponovno v akcijo. Sprožili smo novo nabirko, ko smo izvedeli, da se je v Bazovici ob hudem neurju mogočna cedra zrušila prav na spomenik našim
bazoviškim junakom in ga močno poškodovala. Potrebna bo kar precejšnja finančna investicija, da bo spomenik spet pridobil videz spoštljivega poklona vseh Slovencev junakom, ki so se tudi za ceno svojih mladih življenj zoperstavili črnemu besu in poskusu izbrisa našega slovenstva na teh tleh. Naša nabiralna akcija pod geslom Za naše junake je v polnem teku in na za to namenjenem tekočem računu se je do danes nabralo približno tri tisoč evrov. Kako naj to ocenimo? Je to dosti ali malo?
Mnenja sem, da zaenkrat ne smemo biti zadovoljni z zbranimi sredstvi. Saj gre vendar za obnovo našega svetega obeležja, pred katerim je v svoji intimi glavo prav vsak član naše narodnostne skupnosti v Italiji. Pričakoval sem večji pristop in temeljitejšo pomoč. Vsekakor, naša nabiralna akcija je še v teku. Pa naj to moje razmišljanje ne izzveni kot poceni obarvana polemika, ampak le kot moralno obarvana spodbuda in apel, da naši ljudje, ki se vsako prvo nedeljo po šestem septembru množično zgrinjajo na bazovsko gmajno, ne pozabijo, zakaj so tam. Naj sežejo v žep in po svojih močeh pomagajo, še je čas.
V tem našem dveletnem mandatu smo in še bomo doživljali kar nekaj častitljivih jubilejev, ki jih praznujejo naša včlanjena društva. Začel bom pri najstarejšem športnem društvu, pri Slovenskem planinskem društvu Trst, ki je praznovalo 120-letnico obstoja. Ob izrečenih čestitkah moram z mislimi nazaj v zgodovino, na požig našega Narodnega doma. Takrat je v ognjenih zubljih zgorel tudi arhiv našega planinskega društva, ki je imelo v Narodnem domu svoj sedež. Ob jubileju se moje
voščilo glasi, naj se SPDT čimprej vrne na svoj stari dom, v Narodni dom!
Med stoletne očake sta se vpisala tudi bazovska Zarja in Tržaški pomorski klub Sirena. Obe društvi sta kljub svoji starosti mladostno živahni in iskrivi in z zavihanimi rokavi nadaljujeta v smeri, ki so jo nekoč začrtali ustanovitelji društva.
70. obletnico svojega obstoja bo praznovalo AŠD Sovodnje. Šestdesetletnico praznuje letos Breg, edino slovensko športno društvo v dolinski občini. Tudi pri Košarkarskem klubu Bor v Trstu praznujejo zelo pomemben jubilej, saj poteka šestdesetletnica slovenske košarke v Trstu. Pol stoletja ima za sabo tudi Smučarski klub Devin, ki se je oddaljil od usode lepe Vide in se podal na bele strmine. Zelo številna četa pohodnikov pa uspešno podira medgeneracijske zapreke in ustvarja lepo homogeno družbo. 40-letnico delovanja pa bo v kratkem praznoval tudi Shinkai karate klub. Vsem, ki praznujete tako častitljive jubileje voščimo še enkrat iz srca še veliko športne sreče in navdušenega pristopa k športnim vrednotam.
Za mesto Gorica je letošnje leto prav posebno leto. Ob proglasitvi obeh Goric za evropsko prestolnico kulture, moramo tudi prepričano osvojiti misel, da pride prej ali slej dan, ko si človek ob pogledu v oči seže v roko, da prevladata dialog in sožitje. Tudi športniki bomo prav kmalu stopili na sceno priložnostnih prireditev in na tekmovališčih se bosta obe Gorici spojili ob prijateljskem vzdušju v enoto, o kateri so ljudje doslej lahko samo sanjali. Tako športno sceno v čezmejni evropski
prestolnici kulture sooblikuje cela vrsta čezmejnih prireditev, pri katerih je naše združenje soorganizator in vezni člen med ustanovami iz Italije in Slovenije. Tu naj omenim čezmejno Soško regato, ki bo letos proslavila svojo 40-letnico, Čezmejno posoško smučarsko tekmovanje Gorica-Nova Gorica ter čezmejno pohodniško tekaško pireditev Poživimo mesti, ki že 28 let povezuje slovenske in italijanske šolarje in pohodnike obeh Goric. V sklopu EPK GO 2025 Gorica-Nova Gorica smo projektni partner Kajak kluba Soške elektrarne s soorganizacijo treh čezmejnih prireditev, in sicer kolesarske, pohodniško-ekološke in kajakaške, ki so vse povezane z reko Sočo.
V luči Europeade, ki bo potekala tudi v naši režiji v letu 2028, bomo v sklopu EPK priredili nogometni četrti Pokal narodov, ki bo neke vrste generalka za to, kar bomo lahko gledali v letu 2028.
Poleg reprezentanc Slovencev v Italiji in Furlanov bodo na turnirju sodelovali še Ladinci iz Gornjega Poadižja, koroški Slovenci ter selekciji italijanske in slovenske lokalne nogometne zveze (FIGC FJK in nogometna zveza Nova Gorica). Če ostanem še pri športnih prireditvah v sklopu EPK snujemo v tesnem sodelovanju z goriškim EZTS-jem, z deželno koordinacijo Sport e salute in z nekaterimi goriškimi društvi, med katerimi sta tudi Val in Mavrica, vrsto športnih dogodkov s področja odbojke, na katerih bodo nastopile tudi selekcije iz FJK in Slovenije. Pripravljamo tudi nastope v malo poznani športni panogi floorball-a.
Veliko sem govoril o uresničenih programih, o pravi gori dela, ki ga je bilo treba opraviti. Zdi se mi prav, da veste, da pri izvajanju svojih programov ne bi mogli biti tako uspešni, če ne bi razpolagali z izredno strokovno podkovanim kadrom, s katerim naša organizacija razpolaga. Prav temu dejstvu je naše Združenje v slovenskem manjšinskem prostoru, pa tudi v Sloveniji, zelo
razpoznavna in marsikdo nam naše uslužbence upravičeno zavida. In ko govorimo o naših uslužbencih, je tudi prav, da izpostavim dejstvo, da je prav v tem mandatu prišlo do obnove našega profesionalnega aparata, ki je bil po razpisu natečaja in tehnično obarvanih razgovorov obogaten za novo delovno moč.
Veliko zaslug za našo razpoznavnost in medijsko vidljivost pa nedvomno nosite vi, draga včlanjena društva. Sposobna ste ustvarjati izjemne športne dogodke, ki presegajo naše ozke meje in se njihov sloves dviga visoko v Evropo in svet. Naj pri tem omenim svetovno etapo v umetnostnem kotalkanju, ki jo na Opčinah že nekaj let prireja AŠD Polet. Nikakor ne moremo mimo Jadranovega mednarodnega mladinskega košarkarskega turnirja, na katerem se zbere vsa evropska mladinska košarkarska smetana. Nadvse odmeven je tudi turnir v karateju, ki ga v Zgoniku prireja Shinkai Karate Klub z izjemno množično prisotnostjo športnikov iz srednje Evrope. Tudi AŠZ Sloga je s svojim mednarodnim moškim in ženskim odbojkarskim turnirjem za Pokal bazoviških žrtev presegla častitljivo 50 letnico izvedbe. Veliko odmevnost dosegajo mladinski mednarodni nogometni turnirji
AŠD Zarja in že tradicionalni mednarodni turnir v namiznem tenisu, ki ga prireja AŠK Kras. Res, človek ob pogledu na vse te podatke kar ne more verjeti, česa je zmožno naše športno gibanje!
Prejle sem občudujoče govoril o društvih, ki dosegajo visoke jubileje. Kot žalostna protiutež tem praznikom nekaterih sredin pa grenko preseneča odločitev, da s športno dejavnostjo, vsaj v taki obliki kot doslej, zaključuje lonjerski KK Adria. Gre za športno društvo, ki je na kolesarskem področju pisalo čudovita poglavja in je z več kot nekaj desetletnih priredb mednarodne kolesarske dirke za Trofejo ZSŠDI globoko vtisnilo svoje ime v anale ne zgolj tržaškega in italijanskega, ampak tudi evropskega kolesarskega vrha. Res škoda za ta kolesarski sijaj, ki ga ni več.
Športna dejavnost je, žal, zamrla tudi pri doberdobskih mažoretkah in pri ribičih društva Čarnik. Res škoda, a sprijazniti se je treba z dejstvom, da športno vodenje zahteva celega človeka, veliko znanja in veliko finančnih sredstev. Če te postavke izginejo, je tudi lepe pravljice na žalost konec.
Ko z grenkobo ugotavljamo, da je organizirane športne dejavnosti ponekod konec in da se je še ena izmed tolikih lepih pravljic pač iztekla, po drugi strani z grenkim priokusom ugotavljamo tudi, da se na drugem koncu neka lepa pravljica sploh še ni začela razpletati, kaj šele, da bi lahko vsi čakali na njen srečni konec, kot se za večino pravljic tudi spodobi. Razmišljam o ne-gradnji novega slovenskega športnega centra v Trstu, na kraju, kjer že desetletja služi športnemu namenu središče Stadiona prvega maja. O tej napovedani, a v resnici nikoli resnično doživeti sanjski gradnji vseh tržaških športnikov, danes o njej lahko le beremo v dnevnem časopisju v glavnem preko dokaj strupeno nastrojenih razmišljanj bralcev našega dnevnika, kjer vsak pisec vleče resnico o neverjetnih gradbenih zastojih na svojo stran. Finančna sredstva, ki so bila namenjena gradnji, neizkoriščena ležijo in dnevno izgubljajo na svoji vrednosti. Dragi športni zanesenjaki! Bodimo sami do sebe iskreni in si priznajmo, da smo na tem izpitu klavrno padli! Svojo pregovorno verodostojnost izgubljamo iz dneva v dan. Vdano in pasivno sprejemamo dana dejstva, pa čeprav se nas loteva žalost ob ugotavljanju, da druga za drugo ugašajo iskrice upanja, da bi se stvar vendarle premaknila z mrtve točke. Mislim, da je že zdavno napočil čas za iskrena opravičila vsej naši javnosti in za korake v nove smeri, pa naj bodo take ali drugačne: bistveno je, da bi pripeljale v sprejemljivo logiko in zadovoljstvo naših slovenskih ljudi!
Zdaj pa k, žal, žalostnim notam. Smrtna kosa je spet vsekala tudi v naše slovenske športne vrste. Tako smo se morali posloviti od velikega športnega zanesenjaka Vojka Miota. Vojko je bil med tistimi, ki so v poslanstvo slovenstva v športu trdno verjeli. Bil je dolga leta uspešen športnik pri ŠZ Bor, prvemu slovenskemu tržaškemu športnemu društvu, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Po tekmovalni aktivnosti se je podal v trenerske odbojkarske vode, k razvoju naše odbojke pa je veliko prispeval tudi kot društveni voditelj. Kar nekaj desetletij je kot predsednik vodil ŠZ Sloga in veliko pripomogel k njegovi rasti in uveljavitvi tudi na deželnem področju. Njegovo vodstveno in organizacijsko žilico bomo še dolgo pogrešali.
Naš športni svet je hudo prizadel tudi odhod Edija Plesničarja. V zgodovini naše slovenske odbojke v Italiji mu prav gotovo pripada častno mesto enega najboljših slovenskih odbojkarjev vseh časov. Z Borovo ekipo je bil nekajkrat celo na pragu prestopa v italijansko A ligo in za mnoge mlade odbojkarje je predstavljal zgled resnega pristopa k športni dejavnosti, zgled vztrajnosti in predanosti slovenskemu športu. V zrelih letih je odigral nenadomestljivo vlogo športnega voditelja pri teniškem klubu Gaja. Njegov doprinos tudi v vlogi gradbenega izvedenca je bil enkraten in njegova vloga in prisotnost v društvu sta bila resnično nenadomestljiva.
Ob koncu tega poročila prehajam k zahvalam. V prvi vrsti naj gre naša zahvala medijem.
Hvaležni smo jim, da tako natančno in vsebinsko uglašeno obveščajo našo širšo javnost o naših pobudah. Zelo jasno nam je, da bi brez vaše doslednosti pri poročanju marsikateri naš projekt padel v vodo. Naša zahvala gre športnemu uredništvu Primorskega dnevnika, ki kljub kadrovski podhranjenosti, o kateri smo obveščeni, znajo sprotno slediti našemu delu tudi na terenu in so pri
poročanju zelo objektivni in točni. Zelo pa nam je žal, da ni več športne priloge, ki jo vsi pogrešamo. Srčno upamo, da gre le za nekaj začasnega in da bo tako priljubljena priloga spet zagledala luč sveta ob ostalih prilogah, ki nam jih naš dnevnik ponuja.
Veliko hvaležnost izražamo športnima uredništvoma Radia Trst A in slovenski televizijski postaji RAI 3 bis. Iskreno čestitamo uredništvu za strokovno izpeljano nedeljsko oddajo Šport in glasba, ki je letos že presegla številko 2200 od svojega nastanka. Tudi ponedeljkova televizijska Športna tribuna predstavlja velik doprinos k razpoznavnosti našega športa.
Zelo smo tudi zadovoljni, ko zasledimo prispevke o našem športnem gibanju v Novem Matajurju in Domu. Iskrena hvala tudi Branku Lakoviču za tako bogato poročanje o našem športu preko spletne strani slosport.org. Prepričani smo, da predstavlja slosport edinstveni arhivski zaklad našega športa in zato tudi javno pozivamo vse naše odločujoče forume, naj preprečijo hiranje te spletne strani, saj bi ukinitev slosporta imela za vse nas hude posledice. To je tudi edini medij, ki italijanskemu bralcu prispeva informacije o nas Slovencih, seveda samo preko športnih vesti v vseh panogah. A tudi to je nekaj, mar ne?
Hvaležni smo tudi uredništvu Radia in televizije Koper-Capodistria. Priljubljena oddaja Športel ima nedvomno velike zasluge, da marsikdo v matični Sloveniji ve, da po meji v Sežani in pri Rdeči hiši obstajajo slovenski rojaki, ki so delavni in uspešni.
Hvala tudi uredništvu Novega glasa, ki o našem športu poroča vsebinsko poglobljeno, objektivno in za bralce nadvse zanimivo. Naša javna zahvala naj gre tudi italijanskemu tisku in medijem, ki posebno v zadnjem času kar intenzivno spremljajo tudi delovanje na slovenskem športnem področju.
Seveda se moramo z veliko hvaležnostjo spomniti na vse, ki nas podpirajo in nam nudijo tisto prepotrebno dozo tudi finančnega kisika, ki nam omogoča ne le preživetje, ampak tudi naš nemoteni razvoj.
Iskrena zahvala naj gre Deželni posvetovalni komisiji, ki obravnava našo dejavnost kot dejavnost enakega med enakimi in nam priznavajo pomembno vlogo pri vzgojnem procesu naše mladine.
Srčno zahvalo namenjam tudi Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki našemu delu zelo pozorno sledi, ga podpira, ob tem pa nam priznava bistveno pedagoško strateško vlogo pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete. Hvala tudi Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, ki se, poleg finančne pomoči, tudi čustveno zavzema za naš šport in
našo vlogo v zamejstvu približuje športnim dinamikam v Republiki Sloveniji.
Prav tako nikakor ne smem mimo zahvale vsem tistim gospodarskim dejavnikom, ki v naše vsebine verjamejo in jih jemljejo tudi kot priložnost za promocijo lastne gospodarske ponudbe.
Najprej je seveda tu Zadružna kraška banka Trst Gorica, ki je tudi na športnem področju resnično naša banka.
Pomoči smo deležni tudi s strani podjetij Aluboma, Dvigala Barich, Nova Conad, Grafica Goriziana, avtobusnega podjetja Edo Tours, restavracije Minimax, Bara G, trgovine Area Sport, slovenske turistične agencije STO. Vsem naša iskrena hvala! Brez vašega tako izostrenega posluha za športno dejavnost Slovencev v Italiji bi bilo naše delo otežkočeno, če ne celo onemogočeno. Tega se vsi mi dobro zavedamo in smo vam resnično hvaležni za vse.
Iskreno zahvalo sem dolžan tudi vsem tistim našim ljudem in organizacijam, ki ste pristopili k našim solidarnostnim nabiralnim akcijam. Zelo nam je pri srcu podatek, da je toliko naših ljudi zavzetih za našo slovensko stvar, da so pripravljeni tudi globoko seči v žep v želji, da naša stvarnost ne propade, ampak da jo skupno lahko gradimo naprej.
Dragi predsedniki! Demografska krivulja navzdol sili vso našo družbo k resnemu razmišljanju, kako naprej. Razmišljajmo stvarno tudi mi! Zavzeto in prepričano se oprimimo stroke in upoštevajmo vse to, kar nam znanstveno narekuje. Ne bodimo vrtičkarji, saj ni več časa za to! Ne bodimo do ušes zaljubljeni zgolj v svojo realnost, ki postaja čedalje večja nepomembna malenkost.
Udejanjimo geslo našega Združenja, ki zveni, da samo »SKUPAJ ZMOREMO«.
Hvala za pozornost
Predsednik ZSŠDI
Ivan Peterlin
Utemeljitev nagrade za naše športne delavce
FRANKO DRASIČ
S povsem mirno vestjo zatrjujemo, da je naš današnji nagrajenec Franko Drasič svoje življenje v vseh odtenkih posvetil in poklonil našemu slovenskemu športu v Italiji.
Že zelo mlad se je znašel med tistimi svetoivanskimi navdušenci, ki so nekaj let po drugi svetovni vojni, ki je za sabo pustila popolno uničenje vsega, kar je bilo slovenskega, začutili v sebi močne naboje srčne energije in se odločili, da se pridružijo tistim, ki so se zavedali nujnosti po ponovnem zagonu vsega, kar je slovenskega. Območje Stadiona 1. maja je na mladino delovalo kot močan psihološki magnet in jo z veliko ljubeznijo pritegnilo v svoje naročje. Svetoivanska struktura je bila prvotno namenjena kulturno – gledališki dejavnosti, a je v nekaj letih postala zibelka slovenskega povojnega športa. In prav v tem oživelem utripu slovenstva se je odlično znašel naš današnji nagrajenec Franko Drasič in to tako navdušeno in zavzeto, da se je po opravljeni maturi odločil, da bo v življenju postal športni pedagog. Ta odločitev ga je peljala v Rim, kjer se je kot eden prvih slovenskih navdušencev vpisal na Visoko šolo za telesno kulturo. Študij je uspešno dokončal in ob povratku v rodni Trst se je začela razvijati in vzpenjati njegova pot na športnem področju. Vse do upokojitve je bil eden najbolj priljubljenih profesorjev telesne vzgoje na naših slovenskih šolah. Na odbojkarskem področju pa se je znal preleviti v enega najboljših strokovnjakov v tem športu, kar mu je priznaval tudi italijanski odbojkarski svet v naši deželi. Njegova trenerska pot je bila res dolga, saj je svoje trenersko znanje nudil tako pri ženskah kot moških ekipah pri AŠK Kras, ŠZ Bor, Slogi in Slogi Tabor. Zaupana mu je bila tudi trenerska vloga naše prve združene odbojkarske ženske ekipe Meblo in prav povsod je s svojim delom pustil neizbrisen pečat uspešnega pedagoga, pa naj je šlo za mladinske ali članske ekipe.
V zgodovinskih analih slovenskega športa v Italiji ima Franko Drasič že danes zagotovljeno vidno mesto v galeriji mož, ki so našemu športu veliko dali in so tako v prvi vrsti zaslužni za njegov vzpon in uveljavitev tudi v širšem italijanskem prostoru.
To je naš današnji prejemnik priznanja za zvestobo slovenskemu športu – Franko Drasič.
VOJKO CESAR
Res moraš biti značajsko prav posebne vrste človek in v sebi moraš imeti prav posebno, skoraj magično, moč, da se kot športnik, predan atletiki, odločiš za atletsko disciplino, ki je že ob misli na napor, ki ga zahteva, malodane strašna. Ta disciplina zahteva od tistega, ki se z njo ukvarja, popolnoma celega človeka, tako s telesnega kot umskega vidika. Od njega zahteva, da ima v sebi velike zaloge potrpljenja, da ji je v celoti predan, da ima v sebi velikansko sposobnost koncentracije, ki ga lahko do kraja izčrpa, in pa seveda železno voljo, da priučene gibalne mehanizme utrjuje v nedogled, saj lahko samo to pelje v uspešnost in človeku daje moč, ki ga žene naprej novim izzivom naproti.
Taka je športna usoda deseterobojca in prav ta je bila življenjska športna izbira Vojka Cesarja, ki se je tej atletski disciplini, ki ne pozna pojma »popust« in človeka izžame do zadnjega atoma moči, posvetil z dušo in telesom. Ob tem pa še zanimivost: Vojko je bil v poklicnem življenju glasbeni pedagog, ki je znal svojo intimno glasbeno milino usklajevati z zelo zahtevnimi umsko – fizičnimi napori.
Vojko Cesar svojega znanja ni zadrževal v sebi, ampak ga je v preteklosti kot še tudi danes kot trener prenaša na mlade rodove. Veliko uspešnih nastopov in uveljavitev naših slovenskih zamejskih atletov prav gotovo dolgujemo prav njemu.
Nagrado za predanost slovenskemu športu z veseljem in ponosom predajamo Vojku Cesarju.
NORČI ZAVADLAV
Ko se zazremo v anale slovenske ženske odbojke v Italiji njegovega nastanka in razvoja, nikakor ne moremo mimo imena Norči Zavadlav. Ko je bila še zelo mlado dekle, je bilo strokovnim očem takoj jasno, da gre za izjemni športni talent, ki ga nikakor ne gre zanemariti. In ker je bila Norči že od mladih nog zelo delavna in disciplinirana, je vsem, ki so jo pri športu vodili, znala prisluhniti in je svoj športni talent prelila v veliko športno uspešnost. Ko se je spoznala z vsemi strokovno obarvanimi osnovami odbojke, se je kaj kmalu prebila med najboljše odbojkarice v naši deželi. Pa ne samo to! Norči se je v svojem pestrem življenju zavestno predajala tudi drugim vidikom naše slovenske zamejske družbe. Spada v tisto zmagovito generacijo naših slovenskih deklet, ki so v desetletjih po drugi svetovni vojni z veliko vnemo začela graditi naše slovenstvo na novih temeljih in to uspešno! Norči je z drugimi dekleti skoraj naključno izbrala prav športno dejavnost kot navdušujočo odskočno desko ponovne oživitve slovenščine tudi v širši javnosti. V športni kovačnici Stadiona prvega maja v Trstu je tudi sama veliko prispevala k temu, da je mladina v sebi začutila ustvarjalno moč in gradila svojo samozavest.
Norči je igralsko skokovito rasla in se razvila v tako uspešno igralko, da je nastopala celo v italijanski A ligi. Svojega znanja in bogatih izkušenj z odbojkarskih igrišč ni želela obdržati zase in se je zato odločila, da jih bo prelila v mlajše generacije. Tako je odbojkarsko vzgojila celo serijo odbojkaric, ki so z navdušenjem vsrkavala njena športna navodila. Pri tem se ni omejevala zgolj na posredovanje odbojkarskih veščin, saj je kot izvrstna pedagoginja svojim varovankam predajala še nekaj drugega, morda še važnejšega: veselje in voljo do dela, čut odgovornosti in ljubezen do slovenskega jezika ter ponos, da pripadajo naši slovenski narodni skupnosti. Resnično čudovit zgled idealnega športnega pedagoga v našem športnem prostoru!
Za življenjsko predanost slovenskemu športu v Italiji prejme priznanje Norči Zavadlav.
LOREDANA MARUŠIČ
Loredana Marušič, letnik 1959, doma iz Doberdoba, je šolska tajnica v pokoju. Zaposlena je bila v tajnmištvu večstopenjske šole v Doberdobu.
Od mladih let je povezana s slovenskim športom v Italiji.
Kot mladinka je igrala odbojko z ekipo Hrast iz Doberdoba. Oba svoja otroka Simoneja in Giulio je usmerila k slovenskim društvom, k doberdobski Mladosti in goriškemu Govolleyu.
Od leta 2007 je v raznih vlogah neločljivo povezana z domačim nogometnim društvom Mladost. Člansko nogometno ekipo Mladosti je spremljala pri največjih uspehih, ko je moštvo pred neklaj leti napredovalo v deželno Promocijsko ligo in jo spremlja v tej sezoni, ko je moštvo izpadlo v najnižjo tretjo amatersko ligo. Pri društvu opravlja e se loteva prav vseh del: ureja dokumentacijo in pripravlja prošnje, pospravlja slačilnice, pripravlja in deli hrano igralcem in publiki, sodeluje pri organizaciji športnih prireditev in poletnih kampov. Loredana je danes še vedno za športno društvo Mladost nepogrešljivi člen društvene vodstvene strukture. V pšrostem času se ukvarja s kleklanjem goriških čipk.