40 let Jadrana

Slavnostni govor – Sergio Tavčar

Jadran praznuje letos 40-letnico. Kar je po svoje pravi čudež. Če se ozremo nazaj v obdobje, ko se je rojeval, se nam danes namreč zdi skoraj neverjetno, kako je bilo sploh mogoče, da se rodi, s povsem jasnima idejo in vizijo o smislu njegovega nastanka, ki sta bili pravzaprav tuji veliki večini naših takratnih športnih, in ne samo športnih, ampak na splošno kulturno-političnih, delavcev.
Kot se za vse velike stvari spodobi je Jadran nastal bolj ali manj slučajno. Poleti leta 1976 je Branko Lakovič, ki, hočeš nočeš, ima prste vmes pri vseh prelomnih trenutkih v zgodovini naše košarke, stopil v stik s Petrom Brumnom, priznanim strokovnjakom iz Ljubljane, ki je leto prej vodil ekipo Olimpije v prvi jugoslovanski ligi. Brumen je privolil, da pride trenirat v Trst, a le pod pogojem, da mu zamejska košarka nudi ustrezne pogoje, beri, da zbere vse najboljše, kar je takrat naša košarka imela po raznih društvih, ki naj bi igrali v združeni ekipi pod njegovim vodstvom. Sredi poletja je bil zato sklican sestanek v krožku ŠD Polet na zdaj že zapuščenem balinišču na Konkonelski ulici, ki so se ga udeležili vsi odgovorni pri košarkarskih sekcijah naših društev in najvišji predstavniki ZSŠDI. Problem, ki ga je bilo treba rešiti, se je zdel pravzaprav nemogoč: treba je bilo uskladiti želje in zahteve ŠZ Bor, ki je takrat edino imelo člansko ekipo v Promocijski ligi, s potrebami in željami ostalih klubov, ki naj bi v zameno za odstop svojih najboljših igralcev Boru nekaj pač dobili. Bil sem prisoten na tem sestanku in dobro se spominjam, da je prav moj Polet, najprej zelo po tihem jaz, potem pa bolj glasno, predvsem pa veliko bolj spretno in argumentirano naša dva vodilna v klubu, Egon Kraus in profesor Drago Gantar, prišel na dan z idejo, da je prav ta najboljši trenutek, da naredimo miselni korak naprej in da začnemo razmišljati o združeni ekipi v širšem in bolj organiziranem pomenu kot o ekipi, ki naj bi od tistega trenutka dalje bila nekakšna slovenska zamejska reprezentanca. Logično je bilo, da bi v ta namen morali preseči enostavni letni stihijski prestop igralcev iz enega društva v drugo, in da bi zato morali ustanoviti novo društvo, ki naj bi bilo neodvisno od ostalih in ki naj bi se posvetilo izključno članski špici našega celotnega delovanja. Sam Egon Kraus je za to novo društvo predložil ime, ki ga danes praznujemo. Spominjam se, da je takratni Predsednik ZSŠDI Vojko Kocman navdušeno sprejel ta predlog in izjavil, da bo ideja Jadrana imela z njegove strani popolno podporo. Seveda je bilo precej ljudi, ki se s to revolucionarno idejo ni strinjalo, in to razumljivo predvsem tisti, ki so tedaj imeli vodilno vlogo v naši košarki.  V rokah so imeli zelo močan adut: če bi ustanovili novo društvo, bi to moralo po statutu italijanske košarkarske zveze začeti na najnižji možni ravni, to je iz prvenstva Prve divizije, medtem ko je bilo dogovorjeno, da bo združena ekipa igrala v Promocijskem prvenstvu. Na koncu smo pristali na kompromis, da združena ekipa nastopa kot Jadran za javno mnenje, kot Bor za Zvezo. Ta kompromis je bil seveda zmaga na celi črti za Jadranove nasprotnike, ki so obelodanili vse fige, kar so jih imeli po raznih žepih, ko je Bor-Jadran izgubil odločilno tekmo za prestop v višjo ligo in so na vrat na nos naznanili, da je, kar se njih tiče, s tem eksperiment z združeno ekipo končan.
Plamenček pa le ni ugasnil. Poleti leta 1977 se je pod okriljem ZSŠDI in konkretno po pobudi Vojka Kocmana in tajnika Emila Boleta ustanovil pravi Jadran, ki je od začetka imel polno podporo dveh ključnih društev, ki sta imela največji mladinski pogon in najbolj perspektivne igralce sploh, to je Poleta in Kontovela. Zelo po tiho, da ne sliši nihče: v resnici bo Jadran 40-letnico praznoval naslednje leto, ali naj to za zdaj ostane med nami, če ne bo šla vsa ta velika proslava po zlu. Moj dolgoletni prijatelj in soigralec pri namiznem tenisu in poznejši ravnatelj Emil je opravil ogromno birokratsko in organizacijsko delo in ustanovili smo člansko ekipo, ki je bil v bistvu razširjeni Polet z dvema zelo važnima okrepitvama: Petrom Starcem in Borisom Fabjanom. Ekipa je bila dovolj dobra, da se sprehodi po prvenstvu prve divizije in vsi mi smo že razmišljali, kaj bomo storili naslednje leto, ko bodo dozoreli nesporni talenti, ki so takrat igrali še po mladinskih ekipah. Edini problem je bil ta, da nismo imeli prave sreče v izboru trenerja. Dobili smo strokovnjaka, to je res: ali bil je strokovnjak za ženski rokomet in je košarko treniral le za hobi. To se je še kako poznalo v odločilni tekmi za prestop v višjo ligo, ki smo jo odigrali spomladi v Gorici proti ekipi iz Krmina in ki smo jo izgubili po dveh podaljških v tekmi, v kateri sta bila sodnika iz Tržiča najboljša nasprotnikova igralca, ali v kateri je naša klop vodila tekmo, da se milo izrazim, precej vprašljivo in ki smo jo ob vsem tem izgubili po naših neverjetnih napakah v presodnih trenutkih, ko smo imeli tekmo v bistvu že zmagano. Trener je po tekmi izginil in nismo ga videli nikoli več.
Kako to, da smo potem takem še tu ob taki mogočni slovesnosti? Enostavno smo imeli velikanski krompir: prav takrat so Promocijsko ligo razširili z 10 na 12 ekip in mi kot novo pečeni Jadran smo padli noter kot prvi upravičenci med tistimi, ki bi sicer ob nespremenjenem številu ostali zunaj. Če pomislim na tisto, kar bi se zgodilo, če ne bi prav tistega leta razširili lige, me še zdaj spreletava zona. Na primer ne bi imeli nobenega argumenta, da zadržimo v naših vrstah Marka Bana in Borisa Viteza, ki sta že trenirala s tržaškim prvoligašem, kateremu sta že prej prestopila Klavdij Starc in Mauro Čuk. Ne samo, da je bila ideja o združeni ekipi takrat na zelo trhlih nogah, tudi če bi uspela preživeti enostavno ne bi imela igralcev, s katerimi bi jo uresničila. Skratka Jadrana ne bi bilo takrat in verjetno nikoli več.
In potem se je začelo: končno s trenerjem, kot se spodobi, Jožem Splichalom iz novega Mesta, s sposobnim vodstvom z Dragom Gantarjem na čelu, smo v štirih sezonah dosegli štiri napredovanja, pristali smo v C-1 ligi, nekaj let bili povsem blizu napredovanju v italijansko enotno B ligo, ki smo jo končno dosegli tistega nepozabnega poletja leta 1985, ko je 4000 navdušenih gledalcev v stari tržaški športni palači pozdravilo vstop malega kluba slovenske manjšine v skupino najboljših 50 košarkarskih ekip v Italiji. Edino, kar me še danes moti je to, da je v zgodovino šel posnetek orjaškega transparenta, ki so ga pripravili na Kontovelu: »Jadran, ja, ja, ja…v B ligu se gra!«. Vidi ga hudiča, tudi narečje gre njim v prid! Na Opčinah se po naše jim nismo mogli zoperstaviti.
Jadran je postal socialno-politični hit. Sredi 80-tih let je bilo finančno stanje naše manjšine še kar dobro in velik uspeh, ki ga je Jadran doživel pri ljudeh je nujno sprožil plaz, kot temu pravijo Italijani, skokov na zmagoviti voz. Toliko ljudi je nanj skočilo, da se je končno tudi sesul. Po tolikih letih bi bilo verjetno zelo zanimivo izvedeti, kaj se je pravzaprav zares zgodilo, a to je čisto druga zgodba, ki ne spada v slovesno proslavo.
Jadran je tako v naslednjih letih doživel nekaj hudih padcev in tu ne morem mimo tega, da se iz vsega srca zahvalim prijateljem iz Gorice z Liviom Semoličem na čelu, ki so v najbolj temačnih letih prevzeli nase breme ohranitve Jadrana, tako njegove ideje kot tudi čisto gmotno. Prav takrat je postalo jasno nekaj, kar smo v naši samo destruktivnosti vselej premalo poudarili: Jadran sam kot ideja in projekt, njegovi športni uspehi, izredno kulturno in športno obnašanje vseh gledalcev in navijačev, so zapustili izredno pozitiven vtis v italijanski večini v naših krajih, in to ne le košarkarskih ali na splošno športnih. Italijani so začeli gledati na nas s spoštovanjem, občudovanjem in na splošno z neko pozitivno zavistjo, češ, vidi, Slovenčke kako to lepo delajo, ne kot mi, ki se koljemo med seboj. In prav njim bi bilo verjetno najbolj žal, če bi Jadranova ideja propadla, in je tako prav italijanski trener Paolo Bosini bil takrat na čelu Jadrana, za katerega je eno sezono igrala celo tržaška košarkarska legenda Alberto Tonut. Skratka je za promocijo in imidž, kot se temu danes pravi, slovenske manjšine v Italiji Jadran prispeval veliko, pravzaprav ogromno več kot katera koli druga naša ustanova, pa naj mi politiki in kulturniki oprostijo. In če mi ne, smola pač.
Prava blagodejna dediščina Jadranove epopeje pa po moje leži nekje drugje. Imel sem to srečo, da sem se dvakrat pridružil Jadranovi ekipi, ko je po uspešnem prvenstvu šla na počitnice za teden v Španijo. Ibiza ’81 in Palma ’84 ostaneta še danes v mojem spominu kot nekaj neponovljivega, fantastičnega. Bilo je treba biti zraven, da se dojame do konca neverjetno prijateljstvo, ki je vezalo med seboj igralce, prijateljstvo, ki je daleč presegalo tovarištvo med člani iste ekipe. Bili so vsi res kot ena sama stvar, vedno pripravljeni na najboljši način pomagati drug drugemu, granitna skupina, ki ji nič ni moglo do živega. Večkrat sem se vprašal, čemu to tako. Ne morem si kaj, da ne pomislim na to, da je igralce vezala zavednost pripadnosti ne le ekipi, ali veliko bolj splošno neki ideji, nečemu večjega od njih samih. Kot boste še danes slišali Klavdij Starc se je celo odrekel italijanski mladinski reprezentanci zato, da bi končno zaigral z »njegovimi«, s tistimi, za katere je čutil, da jim pripada. Igralci, ki so se sčasoma pridružili Jadranu in ki so zanj igrali nekaj let so vsi brez izjeme postali zapriseženi Jadranovci v duši, in najboljši dokaz tega je, da so točno vsi prej ali slej dali svoj doprinos pri vodenju društva. Od Edija Krausa do Adrijana Sosiča, ki sta bila med predsedniki z najdaljšo dobo v funkciji, slednji je eden najbolj zaslužnih, da se je v zadnjih letih Jadran spet postavil na zdrave noge, mimo našega dolgoletnega človeka v senci Petra Žerjala, pa še Sandija Rauberja in Valterja Sosiča v raznih funkcijah, do Marka Bana, ki je rdeča nit, ki v vseh letih bdi nad Jadranovo usodo do zadnje garniture s Markom Kojancem in Andrejem Vremcem v vodilnih funkcijah. Seveda sem ogromno ljudi izpustil, na primer Valterja Vatovca, ki pa spada med trenerje in ne v vodstvo, in ki bi si zaslužil cel govor samo za njega, in se oproščam, ali to, kar hočem povedati je to, da ko postaneš enkrat Jadranovec, ko dojameš kaj pravzaprav predstavljaš, potem  ostaneš Jadranovec do konca življenja. Nimam točnih podatkov, ali menim, da ni društva v celi naši skupnosti, ki bi imelo v svojih vodilnih garniturah toliko bivših igralcev, kot jih ima Jadran. Pravzaprav ima Jadran v svojem vodstvu »samo« bivše igralce. In hvala bogu, da je tako.
Torej je nekaj v tem, da ko pripadaš neki reprezentanci, ko se zavedaš, da ne predstavljaš samo svoje vasi ali mestne četrti, ampak da predstavljaš navzven svoj narod, vse svoje ljudi, čutiš neko odgovornost, ki presega običajno kulturno obnašanje, ki sodi k splošnim športnim vrednotam. In prav to je sporočilo, ki bi ga morali vi mladi, ki poslušate, upam da še, to dolgo govoranco, prenesti s seboj v vaši nadaljnji, vsi upamo uspešni, karieri. Vi predstavljate nekaj, kar je redko, zelo redko, v naši stvarnosti: niste beli ali rdeči, Tržačani ali Goričani, meščani ali podeželani, ribiči ali kmetje, to ali ono, ste enostavno predstavniki slovenske manjšine v Italiji. Cele. In tega se morate vedno zavedati. Da niste samo športniki. Vi ste v resnici ambasadorji tega, kar bi morala naša manjšina biti na veliko važnejših in za našo usodo odločilnejših ravneh. Bodite jim za zgled.