SLO – Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in Komisija za zamejski šport so v pritličju upravne stavbe BTC v Ljubljani priredili tradicionalno novinarsko konferenco o slovenskem zamejskem športu, ki so se je udeležile delegacije ZSŠDI, Slovenske športne zveze na Koroškem in Zveze Slovencev na Madžarskem.
Delegacijo ZSŠDI je vodil predsednik Ivan Peterlin, ki je obenem predsednik in član komisije za zameski šport pri OKS-ZŠZ, organizacijska tajnika pri ZSŠDI Evgen Ban in Igor Tomasetig ter trije športniki: jadralec Sirene Jaro Furlani, košarkarica Poleta Martina Gantar in odbojkarski trener Sloge Tabor Jasmin Čuturič.
Po kratkem filmu na velikem platnu o velikme podvigu in zlati kolajni Mira Cerarja na OI v Tokiu v krasno urejeni mali dvorani OKS in ob prisotnosti predsednice komisije za zamejski šport pri OKS Sonja Poljšak, je nepozabni “olimpijski dogodek” komentiral sam Miro Cerar.
Prevzeli so nato besedo predsedniki vseh treh športnih organizacij Slovencev v Italiji (Ivan Peterlin), na Koroškem (Marjan Veliki) in Madžarskem (Jože Hirnok).
Poseg predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina
Kako predstaviti slovenski šport v Italiji v nekaj stavkih, res ni enostavna stvar. Ni namreč tako enostavno razložiti slovenski javnosti, predvsem v matični domovini, katere so temeljne vsebine našega športa, ki so zelo različne od tistih, kot jih standardno pojmujete v Sloveniji. Slovenski človek v matični domovini zelo težko razume – predvsem zato, ker je povsem neinformiran – da se vse kolesje našega slovenskega športa v zamejstvu usmerja predvsem v nekaj, kar je njemu tuje, v problem, ki ga on nima, ga ne pozna, se nikoli ni srečal z njim, kaj šele, da bi ga moral reševati. Govorim o tem, da našo dejavnost označujeta dve bistveni premisi: ohranjanje jezika in utrjevanje slovenske narodnostne zavesti. Šport, kot ga pojmujemo mi, je predvsem sredstvo, je orodje, ki se ga na veliko poslužujemo predvsem zato, da našim mladim, ki se množično ukvarjajo s športom, nudimo oazo slovenstva. Poleg šole, kulturnih, glasbenih, dramskih in cele vrste drugih dejavnosti, prav preko športa lahko našo mladino cepimo, predvsem s slovenskim predznakom.
Pa mislite, da je to delo enostavno? Verjetno si stvari ne morete niti predstavljati in ne morete vedeti, kaj se skriva za vsem tem. Tu je ogromno prostovoljnega dela, motor vsega je navdušenje, veliko je treba imeti potrpljenja, a obenem tudi veliko znanja in sposobnosti načrtovanja.
Rezultati so – to lahko zatrdim – odlični. Premoremo 57 društev, kar nekaj tisoč privržencev našemu športu, mogočen pedagoški potencial, ki je zrasel predvsem v zadnjih 50. letih, na stotine odborniških moči. In verjemite: to res ni malo!
Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, organizacija, ki ji predsedujem, in v katero so včlanjena čisto vsa slovenska športna društva od Trsta, Gorice pa do Benečije, je delovno in programsko uravnana v te koordinate: članski nivo ni naša prioriteta, naši napori so usmerjeni tako organizacijsko kot finančno v gradnjo predvsem najmlajših članov naše družbe in v primerjavi z lanskim letom, je pri našem delu prišlo kar do nekaj novosti. Povsem centralizirano vodimo na vseh slovenskih osnovnih šolah akciji Skokičin vrtiljak in Skokica pleše. V to dejavnost smo zajeli preko 800 naših osnovnošolskih otrok. Izmislili smo si tudi Jezikovni poligon, kjer učenci zadnjih razredov nižje srednje šole (vaše devetletke) tekmujejo med seboj v spretnostnih aktivnostih in znanju slovenščine. Odgovori na jezikovna vprašanja so povsem enakopravni gibalnim dosežkom. In spet številke. V to dejavnost je vpletenih skoraj 300 dijakov. Jezikovni poligon prirejamo tudi za najmlajše pripadnike naših društev in tudi tu so številke nadvse impozantne. Novost predstavljajo tudi programi, ki jih v letošnjem šolskem letu izvajamo v Benečiji. V dogovoru z dvojezičnim šolskim centrom v Špetru, v katerega zahaja 250 otrok, in v tesni povezavi s Planinsko družino Benečije, potekajo od začetka šolskega leta ob našem organizacijskem in finančnem pristopu tečaji rokometa, osnovne motorike za najmlajše, tečaji smučanja in plavanja. Bistvo vsega je, da ne iščemo nekih športnih fenomenov, ampak nekaj povsem drugega. Vsa vadba poteka v izključno slovenskem jeziku in prav zaradi tega ta naš projekt nosi tudi zgovoren naslov “Slovenščina moj jezik”. Mogoče se vam bo zdelo banalno, kar pripovedujem, a kdor pozna vsaj malce razmere v Benečiji, ve, kako težavna je naša naloga, a ki jo moramo jemati kot poslanstvo.
Veljalo bi, da bi izpostavil tudi dejstvo, da smo se letos pojavili na tržaškem nabrežju ob mednarodni regati Barcolana s samostojno stojnico ZSŠDI. Ta naša slovenska prisotnost je imela močan odjek, kar so podčrtali tudi mediji v Sloveniji, saj sta tako Val 202 kot Rado Koper-Capodistria oddajala v živo kar z naše postojanke. Mogoče nekaj številk, ki govore o iskanju te nove prepoznavnosti slovenskega športa v Italiji. V dneh Barcolane si je spletno dogajanje stojnice ogledalo več tisoč ljudi. Samo med sejmom je Facebook stran Skupaj zmoremo dosegla 9017 različnih oseb in 743 obiskov, oziroma 3314 skupnih ogledov ponujenih vsebin in zabeležila 15683 interakcij (všečkov, deljenj, komentarjev ipd.). Na stojnici smo ustvarili več kot 180 minut video programa, v katerem so nastopili športniki, pokrovitelji in drugi gostje. Med najbolj eminentnimi naj omenimo ministra Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospoda Gorazda Žmavca.
In končno še tretja misel, ki pa je bolj politične narave. 27. decembra bomo okronali že 33. po vrsti naj športnike Primorske. V sozvočju z medijskimi hišami tostran in onstran bivše meje bomo proglasili najboljše. Naše nagrajevanje je nosilec neke velike posebnosti: tu ni ločitve med slovenskimi športniki, ki so iz Italije in tekmujejo v Italiji in športniki iz slovenske Primorske. Ne! Ustvarili smo enotni prostor, tako kot bi moral biti enoten tudi skupni vseslovenski športni prostor, pa žal, še danes ni. Posebnost letošnje svečanosti je tudi v tem, da bomo slovenski športniki v Italiji na neprisiljen in otipljiv način dokazali, da je slovenska država tudi naša država, da smo se zanjo pred 25. leti borili in se zavzemali na vseh področjih tudi mi, da smo nad njeno suverenostjo navdušeni tudi mi, pa čeprav nas velikokrat slovenski človek v Sloveniji ne razume in nas ima za neke vrste italijanskega nebodigatreba. Prav zato smo v letošnjo prireditev vnesli svečan trenutek, utrinek navdušenja nad 25. letnico osamosvojitve, utrinek, ki bo prav gotovo izzvenel prepričljivo, predvsem pa originalno.
Seveda se postavlja – in to že predolgo – vprašanje, koga moramo pravzaprav prepričati. In v tem se obračam na vas, dragi predstavniki medijev. To je problem, ki ga lahko rešujejo samo ljudje, ki poročajo, ki pišejo, ki se zmorejo poglobiti tudi v našo navidezno majhnost. Slovenci v zamejstvu imamo svojega ministra, gospoda Žmavca, imamo Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer deluje strokovno uravnana ekipa z odličnim poznavanjem vsega, kar se pri nas, v Italiji, dogaja. Ministrstvo nas podpira, tudi finančno in upam si trditi, da bi marsikje danes zevale sive lise, če te pomoči ne bi bilo in marsikje bi bili na robu preživetja kot narodnostna skupnost in bili bi kot v nekem indijanskem rezervatu: zanimivi bi bili le še s folklornega vidika, zanimivi kvečjemu za turiste. In ker Slovenci lepo pojemo (to še znamo), bi tem turistom verjetno znali zapeti v pozdrav in nagrajeni bi bili z aplavzom.
Zaenkrat smo še daleč od takih in podobnih scenarijev in to resnično hvala tudi tenkočutnosti in smislu odgovornosti naše slovenske države. Kaj pa slovenski človek? Kaj pa on ve o nas? Pravzaprav zelo malo ali tudi nič. In to je ena velikih vrzeli: ni nikakršne informacije o nas, nihče skoraj nič ne pove, nihče nič ne razloži! In od tu ta velika nevednost. In tako je tudi z našim športom: v slovenskih medijih nas v bistvu ni. Če se že pojavimo, je to le v tistih redkih rubrikah ali oddajah, ki so specifične, kjer se govori izključno o zamejcih, ki pa z državo Slovenijo nimajo kaj veliko skupnega. In vidite? To pa že močno diši po indijanskih rezervatih!
Našo delegacijo sestavlja, poleg mene, ki sem predsednik ZSŠDI in operativnih tajnikov Evgena Bana in Martina Maverja, še trojica športnikov. Kdo so to? Besedo predajam Evgenu Banu.
Slovenski športniki v Italiji
Jaro Furlani
30-letni jadralec Tržaškega pomorskega kluba Sirena se že več let preizkuša v mednarodnih vodah kot poklicni jadralec. Bil je član italijanske mladinske jadralske reprezentance v razredih Optimist in 420. Leta 2000 je na svetovnem prvenstvu razreda Optimist v španski La Coruni osvojil odlično tretje mesto, istega leta pa je postal tudi italijanski državni prvak. Prvi pomembni uspeh v poklicnem jadralstvu je dosegel leta 2013, ko je v ameriškem Newportu kot član posadke Ramrod osvojil 3. mesto na svetovnem prvenstvu v razredu FARR 30. Istega leta je na Kanarskih otokih kot član jadrnice Team Ceeref slovenskega lastnika Igorja Laha osvojil naslov svetovnega prvaka v razredu enakih jadrnic RC44. Še enkrat se je na isti jadrnici in v istem razredu okitil z lovoriko najboljšega na svetu v mesecu maju lanskega leta.
Jasmin Čuturič
42 letni trener iz Portoroža je na profesionalni odbojkarski sceni že več kot dvajset let. Njegova igralska pot je izjemno bogata: od kanalskega Salonita se je igralsko preselil v Nemčijo k takratnemu državnemu prvaku Friedrichshafnu, kjer je bil soigralec dobrega znanca slovenske odbojke v Italiji Gregorja Jerončiča, potem pa je igral v Franciji pri tamkajšnjem Touresu. Igral je tudi v Italiji, najprej v Trstu v Al ligi pri moštvu Adriavolleya, potem pa je svojo pot nadaljeval pri ekipi Allegrini Bergamo in se nato preselil k slovenskemu prvaku ACH Volley, kjer je bil kar nekaj let. Igralska pot ga je leta 2008 ponesla spet v Francijo, potem pa celo v Iran, v sezoni 2009/2010 v Modeno, nazadnje pa je pristal v Forliju. Igral je tudi v Katarju, zadnje leto kot igralec pa je preživel v Novi Gorici pri slovenskem prvoligašu. Dolgo časa je bil tudi član slovenske državne reprezentance in vrsto let skupaj s Samom Miklavcem nepremagljiv na slovenskih odbojkarskih peščenih igriščih.
Že nekaj let se Čuturič posveča tudi trenerstvu in svoje izkušnje deli med igralci in igralkami slovenskega odbojkarskega gibanja v Italiji: lansko leto je vodil žensko ekipo, ki nastopa v sklopu projekta Zalet v deželni C ligi in ekipo najboljših zamejskih mladink, letos pa trenira najvišje uvrščeno slovensko odbojkarsko moštvo v Italiji, in sicer ekipo Sloge Tabora Televita, ki nastopa v državnem prvenstvu B lige.
Martina Gantar
29 letna slovenska košarakarica iz Italije se je začela ukvarjati s košarko leta 1996 pri openskem Poletu. Bila je članica italijanske kadetske reprezentance. Krstni nastop z italijansko izbrano vrsto je doživela 28. avgusta 2001 v Slavonskem Brodu na Hrvaškem proti Jugoslaviji na pripravljalnem turnirju za evropsko kadetsko prvenstvo. Bila je ena izmed glavnih stebrov v mladinski Poletovi ekipi. V sezoni 2002/03 se je s Poletovo kadetsko ekipo uvrstila na državni finale v Comacchiu (Ferrara), kjer je osvojila drugo mesto.
V sezoni 2003/04 je prestopila k Ginnastici Triestini, kjer je igrala z mladinsko nato pa s člansko ekipo v državnem prvenstvu A2 lige. Igrala je tudi v tretji italijanski ligi in branila barve ekip Basket Monfalcone in Friulinossidabili Palmanova. Leta 2011 je prenehala z aktivnim igranjem. Po dolgem premoru seje letos vrnila na domače igrišče, in se pridružila Poletovi ekipi v deželnem prvenstvu C lige kot ena izmed glavnih akterk preporoda ženske košarke v zamejstvu.
Poseg predsednika Zveze Slovencev na Madžarskem – Jože Hirnok
Zveza Slovencev na Madžarskem je tudi letos nadaljevala svojo aktivnost na športnem področju v Porabju. Žal objektivni pogoji tudi v tem letu niso se izboljšali. Najbolj priljubljen šport v Porabju je še zmeraj nogomet. V ligah Nogometne zveze Železne županije igrata tri porabska nogometna kluba. Poleg tega sta v Porabju tudi dva kluba veteranov ki igrata s čezmejnimi slovenski klubi v mednarodni veteranski ligi.
Naša športna društva s pomočjo Zveze Slovencev delajo na tem, da bi spodbujali športno življenje v Porabju. Zato smo tudi letos organizirali športna srečanja v naših naseljih.
Naši mladi nogometaši so se tudi letos udeležili srečanja mladih športnikov iz zamejstva v Ljubljani, kjer so dosegli drugo mesto v nogometu.
Med športnimi prireditvami je vsako leto bolj priljubljen Mednarodni kolesarski maraton »Lipa« kar smo letos organizirali desetič, skupaj s kolesarski društvom v Monoštru. Število udeležencev je bilo letos približno 40 kolesarjev.
Z organizacijsko podporo naše organizacije že drugo leto igra v I.B. ligi šahovsko društvo iz Dolnjega Senika, ki so trenutno na drugem mestu. V društvu igrata tudi 4 šahista iz Slovenije (iz Prekmurja). 22. oktobra so organizirali Mednarodni šahovski turnir Tromejnik. Turnirja se je udeležilo 91 šahistov iz 5-ih držav, 16 iz Slovenije.
Kljub vsem težavam in objektivnim oviram smo ob pomoči OKS in Urada Vlade R Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu tudi v letu 2015 dosegli določene uspehe tudi na področju športa. Sicer majhne, toda za nas pomembne. Majhne ker smo ena najmanjša slovenska skupnost v zamejstvu. Žal naše kapacitete so v tem smislu zelo skromna. Kljub temu si prizadevamo, da bi ta plemenita panoga vplivala tudi za ohranjanje slovenskega jezika in za krepitev narodne zavesti. Hvala!
foto Lako
